Nenehno soočeni z raznimi ukrepi, direktivami, zahtevami in omejitvami, ki evidentno ne temeljijo na strokovnem znanju in objektivnih dejstvih temveč na lažeh in polresnicah, se prej ali slej znajdemo pred vprašanjem: ali naj bi se človek potrudil dokopati do resnice o tem? Tudi številni intelektualci se odločijo ostati pasivni, saj si ne predstavljajo, kako bi do resnice lahko prišli. Pa tudi, če bi jim uspelo - kaj pa človek zares lahko stori proti oblastem in sistemu? Tako se vse skupaj zdi nepotrebna izguba časa in energije. Je takšna drža pravilna?

Kako zavzeto naj bi se človek posvetil iskanju resnice? Iz antropozofije vem, da je resnica edini temelj, na katerem je mogoče graditi. Kar je zgrajeno na laži, mora, ker je v nasprotju s kozmično harmonijo, razpasti, pri tem pa potegne za seboj tudi sledilce laži. Nikakršna duhovna rast, oprta na laž, ni možna. Sprijazniti se z informacijami, ki ne temeljijo na resnici, pomeni sesti na suho vejo, ki se bo prej ali slej odlomila. S pristajanjem na laži ne postanemo le nesposobni najti prave rešitve in odzive na pobude; odrečemo se svobodi svoje zavesti, najdragocenejšemu kar imamo. Dolgoročne posledice za dušo so lahko tragične.

Rudolf Steiner, oče antropozofije, je o resnici veliko govoril in pisal. Dejal je, da človek lahko raste le v svetlobi resnice. A družba ne priznava več resnice temveč se zavaja v njenem pogledu. Postalo je normalno, da ima vsak svojo resnico, ki jo postavlja na piedestal. Problem je v tem, da pri njenem iskanju prej ali slej zaidemo v nasprotja, paradokse (vedno obstajata dve nasprotni veljavni možnosti); v zadregi ravnamo tako, da eno nasprotje preprosto odmislimo in obdržimo tistega, ki nam bolj ustreza. To označuje popolno odsotnost želje za razumevanjem resnice. Najbolj drastičen primer: da bi Kristus lahko opravil svoje poslanstvo na Zemlji, je moral biti od Jude izdan in pribit na križ. Je Juda dobrodošel pomočnik pri izvršitvi Jezusovega poslanstva ali pohlepni zločinec? Kadar si dve dejstvi nasprotujeta, ni tako preprosto odmisliti eno.

Steiner nam je položil na srce: Mi smo iskalci resnice in najti jo moramo za vsako ceno. Kajti resnica nikoli ne more biti škodljiva ali delovati škodljivo. Kadar pa se zdi, da deluje škodljivo, nikoli ne povzroči tako velike škode kot laž. Potrebno je vztrajati na temelju resnice, pa čeprav bi bila ta sramotna. Resnice ne moremo – kot otroci v peskovniku – oblikovati po svoje. Z vsakim dejanjem iskanja resnice stopimo korak naprej. Čvrsto se držati resnice je resno in sveto dejanje oboževanja.

Nastopil je čas, ko se na družbo pospešeno zgrinjajo duhovne sile svetlobe in teme. Gre za stvarne sile, ki v zadnjem času svoj vpliv vse bolj krepijo. Njihov obstoj in njihove nosilce, ki jih antropozofija jasno imenuje, lahko zanikamo, njihovih učinkov ne moremo. Že od 15. stoletja dalje narašča vpliv Ahrimana, ki skuša človeku odvzeti dušo in ga izenačiti z mehanizmom. Skupaj z Luciferjem skuša izvotlita človeka, ga oropati svobode in ga spremeniti v prazno lupino, slepega sledilca.

Ahriman človeka lovi v svoje mreže s kopico zelo uspešnih mehanizmov. Nenehno se spopadajo med seboj religije in sekte, muslimanski in ostali svet, pristaši kapitalizma in komunizma, verni in neverni, levi in desni politični pol, črnci in belci ... Z brezglavim razvojem tehnologije uspeva vse bolj vleči človeka proč od njegovih duhovnih korenin v materialnost in virtualni svet. Vsaka navezanost na nek dosežek visoke tehnologije, naj bo telefon, računalnik ali inf. storitev, na katerega se čvrsto vežemo, pomeni tanko verižico, s katero nas je uspel privezati nase in nam odvzeti del svobode, pa tudi vezati del naše zavesti. Z razvojem komunikacij in interneta nas je oropal pristnih stikov in odnosov, okrepil sebičnost, poplitvil naše značaje.

Naslednji domišljen mehanizem se imenuje »problem-reakcija-rešitev«. V javnost se lansira skrbno preračunana, na naša čustva preračunana laž, na katero se javnost burno odzove (npr. Huseinovo jedrsko orožje, sesutje NW dvojčkov, pojav smrtno nevarnega virusa covid-19) in zahteva ustrezna (povračilne) ukrepe. Oblast ponudi na videz ustrezno rešitev, za katero pa se izkaže, da situacije ne rešuje temveč služi povsem drugačnim ciljem, ki prinašajo zmanjšanje človekovih svoboščin, bedo, nesrečo, uničenje, smrt. Po tem mehanizmu so v nekaj desetletjih uničili desetine držav, ki so nasprotovale globalni agendi, ki jo že stoletja kroji klika, ki jo dandanes imenujejo »globalna država«. Že desetletja je njen cilj zmanjšanje svetovnega prebivalstva, uničenje duš.

Med najbolj usodnimi posledicami delovanja njegovih sil pa je polnjenje sveta z lažmi. Ko skozi sisteme za masovno informiranje javnosti pošilja salve laži, se opira na mehanizem: stokrat ponovljena laž postane resnica.

Že v 60. letih je KGB s pomočjo psiholoških eksperimentov ugotovil, da z nenehnim intenzivnim bombardiranjem ljudi s sporočili, ki vsebujejo strah, že v mesecu ali dveh veliki večini "opereš možgane" in jih prepričaš v resničnost posredovanih laži. Podležejo tudi intelektualci, ki niso nenehno na preži pri tehtanju informacij.

Posebno učinkovita je laž zato, ker danes vse svetovne medije nadzoruje in vodi peščica med seboj sodelujočih mogočnežev, ki delujejo usklajeno. Človek, ki ni dovolj buden, da bi se v zvezi s posamezno informacijo potrudil preveriti njeno verodostojnost – ali obstaja jedro resnice v njej - preprosto nima vzvoda, s katerim bi preprečil, da se ta stokrat ponovljena laž usidra v njem kot resnica. Tako postane zanj nesporno dejstvo in le z veliko truda bo lahko sprejel naknadno razkrito resnico, ki se ji bo sprva na vso moč upiral. Avtomatičnega vcepljanja v zavest ni mogoče preprečiti z apriornim splošnim odklonilnim odnosom ali z načelnim dvomom in zanikanjem. To lahko prepreči le dovolj veliko zrno resnice, ki informaciji da nezmotljiv pečat laži. Za ovržbo javne laži na primer, da sta se newyorška dvojčka zrušila zaradi gorečega bencina, zadošča že zavedanje, da goreči bencin ne more taliti jekla, sicer bi se stalil vsak bencinski motor.

Odvračanje od resnice je postalo otročje lahko po izumu termina »teorije zarote«, ki naj bi bile zlonamerno sredstvo za ustrahovanje javnosti s strani nasprotnikov oblasti. Nalepkam »teorija zarote« naseda velik del javnosti; nekateri nimajo poguma, da bi se soočili z resnico, drugi so preleni, da bi razmislili, tretjim pa ustreza, da bo nekdo »s trdo roko« poskrbel zanje. Med takšne teorije se uvrščajo vse informacije, ki se ne ujemajo z uradnimi viri. A kje naj tedaj človek še išče koščke resnice? Izkaže se, da drugih poti do resnice sploh ni, saj uradni viri drugih sploh ne priznavajo.

A verodostojnost poljubnega vira lahko dokaj dobro ocenimo s tremi kriteriji. Prvi kriterij je vprašanje, ali obravnavani vir sebe razglaša za edino objektivnega in verodostojnega. Drugi je, kaj posredovane informacije pomenijo za nas; krepijo ali zmanjšujejo pravičnost, svobodo, blagostanje, sožitje…, nas delajo odvisne ali neodvisne od nekoga. In tretje: kdo utegne imeti od teh informacij kako korist (gmotno ali drugo). Javni mediji obravnavanega testa ne prestanejo. Ob pospešeni masovni cenzuri informacij na spletu je jasno, da se trudijo resnico zaustaviti.. Tako je dostop do nje vse bolj otežen, a k sreči človeška iznajdljivost ne pozna meja.

Temnim silam vedno podležemo prostovoljno, z lahkovernim oprijemanjem zavajajočih informacij, ki z vsebovanim strahom paralizirajo naš razum; tako se sami odrečemo sposobnosti ločevanja resnice od laži. Nobeno drugo sredstvo ne deluje proti Ahrimanu bolj kot zdravorazumska razsodnost, treznost in sposobnost razlikovanja. Vedno je treba vse slišano pospremiti z »zrnom soli« in poslušati svoj razum.

Najbolj tragično za naivneže in vse tiste, ki se pustijo naplahtati je, da se v to podajo pričakujoč varnost, zaslombo, rešitev, srečnejšo prihodnost; toda izkaže se, da jih njihovi »dobrotniki« brez milosti izkoristijo za dosego svojih ciljev. Ko bodo na primer pristaši restriktivnih ukrepov prvi planili po »odrešilnih cepivih«, bodo postali prve žrtve zločestih igel, katerih osnovni namen je depopulacija prebivalstva.

Prizadevati si za resnico in jo iskati v ozadju javnih informacij je temelj delovanja vseh osveščenih, dobromislečih ljudi, sicer postanemo lahek plen temnih sil.

A tudi v drugi skrajnosti se skriva nevarnost; ob brezglavem podajanju v razkrivanje resnice, utapljanju v teorijah zarote in še čem lahko čista človeška duša zapade v resen šok in doživi popolnoma nasprotne učinke od željenih. Zato je treba biti pri razkrivanju, pa tudi širjenju alternativnih informacij zelo previden, postopen, nevsiljiv in zelo spoštljiv do drugačna mnenja.

V starem svetu so ljudje verjeli, da so duše, ki strežejo željam bogov. Smrti se niso bali, saj so vedeli, da za dušo, ki je dar Boga Očeta, smrti ni. Danes je človek v precej slabšem položaju; oropan zavedanja, da je duša, je ob napadih temnih sil mnogo bolj ranljiv. Njegovega rešilnega pasu ni več.

Poteka boj za človekovo zavest. Ko je ta napolnjena s strupom laži, delujejo v njej sile razkroja. Na nas je velika odgovornost, ki se je premalo zavedamo. Največja nevarnost se ne skriva v aktivnosti temnih sil pač pa v pasivnosti vseh, ki se ne trudijo za resnico. Ti ne bodo odgovorni le za temno usodo sebe in svojih bližnjih temveč za morebitno žalostno usodo vseh.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih