V 1.0

Po tem, ko smo si pogledali naravo stvarnosti skozi drugačna očala in se spraševali o zmotnosti dosedanjih predstav oz. iluzij, je čas, da pogledamo, kakšno luč mečejo nova spoznanja na doživljanje življenja, vsakdanje pojave, občutke in pojme, ki opredeljujejo našo stvarnost. Potrebujemo nov pojmovnik, ki nas bo opredelil kot zavestnejša bitja na srečnejših osnovah od sedanjih, ki so se izčrpale. Potrebujemo tudi napotke, kako ravnati in uporabiti nova spoznanja.

O Stvarniku

Hočeš ali nočeš se vse v življenju vrti okoli Stvarnika ali Boga, saj je »on« in njegove manifestacije edino in hkrati vse, kar obstaja. Ko

to spoznamo, smo napravili velik skok v kakovosti zavedanja. To je bistveno spoznanje v življenju o življenju. To entiteto, ki je izvor in cilj vsega, kar je in kar ni, imenujemo tudi duh, življenjska iskra, kozmična inteligenca, Veliki intelekt, Edini… Tu ga bomo imenovali Stvarnik ali Bog, s čimer želimo poudariti, da se obračamo k vernim in nevernim. Ateisti naj izraz Bog v teh tekstih ne zamenjujejo za krščanskega Boga, religiozno avtoriteto, ki kaznuje in sodi.

Stvarnika je najlaže dojeti, če si ga predstavljamo v enem od njegovih najpomembnejših vidikov: inteligenci. Predstavljamo si ga lahko kot kozmično inteligenco, Veliki intelekt. Intelekt je edina »stvar«, ki sama sebe lahko razvija v neskončnost. Veliki intelekt se je razvil iz najenostavnejše zavesti o niču. Iz preproste zavesti o obstoju sta se tako razvila inteligenca in intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Z »razmišljanjem« o sebi je Veliki intelekt ustvaril celotno vesolje. Da bi lahko užival višje senzacije v intelektu – občutke in čustva, ki predstavljajo eno od karakteristik življenja, je znotraj sebe ustvaril ogromno množico svojih kopij, da bi med njimi lahko prišlo do odnosov in čustev.

Stvarnik ali Bog ima tisoč obrazov: odraža se kot življenje, ljubezen, energija, svetloba, znanje… vse to so različni vidiki in izrazi njega samega.
(Glej tudi prispevek »Kozmologija«)

O namenu Stvarnika

Namen božanske igre je preprost. Stvarnik želi skozi vse ustvarjeno spoznati samega sebe. Kaj bi drugega lahko počel kot – razmišljal o sebi, če ne obstaja nič drugega kot le on sam? Spoznava se v različnih stvaritvah – formah zavesti; tudi v formi človeškega bitja skozi brezštevilne vloge, ki jih to po svoji svobodni volji lahko igra v življenju. Stvarnikov namen se tako odslikuje tudi v smotru človekovega življenja: spoznati samega sebe, razviti svoj intelekt do ravni, ki omogoča celovito spoznanje svojega bistva.

O človeku

V formi človeka lahko Stvarnik izkusi vse vidike svoje božanskosti – tako po intelektualni kot po čustveni ter fizični plati. V tej formi lahko pride »do konca« vsem vtisom in spoznanjem o sebi. Življenje je skozi človeško bitje tako dobilo možnost za najpopolnejši izraz.

Človek na nižjih ravneh intelektualnega razvoja se sprva svojega porekla in kapacitet ne zaveda in jih mora postopoma odkriti. Da bi se lahko spoznal, mora obstajati ločenost, saj spoznati nekaj, česar ne opažaš zunaj sebe, ni mogoče. Z napredovanjem človek spozna, da je ločenost iluzija.

Stvarnik ali Bog ni ločen od stvaritve. Tisti, ki razmišlja, ni ločen od svojih misli. Tisti, ki ljubi, ni ločen od svojega ljubljenega. Ljubezen do Boga pripelje Boga k vam. Gre za ljubezen do sebe, ko ozavesti tisti del vas, ki je božanski. Bog se nikoli ne nahaja nekje daleč stran, temveč je vedno del vas. To globoko v sebi veste. Ko si boste dali možnost združenje s Stvarnikom izkusiti, se boste čutili prežeti z ljubeznijo, eno z vsem. Nikoli več ne boste zadovoljni z ničemer manj.

O življenju

Bog ima tisoč obrazov, eden od njih je življenje. Proces življenja je pravzaprav proces spreminjanja. Je energija, ki se razvija. Je tisto, kar postaja.
Da bi življenje opisali, izmerili, mu pripišemo pogoje. Kako lahko izmerite tisto, kar se spreminja? Postati mora statično. A življenje ne pozna mirovanja in pogojev. Je kratko malo to, kar je. Ker veste, da morajo obstajati pogoji, da bi izkusili brezpogojnost (se pravi spoznati Boga), boste blagoslovili okoliščine svojega življenja in vsako okoliščino, ki ste jo kdajkoli izkusili. Ko blagoslovite okoliščine svojega življenja, jih s tem spremenite, saj jih imenujete drugače od tistega, kar so videti, in sebe imenujete drugače od tistega, kar je videti, da st

O iluzijah

Tisto, kar povprečen človek doživlja kot stvarnost, so v resnici predstave, ki se odvijajo v njegovem umu. So iluzije, ki pa jih jemljemo smrtno resno. Razumljivo, ko pa se ne poglabljamo v delovanje uma, naravo zavesti in ustroj vesolja. Modreci vzhodnih ljudstev so to že davno dognali in govorili o tem.

Treba je iluzije prepoznati in zaživeti z njimi in ne znotraj njih. Uporabite jih za tisto, za kar so bile namenjene: da lahko spoznate, kdo ste in kakšni ste. Iluzije so pravzaprav vse, kar imate. Sami jih ustvarjate in nihče drug ni odgovoren zanje. Tako doživljate sebe – tisto, za kar ste se odločili, da ste – v različnih vlogah in okoliščinah. Brez iluzij bi bilo pusto in dolgočasno. Toda če jih vzamete kot objektivno resničnost, se izpostavite zmoti in trpljenju.

O neuspehu

Če bi uspeli v vsem, prav v vsem, ne bi mogli vedeti, kaj uspeh sploh je in ne bi izkusili uspešnosti v ničemer. Iluzija neuspeha je posledica iluzij o ločenosti in o potrebi. V resnici neuspeha ni. »Neuspeh« je le nekoliko drugačna pot do cilja, ki – nasprotno od uspeha – običajno prinese nagrado: znanje.

Ko v vašem življenju doživite »neuspeh, ga ljubeče sprejmite, ne obsojajte in ne imejte ga za slabega. Tisto, čemur se upirate, namreč vztraja in tisto, v kar gledate, izgine, izgubi svojo navidezno podobo. Vidite ga takšnega, kakršen v resnici je.

O ločenosti

Da bi bil človek eno z Bogom, se naši miselni tradiciji zdi bogokletno. Toda to je velika, usodna zmota, iluzija, ki ima zelo daljnosežne posledice. S takim stališčem smo ljudje izpustili veličastno priložnost uporabe najmočnejše sile v vesolju.

Vse življenje je proces doživljanja enosti in ločenosti, ločenosti in enosti, skupaj in narazen. To je ritem, ki daje življenje samo. Življenje, kot tudi vse v njem, je krožno. Ko vidite druge, ki se zdijo ločeni od vas, jih poglejte globlje, zazrite se vanje. To počnite dalj časa in opazili boste njihovo bistvo. Srečali boste sebe, kako tam čaka na vas. Ko bo vaš občutek za enost narasel, bosta bolečina in razočaranje izginila iz vašega življenja.

Sebe si lahko zamislite kot del Boga samo, če si lahko predstavljate ločenost od Boga. Če hočete izkusiti Boga, si morate najprej predstavljati, da niste on. To ste počeli vse doslej. Zdaj je čas, da spoznate resnico.

O obilju

Iluzija ločenosti nas je napeljala k zamisli, da »ničesar ni dovolj«. Ko je bilo le eno in smo vedeli, da smo mi to eno, se vprašanje pomanjkanja ni nikoli pojavilo, saj je to eno zadostno samo po sebi.

Ko veste, kdo ste, se zaveste, da je vsega zadosti. Takrat nehate tekmovati z drugimi. Nehate tekmovati za denar, moč, spolnost, ugled ali karkoli ste že verjeli, da nimate dovolj. Tekmovanja je konec. To pa vse spremeni. Namesto da bi tekmovali z drugimi, da bi dobili tisto, kar hočete, pričnete to dajati.

Toda paradoks je v tem, da z dajanjem tudi dobivate. Nenadoma imate več vsega, kar ste dali. To ima opraviti s preprosto resnico: nikogar drugega ni. Vsi smo le eno. Dati drugemu pomeni dati sebi. In obenem krepiti v sebi predstavo, da imamo dovolj.

O pomanjkanju

Kako bi izkusili svoje obilje, če ne bi vedeli, da obstaja tudi stanje, ko nimaš dovolj?

Kjerkoli vidite zunaj sebe pomanjkanje, ga odpravite. Iluzija se namreč skriva zunaj vas samih. Če vidite lačne ljudi, jih nahranite. Tako boste izkusili, da vam ničesar ne manjka. Izkusili boste svoje obilje.

O smrti

Smrt takšna, kot si jo zamišljamo, ne obstaja, pač pa prehod v drugo kakovost bivanja. Brez fizičnega telesa – orodja, ki ga uporabljamo v 3D svetu. Zamisel, da lahko vi ali Bog utrpite škodo ali izgubo, vključno z izgubo življenja, je iluzija.

Ne da bi umrl Bog, ne moremo umreti, čeprav zaradi iluzije ločenosti mislimo, da lahko. To je naš predstavni pekel, strah, ki sproža vsak strah, ki smo ga kdajkoli občutili. A ne le umreti, tudi živeti ne moremo brez Boga! Ko to dojamemo, postanemo neustrašni, pomanjkanje strahu pa botruje pomanjkanju česarkoli bi se lahko bali.

O materialnosti

Materialnost, trdna snov, materija – je, kot vse drugo, le iluzija. Gre za predstave takšne vrste, da jim, poistoveteni s fizičnim telesom, pripisujemo poseben, »konkreten« pomen. Gre za miselne objekte z drugačno (nižjo) vibracijo, kar povzroči, da prehajanje enega objekta skozi drugega ni več tako preprosto kot sicer. Za obstoj dejanske materialnosti ni nikakršnega dokaza, saj vse, kar je, nastaja v umu, intelektu.

Ustroj materialnosti in celotnega fizičnega vesolja je tako »dodelan«, tako osupljiv in čaroben, da v človeku sproža čudenje. Čudenje pa je osnova ljubezni. Skozi čudenje nad čarobnostjo in modrostjo stvaritev se v človeku pojavi ljubezen do Stvarnika.

O telesu

Vi niste svoje fizično telo. Ste to, kar nadzoruje vaše telo, živi z vašim telesom in deluje v fizičnem svetu s pomočjo vašega telesa. Niste pa telo samo. Če si predstavljate, da ste telo, boste doživljali življenje kot izraz telesa. Ko dojamete, da ste duša, začnete doživljati življenje kot izraz duše. Ko spoznate, da sta vaša duša in tista Boga eno, začnete doživljati življenje kot izraz enega duha. To pa vse spremeni. Telo je sicer instrument, s katerim mnogo laže napredujemo na poti svojega razvoja. Je v resnici iluzija, ki jo največkrat prepoznamo šele v trenutku smrti.

O bolečini

Za mnoge je bolečina celo bolj zastrašujoča od smrti. Bolečina je izkušnja. Trpljenje je sodba o tej izkušnji. V nasprotju s splošnim prepričanjem gre za dva ločena pojava, ki jih združimo šele v lastnem umu. Vendar pa je možno občutiti bolečino, a ob tem ne trpeti. Bolečina je lahko spremljevalec, ki ne povzroča neprijetnih občutkov. Pravzaprav je včasih bolečina lahko celo prijetna (pomislite na orgazem). Z razumevanjem tega in nekaj vaje lahko to ločevanje vsak doseže. Bolečina in sreča se ne izključujeta. Stanje brez bolečin ni potreba, temveč prednost. Če premaknete potrebo na raven prednosti, postavite sebe v položaj z izredno močjo nad svojo izkušnjo.

O sreči

Sreča je želja in potreba vsakogar od nas. Mislimo, da je dosegljiva le pod določenimi pogoji, a to je zmota. Sreča ni posledica okoliščin. Okoliščine so posledica sreče. To težko razumemo, ker je nasprotno prepričanje zelo močno. Enako velja tudi za ljubezen ali obilje. Vedno drži, da je stanje bivanja predhodnik izkušnje in jo ustvarja. A tega še nismo dojeli.

Sreča je odločitev, ne izkušnja. Lahko se odločite, da boste srečni brez tega, za kar ste mislili, da potrebujete za svojo srečo, in to tudi boste. To spoznanje je izrednega pomena.

Odločite se, da boste srečni. Delujte, kot da ste srečni. Ustvarite iluzijo, da ste srečni. In vaša dejanja bodo povzročila okoliščine, ki so plodna tla za srečo. Izkušnja je, v nasprotju s prevladujočim mnenjem, izid naše odločitve, ne pa njen vzrok!

O peklu in nebesih

Pekla ni. Pekel je stanje bivanja. Je izkušnja ločenosti od Boga, predstava, da ste ločeni od samih sebe in da se ne morete ponovno združiti. To je stanje, ki ga ne povzroči maščevalni Bog, temveč si ga povzročite sami. Pekel se pojavi že zgolj spričo hrepenenja po ponovni združitvi z Bogom.

Tudi nebesa so stanje bivanja. So izkušnja enosti, ekstaza ponovne združitve z vsem, kar je. So spoznavanje resničnega sebe. Nikoli nismo bili izgnani iz nebes. Tega nam, oziroma sebi, Bog nikoli ne bi storil.

O sodbi

V nas obstaja (tudi nezavedna) predstava, da obstaja zlovoljen Bog, ki ga je treba zadovoljiti, da bi se izognili poslednji sodbi. Ta predstava je rodila številne druge; sodba se je razmnožila in razširila na vsa področja življenja.

Opazovanje ni isto kot sojenje. Sojenje je sklepanje, je trditev. Sodba žge dušo, saj ožigosa duha z iluzijo tistega, kar ste in se ne meni za globljo resničnost. Toda o tem, kdo ste, je nemogoče priti do zaključka, saj se ustvarjanje samih sebe nikoli ne konča. Tisti, ki bi mu radi sodili, preneha obstajati, kakor hitro mu začnete soditi. Pride do sklepa, kakor hitro pridete vi do svojega. Ko se zaveste svoje identitete, spoznate, da so pred Bogom vsa dejanja legitimna in da imajo svoje posledice, v skladu s kozmičnimi zakoni.

O kaznovanju

V visoko razvitih družbah nobenih svojih članov ne sodijo in ne spoznavajo za krive česarkoli. Koncept kaznovanja se jim zdi nezamisljiv. Naj bi Bog kaznoval samega sebe? Le zakaj bi eno bitje hotelo povzročiti bolečino samemu sebi? Le kako lahko še ena bolečina odpravi posledice prve? (To je, kakor da bi se udarili v prst na nogi, potem pa bi se še dvakrat brcnili, da bi si vrnili milo za drago.) Prestopnike le opozorijo, da so storili nekaj slabega in jim pojasnijo posledice njihovih dejanj oz. njihov vpliv. Nato jim dajo možnost, da se odločijo, kaj, če sploh kaj, bodo storili v zvezi s tem in s seboj seveda.

O skrbi za druge

Tako kot sreča, tudi ljubezen ni reakcija, temveč odločitev. Z neprestanim zadovoljevanjem potreb drugih (tudi svojih otrok in partnerjev) storite več za to, da jim jemljete moč, kot pa za to, da bi jim v resnici pomagali. Ko vidite, da drugi kaj potrebujejo, z iluzijo izrazite tisti del sebe, ki ste se ga odločili izkusiti. Morda boste izbrali sočutje ali radodarnost, prijaznost ali lastno obilje ali pa vse to, vendar se zavedajte, da v resnici nikoli ničesar ne počnete za druge. Zapomnite si: vse, kar počnete, počnete zase! Nobenega drugega interesa ni razen vašega lastnega. Ste eno z vsem in ničesar ni, kar bi ne bilo vi. Ko vam bo to jasno, se bo spremenila opredelitev lastnega interesa.

O dajanju

To, kar dajete, to postanete.

Poiščite božje kraljestvo in vse drugo bo prišlo k vam. Kako pa ga najdete? Tako, da ga zagotovite drugim. Ne poskušajte biti prejemnik česarkoli, temveč vir. To, kar želite izkusiti, naj z vašo pomočjo izkusijo drugi. S tem se boste spomnili, da ste imeli to že vseskozi. Poglejte ptice na nebu: ne sejejo, ne žanjejo, ne delajo si zalog, pa so kljub temu site. Stvarnik poskrbi za vse. Ko se zaveste, da so potrebe iluzija, postane vse laže.

O upoštevanju pravil

S početjem tistih stvari v življenju, za katere mislite, da jih morate, pridete do spoznanja, da to ni potrebno. Ob koncu svojega življenja boste videli, da za vašo dušo ni pomembno, kaj ste naredili, pač pa, kdo ste bili, ko ste kaj počeli. Ste bili ljubeči?
Ne spoštujte pravil (ne za vsako ceno). Poslušajte glas srca.

O neprijetnih delih

Če upoštevamo zgornje pravilo, kdo pa bo opravil neprijetna, umazana dela? Iz tega vprašanja gleda strah. Odgovor: tudi ta dela bi opravili nekateri, saj bi bil to odraz tistega, kar so. Kot odraz svoje odgovornosti, ne da bi ob tem imeli kake pomisleke.

O večvrednosti

Večvrednost je najbolj mamljiva zamisel, kar se jih je kdaj pojavilo v človeški izkušnji, obenem pa je zelo nevarna iluzija. Zanika namreč enost in ustvarja še večjo ločenost. Posebno nevarna je v primeru, če se hočete izogniti človeški bolečini in trpljenju. Lahko pa je tudi velik dar: prinese moč in pogum, za videnje samih sebe in doživljanje sebe večjega od svojih tlačiteljev. Vere se močno poslužujejo iluzije večvrednosti, pa tudi narodi, rase in spoli. A vse je iluzija. Je mar tulipan več vreden od vrtnice? So gore bolj mogočne od morja?

Širša ko je zamisel o vas samih, večja je tudi izkušnja.

O čustvih

Čustvo je značilnost nekaterih živih bitij (ne vseh). Je ena od senzacij v intelektu, dodelana predstava, ki povezuje več ločenih entitet. Je energija v gibanju. Lahko jo pospešite ali upočasnite. Ko jo upočasnite – pomaknete na nižjo raven – sprožite negativno čustvo. Čustva so izkušnje, ki jih izberete, ne pa izkušnje, ki ste jim podvrženi. Nobene potrebe ni, da bi zunanje okoliščine vašega fizičnega življenja vplivale na notranjo izkušnjo vašega duhovnega življenja. Resnični mojstri najdejo mir, ker se soočajo s spori in razdori, ne pa zato, ker bi se jim skušali izogniti. To dosežete z razumevanjem, da vi niste vaše telo in da nič od tega, kar vidite, ni resnično.

Predčasno se lahko odločite, kakšno čustvo boste izbrali v odgovor na vsako predvideno okoliščino v življenju.

O odpuščanju

Odpuščanje je drug izraz za mir v jeziku duše. Odpuščanje je drug odtenek izraza ljubezni. Uporablja se v mladih, primitivnih družbah (v zrelih družbah je vsakomur jasno, da nihče ne more biti prizadet, saj so vse le iluzije). Z odpuščanjem si razširite percepcijo. Odpuščanje je velik zdravitelj. Z njim lahko ozdravite, postanete srečni. Z njim lahko zacelite skoraj vsako psihološko, čustveno, duhovno in včasih celo fizično rano, za katero mislite, da vam je bila prizadejana. Odpuščanje ste lahko spoznali zaradi iluzije obsodbe. Komu bi lahko odpustili, če ne bi bilo obsodbe?

O strahu

Občutek krivde in strah sta edina človekova sovražnika. Strah in ljubezen sta dve osnovni čustvi. Namen iluzije strahu je, da bi lahko spoznali ljubezen. Strah spremeni opažanje v sodbo in sodbo v jezo. Jeza je naznanjen strah. Prisotnost strahu privabi k nam prav tisto, česar se bojimo. Strah je močno čustvo in močno čustvo – energija v gibanju – je ustvarjalno. Zato se ni ničesar bati, razen strahu samega.

Bog se kajpak nima česa bati, zato se tudi nam ni treba. Ko nam je jasno, da je stvarnost, ki jo doživljamo, le zaporedje iluzij, ki nam pomagajo spoznati razsežnosti Stvarnika, se strahovi razblinejo kot milni mehurčki. V resnici nas nič ne more prizadeti, saj smo večno življenje, ki ga ni mogoče uničiti.

O osamljenosti

Osamljenost je seveda iluzija. Odločite se, da vaša osamljenost pomeni to, da se niste dovolj odprli svetu okoli sebe (le kako je lahko kdo osamljen v svetu, polnem osamljenih ljudi). Nato se odločite, da boste iz sebe ponovno ustvarili nekoga, ki je ljubeč do drugih. Nikoli več ne boste osamljeni.

Ko srečate Stvarnika znotraj sebe, ne boste nikoli več potrebovali ničesar zunaj sebe, da bi se s tem izognili občutku osamljenosti.

O bolezni

Si lahko predstavljate, da bi bil Bog bolan? Bolezen je prav tako iluzija kot vse drugo. A žal zelo neposredna in živa, ki zajame fizično telo in psiho. Iluzije bolezni temeljijo na predstavi, da odpornost telesa lahko izgubi bitko z bolezenskimi klicami. Nezaupanje v lastno odpornost je bistveni element bolezni. Vse skupaj še otežuje prepričanje, da so zdravniki za to, da zdravijo, ko se je oboleli »pokvaril«. Bolezen v resnici temelji na porušeni harmoniji telesa in duha ki jo ustvari nepravilno ravnanje, čustvovanje in razmišljanje. Iluzija bolezni je najpomembnejši instrument za korekcijo nepravilnih življenjskih navad in nezakonitih dejanj. Bolezen je orodje, ki nas sili k napredovanju. Brez nje tudi ne bi mogli dojeti, kaj je zdravje.

Če se veliko ukvarjate z boleznimi in ste o njih »dobro poučeni«, povečujete svoje možnosti, da boste zboleli, saj vlagate v bolezenske predstave veliko energije. Pametneje je trdno zaupati in verjeti v močne obrambne sposobnosti svojega imunskega sistema in mu prepustiti, da vas čim večkrat sam izvleče iz težav.

O zdravju

Zdravje je izraz sožitja med vašim telesom, umom in duhom. Kadar niste zdravi, opazujete, kateri deli vas samih niso v harmoniji. Spoštujte svoje telo in ohranjajte ga v dobri kondiciji. Je veličasten pripomoček, izreden instrument. Telovadba je meditacija telesa. Z njo lahko spodbudite in zvišate svojo energijo. Naučite se, kako nadzorovati energijo, ki teče skozi vaše telo.

O hrani

Potreba po hrani je – iluzija. Človekov um ima vgrajeno silno močno predstavo, da telo brez hrane ne more preživeti. Vendar pa lahko preživi in normalno živi že od prane, energije, ki se nahaja povsod okoli nas. To dokazujejo ljudje (z dovolj visoko ravnjo zavesti), ki živijo brez hrane. Človek je bil rastlinojedec, preden je – zaradi stiske s hrano, postal tudi mesojed. A mesna hrana na njegovo telo v splošnem nima dobrodejnih učinkov. Vendar odpovedati se mesni hrani, dokler jo telo zahteva, ni modro.
Ko boste prisluhnili svojemu telesu, boste hipoma vedeli, ali mu neka hrana ustreza ali ne. To pa lahko spoznate tudi tako, da greste počasi z roko čez hrano. Vaše telo bo takoj vedelo, ali je tista hrana v harmoniji z vašimi najglobljimi namerami za telo in dušo. Sposobni boste začutiti vibracijo.

O času

Čas obstaja le za bitja v tridimenzionalnem svetu. Je nekakšno orodje intelekta, s katerim iz statične holografske slike vesolja ustvarja procese zaporednih dogodkov. Skozi zaporedje dogodkov (zoomiranje v nek detajl statične slike) je možno dojeti kozmične zakonitosti, ustreznost predstav, idej in izkušenj…
Višje razvita bitja niso omejena s časom. Lahko potujejo v času naprej in nazaj, upoštevaje določene zakonitosti seveda.
Naj čas ne bo vaš gospodar ali celo rabelj. Zasužnjenje z materialnostjo vodi tudi v zasužnjenje s časom. Življenje ni omejeno s časom, saj se nikoli ne konča. Časovno omejeni so le dogodki.

O prostoru

Tudi prostor, kakršnega poznamo v tridimenzionalnem svetu, je iluzija. V prostoru postanejo pomembni pojmi razdalja in hitrost, ki igrajo v razvoju in dojemanju življenja pomembno vlogo. Skupaj s časom je prostor gradnik poligona, v katerem lahko zavest hitro napreduje.

Človek ni omejen le na tridimenzionalno stvarnost. Lahko se giblje (njegov nematerialni del – duša) tudi v astralnem svetu (in še kje), kjer prostor in čas ne igrata nobene vloge. To počnemo v sanjah.

O relativnosti

Relativnost smo ustvarili iz iluzije pogojnosti. Vroče in hladno v resnici nista nasprotji, temveč eno in isto v različnih pogojih. Vse je eno in isto. Vse je energija in tej energiji pravimo življenje.

O resnici

Resnica je orodje, ki ga s pridom uporabljajo predvsem tisti, ki želijo »s trdnimi argumenti« doseči nadmoč ali nadvlado nad drugimi. Resnica je pogosto neke vrste pripomoček za uveljavljanje določenih idej. Ker pa je resnica nujno povezana z opažanjem, naletimo na težavo: isti pojav ali dogodek različni ljudje opažajo različno.

Resnica se spremeni, ker se spremenijo opazovalci ali pogoji opazovanja. Resnica ni nič več od besed, s katerimi zatrjujemo, da je »temu tako prav zdaj«. Vendar pa se »temu je tako« nenehno spreminja, zato se spreminja tudi resnica. Težko boste našli resnico, ki velja neomejeno. Vse se namreč spreminja, verjetno celo zakoni vesolja.

O pomenu dogodkov in znamenj

Ljudje bi na vsak način radi odkrili pomen dogodkov in izkušenj v svojih življenjih. Vendar pa nima nič prav nobenega pomena. Najgloblja resnica se ne skriva v teh dogodkih in izkušnjah življenja. Kdo pa bi jo skril tja? In čemu? Res je namreč to, da stvari nimajo prav nobenega skritega pomena, razen tistega, ki jim ga sami pripišete.

Življenje je brez pomenov. Bog nam je podaril možnost, da o pomenu stvari odločamo sami. Na podlagi svojih odločitev boste lahko opredelili same sebe v odnosu do česarkoli v življenju. Če boste pozorno opazovali, boste ugotovili, da se v svojem življenju nenehno vračate v enak položaj ali okoliščino, vse dokler ne ustvarite samih sebe na novo.

O politiki in ekonomiji

Politika je udejanjena duhovnost. Ker je duhovnost v kapitalističnem svetu zaradi materialne zaslepljenosti na nizki ravni, je tudi politika takšna. Politika se lahko izboljša, ko politiki preidejo na višji nivo duhovnosti – ko pričnejo spoznavati kozmične zakone in se v večji meri ravnajo po njih. Danes politika še vedno stremi le k uresničevanju ozkih ciljev posameznikov. Ker se politiki oklepajo privilegijev, so manj pripravljeni na svoj spiritualni, duhovni razvoj. Prihodnost pripada voditeljem, ki bodo izšli iz vrst duhovno močnih ljudi in bodo zasledovali le cilje skupnosti in sveta.

Ekonomija razkriva človekovo duhovnost. Med ekonomijo in politiko ni velike razlike – ekonomija je na gospodarskem področju udejanjena politika. Zato tudi zanjo velja zgoraj zapisano.

O veri in duhovnosti

Vera je nekritično sprejemanje nekih idej, ki jih ne znamo potrditi z osebnim izkustvom. Bolj ko je intelekt razvit, manj podlega veri in več gradi na osebnem, notranjem izkustvu. Z vero so bile človeštvu vcepljene določene predstave, ki so služile namenu izbrancev. Osebna vera (sistem prepričanj o stvarniku) se razlikuje od religij – verskih sistemov. Skoraj vse religije temeljijo na strahu pred najvišjo avtoriteto – Bogom. Zaradi strahu pred Božjo sodbo verniki počno stvari, ki naj bi jih Bog zahteval od njih. A Bog ne zahteva ničesar. Zakaj bi kaj zahteval, ko pa vse ima in lahko uredi, kakor želi? Saj je vendar Bog.

V imenu religij so bili storjeni največji zločini, po drugi strani pa vera omogoča največje izkustvo blaženosti. Smisel ver (v evolucijskem smislu) je, da omogočijo človeku spoznanje čustvenih ekstremov in spoznanje (zelo pomembno!) ne-ločenosti od Boga.

Razum človeku ni bil dan za to, da bi slepo sledil idejam (religijam), temveč da bi razmišljal in gradil na lastnem izkustvu.

Vera in duhovnost sta eno in isto. Duhovnost gradi most med telesom, umom in dušo. Vse prave vere gradijo most, ne pa zidu.

O željah in molitvah

Ni delo Boga, da bi izpolnjeval želje ali pa ne. Na kakšni osnovi pa naj bi to počel? Kakšna merila naj bi imel za to? Bog ničesar ne potrebuje. In nikakršnih privilegijev ne deli. Ali naj bi levi roki potrebo izpolnil, desni pa ne?

Tudi na molitve se ne odziva. Po kakšnem kriteriju pa naj bi jih upošteval? Molitve delujejo tako kot druge misli – ko vložite v neko predstavo dovolj energije, se naposled materializira.

O zavestnosti

Zavestnost je rezultat procesa krepitve zavesti. Je lastnost človeka, ki je ozaveščen. Da bi bil človek zavesten v polnem pomenu besede, se mora zavedati svojega porekla, božanske identitete. Ne-zavesten človek je podvržen trpljenju, pomanjkanju in strahu.

Zavestni ste, ko začnete pogoje in okoliščine v svojem življenju zavestno ustvarjati in jih ne zgolj opažati, saj veste da ste vedno bili in zmeraj boste tisti, ki zaznava in opredeljuje vsako okoliščino posebej. To kar nekdo opredeljuje kot revščino, vi morda doživljate kot obilje. To, kar nekdo opredeljuje kot poraz, boste vi opredelili za zmago. Tako boste izkusili same sebe kot ustvarjalce vsake okoliščine – kot njene snovalce, če boste to hoteli (če bo takšna vaša volja), saj pogojnost v resnici ne obstaja. Videli boste, da nikoli niste bili žrtev, in da to, kar spoznate, prispeva k vaši rasti. Na koncu spoznate, da žrtev ni.

Proces, s katerim se lahko približate mojstrstvu – zatrdite le naslednje:
Nič v mojem svetu ni resnično;
Pomen vsega je pomen, ki ga temu sam pripisujem;
Sem, kdor pravim, da sem in moja izkušnja je, kar pravim, da je.

Na tak način lahko iluzije življenja obrnete sebi v prid. Če veste, da iluzije nimajo drugega pomena razen tistega, ki jim ga sami pripišete, vam daje to možnost, da se odločite, kaj naj pomenijo.

Vse, kar morate storiti, ko vam stvari niso jasne, ko se v življenju več ne znajdete, je to, da se soočite z vsem, kar vam prihaja naproti in si rečete »Jaz sem to.« Vsa zmeda se uredi. Jeza in odpor se poležeta. Slabosti in praznine se razblinijo. Vse, kar ostane, ste vi in ljubezen, ki sta eno in isto.

Najprej postanemo zavestni tega, kar je okoli nas božanskega. Nato se zavemo tistega, kar je božanskega znotraj nas. Na koncu pa spoznamo, da je vse božansko in da ni ničesar drugega.

To je trenutek našega prebujenja.