Težko je verjeti, pa vendar trditev ni brez podlage: človeštvo se je znašlo v podobnem položaju kot v srednjem veku, ko je ob splošnem prepričanju, da je Zemlja ravna plošča, pričelo prodirati spoznanje, da je krogla. Prav to spoznanje je sprožilo obsežen miselni preskok in pozornost človeštva, ki je bila dotlej usmerjeno pretežno na verske teme, se je preusmerila na kraljestvo materialnega sveta. Pred podobnim korakom stojimo tudi danes, ko se s prevladujočo materialistično miselnostjo odpiramo spoznanju, da smo predvsem zavestna bitja, in začenjamo gledati celostno.

Poglobljeno zanimanje za zunanji svet je nekoč vodilo k sistematičnemu raziskovanju narave in rodila se je znanosti o materiji, znanstveni materializem. Znanost je z bliščem odmevnih dosežkov in spoznanj navduševala znanja željne množice glava-v-primezuin odločilno prispevala k ustvarjanju vtisa, da je znanje o zunanjem svetu pomembnej­še od vsega drugega. Racionalni um je z razvojem znanosti bliskovito napredoval, religije pa niso bile sposobne človeku ponuditi tudi kakovostnejše in razvitejšemu razumu primernejše duhovne hrane.

Človek se je tako stoletja razvijal po razumski, logični plati, čustveno in duhovno pa tako rekoč nič. To se odraža tudi na povsem fiziološki ravni: razvijali smo levo možgansko polovico, desne pa ne. O zunanjem svetu vemo veliko, o svojem notranjem svetu, o sebi in o svojem bistvu pa le nekaj malega – toliko pač, kot so nam znale ponuditi religije. Žal te niso omogočile uravnoteženega razvoja človeške zavesti; še vedno vztrajajo pri okostenelih stališčih, obenem pa so zapadle miku materialnosti, kar jih je spremenilo v bogastva željne ustanove, ki jim pastorala ni na prvem mestu. To je marsikoga odvrnilo od nekoč pomembnega izvora duhovnega znanja, ki je v svojem bistvu tudi orodje za miselno ukalupljanje in nadzor vernih množic.

Zaslepljenost z materialnostjo nas je pripeljala v stisko. Področje zunanjega, snovnega sveta je le del tistega, kar lahko dosežemo z razumom. Čas je, da popravimo razumsko neravnovesje v sebi, posledico velike razlike med umsko in duhovno razvitostjo, in znova vzpostavimo naravno sozvočje. Zdaj smo tako rekoč duhovno zakrneli. Smo kot ptič z enim krilom. Nikar se ne čutite prizadete ob tej izjavi; gre za normalen evolucijski razvoj, za katerega je značilno nihanje od ene polarnosti k drugi, vse do uravnoteženja. Pred nami so širna prostranstva duhovnega sveta z obiljem duhovnega bogastva, ki nas bo oplemenitilo in dvignilo daleč nad raven, na kateri se nahajamo sedaj.

Nikola Tesla je zapisal: “Tistega dne, ko bo znanost pričela preučevati nefizikalne (duhovne) pojave, bo v desetih letih napredovala bolj kot v prejšnjih stoletjih svoje zgodovine.”

Družba v sedanjem potrošniško orientiranem svetu je večinoma trdno zasidrana v znanstvenem materializmu, ki pravi, da smo snovno telo z nekaj malega elektro-kemije v možganih, ki ustvarja zavest. Ne zavedamo se, da materialistični svetovni nazor ne le močno omejuje naš intelektualni domet, temveč zavira naše potenciale in nas omejuje pri duhovni rasti. Po drugi strani smo zaradi verske tradicije polni nedodelanih, neprepričljivih predstav o naši nesnovni, duhovni naravi. Naš razum tako usmerjata dva nezdružljiva koncepta, ki ne omogočata celovitega razumevanja stvarnosti, to pa nas navdaja z negotovostjo in tesnobo. Ali ni že čas, da se dokopljemo do pravega znanja?

Smo nepredstavljivo več kot telo – smo zavestna bitja, katerih najpomembnejša lastnost je – zavedanje. A o zavedanju vemo silno malo. Kaj je zavedanje in kaj zavest? Od kod prihaja in kaj se skriva v njenem ozadju? Kaj je tisto, kar življenje napravi živo? Kakšno je poslanstvo življenja in njegov smisel? Ali vas ne mika, da bi se dokopali do odgovorov na ta in podobna vprašanja? Le z znanjem, ki se dotika prav teh tem, lahko računamo na krepitev naših duhovnih korenin in s tem na srečnejšo prihodnost celotne družbe.

Materializem ne potrebuje etike in morale, tudi znanje o zavesti je nepomembno. Izkušnje kažejo, da je znanost brez etike uničevalna. Znanost nas uči, da je svet nastal po naključju, zato nima ne cilja ne smisla. Takšno stališče nas usmerja k preživljanju svojega življenja tako, da se molekule našega telesa v kratkem veku našega življenja čim bolj napolnimo z raznimi užitki. Uživaj, dokler lahko. Kakšna čast, pravica, humanost, etika! To je nekaj, kar ne izhaja iz materije, zato je odvečno. Ali res?


 

Narobe svet

Kdor ne ve, kaj ga je pripeljalo v zagato, tudi ne more vedeti, kako se rešiti iz nje. Kdor ne pozna napak, jih ne more popraviti.

Nad sedanjo civilizacijo se resnično velja zamisliti, kajti sloni na napačnih temeljih. Dobro deluje le, če so ljudje bolni in nesrečni, saj to prinaša delo prestrašenim ljudem, ki verjamejo, da se svet ne more izkopati iz pomanjkanja. Sedanji človek je prikrajšan za pravo znanje, zato skoraj ničesar ne zna narediti prav. Ne zna prav dihati, saj se ne zaveda pomena prane, obenem pa se izgublja v strahovih, ki dušijo dih. Ne zna se zdravo prehranjevati – uživa hrano, ki zmanjšuje njegove intelektualne sposobnosti in ruši njegovo zdravje. Ne zna ljubiti sočloveka, saj v njem vidi nasprotnika in rivala. Ne zna uživati v spolnosti, ker jo reducira na doseganje orgazma. Ne zna se zdraviti – zdravje kupuje pri zdravnikih, ki odpravljajo le simptome in se ne menijo za vzroke obolevanja. Zaman išče srečo, ki jo zamenjuje z zadovoljstvom ob materialnih slepilih in si prizadeva zagotoviti varnost tako, da duši življenje. Ne zna niti dobro iztrebljati, ker se ne zaveda, da v sedečem položaju obremenjuje črevesje in ovira naraven proces…

Sedanji človek dovoljuje, da njegove otroke spreminjajo v otopele povprečneže, kajti v šolah se ne menijo za otrokove talente in darove temveč ga preobremenjujejo z nekoristnimi informacijami, ne da bi ga učili o življenju, ustvarjalnosti in ljubezni. Pičle duhovne vzgoje je deležen pri verskem pouku, ki pa duhovno znanje začinja s strahom pred Bogom in doktrinami, ki niso primerne današnjemu času.

Sedanji človek je ujetnik prefinjenega suženjstva. Pustil se je premamiti blišču denarja, ki je usmeril pozornost v zunanji svet, utrdil prepričanje o pomanjkanju in vzpodbudil pohlep. Na osebni in družbeni ravni smo nasedli zapeljivim ponudbam bančnikov ter si naložili finančne obveznosti, ki v ekonomske sužnje ne spreminjajo le nas temveč tudi naše potomce. Ker smo se pustil premamiti potrošniški miselnosti, postajamo vse večji sužnja dela in prodajamo svojo svobodo za mikavne potrošniške dobrine, ki nas puščajo vse bolj prazne. Ker je denar oziroma kapital kot prevladujoča vrednota preprosto pregazil etiko in moralo, smo skoraj uničili naravno okolje ter se znašli v skoraj brezizhodnem položaju. A talec takšne politike nista le narava in okolje, talec smo mi sami, ki smo neločljiv del narave. Kar uničuje naravo, uničuje nas.

Še vedno številni verjamejo medijem, ki so v rokah medijskih lobijev, in politikom, ki jih skrbi le njihova kariera, ter nasedajo pobudam, zaradi katerih smo vedno znova opeharjeni. Zaupamo mehanizmom demokracije, ker ne vemo, da je demokracija v kapitalizmu farsa, za katero se skriva diktatura denarja. Verjamemo v zaigrani terorizem, uprizorjen z namenom vcepljanjem vse večjega strahu, da bi vse ubogljivejši in pasivnejši človek pristal na zmanjševanje osebnih svoboščin.

Ali se ob opazovanju uničene narave, zastrupljenega zraka, vode in zemlje zavedamo, da so ta popačenja zunanje harmonije odslikava popačenosti v naši notranjosti? Bolj kot kdaj koli je človek danes odtrgan od svojih korenin in zasužnjen z življenjskim tempom, ki uničuje njegovo dušo. Želi pobegniti uničujočemu vrtincu, ki ga vse bolj srka vase, želi si srečnejšega življenja, ki ga zaman išče zunaj. A kje naj poišče oporo za nov korak?

Vse omenjeno seveda vemo, a ker smo takšnim okoliščinam izpostavljeni že dolgo, smo ob njih že otopeli. A razmere se vse bolj zaostrujejo. Vse več se nas že zaveda, za kaj gre, a večino bo še potrebno prebuditi. Speče, ki se nezavedni vrtijo v ustaljenih programih kot programirani avtomati, moramo prebuditi in opozoriti, da je čas, da se zavejo svoje božanske narave in zopet postanejo čudovita, ustvarjalna bitja. Bolj kot kdajkoli potrebujemo streznitev in zavedanje, v kakšnem položaju smo se znašli.

Ali smo na vse opisano pristali zavedno? Odgovor je – da. Razlog? Premalo zavedanja, premalo znanja. Toda vsega skupaj ne velja jemati tragično, pač pa kot dragoceno kozmično šolo, ki nam omogoča napredovanje na višjo raven bivanja. Kako bi se sicer dokopali do potrebnega znanja?

Preprost opis sedanjega položaja bi bil, da smo postali ujetniki uma in materialne ravni. Um je zrasel čez vse meje in se iz koristnega sluge prelevil v tirana. Obenem je v svojem razvoju zaostal, ker se je ujel v zanko, iz katere ne najde poti. Miselni oklep, ki smo si ga nadeli sami, poka po vseh šivih. Iz zagate se lahko izmotamo le tako, da razbijemo goro ustaljenih konceptov, vzorcev in metod – vsi so dediščina preteklih pogledov in snovne omejenosti in ne lastnih izkustev ter resnice, kakršna se nam odkriva sedaj.

Doslej smo naš svet gradili zunaj, na povsem napačnih predstavah o svetu in sebi. Potrebno ga je pričeti graditi znotraj. Treba je napraviti premik od objektov k subjektu – opazovalcu. Ni najpomembnejši zunanji svet. Pomembnejši je tisti, ki ga opazuje, doživlja in deluje v njem. Napočil je čas preobrazbe, narava nam z močnimi krči to sporoča že nekaj časa.


 

Kakšno je novo znanje?

Vsak od nas globoko v sebi čuti in se vse jasneje zaveda, da je to, kar vemo o sebi, mnogo manj od tistega, kar nam je mogoče o sebi dognati. Ni druge poti kot širjenje in plemenitenje zaznave ter razumevanja – to velja tako za zunanji kot za notranji svet. Ko se lotite raziskovanja sebe, osupnete ob spoznanju, kako revna je sedanja podoba o vas samih. Spoznate, da ste mnogo več, kot ste si znali predstavljati. A kako bi to vedeli – vzgajali so nas tako, da bi nas čim bolj obvarovali pred tem spoznanjem. Doslej so umetno zadrževali naš duhovni razvoj, kajti z duhovno neprebujenim, s snovnostjo zaslepljenim in zaradi neznanja zelo prestrašenim človekom je zelo lahko manipulirati. Prav zato nam tako znanost kot religije, šolstvo in mediji prave informacije prikrivajo in otežujejo dostop do njih. A čas bo spremenil tudi to. Ta zgodba se zdaj, na začetku vodnarjeve dobe, končuje.

Sodobni človek danes ob vsem svojem tehnološkem znanju ne zna povedati, kaj je življenje in kakšen je njegov smisel. Življenja preprosto ne znamo pojasniti, saj znanost o tem molči. Prepoznavanje resnične narave človeka in razvoj njegove zavesti (njegov duhovni razvoj) sta najpomembnejši nalogi, ki si jo lahko zastavimo. S prepoznavanjem človekove Biti, ki jo dosežemo le s poglabljanjem v zavest, padejo vsi njegovi strahovi, odkrijejo se njegova večna narava in njegove neslutene moči. S takšnim spoznanjem človeka ni mogoče izkoriščati.

Smo pred odločilnim korakom v procesu širjenja spoznavnega obzorja in osvajanja celostnega pogleda na svet. Ponovno odkrivamo področje nematerialnega, bogat svet notranjega dogajanja, ki ga najpogosteje imenujejo »duhovnost«. Toda danes ne potrebujemo nove religije ali vere, okrepiti moramo tisti del človekovega zavedanja, ki skupaj z znanjem o zunanjem svetu tvori celoto človekove spoznave. Do celovitega spoznanja sveta ne moremo priti niti s pomočjo materialističnega nauka, niti s pomočjo verskih naukov in konceptov. Potrebujemo novo teorijo, nov svetovni nazor, ki je prost omejitev sedanjih konceptov in oba – snovni in duhovni svet – združuje v harmonično celoto.

Lepljenka, ki povezujemo znanost in vero, dva v osnovi nasprotujoča si koncepta, preprosto ne deluje več. Nove univerzalne teorije stvarnosti ni mogoče graditi s predstavami in pojmi, ki vključujejo materijo kot izhodišče vsega, in ne z uporabo verskih arhetipov kot so duša, duh ali Bog. Sam sem pri raziskovanju ubral nevtralno pot. Namesto o “duhu” in “duši”, izrazov, ki izvirata iz verskih in religioznih konceptov, govorim o zavedanju in zavesti, povsem nevtralnih pojmih, za katera si izključne pravice razlaganja ne lasti nihče. Takšen pristop je tako vernikom kot ateistom sprejemljiv, nazoren in razumljiv.

Novo znanje bo enako prepričljivo razlagalo materialistične in duhovne pojave, s tem pa se bo odprlo zavedanje naših doslej večinoma nepoznanih (duhovnih) moči in darov, ki čakajo, da jih znova odkrijemo. Novo znanje bo omogočilo razumevanje mehanizmov zavesti, delovanja uma, čustev, življenja v nas in naše identitete. Novo znanje bo človeku odpiralo tudi doslej nepoznane razsežnosti ali dimenzije, o katerih zdaj govorimo le v spisih znanstvene fantastike. Omogočilo bo uresničevanje višjih, bolj zapletenih, bolj domišljenih idej ter učenje brez trpljenja. Na dovolj visoki ravni duhovnega razvoja bolečina in trpljenje nista več osnovno gonilo napredka.

Sloviti pisatelj Eckhart Tolle je zapisal misel, nad katero se velja zamisliti: »Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, temveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave. Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si. Vsa beda na planetu je posledica poosebljenega doživljanja ‘mene’ oziroma ‘nas’, ki prekrije tvoje bistvo. Če se svojega bistva ne zavedaš več, boš nazadnje vedno povzročil trpljenje. Tako preprosto je to.«

Zahtevna naloga odkrivanja novega znanja mora seči prav do temeljev miselne zgradbe razuma. Lotiti se je treba vseh gradnikov te stavbe in jih prenoviti, da bodo odsevali poglobljeno razumevanje in večjo domišljenost; lahko bi tudi rekli – večjo svobodo. Bolj ko je neka miselna predstava popolna, manj je omejujoča, več svobode ponuja. Svobode v sedanjih konceptih materialnosti in telesa, pa tudi duše, manjka, zato ne morejo podpreti večje veličine človeka.

Spoznanje lastnega bistva – božanske biti v nas – je dragulj v kroni in cilj evolucije. Vrednosti tega spoznanja ni mogoče oceniti, saj iz človeka naredi Človeka, ki se zaveda svoje božanske narave in svoje neločljive povezanosti z Izvorom. Ker tematika ni lahka, se je do poglobljenih spoznanj modro prebijati postopoma, z umom in srcem. Zadnje spoznanje je namreč umu nedosegljivo, ostane le še občutenje.

Sodobnega človeka, ki je vse bolj podoben potrošniškemu robotu, je treba prebuditi iz dremeža ter ga spodbuditi k bolj zavestnemu življenju, k zavedanju svoje božanske narave. Z novim znanjem, dovolj močnim za dvig ravni zavesti, ste kos reševanju tako zapletenih osebnih težav kot na videz nerešljivih civilizacijskih problemov. Z njim boste lahko razsvetlili temo, ki duši življenje v vas in preprečuje vaši duši zaživeti v svetlobi, svobodno.

Nihče razen vas ne more storiti koraka k vaši osebnostni in duhovni rasti. Niz besedil Po poteh zavesti utegne biti pri tem dragocen pripomoček.



Na videz nesmiselna vprašanja

Predstave o svetu in sebi, ki jih imamo za veljavne, so del tradicionalne podobe o svetu, sprejete brez pomislekov ter dvoma o njihovi verodostojnosti. Te predstave slonijo na najbolj temeljnih prepričanjih in arhetipih, ki so korenine naše »miselne stavbe«. A nova spoznanja o naravi stvarnosti so prav ta prepričanja izpostavila resnemu dvomu. Trdnost starih konceptov preverimo s povsem preprostimi vprašanji.

Ta vprašanja se sprva zdijo nesmiselna, a le zato, ker se nam odgovori nanje zdijo sami po sebi umevni. Zato pač, ker naj bi jih preverili že mnogi pred nami. A to je pomota. Teh odgovorov skoraj nihče ne preverja, ker sledi enaki logiki – da so že preverjeni. A prav zato – kako naj vemo, da so v skladu z resnico?

»Čudnih« vprašanj, ki so vredna pozornosti, je cela vrsta:

– Kdo je tisti, ki sebe poimenuje »jaz«? Kdo je ta, ki občuti in se zaveda – »jaz obstajam«?

– Kaj so podobe in slike v zavesti, ki jih imenujem »svet«? Iz česa so? Kje in kako nastanejo?

– Ali tisto, kar vidim, ustreza neki objektivni danosti?

– Ali Bog obstaja ali pa je le umski konstrukt?

– Če Bog obstaja – ali ga lahko spoznam in dosežem?

– Ali se s smrtjo vse konča? Morda pa zavest le preklopi na »drug program«!

– Kako vem, da obstajajo drugi ljudje? Kaj, če so ljudje le žive podobe v moji zavesti?

Ob vseh teh vprašanjih naletimo na isto zadrego: obstoječih odgovorov ne moremo potrditi z ničimer razen z arhetipi in temeljnimi prepričanji v lastnem razumu. A kdo nam lahko jamči, da ti odražajo absolutno resnico? Nikakršnega objektivnega dokaza ni, da so odraz neke resnične, nesporne danosti.

Na nobeno od zgornjih vprašanj v spisih znanosti ne najdemo odgovorov, pač pa v filozofskih, ezoteričnih, gnostičnih, teozofskih in drugih delih. Ob marsikateri razlagi se v nas sprva vzbudi oster odpor. Nekatere se zdijo sporne, druge celo absurdne. A s primerjavo in povezovanjem verodostojnih informacij se postopoma mozaik stvarnosti prične bistriti in slika se v vse jasnejših obrisih pojavi pred nami. Novo znanje je tako drugačno, da ustvarja očitna nasprotja s starim. Ko bi ne bilo tako, bi nam sploh ne bilo potrebno.

V nizu besedil, ki so pretežno povzeta po njegovi knjigi Človek je več, vam avtor Zoran Železnikar želi svet pokazati v novi in sveži podobi, z namenom, da bi morda lahko vgradili številne manjkajoče koščke v vaš mozaik stvarnosti in tako oplemenitili vaš svet. Vsakdo lahko z izpopolnjevanjem svojega znanja oplemeniti svoje življenje in napreduje do zavestne ravni, ki odlikujejo bitje, vredno imena Človek.