Marsikdo ne ve, da je pri človeku ločnica med žejo in lakoto zelo nejasna. Zgodi se, da ste žejni, a ker mislite, da ste lačni, jeste. In ker žeje ne morete potešiti s hrano, jeste preveč. Zato ne preseneča, da je toliko debelih ljudi. Človeško telo potrebuje vodo veliko bolj kot hrano, posebno telo sodobnega človeka, ki je dodobra zastrupljeno in pod vplivom stresnih dejavnikov.

Menim, da se nekaj podobnega kot z žejo dogaja z duhovno hrano. Ker smo v razvitem svetu lačni duhovne hrane, se wireless_3zatekamo k prehranskim užitkom in zadovoljevanju potrošniških želja, namesto da bi tešili lakoto po tisti hrani, ki bi nam nasitila dušo. Marsikdo se pomena "duhovne hrane" niti ne zaveda. Beseda duhovnost v splošnem ne uživa kaj dobrega slovesa, morda zaradi slabih izkušenj in strahov v zvezi z religijami. Zato raje kot o duhovnosti govorim o nematerialnem, notranjem svetu, ki žal danes velja za manj pomembnega. Toda prav na tem področju se skrivajo največji zakladi. To spoznanje je velikega pomena, saj se s tem odpre pot k nesluteni duhovni rasti in posledično večji kakovosti življenja.

V letih raziskovanj mi je postalo jasno, da je svet, kakršnega doživljam, odsev mojih lastnih spoznanj o njem. Čeprav v splošnem verjamemo prav nasprotno, so notranja prepričanja tista, ki oblikujejo zunanje izkustvo. Spremeniti je treba pogled na tisto, kar je notri, da bi se spremenilo zunanje! S spremembo nas samih se spremeni svet, kot ga opažamo. Spoznati moramo, da si omejitve postavljamo sami in odprl se bo svet novih možnosti.

Od nekdaj sta me privlačila znanost in moč razuma. Primerjava možganov z bioračunalnikom je kar umestna. Oba obdelujeta goro informacij, le da človek te informacije tudi občuti. Moč računalnika ocenjujemo po hitrosti izračunov, kakovosti prikazov ter količini podatkov in informacij. Kljub temu da človek informacije »živi«, ne zna razložiti, kaj temeljni pojem – življenje – sploh je. Kaj, ko bi možganski računalnik usmerili na doslej neobdelana področja, kjer se skrivajo številni izzivi?

Kot informatik sem razmišljal, a bi bilo čudovito, če bi mogel svoje možgane – svoj »možganski računalnik« – nadgraditi z močnejšim operacijskim sistemom tako preprosto kot svoj osebni računalnik. Računalnike neprestano izboljšujemo in nadgrajujemo, svoj možganski računalnik - nikoli! Operacijski sistem odločilno vpliva na sposobnosti računalnika. Pri enaki strojni opremi utegne biti razlika velikanska. S starim operacijskim sistemom Windows 3.11 strojne opreme svojega najnovejšega domačega računalnika ne bi mogli niti za silo izkoristiti, kaj šele omogočiti tisto, kar zmore Windows 7, Vista ali Linux. Zdi se nam, da možganov ni mogoče nadgraditi, a temu ni tako. Razum temelji na izhodiščnih prepričanjih, temeljnih predstavah, to pa so informacije, ki jih je mogoče menjati, tako kot programe.

Operacijski sistem običajnega možganskega računalnika je vešč razlaganja zunanjega sveta, drugih področij pa mnogo manj. Gradimo ga od ranih let do konca šolanja, nato pa le polnimo spomin s podatki. Opazne prenove ni doživel, saj se učni sistem v načelnem pogledu skozi stoletja komaj kaj spremenil. Brž ko se lotiš nematerialne sfere in pojmov, ki so še kako pomembni, je v hudi zadregi. Ne zna odgovoriti na preprosta vprašanja, kdo si, od kod prihajaš, kakšen je smisel življenja. Ne ve, kaj so in kako delujejo čustva, občutki, misli, ne zna pojasniti življenja in tudi ne, kaj sploh je in kako deluje zavest. Teh vprašanja se večinoma izogibamo prav zato, ker ne vemo, kje iskati odgovore.

Človek, ki o svoji naravi in zavestnih pojavih ve le malo, težko zadovoljivo rešuje zahtevne življenjske probleme, med katerimi so najpomembnejši psihični. Kdor ne pozna lastnih miselnih in čustvenih mehanizmov, bo pri reševanju osebnih problemov, ki jim največkrat ne zna najti vzroka, le slabo opravil. Na kaj se sploh lahko opre, ko pa ne ve niti tega, kdo je ta, ki je vedec? Večkrat se spomnim na zgodbico o orlovem mladiču, ki se je izvalil v kurjem gnezdu in vse življenje živel, kot da je kokoš.

Prenekateri v zrelih letih menijo, da so prestari za kako izpopolnitev svojega možganskega računalnika, za svojo intelektualno in duhovno rast. A to trditev zanikajo številni, ki se na jesen življenja odločijo za študij. Najhuje je, da tako razmišljajo tudi mladi ljudje, ki so pravkar zaključili študij. Študijski sistem je ukalupil njihovo razmišljanje ter jim odvzel prožnost in svežino. Prožnost misli je ena najpomembnejših stvari v življenju. Obdržite jo lahko do smrti.

Celo zelo nadpovprečen človek izkorišča le nekaj odstotkov svojih možganskih sposobnosti. Pri tem pretežno izkoriščamo le levo polovico, ki je odgovorna za logično razmišljanje in sekvenčno obdelavo informacij, desna polovica, zadolžena za intuitivnost in ustvarjalnost pa bolj ali manj počiva. Narava je poskrbela, da s "strojno opremo" ob nadgradnji možganskega operacijskega sistema ni težav. Za izvedbo postopka ni objektivne ovire, obstajajo le subjektivne – miselna togost, lenoba in strah pred novim.

Ob nadgradnji možganskega računalnika se kakovosti življenja opazno spremeni. Nadgradnjo izvedemo z menjavo njegovih gradnikov, tj. ustaljenih konceptov in predstav ter širitvijo znanja o nematerialni sferi. Globina zaznave, in razumevanja, okrepljena samozavest in notranji mir so posledica širitve zavesti in odkrivanja sposobnosti, ki dotlej niso bile poznane in zato tudi ne izkoriščene. Z dvigom ravni zavedanja človek postane Človek.

Želim vas navdušiti, da bi se nadgradnje možganskega računalnika lotili tudi vi. Razumeti sebe, razumeti svet, občutiti vso živost in čarobnost življenja – to je vse kaj drugega kot životarjenje ter iskanje zadovoljstev in trenutkov sreče v intervalih med nezadovoljstvi. Ponujam vam roko na poti, ki preskakuje stare plotove in zida svet iz novega znanja, svetlobe in ljubezni. To je edina pot, ki vodi navzgor, k modrosti, miru, ljubezni in blagostanju.

Če želite pridobiti nekaj, česar vam doslej ni bilo dano imeti, morate storiti nekaj, česar niste še nikoli storili.

 


 

Koraki v pravo smer

Ko se oziramo k novemu, ni odveč razmisliti, kaj je s starim narobe. Sicer lahko stare napake ponovimo.

Absurdno se zdi, da se po več tisočletjih razvoja ter vloženega truda in intelektualnih naporov – kar naj bi človeštvo pripeljalo do osvoboditve od mezdnega dela – vračamo k vse večjemu pomanjkanju in boju za obstanek. V dobi, ko lahko robotizirane tovarne proizvajajo skoraj brez človeka, ko je tehnološki napredek omogočil izdelavo silno inteligentnih, samozadostnih sistemov, smo še vedno ujetniki mezdnega dela kot ob začetku industrijske revolucije v devetnajstem stoletju. V čem je razlika? Seveda v tem, da je bogastvo vladajoče elite in lastnikov kapitala doseglo bajne razsežnosti, svetovna množica poslušnih ovčic pa je v vse težjem, vse bolj nezavidljivem položaju.

Narava nam z vse številčnejšimi preizkušnjami daje priložnosti, da na lastni koži preverimo relativno vrednost materialnega. Danes imaš marsikaj, jutri si lahko brez vsega. Ponuja nam vse bolj razločno sporočilo: prave vrednote ležijo na področju nematerialnega. A kakšne so te vrednote? Človečnost, nesebičnost, sočutje, spoštovanje drugega? Kako naj se o tem prepričamo? Ali res potrebujemo hudo stisko, da bomo to spoznali iz lastnega izkustva? Manjka nam znanja. Pravega znanja. Danes smo sposobni oblikovati odgovore le s področja zunanjega, materialnega. Da najvišja vrednota v materialistični stvarnosti – denar – ni pravi ideal, čeprav mu sledimo, vsi razločno čutimo. Pa vendar se ne znamo odločiti, da bi s tem napravili konec. Kako naprej?

Civilizacija, ki zasleduje napačen ideal, mora prej ali slej zaiti v hude težave, saj vse delovanje gradi na laži. Te težave dandanes zelo jasno občutimo. Potrebujemo novo znanje, ki nam bo odprlo novo okno iz tega zatohlega, omejenega sveta, v katerega smo ujeti, ker smo pristali na omejevanje svoje svobode. Pozabili smo, kdo in kaj smo. Prenehali smo ustvarjalno uporabljati svoje možgane in razum; uporabljamo ju le kot avtomate – za ponavljanje starih programov. Dovolj!

Tisti, ki so uspeli prebuditi srčno čakro in svet opažajo s čutečim srcem, opažajo, kako ukalupljeni in omejeni smo postali zaradi tradicionalne vzgoje, izobraževanja in informiranja. V šolah nas vzgajajo v materialističnem duhu, ne meneč se za duhovno lakoto, ki ostaja nepotešena. To lakoto marikdo poskuša tešiti s tradicionalno versko vzgojo, ki ob kopici zastarelih naukov in prepovedi nima življenjskega soka in je vse prej kot prilagojena potrebam sodobnega človeka. Mediji in politika nas zasipajo s prikrojenimi informacijami, po volji elit, ki zasledujejo le svoje cilje. Iz nas poskušajo narediti dobre potrošnike, da bi tovarne imele delo, da bi dobički rasli, da bi se žepi oblastnikov polnili.

Cena, ki jo mora za vse to plačati vsak od nas, je znana: stresno življenje, pehanje za preživetjem, slabo zdravje, notranja praznina, etična tema, duhovna beda. Počasi, a zanesljivo se spreminjamo v potrošniške avtomate in izgubljamo svojo človečnost, s tem ko nekritično sprejemamo propagando in redimo svoj pohlep, se izgubljamo v tekmovalnosti ter krepimo strahove. Gre za učinek žabe v kropu. Če jo vržete v vrelo vodo, bo nemudoma skočila iz nje; če pa jo spustite v mlačno vodo, ki jo postopno segrevate, se bo skuhala.

Kakovost bivanja je odvisna od dveh dejavnikov: od kakovosti opazovanja in od ravni razumevanja vsega, kar je. Napredek torej dosežeš z večanjem občutljivosti, dvigom kakovosti opazovanja, še pomembneje pa je, da vse opaženo občutiš, dojemaš in razumeš na pravi način – čim bolj celovito in nepopačeno. Tako življenje ne dobiva le vse večje širine, temveč tudi globino. Popačenje je posledica miselne »nečistosti«, obremenjenosti z nepopolnimi koncepti in predstavami, ki zavirajo življenje.

Že davno mi je postalo jasno, da je največji človekov problem strah. Postojte za hip in pomislite, koliko vaših dejanj je motivirano s strahom in koliko z ljubeznijo. Začudili se boste. A vedite: vsako dejanje, ki je motivirano s strahom, rodi le nov strah; nikoli ljubezni. Dejanje, ki ga navdihne ljubezen do sočloveka, ne more prinesti strahu. Strah pred soočenjem z resnico je temelj neiskrenosti, laži. A vsaka laž nas zapleta v vedno nove in nove laži, do katastrofe. A zakaj ob lažeh ne reagiramo? Ker nas je strah posledic. Toda do teh bo kljub temu prišlo – ko ne boste mogli odgovoriti otroku, zakaj ste dopustili, kar se dogaja … S to sramoto bo težko živeti.

Vzgajali so nas v prepričanju, da na tem planetu vlada pomanjkanje, češ da Zemlja ne more zadostiti potrebam vseh. To lažno prepričanje je odlično orodje za manipulacijo. Ker je sončne energije in vode v izobilju, je pomanjkanje le utvara. Z znanjem lahko rešimo vse probleme oskrbe. Poskrbljeno je bilo, da v pravem znanju nismo napredovali, saj je to preveč nevarno za obstoj režimov, katerih porok obstoja je neznanje ljudskih množic. Že stoletja nam prikrivajo izume, ki bi na mah pometli s stisko na planetu. Brezplačna energija bo čez noč prinesla revolucijo in spremembe, o kakršnih smo doslej le sanjali.

Kako torej priti do pravega znanja, pravih informacij? Treba je poiskati druge vire in z dvomom pogledati na trditve in razlage, ki jim zdaj verjamemo, ne da bi jih preverili. Poiščite tiste vire, ki ne trobijo v isti rog s politiki in mediji in preverite, ali so zaupanja vredni. Raziščite še drugo plat medalje, ki vam je bila doslej prikrita. Nikar ne čakajte, da vam bodo iz stiske pomagali znanost, religija, mediji, politika – torej tisti, ki so nas v stisko pripeljali. Ti imajo pomembnejšo nalogo kot reševati nas; ohranjati morajo svoje privilegije.

Ko se boste odločili stvarem priti do dna, vam bodo brez večjega truda prišle v roke povsem drugačne informacije od tistih, ki jih ponujajo znanost, zgodovina, mediji, medicina itd. Dali vam bodo odgovore, ki ste jih doslej čakali zaman. Odstrlo se vam bo področje, kjer se skriva še veliko več odgovorov, ki vodijo bliže resnici. Morda se bo ob tem v vas vzbudilo raziskovalno navdušenje, ki vam bo dalo moči za napredovanje v neznano. Največji od vseh zakladov je znanje – pravo znanje.

Seveda brez zaprek ne gre. Poglavitna ovira, ki marsikomu, predvsem izobražencem, preprečuje, da bi se raziskovanja lotil, je čas. Kako naj se ukvarjam z raziskovanjem in iskanjem novih resnic, ko pa mi služba in dom pobereta ves čas in izčrpata vso zalogo moči? In prav tu je kleč: metati vodo iz čolna, namesto da bi začepili luknjo in se za vedno odrešili nepotrebnih muk, je vaša legitimna odločitev, a z njo samemu sebi zaprete vrata napredka. Znanje je neomejeno, zato ima tudi neomejeno moč. Je najboljša obramba pred zlorabo ali nasiljem. Z znanjem lahko rešimo vse probleme. Naložba v znanje je zato najboljša naložba. Vztrajanje pri starem je odrekanje napredku, kakovosti, rasti. Kakovost življenja je stvar odločitve, ki je v vaših rokah.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih