Obstoj snovnosti kot »trdne materije« je, kot sem razlagal v prejšnjih besedilih, vprašljiv. Materialistični pogled, da obstaja snovno vesolje, ni podprt z nikakršnim dokazom. Obstaja pa dokaz, da obstaja opazovalec. To sem jaz, ki opažam. Da bi napravil korak k širšemu zavedanju stvarnosti, sem moral napraviti premik od predstave, da je temelj vsega snovno vesolje, k spoznanju, da je temelj vsega opazovalčeva zavest. Tisto, kar zanesljivo obstaja, je opazovalec.

Obstoj stvari je v resnici opažanje stvari! Opazovalec oziroma njegova najpomembnejša lastnost – zavedanje – je nujno potrebna za obstoj in opažanje sveta. Povedano drugače, brez zavesti ni spoznanja sveta; svet obstaja le v zavesti in ne zunaj nje. To spoznanje je temelj, na katerem lahko zgradimo konsistentno razlago stvarnosti.

see_the_world_1Mojo predstavo o zunanjem snovnem svetu, ki obstaja neodvisno od mene, je nadomestilo novo spoznanje o svetu, ki nastane v moji zavesti. Tisto, kar imenujem resničnost, torej ustvarja moja zavest. Dejanje opazovanja je »temeljno dejanje stvarjenja«! Noben elementarni pojav ni pojav, dokler ni opazovan pojav. Kdor koli (poleg mene), ki želi svet opaziti, potrebuje zavest. Tudi drugi opazovalci, ki jih opažam v svojem polju zavesti, so – tako kot preostali svet – vsebovani v »meni«. Ob tem se pojavi ključno vprašanje: ali lahko kar koli nastane ali obstaja zunaj moje zavesti? Moj zaključek je bil na prvi pogled presenetljiv: tudi če bi nastalo, jaz za to ne bi mogel vedeti; karkoli se pojavi izven moje zavesti, je meni nedostopno in neznano.

Zgornja ugotovitev je v meni povzročila pomemben premik: preusmerila je pozornost z zunanjega sveta v notranjost, k meni samemu. Misel, da je resničen in pomemben predvsem zunanji svet, v katerem se gibljem in živim v skladu z zunanjimi danostmi, ni bila prava! Najpomembnejši sem jaz sam, kajti jaz sem tisti opazovalec, ki v svoji zavesti doživlja svet kot izraz nekih notranjih procesov, ki mi zdaj še niso povsem razumljivi. Moj odnos do sveta se je s tem v temelju spremenil. Nič več nisem žrtev številnih zunanjih okoliščin, na katere nimam vpliva, temveč sem morda žrtev nekakšnih notranjih okoliščin, ki jih še ne razumem. Za zdaj nanje (še) nimam zaželenega zavestnega vpliva, a jasno mi je, da je vse skupaj povezano z mojimi mislimi, prepričanji in občutki. Ko bom razumel mehanizme v svoji zavesti, bom torej na konju!

Z zavedanjem primarne vloge opazovalca sem pridobil nekaj zelo pomembnega: novo raven svobode. Nič več namreč nisem žrtev okoliščin, temveč nekdo, ki na te okoliščine odločilno vpliva in je odgovoren zanje. To pa vodi k nadaljnjemu zavedanju, da je moja usoda v mojih rokah ali, bolje rečeno, v mojih prepričanjih. Jaz sem torej središče sveta, kajti popolnoma vse se vrti okrog mene, obstaja zaradi mene oziroma moje zavesti.

Zgornja trditev se mi je sprva zdela le zanimivo filozofsko izhodišče, kajti vsak občuti, da zunanji svet presneto prepričljivo pritiska nanj z zelo stvarnimi zahtevami, grožnjami in potrebami. In seveda ima prav. Potem pa sem dojel, da je svet za posameznika takšen, kakršen je, vse dotlej, dokler ne spremeni temeljne predstave o njem. Prepričanje, da sem ujetnik ali žrtev zunanjih okoliščin, vodi k izkustvom, ki ga potrjujejo. To izkustvo je za človeka lahko zanimivo zelo dolgo, a ne v nedogled. Nekega dne si duša zaželi več svobode in se odpre tudi višjim spoznanjem. Takrat se zgodi napredek. Najpomembnejši premik se ne zgodi zunaj, temveč znotraj.

Osnovni arhetipi

Ko sem začel bolje razumevati naravo stvarnosti, sem se vprašal, kaj je tisto, kar gradi svet. Kaj je tisto, kar omogoča njegov obstoj? To vprašanje mi ni dalo miru. Kakšne zasluge imajo pri tem arhetipi prostor, čas, materija in energija, zvok? Govora je o povezavah prostor-čas (po Einsteinu) ter o pojavih energije in mase, ki se prelivata drug v drugega. Brez njih zaznava v zemeljski stvarnosti ne bi bila takšna, kakršna je.

Ugotovil sem, da je za razumevanje snovnih pojavov, ki se odražajo kot »masa«, treba razumeti še nekaj drugih arhetipov. Med pičlo literaturo s tega področja sem naletel le na dva odlična avtorja – to sta Eckhart Tolle in Peter Russell – ki o tej temi govorita zelo prepričljivo.


 

Prostor

Zdi se smešno, a drži: osnova vsega je praznina ali prazen prostor. Vse, kar obstaja, prežema – znotraj in zunaj – praznina, ki jo imenujemo prostor. Rečemo ji tudi eter (grško »zrak«) ali »duhovni svet«, saj praznina sama ni povezana z nobeno substanco. Praznina ali »nič«, ne more postati predmet spoznanja. Ne moreš je razumeti. Prostor nima »obstoja«. Čeprav sam nima obstoja, omogoča obstoj drugim stvarem.

Ali si lahko predstavljaš kakršno koli obliko ali predmet, če ne bi obstajal prazen prostor? To ne bi bilo mogoče, kajti predmeta preprosto ne bi bilo kam namestiti, kjer bi zavzel svoje mesto.

Če ne bi obstajalo nič razen »prostora«, ne bi vedel zanj. Prostora se zaveš šele potem, ko vidiš v njem predmet. Predstavljaj si sebe kot točko, ki plava v neskončnem praznem prostoru. Nič zvezd, sama praznina. Nenadoma prostor ne bi bil več neskončen, sploh ga ne bi bilo več! Ne bi bilo hitrosti, premikanja od ene do druge točke. Da bi razdalja in prostor obstajala, morata obstajati vsaj dve referenčni točki. Prostor začne obstajati, ko Eno postane dva ali dve milijardi, vseeno. Kasneje sem spoznal, da svet in prostor nastaneta istočasno.

Nič ne bi moglo obstajati brez prostora, pa vendar je prostor – nič. Tolle pravi, da pred trenutkom velikega poka ni obstajal prazen prostor, ki bi čakal, da se napolni. Obstajalo je samo Duhovno – Eno. Ko je Duhovno Eno postalo »nepreštevna množica stvari«, je bil prostor nenadoma tu in je omogočal obstoj tej množici. Od kod je prišel prostor? Ga je ustvaril Bog, da bi namestil vesolje? Seveda ne. Prostor je nič, torej ni bil nikoli ustvarjen.

Prazen prostor je pogoj za obstoj kakršne koli oblike v zavesti. Pri tem je tudi prazen prostor le temeljna ideja, ki omogoča obstoj drugih idej o oblikah. Snovni predmeti so torej zaznavni le zaradi obstoja nečesa nesnovnega! Kako bi ob tem lahko trdil, da je snovnost prvotna?

Storimo še korak naprej. Ali izraz eter – prazen prostor, ki sestavlja večino vesolja, lahko enačimo s tem, kar smo povedali zgoraj? Peter Russell s somišljeniki razlaga, da eter, kvantni vakuum ali polje ničelne točke ustreza temu, kar so stari Indijci imenovali »akaša« (beseda v sanskrtu pomeni nebo, prostor ali eter). Bistvo akaše pa je zavedanje. Je vir vsega, kar obstaja, in nosilec spomina vesolja. Eter je torej brezmejno polje zavedanja, ki predstavlja praznino, v kateri se nahaja vse, kar zaznavaš. To se ujema tudi z vzhodnjaškim pojmovanjem stvarnosti. V uvodnih vrsticah Damapade Buda pojasnjuje, da »misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje«.

Naše zdravorazumske predstave prostora in časa so konstrukti v zavesti, ki ne odražajo zadovoljivo resničnega stanja okrog nas. Kant je to vedel sto let pred Einsteinom. Sklepal je, da sta prostor in čas dimenzijski okvir, v katerem zavest gradi svoja izkustva. Um ne more razmišljati drugače kot v pogojih prostora in časa.

Tudi Einstein je trdil, da prostor in čas nista vidika objektivne stvarnosti. Resničnost je po njem nekaj drugega, nekaj, kar je poimenoval prostor-čas. Ko ga opazujemo, se prostorčas pojavlja kot določena količina prostora in kot določena količina časa. Toda koliko prostorčasa zaznamo kot prostor in koliko kot čas, ni določeno; odvisno je od gibanja opazovalca.

Nikola Tesla je na področju teoretične fizike prišel do zelo pomembnih spoznanj, ki pa niso bila javno objavljena. Ugotovil je, da je eter čisto nekaj drugega kot prazen prostor in da ima lastnosti, ki dramatično vplivajo na vse snovne pojave. Einsteinove teze, da je svetlobna hitrost najvišja možna hitrost, ni priznaval.


 

Čas

Ko se prične razblinjati predstava o snovnosti, se zamaje tudi predstava o času. Ena temeljna predstava v zavesti pač drži ostale. Ko se sesuje prva, se zgodi učinek domin. Pri Eckhartu Tollu sem našel bogastvo informacij o pojavu časa. Je avtor več čudovitih knjig, ki zelo preprosto in razumljivo razjasnjujejo številne pojave metafizike.

Čas je omejitev le za bitja v tridimenzionalnem svetu. Je nekakšno orodje intelekta, s katerim iz statične holografske slike vesolja ustvarja procese zaporednih dogodkov. Skozi zaporedje dogodkov – zumiranje v neki detajl statične slike – je mogoče dojeti kozmične zakonitosti, ustreznost predstav, idej in izkušenj. Preteklost in prihodnost sta posledica obstoja dimenzija časa. Zavest – vsaj na naši ravni dojemanja – bi bila brez časa oropana spreminjanja izkustev, torej življenja.

Ali si lahko predstavljaš kakršno koli gibanje, če čas ne bi obstajal? To z našim načinom razumevanja seveda ne bi bilo mogoče. Kadar se v nekem prostoru (prostor je prvi pogoj za pojav časa) neki predmet premakne, tedaj razliko med starim in novim položajem predmeta meriš s časom. Dva predmeta ne moreta obstajati na istem prostoru, razen če ju ločuje čas. Čas je merilo spremembe. Obenem je nekakšen pripomoček uma, da lahko informacije obdeluje zaporedno, iz sprememb pa izlušči zakonitosti. Um je tisti, ki ustvari utvaro neprekinjenega, linearnega toka časa. Tako lahko vzpostavlja vzročnost – ločuje vzrok od posledice in tako izlušči »zakonitost«. Čas je tudi odvisen od okoliščin. En dan na Jupitru se ne more primerjati z dnevom na Zemlji. Ali obstaja kak neizpodbiten, od opazovalce neodvisen dokaz, da linearen čas, kot ga pojmujemo ljudje, obstaja? To je le ustaljeni način tolmačenja stvarnosti v zemeljskem svetu. Z razširjenim zavedanjem ta zakonitost ne velja več.

Predstavljaj si, da linearni čas ne obstaja, obstaja pa ogromno skladišče raznovrstnih slik. Nadalje si predstavljaj, da zavest stopi k eni od slik in si jo ogleda ter se potopi vanjo in vživi v informacije, ki jih slika izraža. Nato stopi k naslednji sliki, ki je le za spoznanje drugačna, in ob njej stori enako. In tako se premika od slike do slike. Vtis ob zaporednem ogledovanje slik bi ustvaril utvaro časa.

Zdaj pa si zamisli enako zgodbo, le da zavest opazuje dve sliki hkrati. Tokrat je prisotna tako rekoč v dveh stvarnostih hkrati. Ali bi bilo za zavest to kaj nemogočega? Zakaj bi jo pri tem kaj omejevalo? Zavest je lahko prisotna na poljubno mnogo slikah (v poljubno mnogo dimenzijah) hkrati, a pri tem se razdeli v poljubno mnogo »individualnih zavesti«, da ne bi prišlo do zmešnjave. Zavest lahko opazuje z mnogoterimi pari oči.

Človek je v svojem bistvu večdimenzionalno bitje, vendar nas je bivanje v materialnem svetu tako prevzelo, da smo se prilagodili njegovim pravilom in omejitvam. Zavest sama po sebi ni omejena s prostorom in časom; ko s smrtjo prestopimo v astralni svet, se ta neomejenost sama po sebi zdi normalna.

Številni sodobni znanstveniki menijo, da je vesolje velikanski hologram; vsi vtisi, vse te prostorske slike obstajajo hkrati, zavest pa je tista, ki se pomika po njem, kar ustvarja vtis časa. Zelo razvita zavest lahko preskoči na katero koli sliko – dogodek v preteklosti ali prihodnosti – in se hip zatem spet vrne nazaj. Kozmična zavest (zavedanje) nima omejitev. Človek ima s predstavami (utvarami) omejeno različico kozmične zavesti.

Inteligenca RA, nezemljani, ki se pojavljajo v vlogi naših svetovalcev, pravi, da v vsaki »gostoti zavesti« – človek se menda nahaja na tretji stopnji lestvice – obstajata kombinaciji prostor-čas in čas-prostor. V prostor-času ves prostor obstaja istočasno, čas pa teče. V čas-prostoru pa so vsi časi simultani. Ob smrti zamenjamo prostor-čas za čas-prostor.


 

Energija

Sprva sem mislil, da je energija še najbolj »oprijemljiv« arhetip, ki ga lahko obravnavam kot nekakšen temelj vseh pojavnosti. Po prepričanju nekaterih, na primer Einsteina, naj bi bilo vse le energija. Danes mislim, da ni tako. Do tega spoznanja mi je pomagal odličen avtor in znanstvenik Peter Russell. Med drugim je avtor odlične knjige Od znanosti do boga (From Science to God).

V skladu z Einsteinovo »posebno teorijo relativnosti« je energija temeljna lastnost vesolja. Toda pojem energije je vse prej kot trden. Energija in snov lahko prehajata druga v drugo glede na Einsteinovo slavno enačbo E = mc2. Energija naj bi bila neuničljiva, prav tako pa naj je ne bi bilo mogoče ustvariti. Je nekaj, kar preprosto obstaja, kot prostor in čas, in se le nenehno pretvarja iz ene oblike v drugo. Snov se spreminja v energijo in nasprotno, energija pa se lahko iz kemične pretvarja v toplotno, električno, kinetično, potencialno – morda tudi psihično?

Opazovalca, ki potujeta z različno hitrostjo, namerita različno količino energije nekega objekta. Kvantna teorija ponuja nadaljnje vpoglede v značilnosti energije. Vpeljan je izraz kvant ali kvant energije, ki označuje najmanjšo možno enoto energije. Toda to ni povsem pravilno. Kvant, kot pravi Russell, je pravzaprav kvant aktivnosti.

Ko se je leta 1919 Teorija relativnosti uveljavila, je Nikola Tesla Einsteinovo trditev, da se materija spreminja v energijo in energija v materijo, označil za absurd. Ukrivljanje prostor-časa v bližini velikih teles je prav tako nesmisel, če je eter prazen prostor, v kar je Einstein verjel (na kakšnem polju naj bi prišlo do ukrivljanja, če nosilci valovanja ne obstajajo?). Povprečnemu umu težko doumljiva relativnostna teorija je še danes odlično orodje za pasiviziranje javnosti, češ – kdo bi se ukvarjal z nelogičnimi stvarmi, ki jih razumejo le geniji! Iz relativnostne teorije so se kasneje razvile še druge, ki si doslej zaman prizadevajo za potrditev.

O energijah govorimo na vsakem koraku – seva jo Sonce, ki je vir življenja, nahaja se v telesu, da je živo, vsebuje jo hrana, ki gradi naše telo, dobro energijo izžarevamo, ko smo radostni, in sevamo slabo, ko smo sovražni. Ali je mogoče, da je pojem energije le domislica, ki nima resničnega ozadja, temeljna utvara, podobno kot masa, ki je potrebna za to, da se svet lahko gladko vrti?

Ob ugotovitvi, da snov (materija) kot resničen pojav ne obstaja, tudi na energijo posije kaj čudna luč. Podobno kot je masa, gledano skozi »duhovne oči«, sinonim za velikost, tako je energija sinonim za moč, voljo. Oboje sta kajpak dve pomembni lastnosti opaženega.

Ko se s snovjo v naših predstavah nekaj dogaja, je hitrost dogajanja ali obseg dogajanja opredeljen z energijo.

Energija kot dejanski fizikalni pojav ne obstaja. Tisto, kar lahko izmeriš, so le učinki delovanja energije (ali lahko izmeriš potencialno energijo skale, ki čepi na vrhu hriba, ali pa vode za jezom v hidroelektrarni?). Kar imenujemo energija, je izraz duhovne volje, ki se povezuje s posameznimi oblikami, predmeti v naši zavesti, ki pogojuje hitrejše ali počasnejše, večje ali manjše spremembe.

Kadar si predstavljaš, da ima neki predmet (ob gibanju) veliko (kinetično) energijo, to pomeni, da gre za predstavo ali utvaro, ki se bo v nadaljevanju povezala z bolj dramatičnimi dogodki (učinki). Bistvo energije so učinki, učinki pa so marsikdaj stvar dojemanja posameznika.

Ugotovitev, da je energija pravzaprav merilo za aktivnost, sproži vprašanje, kaj je aktivnost. Je ena od fizikalnih veličin kot razdalja, hitrost, moment, sila in druge, ki jih srečujemo v fiziki, toda običajno ji v osnovah matematike in fizike ne posvečamo veliko pozornosti. Zanimiv konstrukt je energijski kvant. Količina aktivnosti v kvantu je izjemno majhna, okoli 6,62618 x 10-27 erg.sek – toda ta količina je konstanta. Je ena redkih absolutnih veličin in je bolj temeljna kot prostor, čas, materija in energija. Polje ničelne točke (eter) torej ni polje potencialne energije, temveč bolj polje potencialnih kvantov, polje potencialne aktivnosti.

Tudi svetloba je energija. Foton predstavlja en kvant svetlobe, toda energija, ki jo pripisujemo fotonu, je zelo različna. Foton gama žarka denimo vsebuje bilijonkrat več energije kot foton radijskega valovanja. Toda prav vsak foton, prav vsak kvant predstavlja enako količino aktivnosti. Ko očesna mrežnica posrka foton, ta sprosti določeno količino energije, ki je merljiva po količini spremembe, ki jo je zmožen povzročiti. Količina spremembe, ali energija, je odvisna od frekvence, zato pravimo, da različne barve ustrezajo različnim frekvencam svetlobe.

Najpomembnejša lastnost svetlobe je njena frekvenca. Kaj je frekvenca? Ponovno gre za model, vzet iz naših izkušenj iz zunanjega sveta, uporabljen za prikaz domnevnih lastnosti fotona. Zelo malo verjetno je, da bi foton imel frekvenco, kakršno si predstavljamo. Pravzaprav je tudi sama ideja fotona še en primer tega, kako odslikujemo svoje izkušnje na zunanji svet. Zaznavamo delce in sklepamo, da bi svetloba lahko bila iz delcev. Zaznavamo tudi valovanje in predstavljamo si svetlobo kot valovanje. Svetloba včasih bolj odgovarja enemu opisu in drugič bolj drugemu. Veliko verjetneje je, da svetloba ni ne eno ne drugo.


 

Zvok

V splošnem se ne zavedamo velikanskega pomena zvoka. Zvok je nekaj zelo prvobitnega, tako kot svetloba. V obeh primerih gre za nihanje v dveh različnih frekvenčnih spektrih. Zvok stoji v ozadju širokega nabora pojavov, ki se povezujejo z nihanjem nižjih frekvenc; akustični pojavi imajo v dojemanju stvarnosti zelo veliko težo. Nihanje – neprestano prehajanje med dvema položajema – je temeljna lastnost v izraženi, minljivi stvarnosti. Brez nihanja bi bil svet mrtev. Nihanje daje življenje. Človek v svetu dvojnosti vse življenje niha med različnimi skrajnostmi. Zvok slišimo le, kadar obstaja primeren medij za prenos – zrak, voda ali kak drug medij. Ob zvoku se pojavi nov fenomen – tišina. Sleherni zvok se rodi iz tišine in se v tišino tudi vrne.

Prostor in tišina – ozadje za zvok – sta dve lici iste stvari: niča. Sta zunanji obliki notranjega prostora in notranje tišine, to pa je globok mir – brezoblično ustvarjalno jedro vsega obstoja. Tišina je, kot pravi Tolle, eden od vhodov v duhovni svet.27 Tišina je prisotnost; je zavest, osvobojena miselnih oblik.

Pozoren bodi na tišino, ki ostane za vsakim zvokom. Usmerjanje pozornosti k zunanji tišini ustvarja notranjo tišino, um se utiša, vhod se odpre. Tišina zunaj, mir znotraj. Duhovni svet je prisoten v tem svetu kot tišina. Nič ni tako skrivnostnega kot tišina. Dovolj je le obrniti pozornost k njej. Če ne bi razen tišine obstajalo nič, tudi ti ne bi vedel zanjo. Zaveš se je šele potem, ko si slišal zvok.

V naslednjem besedilu bomo na stvarnost pogledali skozi oči filozofov in se še nekoliko poglobili v skrivnosti zavesti.