(Tomaž:) Hojla, pozdravljen.

(starec:) Pozdravljen, Tomaž.

Predlagam, da se danes malce posvetiva političnim temam. Pred časom sva govorila o globalni politiki, ki je, kot praviš, v rokah sivih eminenc in elit, ki delujejo iz ozadja. Ali misliš, da je tako povsod po svetu?

Mislim, da se le redko katera država lahko tem vplivom izogne. Ves svet upravljajo preko nadzora virov in informacij, hrane in še česa. Med drugim tudi preko domišljenega sistema, ki se imenuje demokracija. To naj bi bil sistem za zagotavljanje pravičnih odnosov v družbi, temelječ na volji večine. Zdi se, da obstajata dva politična pola, najpogosteje ju imenujemo levi in desni, ki izmenično zasedata oblast in se borita za prevlado. A le malokdo ve, da se v ozadju obeh političnih polov nahajajo isti režiserji, ki svoje načrte izmenično uveljavljajo zdaj preko levega, zdaj preko desnega pola.

Kako da javnost tega ne spregleda?

Javnost ima vtis, da leva in desna politična opcija res tekmujeta med seboj saj so priča medstrankarskim obračunavanjem, ki jih mediji še napihujejo. Glavna  naloga medijev je, da usmerjajo pozornost proč od pomembnih vprašanj. Članstvo v strankah, razen njihovih prvakov, se ne zaveda, da je vse skupaj le vešče vodena igra, ki je potrebna za ohranjanje mita o ustreznosti in pravičnosti demokratičnega sistema. Tudi glavni politični igralci se zelo vživijo v to igro, ki je vodena iz ozadja. Vse skupaj se zdi zelo prepričljivo, dokler si stvari ne pogledaš na daljši rok in z ustrezno mero spomina.

Ali misliš, da se člani strank večinoma ne zavedajo, za kaj v resnici gre?

Mislim, da ne. Za sodelovanje se odločijo, ker jih pritegne moč strankarskih veljakov in želja, da bi bili udeleženi različnih privilegijev, ko se stranka dokoplje do oblasti. Malo je takšnih, ki želijo delovati predvsem v družbeno korist, a še ti prej ali slej, zaradi negativne selekcije, stranko zapustijo. Člane strank vodijo predvsem osebni interesi in motivi. Za svoje sodelovanje so ustrezno nagrajeni, tudi s tem, da splošna pravila zanje ne veljajo. Njihovi grehi se prezrejo, njihove napake spregledajo, roki zakona se tako ali drugače izog­nejo. Ker so le izvrševalci ukazov, se pogosto za svoja dejanja niti ne čutijo odgovorni.

Zakaj praviš, da v strankah poteka negativna selekcija?

Politične stranke so organizacije, ki ljudem brez velikega znanja in sposobnosti omogočajo napredovanje na družbeni lestvici in socialno varnost. A to plačajo z lojalnostjo, s podrejanjem svoje volje strankini eliti. Kdor se temu ne ukloni, je nezaželen. Tako se stranke spreminjajo v skupine ozkogledih podpornikov strankine elite, od katerih ni pričakovati širine mnenj, samostojnega razmišljanja in družbeno koristnih dejanj.

Negativna selekcija kadrov se očitno ne zaključuje znotraj strank, temveč se pri strankah na oblasti nadaljuje v celotno strukturo izvršne oblasti, v javna podjetja, državne zavode in podjetja v državni lasti. Na položaje prihajajo le stranki lojalni ljudje.

Še več. Proces se tudi tu ne ustavi. Da bi si zavarovali položaje, nastavljeni kadri, ki se zavedajo svoje nesposobnosti, nastavljajo še manj sposobne ljudi, katerih poglavitna kakovost je – lojalnost. Sposobni, svobodomiselni ljudje visokih etičnih načel so v takšnem režimu nevarni in nezaželeni. Družba zato v strankarskem sistemu postaja družba, ki je ne vodijo ustvarjalni, inovativni, kritični, napredni kadri, predani napredku družbe, temveč ljudje, ki so njihovo nasprotje. Brez demokratičnih vodij kaj drugega preprosto ni možno.

Ali strankarski sistem torej vodi družbo v propad?

Strankarski sistem ima svoje poslanstvo. Je razvojni korak na poti do primernejše rešitve. Vodi k vse hujšim preizkušnjam, iz katerih se ljudje naposled naučijo, da takšen sistem ne deluje. Ljudje naposled spoznajo, da je strankarski sistem domišljen mehanizem, ki sledi starodavnemu kon­ceptu »deli in vladaj«. Njegov cilj je uzakonjenje boja za oblast in vzgajanje povzpetnežev, rezultat pa je, da se energija naroda izgublja v medsebojnih sporih.

Vrniva se k demokraciji. Torej sistem demokracije, kakršnega poznamo, ne deluje v dobro družbe?

Jaz pravim, da slabih stvari preprosto ni. Tudi demokracija je koristna kot negativen zgled. Demokratični sistem je sistem prevlade večine nad manjšino. Zaradi spodbu­jane delitve v družbi sta levi in desni politični pol precej uravnotežena. Pogosto odloča že majhen odstotek volivcev, ki naprti nadvlado ostalim. To je popolnoma nenaraven proces. V naravi obstaja le medsebojno sodelova­nje. V demokraciji pa gre v načelu za medsebojno izčrpavanje.

Kaj pa je razlog delitve družbe na levo in desno?

Delitev oziroma polarizacija je načrtovana in vsiljena, uspe pa zaradi neznanja, zaradi pomanjkanja resničnih informacij. V naravi ni leve ali desne politike. Je le uspešna, z naravo skladna, in neuspešna, z naravo neskladna politika. Leva in desna politika trpita za isto hibo: zavzemata odločno preozek pogled na dogajanje in možne rešitve. Ker so ljudje pasivni in se ne zavedajo celovitih posledic, jih je lahko navdušiti za pomanjkljive rešitve in s tem za opredelitev za eno ali drugo stran.

Torej si v strankarskem sistemu in demokraciji, kakršno imamo, vodilne strankarske elite ne prizadevajo za resnično reševanje gospodarskih in socialnih problemov?

Seveda ne. Za to je več razlogov. Najpomembnejši je ta, da si izvoljena elita v prvi vrsti ne prizadeva za uspešen razvoj družbe temveč sta njihovi najpomembnejši nalogi ohranjanje vodilnega položaja in oviranje nasprotnikov. Prizadevanje za dobro vseh in delovanje za ohranitev pridobljenega položaja si nasprotujeta. Ker pa si položaj zagotavljajo s pomočjo negativne selekcije, njihovi ljudje tudi nimajo moči in znanja, da bi ustrezen razvoj vodili, prav tako pa ne morejo in ne želijo k sodelovanju pritegniti dovolj široke mase podpornikov, ki bi takšno nalogo lahko izpeljali.

Iz povedanega sledi, da strankarske vlade ne morejo rešiti nakopičenih problemov in zagotoviti rešitev kriz?

Naloga strankarskih vlad ni reševanje kriz. To je le krinka. Najprej morava razumeti, da je resnični vzrok sedanjih kriz v delitvi in ne v neustreznem trošenju, kot pravijo. Sedanji neoliberalni gospodarski model, ki temelji na dobičku, čedalje večji delež družbenega kapitala preliva v žepe finančnega sektorja in vodilnih elit. Ta odliv kapitala je vse večji, ker se zadolženost prebivalstva veča. Dokler je zadolženost znosna in finančni tokovi nemoteno potekajo, sistem deluje relativno uspešno. Ko pa zadolženost preseže mejo, ki dolžnikom omogoča normalno vračanje dolgov, se tokovi utrgajo, usahne rast zadolževanja, gospodarstvo pa pade v recesijo. Problem je v osnovi čisto preprost. Dokler izkoriščanemu jemlješ malo in ta še lahko živi, ni težave, ko pa mu jemlješ toliko, da ta ne more preživeti, pride do težav. Teh pa ne moreš odpraviti tako, da rešuješ tiste, ki so vse skupaj zakuhali, torej z novimi zadolževanjem, katerega breme bodo nosili še njegovi potomci. Rešitev je v tem, da delitev družbenega kapitala spremeniš.

Meni se je zdelo absurdno, da so finančno krizo blažili z reševanjem bank na plečih državljanov. To jasno kaže, da predlagatelji ne rešujejo družbe temveč jih zanimajo le koristi organov in institucij, v katerih sedijo.

Takšen razplet je, tako kot tebi, marsikomu odprl oči in ga napeljal k razmišljanju, v čigavo korist vlade pravzaprav delujejo. Več kot očitno je, da je interes kapitala in vlad na istem bregu. Iz tega so vzklile pobude za pravičnejše odnose in zavarovanje interesa 99 odstotkov prebivalstva.

Kakšen pa naj bi bil po tvojem mnenju pravi demokratični sistem; kako si ti predstavljaš »pravo demokracijo«?

(Starca se loti kratek napad kašlja)

Prihodnost je v neposredni demokraciji brez posrednikov, kjer državljani nepo­sredno volijo svoje voditelje, neposredno pa odločajo tudi o velikem delu družbeno pomembnih vprašanjih. Z elektronskimi mehanizmi je to že sedaj uresničljivo. Takšna demokracija zahteva razmeroma visoko etično in intelektualno raven ljudi, ki pa je že blizu. Seveda mora biti prosta vseh dejavnikov, ki bi jo lahko ovirali.

Katerih dejavnikov?

Na primer denarja, neznanja, prepričanja o pomanjkanju in ogroženosti, pohlepa…  O daljnosežnih vplivih denarja na člo­veka sva se že pogovarjala in še o čem.

Evolucije in razvoja zavesti ljudi ni mogoče ustaviti. Razumem, da so vse to, kar  doživljamo, drago­cene lekcije, iz katerih se učimo. Očitno je, da sedanji sistem, z vsemi družbenimi rešitvami vred, vodi človeka v pogubo. Prav te lekcije nam pomagajo zagledati stvari v pravi luči in usmeriti barko v čistejše vode.

Res je. Trpljenje je pač poglavitni motiv, ki nas sili k napredku. Ko to razumemo, lahko reagiramo prav še preden nas strezni katastrofa; z razumevanjem, kam nas vse pobude vodijo, svoje ravnanje primerneje usmerimo. Do­slej smo prepuščali poli­tiko ljudem, ki so naše zaupanje zapravili. Tako pomembne stvari, kot je odločanje o kakovosti naših življenj, ne moremo prepustiti nikomur. Čas je, da temeljito razmislimo o svetu, v kakršnem želimo živeti in kakršnega želimo zapustiti našim potomcem. Odgovornost tudi za njihovo prihodnost leži na naših plečih.

 

Komentarji   

0 #1 magda smon 15:05 14-03-2012
Upam, da bo ta tekst prebralo in razumelo cim vec ljudi. Je zelo poucen in enostaven Vsak ga lahko razume.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih