(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Kako si preživel volitve?

(Tomaž:) Zdravo, stari. Vesel sem, da bo - kot vse kaže - sprememba na krmilu in bomo lahko nekatere stare strahove dali na hladno. A na plano bodo prišli drugi strahovi, ki morda niso nič manjši.

Dobro si povzel bistvo spremembe. V resnici gre za menjavo dveh podobnih ideologij, ki prinašata vsaka svoje strahove in rešitve; vprašanje je, koliko je ena vrsta strahov "boljša" od druge vrste. Najpomembnejše pri vsem je, da se ljudje ob tem ozaveščamo, dvigujemo svojo zavest, spoznavamo napake in se jih učimo odpravljati. To je duhovni razvoj na nivoju družbe.

Tudi jaz tako razmišljam. Upam, da se bo končala ena polarizacija med Slovenci - "na kolaborante in partizane", na črne in rdeče. Lahko pa se zgodi, da se bo zaostrila druga polarizacija - na bogate in revne. Če so tajkuni res še v večji meri kot v dosedanji vladni koaliciji - kot namigujejo nekateri - vključeni v "levi trojček", potem ni verjetno, da se bo vpliv teh v novem mandatu kaj zmanjšal. Lahko torej pričakujemo, da se bodo grabežljive tendence in brezobzirna lakomnost v slovenskem gospodarstvu nadaljevale in še krepile.

Tvoji pomisleki so na mestu. Okoriščanje in siromašenje nekdanjega družbenega premoženja je pojav, ki ga najdeš na desnici in levici. Kapital ima moč, ki je preveč vabljiva, da bi se ji nekateri ambiciozni posamezniki lahko uprli. Pohlep nima meja in na žalost ga je težko ustaviti. Obstajata dva načina, ki pripeljeta do njegove zajezitve. Ozaveščena družba - mislim, da smo Slovenci vendarle na poti k njej - bi morala dobro premisliti možnosti, ki se tu ponujajo in jih na vse možne načine udejaniti v praksi. Le tako bomo ta pojav lahko obvladali in pomagali osedlati novega konja, da ne bo zahajal v škodo.

Kakšna načina imaš v mislih?

En način je zakonodaja. Sedanja je pripravljena po meri bogatih. Davčni primež je zanje šibak, možnosti za zlorabo zakonodaje so velike, finančne institucije so v vlogi spodbujevalca malverzacij, vse skupaj pa pelje v vse večji razkol med bogatimi in revnimi. Rešitev je v socialno pravičnejši zakonodaji, ki bi med drugim morala uvesti omejitve za manipulacije, ki so izključno v interesu kapitala, ki v dobro posameznika prikrajšajo družbo in so etično sporne. Seveda je treba najti ustrezne pristope, da se "etično spornost" prelije v kake oprijemljive ekonomske kriterije, s katerimi zakoni operirajo. Morda bi bilo dovolj, da se pregleda, kako so ta problem urejali v drugih naprednih državah - na primer v Skandinaviji - ki imajo tu večjo tradicijo. Morda pa bo ustrezne mehanizme treba še izumiti, toda - Slovenci smo bili od nekdaj iznajdljiv narod. A čeprav bi primerne rešitve našli, ob tem ostaja odprt majhen problem.

Kakšen?

Vprašanje je, kdo bi takšno spremembo udejanil. Če bo nova vlada pod močnim vplivom tajkunskega lobija, če ga lahko tako imenujeva, potem bodo vse pobude šle v prazno. Veliko računati na novo vlado je v danem primeru nekoliko naivno. Zadeve bi se moral lotiti nekdo drug.

Šur. In ta očitno ne bo imel lahkega dela. Kdo pa bi to lahko bil? Naj uganem! Opozicija! Zdaj bo opozicija z Janšo na čelu spet lahko pokazala svoje zobe. Kot napadalec v obrambi oz. opoziciji je bil Janša vedno dober, to smo doslej že izkusili. Škoda, da se je neprestano obrambno obnašal tudi kot predsednik vlade; s tem zapravil mnogo preveč skupne energije. A če bo hotel biti prepričljiv v vlogi borca proti tajkunizaciji in njenih spremnih pojavih, bo moral pomesti tudi pred svojim pragom. To pa ne bo prav lahko. Zato je vprašanje, če se bo tega lotil.

Imam zamisel, ki bi se lahko dobro obnesla. Na družbeno sceno bi bilo treba pripeljati še tretjega igralca, ki bi imel zelo pomembno vlogo: usmerjevalca dialoga med vlado in opozicijo, ki bi bil hkrati kritik obeh. Zdaj namreč temu boju ni ne konca ne kraja, ob njem pa ves narod izgublja ogromno energije. Zelo prav bi prišel tretji element, ki bi v zgodbo vnesel več razuma. Tu bi morala nastopiti inteligentna, kritična javnost, v katero lahko sodijo tudi poslanci, ki so pravkar izgubili poslanske stolčke, člani iz parlamenta pravkar izključenih strank in drugi politiki, ki bi se bili pripravljeni videti v tej pomembni vlogi. To bi morali biti čimbolj prodorni ljudje kot Gregor Virant, Jernej Cvikl, Sašo Peče, Drago Kos.., ki pa bi morali napraviti pomemben miselni preskok. Če bi se ti lahko v tem času, ko strankarstvo in z njem povezano dogajanje čedalje bolj izkazuje svojo neustreznost, dvignili nad stranke in zavzeli vlogo zrelejšega usmerjevalca družbenega razvoja, bi lahko naredili nekaj izredno pomembnega. Prvič: bili bi konstruktivni kritiki vladne politike. Drugič: bili bi konstruktivni kritiki opozicije, da ta ne bi mogla igrati z nečistimi kartami - delovati zgolj s ciljem rušiti trenutno oblast. Kritikantstvo bi ne smela biti njihova najmočnejša karta; bolj kot to bi morali delovati kot predlagatelji, pobudniki dobrih idej in mediatorji dialoga vlade in opozicije, kot široka javna iniciativa.

Že razumem, kaj misliš. Jaz bi rekel, da mora ta, tretji element kot praviš, na javni sceni delovati - kot zdaj moderno rečejo - programsko: posamezniki, ki bi se vanj rekrutirali iz širše javnosti, bi se povezali za dosego določenih ciljev, sicer pa bi lahko delovali tudi ločeno, na svojih načrtih. Če bi se na primer izkazala neustreznost nekega zakona, bi tako vladi kot opoziciji predlagali spremembo tega, pri tem pa bi sami nastopili kot usklajevalci in priganjalci. S tem bi ustvarjali dovolj velik pritisk, da bi zadeve ne zaspale ali se pometle pod preprogo. Lahko bi delovali skozi neodvisen medij, ki ne bi smel biti podprt s strani kapitala.

Tako je. Poanta je v tem, da taka iniciativa ni omejena s kakim strankarskim programom ali parcialnim interesom, v njej pa nastopajo ideološko neobremenjeni osveščeni posamezniki z visoko etiko, ki se lahko povrh še dinamično povezujejo za dosego optimalnih rezultatov. En sam medij ali časopisna hiša tej nalogi seveda ne more biti kos.

Kaj pa predsednik države? Ali ni to pravzaprav njegova vloga?

Po ustavi ne. Je stvar njegove osebne odločitve. Drnovšek jo je v zadnjem delu svojega mandata nekaj časa opravljal, a ne dosledno. Predsednik ima precej drugih zadolžitev in premalo strokovnosti, da bi lahko to vlogo prevzel sam. Lahko pa v njej tvorno sodeluje.

Prav imaš. Prihodnost naroda je preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj politikom. Stare družbene institucije so prišle v svoje nasprotje. Javnost mora ustanoviti nove ali pa popraviti stare. Vsekakor pa mora v večji meri prevzeti stvari v svoje roke. Ni več sprejemljivo, da politika svoje pozicije izrablja za doseganje ciljev, ki niso v interesu naroda.
Ampak prej si omenil, da obstajata dva načina zajezitve pohlepa. Kakšen pa je drugi način?

Drugi način je preko osebnega spoznanja o nesmiselnosti sedenja na denarju, ki je plod pohlepa. Če bi se na primer Bavčar ali Šrot zavedla, da si lahko z goro na sporen način pridobljenega denarja postavita resničen spomenik le tako, da ta denar usmerita v dobro vseh Slovencev, potem njuna dejanja v javnosti ne bi sprožala zgražanja temveč občudovanje. Si predstavljaš, da bi Bavčar podaril Celjanom denar za izgradnjo celjske obvoznice ali pa Šrot odprl brezplačno kliniko za reveže? Izpadla bi kot dobrotnika naroda, ki bi jih čislali še zanamci.

Krasna ideja. Nekaj podobnega se je zgodilo z Billom Gatesom - potem, ko je s svojimi programi oropal pol sveta, se gre zdaj dobrotnika. Nekoč je bilo med Slovenci kar nekaj nesebičnih posameznikov, ki so bili pripravljeni za narod žrtvovati vse. Zdaj pa se zdi, da znajo vsi misliti le še na svoj žep.

 

Vabljeni tudi k ogledu člankov:  Razumno o aferi Patria in Novi zlorabi oblasti naproti?

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih