Tudi tisti, ki obravnavajo ponos kot pozitivno značajsko lastnost, ne morejo mimo dejstva, da ustvarja v nas togost, ki nas marsikdaj veliko stane. Ta pomembna sestavina karakterja se razbohoti, ko se um preda nadvladi ega. Soočenje s ponosom je vpogled v egov mehanizem, ki omogoča njegovo ohranitev, utrjevanje in njegovo rast.

Zakaj naj bi se ukvarjali s svojimi značajskimi hibami? Ker je najpomembnejše delo, ki se ga lahko lotimo, spoznavanje sebe in ker le tako lahko razgrajujemo ego. Slavni filozof Emmanuel Kant je razlagal: »Zaman se bojujemo z zunanjim zlom, če ne opravimo s sebičnim, pohlepnim in prestrašenim egom.« Njegova izjava potrjuje znano modrost: zunanje je le odslikava notranjega.« Sprejeti je treba dejstvo, da se dejavnik, odgovoren za vse stiske, trpljenje in zlo, ki ga doživljamo, skriva v nas samih.

Tina MazeDuhovno znanje je le prazna teorija in je lahko celo ovira, če ga ne vtkemo v prakso. Soočenja z egom je osrednji podvig vsake šole duhovne rasti. Komur se soočenje z lastnimi karakternimi napakami upira, temu še ni do lastnega napredka.

Ego bomo v nadaljevanju spoznavali skozi naše značajske hibe. Za začetek se bomo soočili s ponosom. Ponos je oče, pohota pa mati vseh ostalih psiholoških agregatov ega. Izpeljank ponosa je cela vrsta; izraža se kot domišljavost, samoljubje, sebičnost, ošabnost, aroganca, narcisoidnost, nastopaštvo, egolatrija, ljubosumnost, užaljenost, mitomanija in še kaj.

O egu smo obširneje govorili v besedilu Tat, ki nikoli ne počiva. Številni so prepričani, da je ego pozitivna, nujno potrebna sestavina naše osebnosti, ker ne poznajo druge plati njegove medalje, ki upravičeno vzbuja skrb. Naj na kratko osvežimo spoznanja iz omenjenega članka, saj nam bo to koristilo tudi pri razumevanju drugih osebnostnih hib, ki se jih bomo lotili v nadaljnjih besedilih.



Sluga, ki je prerasel v gospodarja

V človeku se nahaja stabilno zavestno jedro, svobodna duhovna zavest (»duša«), ki pa je komaj zaznavna spričo agresivnega notranjega dejavnika, ki obvladuje naš razum in usmerja tok naših misli in dejanj. Ta dejavnik, ki ga imenujejo lažni jaz ali kratko »ego«, se je pojavil šele kasneje v toku človeškega razvoja in se izraža skozi  notranji glas, s katerim se v naši zavesti odvija skoraj neprekinjen dialog. Odkar je naša čvrsta vez z dušo oslabela, se z njim istovetimo, domišljamo si, da je on naše bistvo.  Ego zasenči našo svobodno duhovno zavest, si prilasti naše miselne in čustvene mehanizme, preko teh pa obvladuje tudi naše telo. V nenehno spreminjajoče se pobude ega se brez pomislekov vživljamo in preslišimo šibak glas duše.  Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje sonce.

Ega ni lahko prepoznati, ker nenehno menja vloge: zdaj nas navdaja z užaljenostjo, zadaj z jezo, pa z malodušjem ali obupom, lahko pa nas požene celo v paniko ali smrten strah. Čeprav govori z  enim glasom, gre v resnici za množinsko bitje z neštetimi interesi. Ob pluralizmu obrazov ega, malih »jazov«, ne moremo slediti enemu cilju in delovati iz lastnega središča zavesti, ker slepo sledimo njihovim pobudam. Domišljamo si, da imamo lastno individualnost in svobodo odločanja, a to je le iluzija, saj smo egovi ujetniki. Resnične svobode nikoli ne občutimo.

Ego je zavestna, inteligentna entiteta, ki pa v sebi nima izvora moči in modrosti, zato je občutljiv in nemočen ter prisiljen nenehno skrbeti za svoje preživetje, varnost in ugled. Vedno je na preži, da bi si zagotovil pozornost in energijo, ki jo mora krasti drugim. Prav ponos, v podzavest močno ukoreninjena predstava, da je ego močan in velik, je tisti instrument, na katerega se pri tem opira.

Ko sledimo egovim pobudam – željam, strahovom in ambicijam, se odzivamo po ustaljenih vzorcih, utečenih programih in nezavednih vzgibih, kot »biološki roboti«. Naša osebnost je instrument, ki si ga lastijo posamezni egi. Vsaka od naših negativnih značajskih pomanjkljivosti je poosebljenje te ali one egove komponente. Med sedem glavnih prištevamo značajske hibe, egove lezije: pohlep, pohoto, ponos, zavist, jezo, lenobo in požrešnost, iz njih pa izhaja nepregledna množica izpeljank.

Ker je v sebi šibak, se ego hitro čuti prizadetega ali izzvanega in nemudoma preide v napad. Vse, kar si izmisli, se nam zdi resnično, vse kar obsodi, se nam zdi obsodbe vredno, kar pa mu predstavlja grožnjo, se nam zdi potrebno uničiti. A njegova prepričanja, stališča, kriteriji in sodbe so iztrgani iz celote, tragično nepopolni ter v nasprotju s kozmičnimi zakoni in etiko. Ego ne priznava Stvarnikove moči, modrosti in ljubezni in tudi ne pozna načina, da bi se z njimi napajal. Edino, kar pozna, je on sam in zato se z vsemi sredstvi trudi vzdrževati svojo veljavo in veličino – preko mehanizma, ki ga imenujemo ponos.

Neprekinjen notranji boj s problemi in strahovi, ki jih ustvarja ego, požira ogromno vitalne energije duše. Egove dejavnosti, ki ustvarjajo psihične in čustvene obremenitve, ustvarjajo motnje energijskega polja telesa in s tem povzročajo bolezni. Ego gre v svojih ciljih lahko celo tako daleč, da telo pokonča.
Zaradi nenehnega notranjega boja med različnimi obrazi ega v sebi ne najdemo miru. Dokler imamo v sebi predsodke, prepričanja, vnaprejšnje predstave o lastni pomembnosti, pa tudi pričakovanja, želje in druge produkte ega, je iskanje miru Sizifovo delo. V nas gospodarijo pohlep, zavist, ljubosumje, sebičnost in ustvarjajo agresivnost, ki povzroča vojne, nasilje in izkoriščanje vseh vrst. Dokler bo na našem planetu gospodaril ego, miru ne bo.



Je ego res nepogrešljiv?

Marsikdo je prepričan, da je ego odločilen dejavnik za naš obstoj in preživetje, saj naj bi skrbel za to, da imamo dovolj dobrin, ugodja in užitkov. A to je zmota. Kako pa potlej preživijo angeli? Pred pojavom ega smo živeli v Raju, potem pa je prišlo tisto nesrečno »jabolko spoznanja«. Nujno je spoznati, da ego nima nič skupnega niti z našim preživetjem niti z našim resničnim duhovnim bistvom, temveč gre za umetno strukturo v nas, ki jo je treba ozavestiti in onemogočiti. Vse dokler tega ne storimo, je življenje životarjenje, napredek pa neuresničljiv.

Ego je bil potreben, da nas je povedel k lastni individualnosti. Toda cilj je bil dosežen, on pa svojo vlogo še kar igra in se vse bolj bohoti. Treba ga je izklopiti, preden nas uniči. Otrok mora »umreti«, da bi se lahko iz njega razvil odrasel človek. Ego, ki  gospoduje v vseh nas, je družbo pripeljal na rob propada. Če se s tem ne soočimo, če na razgradnji ega ne delujemo, je naše nazadovanje in degeneriranje neizogibno, končna posledica pa je propad družbe.

Ego se nenehno spreminja. Novi obrazi ega, novi jazi, se nenehno rojevajo v nas. Nastajajo iz vtisov, ki niso prebavljeni; nepreobraženi vstopajo v našo podzavest in so semena bodočih izkušenj. Kadar ne delujemo s polnim zavedanjem, svojo zavest polnimo z balastom – s konstrukti ega. Apetit ega, ki hoče vedno več in več, brez konca, vrti fatalno kolo človeške tragedije – kolo samsare.

Prebujeni, k večji kakovosti življenja usmerjen človek neizogibno spozna, da je ego ovira, ki se je želi otresti, saj preprečuje njegov napredek. V tem duhu tu ni obsodbe zoper ego temveč želja po preseganju, osvoboditvi od elementa, ki je svojo nalogo opravil.



Kaj je ponos?

V slovarju SKJ je ponos definiran kot občutek velike etične in moralne vrednosti. Toda večinoma smo ljudje ponosni iz drugih razlogov. Ponosni smo, kadar menimo, da smo naredili nekaj pomembnega ali pogumnega, da smo dosegli kak pomemben uspeh ali opravili kako veliko delo. Številni so ponosni, da so si uspeli nagrabiti veliko premoženja ali zagotoviti veliko moč. V tem smislu je ponos občudovanje svoje vrednosti in večvrednosti. Gre za socialno čustvo, saj ga vedno občutimo pred drugimi, pred pomembnim posameznikom ali skupino. Ponosni smo lahko tudi na koga drugega, a to pomeni, da njegove zasluge povezujemo s seboj.
Ponosu se pridružuje čast, nalepka, ki pomeni, da ima nekdo zasluge za določena »častna dejanja«, ki jih je storil v preteklosti.

Kaj pa druga plat? Ponos je eden izmed poglavitnih instrumentov, s katerim si ego zagotavlja svoj prevladujoč položaj in vrši svoje poslanstvo. S pomočjo ponosa se ohranja in krepi. Ponos izhaja iz napačne ocene najpomembnejših stvari v življenju, iz neustreznega odnosa do našega resničnega bistva.  

S spustom v materijo – ko se je duša pričela odevati v snovna telesa – je prišlo do oženja in osredotočanja zavesti, zavedanje duhovne narave človeka pa je pričelo bledeti. V zgodovinskem obdobju Lemurije smo stopili v proces izgradnje individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, in pričeli izgubljati stik s kozmičnim Izvorom, z Očetom-Materjo. Rodil se je ego in človeško bitje se je z njim pričelo vse bolj istovetiti, pri tem pa je vse bolj izgubljalo stik s seboj. Izgubljeno oporo v kozmičnih starših smo skušali najti v egu. Po zaslugi ponosa je ta postal temelj, na katerega opiramo našo identiteto. A to je kaj slaba, v primerjavi z Očetovo popolnoma neprimerljiva opora, zato se jo ego trudi – s pomočjo ponosa – nenehno utrjevati. Zaradi te tragične zamenjave pa plačujemo visoko ceno.

Ponos je »obrambni minister« našega jaza. Zbudi se vedno, kadar se ega nekaj dotakne; takrat presoja, ali je bil prizadet in nemudoma pripravi protinapad. Naš odziv je odvisen od egove veličine, našega temperamenta in značajskega tipa. Ljudje z močnejšim jazom in temperamen¬tom se na vsak dotik odzovejo zelo odločno in agresivno. Bolj ko je človek ponosen, večji zid do okolice zida.

Odvrnitev od Stvarnika, ki je sicer potrebna razvojna stopnja v razvoju naše zavesti, nima prijetnih posledic. Na površje naplavi lažne vrednote, božanska atributa – ljubezen in modrost se umakneta, mi pa postanemo samovšečna, sebična, nesočutna bitja. Samoljubje in ljubezen do Boga se izključujeta. Ko sledimo egu, je naš edini smoter in cilj – krepiti samega sebe, svojo veljavo in svojo moč. Božanska ljubezen nima možnosti, da bi se izrazila; zamenjajo jo odvisnost, navezanost, želja po posedovanju ali strah pred izgubo.

Ponos nosi odgovornost za vse vrste agresije, s tem pa tudi za vse zlo in trpljenje na svetu. Oddaljuje nas od našega bistva, trga vez z Očetom, ustvarja napačno presojo in rojeva vrsto povsem nepotrebnih težav.



Narava ponosa

Ponosni poveličujemo in precenjujemo sebe. Gre za prikazovanje egove podobe kot da je ta boljša, lepša in močnejša od drugih, s tem pa sebe postavljamo v vzvišen položaj. S tem nas ponos ločuje od drugih. Ločevanje, ustvarjanje distance, je Satanovo delo. Ko se oddaljujemo od drugih, ponos raste, mi pa smo vse bolj osamljeni. Neprebujena zavest se ne zaveda, da je ločevanje in poveličevanje sebe koren vseh tegob in stisk človeštva.

Iz nenehne težnje in prizadevanj, da naše veličine ne bi nič omajalo, se rodijo opredeljevanje in obsojanje drugih, zaskrbljenost, tekmovalnost, nerealna pričakovanja, lastitve moje-tvoje in podobno. To ustvarja številne priložnosti za občutek lastne ogroženosti in strahove vseh vrst: strah pred izgubo lastne veličine, strah pred sodbo in obsodbo, neuspehom, posmehom …, ki požirajo ogromno naše vitalne energije. Paleta posledičnih tesnobnih notranjih stanj je zelo široka, od agresivne  sovražnosti na eni strani do samopomilovanja, smiljenja samemu sebi na drugi strani. Ranjeni ponos pa se lahko prelevi v jezo ali ljubosumnost.

Položaj dodatno zaostri eno od najusodnejših egovih prepričanj – da obstaja pomanjkanje. S tem je ogrožena njegova eksistenca. To je seveda res le iz omejenega zornega kota; pomanjkanje je ustvarjeno umetno. V strahu pred pomanjkanjem se tako nenehno naprezamo za varovanje osebnih koristi. Kadar tega ne moremo zlahka uresničiti, se zatečemo k uporabi nasilja, ki je lahko tudi prikrito. Zaradi splošno razširjene tekmovalnosti je prišlo do eksplozije ogroženosti in s tem do potrebe po varovanju na različnih področjih.

Pomembno je odkriti, kaj nas sili, da se čutimo večvredne, vzvišene, pa tudi prizadete, zavrnjene ali polaskane. Ego namreč nenehno preži in tehta, kdo nas sprejema, občuduje, ceni in kdo nas ne, ter sproži napad in zavračanje ali pa stopa v zavezništvo. Treba je prepoznati, da gre pri vsem tem za egovo delovanje.

Duhovno zrel, odrasel človek nima potrebe, da bi se dokazoval pred drugimi. Ponos zamenjajo čustva, kot so samospoštovanje, temelječe na zavedanju svoje duhovne narave in lastne vrednosti, zaupanje v dobro, ljubezen do sebe in bližnjega …



Ponos človeka in ponos naroda

Toda ego je premeten in ker ve, da je smrt ponosa tudi njegova smrt, brž lansira zvijačni pomislek: »Ponos je vendar nujno potreben, kajti v tem brezobzirnem svetu se je treba drugim postaviti po robu, sicer te pohodijo. Slovenci kot narod bi že zdavnaj izumrli, če ne bi bilo v nas narodnega ponosa, zavesti o slovenstvu, ki je prestala vse preizkušnje in grozote in slednjič pripeljala do narodove suverenosti.«

Tej izjavi seveda ni mogoče oporekati in priznati moram, da mi je dala krepko misliti. Nazadnje sem prišel do zaključka, da sta ponos človeka in ponos naroda dve različni stvari. Čeprav je človek sin ali hči svojega naroda, ponosa človeka ne bi smeli zamenjevati ali enačiti s ponosom naroda. Človek ima drugačno poslanstvo kot narod in skladno s tem je drugačno tudi to, kar je primerno enemu ali drugemu.

Poslanstvo in naloga človeka je, da skozi brezštevilna utelešenja razširi in očisti svojo esenco, svojo zavest do mere, ko se zave svoje brezmejnosti, in prepozna da je – delec Stvarnika. Poslanstvo naroda – kot omenja Rudolf Steiner – pa je, da tiste človeške lastnosti, ki jih en sam človek lahko izrazi le v omejeni meri (npr. požrtvovalnost, ustvarjalnost, marljivost, zvijačnost), prenese na višjo raven. Kar v majhnem obsegu doseže človek, se ob doseganju kritične mase izrazi na ravni naroda. Nedvomno razvoj človeka prehiteva razvoj naroda. Narodi so v sedanji fazi razvoja sveta potrebni in prav je, da jih varujemo in branimo. A nekoč v prihodnosti, ko bodo izpolnili svoje poslanstvo, ne bodo več potrebni.

Prav je, da smo ponosni na svoj narod in skrbimo za njegov obstoj. A patriotizem ne pomeni, da je treba ohranjati človeški ponos, ki se odraža na spodaj ilustrirane načine. Morda se lahko pridružite naslednjemu mnenju: Kar je še sprejemljivo za narod, ni več sprejemljivo za človeka.



Skromnost, ponižnost in dostojanstvo

Človeški ponos je ena najbolj trdoživih entitet; kako tudi ne, saj je prav on v največji meri zaslužen za preživetje ega. Zato se marsikdo ne more zlahka sprijazniti z njegovo odstranitvijo. Pojavlja se pomislek, da poleg nezdravega ponosa vendarle obstaja tudi zdrav, koristen ponos, ki človeka dela pokončnega, odločnega, zavzetega za pravo stvar. A to je podobna zvijača ega kot teza o višjem in nižjem jazu. Ne obstaja dobra bolezen in tudi ne zdrav ponos ali dober ego.
Preden se lotimo poglobljene obravnave ponosa torej raziščimo, kaj je nasprotje ponosa in ustvarimo njuno sintezo.

Nekateri postavljajo kot nasprotje ponosa  dostojanstvo. A tega sam razumem bolj kot način vedenja, delovanja in ne kot lastnost človeka. Dostojanstvo naj bi imel človek, ki se zaveda svoje majhnosti (majhnosti ega) v primerjavi s Stvarnikom in je zato ponižen, pa vendar ne pristaja na podrejanje, izkoriščanje ali druge oblike poniževanja in blatenja. Napaden dostojanstven človek se ne pusti vreči iz tira, ne spušča se v protinapade, odreče se maščevalnim protiudarcem in sodbam napadalca; ohranja sočutje in konstruktivno držo, gradi na zdravem razumu in objektivnih danostih ter izkazuje visoko raven razumevanja in modrosti.

Pravo nasprotje ponosa je skromnost, ki se ji pridružujejo ponižnost, iskrenost, otroška naivnost in nedolžnost – vse pa so vrline duše in lastnost velikih  in plemenitih ljudi, ki živijo v skladu z resničnimi vrednotami in ideali. Plemenit, skromen človek ne reagira užaljeno ali obrambno, saj je njegov ego majhen in njegove reakcije zgolj simbolične.

Toda pozor – v svetu, ki ječi pod gospostvom ega, se je izvirni pomen marsikaterega izraza precej izkrivil; tako kot je ponos dobil pozitiven prizvok, je ponižnost dobila negativnega, kot da gre za podrejanje, udinjanje, servilnost ali klečeplazenje. Slovenska miselnost, ki naj bi bila obremenjena z zgodovinskim hlapčevanjem tujim gospodarjem, se je teh tujih primesi še posebej rada oprijela.

Prava ponižnost ne pomeni podrejanja, samozatajevanja in uklanjanja drugemu temveč gradi na zavedanju, da je človekov uspeh odvisen od duhovnih dejavnikov in sil ter kozmičnih zakonov, ne od sposobnosti njegovega ega. Zato svojemu egu ne pripisuje zaslug. To modro misel so nekoč slikovito izražali z reklom »Človek obrača, Bog obrne« in so želeli, da se zgodi – ne volja posameznika temveč tisto, kar je v skladu z božjo modrostjo. Torej  – ne jaz; Oče bo ukrepal, kakor je prav! Dandanes je takšno razmišljanje seveda precej nenavadno.

A glej ga šmenta, premeteni ego zna marsikaj spreobrniti v svoj prid. Tudi (lažno) skromnost nekateri uporabljajo kot argument svojega ponosa, češ – »kaj boš ti, ki ti ničesar ne manjka in ti je življenje naklonjeno; mene poglej, ki preživim v bedi in pomanjkanju, pa se ne pritožujem. V mojih pogojih bi ti žalostno poginil!«
Primer lažnega ponosa so omenjali že v grških časih; ilustrirali so ga s filozofom Diogenom, ki je bil ponosen, da je spal v sodu. Aristipu, ki se je oblekel v krpe, da bi izkazal svojo skromnost, pa je Sokrat navrgel: »Tvoja nečimrnost se vidi skozi luknje tvoje obleke!«

Kristus je ljudem položil v srce, da lahko napredujejo le s svojo ponižnostjo. Le tem je obljubil božje kraljestvo, ostali vanj nimajo dostopa.
Ponos z obrnjeno polariteto je sram. Pojavi se, če smo prepričani, da nas zaradi naših dejanj ali naših lastnosti drugi ne cenijo. Ljudje, ki so pogosto ponosni nase, enako pogosto čutijo tudi sram.



Samoljubje, ošabnost, dvomljivost, sebičnost …

Ponos se izkazuje na vrsto zanimivih načinov in gradi negativne značajske lastnosti, odvisno od nians naše osebnosti, našega temperamenta in moči ega. V nas utrjuje prepričanje, da se mora vse podrejati našim željam in kapricam.  Mislimo si, da si vse zaslužimo, da so nas vsi dolžni podpirati, nam biti na uslugo. Tako vztrajamo pri svojih stališčih, nesposobni iti preko svojih teorij in prepričanj in se ogibamo vsemu, kar bi ranilo naš ponos.

Samoljubni smo polni samih sebe, zato ni prostora za drugega. Drugi ne morejo vstopiti v naše življenje in ga oplemenititi. To nas peha v osamo in zapira možnosti našemu napredku. Samoljubni ne moremo spoznati Resnice; spoznamo jo lahko le z umom, prostim predpostavk, osvobojeni jaza in njegovih plašnic.

Samoljubni poskušamo v odnosih manipulirati, izsiliti korist zase. Manipuliramo tam, kjer se čutimo vešči. Igranje žrtve denimo je manipulacija, s katero želimo sogovorniku vcepiti občutek krivde, da bi se ta umaknil in nam dopustil prednost. Drugi manipulirajo tako, da prednost skušajo pridobiti s silo, z brezobzirnostjo.

Za ošabnostjo, nadutostjo človeka stoji prepričanje, da mu ne more spodleteti, iti slabo. Gre za nasilje proti božanskosti – ne dovolimo, da bi se zgodila Stvarnikova volja.

Tudi preklinjanje, blatenje Božjega imena je ošabnost. Vsaka kletvica kaže naš prezir do naših kozmičnih staršev, božanskega Očeta in Matere, in nas oddaljuje od njiju. Posledica ne more biti nič dobrega. Tudi če ne razumemo višjih zakonov in volje Očeta, moramo biti spoštljivi do kozmičnih skrivnosti. Pogosto ne vemo, ali smo ravnali prav, v soglasju z Očetom, a če smo se odzvali spoštljivo, bomo težko napravili večjo napako.

Sebičnost ali egoizem je pomanjkanje ljubezni do bližnjega in pomeni delovanje izključno v svojo korist. Lahko se izraža v zelo prefinjenih oblikah. Egoisti ne morejo doseči duhovnega napredka. Tisti, ki gradijo le svojo duhovno osebnost, ne da bi pomagali drugim in delili svoje znanje, imajo oteženo notranjo pot. Lastna rast brez ustreznega odnosa do drugih je prevara. Le tisti, ki da, prejme. Več ko daš, več prejmeš. Jezus je dejal: »Kdor ne da, se mu bo odvzelo še tisto, kar ima.« Nasprotje sebičnosti je nesebičnost ali altruizem.

Petelinjenje je ošabnost po naravi. Za znake nastopaštva veljata tetoviranje in prebadanje (piercing), čeprav to nekateri razlagajo kot slepo sledenje modi.
Umetniki, ranjeni v svojem postavljanju, postanejo ekshibicionisti. Nastopači ponosneži so sposobni delati grozljive stvari.



Samovšečnost, narcisizem, ljubosumje …

Samovšečnost ali egolatrija je oboževanje ega. Vsakdo je v določeni meri samovšečen. Nekateri pa verjamejo, da je ego nekaj najboljšega v človeku. Zanje je ego nadomestek Boga. Opremljeni z ezoteričnim znanjem dobijo grozljivo moč, ki izhaja iz črne magije.

Duhovni materialisti – tisti, ki se kitijo z duhovnim znanjem, a ga v praksi zavračajo – so slabši od materialistov. Novodobna gibanja so razširila laž o višjem jazu in omogočila nov vzpon ega.

Pri narcisizmu gre za razliko od samovšečnosti že za samooboževanje. Narcis se je zaljubil v lastno podobo v vodi. Narcisoidnost je notranja usmerjenost v lastno veličino. Navzven usmerjeni nečimrnost (postavljaštvo) in domišljavost se izražata le dokler se lažni mit o lastni veličini pod bremeni kritike ne razbije.

Ljubosumje je odraz ponosa in strahu. Gradi na prepričanju, da nam druga oseba pripada, zato nas je strah, da jo bomo izgubili, če nam ne bo stoodstotno na voljo. V ljubosumju gre za nadzor, ki nima nič skupnega z ljubeznijo. Iz ljubosumja se ne more roditi ljubezen. Ljubosumen moški ne pozna ženske, s katero živi. Ljubosumnež je kot žival, ki so jo premagali nagoni. Številni menijo, da so ljubosumje obvladali, a ta vedno znova vzklije, ko se pojavijo ustrezne okoliščine.

Dvoličnost, hinavščina in hipokrizija označujejo stanje, ko se navzven kažemo čiste, poštene in plemenite, znotraj pa smo polni umazanije in gnilobe. Dvoličnež verjame, da je čist, plemenit in svet, v resnici pa je prešuštnik in licemernež. Hinavci so zavistni in nevoščljivi in zavračajo duhovnost ter obsojajo stvari, ki jih ne razumejo.
Užaljenost je posledica ponosa, tako kot tudi pohlep. Kdo bi lahko bil užaljen, če ne ego? Užaljenost je odziv na kritiko in je izraz prizadetosti. Močna užaljenost se prelevi v jezo. Kot posledica neupravičene kritike se lahko pojavi žalost.

Premetenost, zvijačnost , pretkanost ali zvitost so lastnosti, ki jih marsikdo obravnava kot intelektualne vrline. Izhajajo iz prepričanja, da smo upravičeni kovati profit iz naše večje inteligence. Inteligenca ni modrost, zvitost pa ni vrlina.

Mitomanija ali mistični ponos predstavlja višji stadij nadutosti. Je povzdigovanje ega nad vse, tako da dobi mitske razsežnosti. Takšni se predstavljajo kot reinkarnacije kraljev, faraonov ali podobnih mitskih veličin, ali pa menijo, da so duhovni mojstri. Gre za bolezen veličine. Mitomaniji najpogosteje podležejo »duhovni učitelji«.
Ponos se lahko obrne tudi zoper sebe in postane samozaničevanje, samodestruktivnost, ki se odraža kot malodušje in pasivnost, navzven pa kot mazohizem.

Tudi dvomljivost ali skepticizem je izraz ponosa. Skeptik dvomi v vse, kar ni v skladu z njegovimi stališči. Opira se zgolj na razum in ne pozna resnice. Slepo verjeti ali dvomiti v vse ustvarja bariero, ki izmaliči podobo stvarnosti. Verjeti v nekaj je nekoristno, če zadaj ni notranje, doživete izkušnje. V življenju potrebujemo dvom duše, ki je koristen, saj preprečuje slepo sledenje. Slepa vera pa izvira iz uma, ne iz duše. Um se pogosto moti.

V modernem času, v katerem vlada duhovni skepticizem, zavračamo vse duhovno. V svetu prevladujočih materialističnih predstav je veliko nasilja nad božanskostjo. Ponosni fanatiki materializma ne sprejemajo višjih dimenzij in duhovnih resnic. Akademiki in znanstveniki si domišljajo, da poznajo in razumejo vse. O mističnosti, o duhovnosti nočejo niti slišati. Številni si predstavljajo, da lahko živijo brez Očetovega usmiljenja ali celo brez svoje duše. Bedasto se posmehujejo vsemu, kar diši po duhovnosti, prepričani v svojo modrost in zavračajo vsak argument duhovnega sveta.

Ateizem je prepričanje, ki nas odvrača od izkušnje; ateist se je izgubil v umu in je žrtev iluzije, da obstaja samo materialni svet. Toda kar je resnično, ne pripada umu. Zanimivo pa je, da so nekateri ateisti, ki imajo prave vrednote, celo bolj »duhovni« kor verujoči.

Dialektični materializem je dogma, sovraštvo do božanskega. Čeprav stremi k zatrtju vsakega verovanja, je v jedru sam prav takšno verovanje, vendar usmerjeno k zanikanju božanskega, negiranju duha. Gre za nesprejemanje življenja, upor duhovnemu življenju, kar vodi v samouničenje.

Ko zaverovani le vase zavračamo vse to, kar diši po božanskem, se vse bolj odrekamo podpori Očeta in tonemo v svetu, ki je oropan duha. Tako si pripravljamo naslednjo inkarnacijo, v kateri se bomo morali s preživetjem in materialnostjo ter s posledicami izgubljanja stika z višjim mnogo bolj boleče soočati. Kdor je materialist in postavljač, se mu v onostranstvu ne obeta nič dobrega. Duhovno prazen in neveden ne bo mogel vzpostaviti stika z duhovnimi bitji in bo izpostavljen osami.

Nobenega dvoma ni, da ima ustvarjanje napačnega odnosa do objektivne stvarnosti karmične posledice in tke neprijeten scenarij duše za naslednje utelešenje. Tako se je nekoč, kot je razlagal Rudolf Steiner, ateistom v naslednjem življenju obetala tuberkuloza, materialistom pa rahitis. Očitno se je to v modernem času spremenilo, kajti tuberkuloza je skoraj izkoreninjena. Je njeno mesto morda zavzel rak?



Soočenje z ponosom

Kakovost naših življenj je odvisna od kakovosti notranjih duševnih stanj. Le redki znajo dobro usklajevati zunanje dogodke z odgovarjajočimi notranjimi stanji. Zunanji dogodki so le prožilci naših notranjih stanj, ki se oblikujejo v skladu z našo psiho. Vsa notranja stanja, vključno s ponosom, odkrijemo s samoopazovanjem.
Obremenjujoč notranji pogovor je vzrok neprijetnim občutkom in neprimernim reakcijam – neprimernemu dialogu in dejanjem, ki vodijo v spopad in stisko. Ta dialog moramo spremljati, analizirati in nemudoma zaustaviti, kadar zaide v nevarne vode. Utišanje in prekinitev notranjega blebetanja ustvarja notranjo tišino in notranji mir. Tako plemenitimo notranja duševna stanja; izločamo nagnjenja k slabemu: ponos, skrbi, potrtost, praznoverje, strah, sumničenje, samopomilo-vanje, precenjevanje in podobno.

Notranji pogovor lahko ozavestimo z zavestnim opazovanjem, nadziranjem tistega, kar se dogaja v naši notranjosti. Pri samoopazovanju opazujemo množico misli, ki se kopičijo v umu, glasove, ki nas zasipajo z domislicami, razbiramo vsebino misli, zaznavamo čustva in občutja, ki se porajajo, okus, ki ga vse to pušča v naši psihi, motive, ki nas vodijo … Tako razčlenjujemo notranja stanja zavesti, pripadajoča določenemu dogodku ali vtisu. Naša zavest se pri tem razdeli na dvoje: na opazovalca in opazovano. Opazovalec je naša resnična bit, opazovan pa je tisti del nas, ki misli in čuti pod prevladujočim vplivom ega. Tako lahko opazujemo, kaj počne. Kadar ta začuti, da je opazovan, se marsikdaj potuhne.

Samoopazovanje dopolnjujmo s samospraševanjem. Nenehno se sprašujmo po motivu. Vprašajmo se, zakaj svoje koristi postavljamo pred partnerjeve, zakaj moramo imeti vedno prav, zakaj ne priznamo napake, zakaj tako težko sprejmemo kritiko. Zakaj tekmujemo, namesto da bi sodelovali? Zakaj smo častihlepni? Zakaj se bahamo? Kaj je v ozadju obsojanja? Kdaj se čutimo polaskani? Kaj je vzrok samopomilovanju? Za vsemi temi pojavi stojijo posamezni obrazi ega, ki jih razkrije samoopazovanje.

Z odstranjevanjem posameznih egoičnih primesi svojo osebnost postopoma plemenitimo in se vse močneje zavedamo notranjega vodstva, vodstva duše. Najtežavnejši, najbolj boleči dogodki v življenju se praviloma izkažejo kot najprimernejši za notranje samoodkrivanje; takrat pridejo na površje naši najbolj skriti egi. Mirno obdobje v življenju je za delo na sebi najmanj primerno. Uničenje kateregakoli dela ega osvobodi določen del podzavesti in preide v območje zavesti. Manj ko je blebetanja ega, več je intuicije, več prostora in svobode ima duša za doživljanje tistega, kar jo osrečuje.

Uspešna pot napredka vključuje vsaj tri elemente: najprej je treba prenehati z negovanjem starih identifikacij. Vsako istenje je treba popolnoma izkoreniniti. Drugič – ustaviti moramo nepotreben notranji dialog, ki proži neželene čustvene in miselne odzive, samodejne programe, notranja nasprotja in napetosti ter zasvojenost. In tretjič – odreči se moramo ponosu in samoljubju, ki je krivec za velik del notranjega dialoga in ustvarjalec psiholoških napetosti.

Bojazen ne