Marsikdo bi ob tem vprašanju pritrdil posplošenemu mnenju, da je človek najinteligentnejša žival. Čeprav to v določeni meri drži pa je to prav slaba definicija človeka. A z vprašanjem, kaj je pravzaprav človek, se večini ne zdi vredno ukvarjati. Prav zato je naše življenje mizerno in polno stisk. Ko bi zares vedeli, kaj smo, bi od življenja imeli bistveno več, s prepoznanimi potenciali pa bi živeli mnogo srečneje.

Dejstvu, da je povprečno mnenje tako daleč od resnice, botruje več dejavnikov, predvsem pa tradicija, ki nas je zapeljala v slepo ulico. Ne le, da znanost temu vprašanju ne posveča prepotrebne pozornosti, tudi religije nas napeljujejo na krivo pot. Čeprav je bil v preteklosti odgovor na zastavljeno vprašanje v njihovi domeni, pa nas niso vodile k cilju. Še več; krščanska religija nam je postregla s pogledi, ki na tem področju ustvarjajo veliko megle. Preden se v naslovu zapisanega vprašanja lotimo, je zato koristno nekaj megle, ki nam preprečuje videti resnico, razbiti.

Marsikdo bi ob tem vprašanju pritrdil posplošenemu mnenju, da je človek najinteligentnejša žival. Čeprav to v določeni meri drži pa je to prav slaba definicija človeka. A z vprašanjem, kaj je pravzaprav človek, se večini ne zdi vredno ukvarjati. Prav zato je naše življenje mizerno in polno stisk. Ko bi zares vedeli, kaj smo, bi od življenja imeli bistveno več, s prepoznanimi potenciali pa bi živeli mnogo srečneje.

zanimivez-sDejstvu, da o samih sebi tako malo vemo, botruje več dejavnikov, predvsem pa tradicija, ki nas je zapeljala v slepo ulico. Ne le, da znanost temu vprašanju ne posveča prepotrebne pozornosti, tudi religije nudijo le omejeno pomoč. Čeprav je bil v preteklosti odgovor na zastavljeno vprašanje v njihovi domeni, pa je bilo, tudi v krščanstvu, izvorno čisto znanje močno izkrivljeno. Religijam je postalo najpomembneje obvladovanje množic; predstavljeno nam je bilo le tisto, kar je bilo po volji verskih voditeljev.

Kje naj človek dandanes najde manjkajoče znanje, nujno za globlje razumevanje sveta in sebe? V šolskih knjigah, pa tudi v znanstvenih razpravah in zgodovinskih študijah ga ne najde. Treba je poseči v neznanstvene, alternativne vire, izročila in zapise starih ljudstev, a tu je materiala toliko, da ga je težko predelati.

Ob tem naletimo tudi na problem. Od poglabljanja v najstarejšo zgodovino in v izvor človeka nas v krščanskem svetu odvrača v nas vgrajen mentalni program. Gre za dva verska arhetipa, s katerima se dandanes človek ne ukvarja, pa vendar na nas delujeta iz podzavesti: izvirni greh in izgon iz raja. Predstavljata važna elementa naše mizerne podobe o sebi, naše tragične omejenosti, lahko bi rekli – majhnosti. Sta temelja miselnosti, ki nam preprečuje dojeti lastno božansko naravo in neverjetne potenciale, ki se skrivajo v nas. Dejstvu, da poseganje v vprašanja, povezana z našim bistvom, ustvarja v nas nelagodje, se pridružuje še dejstvo, da se nam ob sedanji potrošniški naravnanosti to zdi povsem nepomembno. Prevladujoč svetovni nazor, ki vse nematerialno in duhovno odriva v področje nepomembnega, ima posledico, da se vse bolj oddaljujemo od svojih duhovnih korenin. A saj za ukvarjanje s svojo notranjostjo v čedalje ostrejšem boju za preživetje niti nimamo časa.

Po krščanski tradiciji sta izvirni greh storila prva človeka, Adam in Eva, ko sta utrgala sadež iz prepovedanega drevesa, drevesa spoznanja. Bog je njima in vsem človeškim potomcem – kako strahotna sodba! - namenil kazen - izgon iz Raja. Krščanska tradicija tako že ob rojstvu da pečat grešnosti vsakemu človeškemu bitju. Grešnost, ki je bila skozi stoletja krščanske vzgoje vcepljena v glave številnih generacij naših prednikov, je tako vtkana v same temelje naše predstave o sebi. Sveto pismo pa problema ne obdela ustrezno. Ne pojasni natančno, kaj je bilo narobe in kakšna je rešitev problema. Iz trganja prepovedanega sadu z Drevesa spoznanja ne moremo razbrati, da je šlo za spolno napako, odklon od naravne spolnosti. Prav tako ne pojasni, kako je zaradi te napake človek zabredel v materialnost in sebičnost. Namesto pouka in razlage ponudi pravljico, ki služi predvsem ustvarjanju strahu.

Da bi lahko razumeli bistvo človeka, moramo napraviti miselni preboj in celotno pojavno stvarnost močno razširiti – na notranji svet, duhovno dimenzijo. Šele tako lahko ustvarimo trden temelj za temeljno spoznanje, da smo ljudje - duhovna bitja.



Človek - duhovno bitje

Sodobnemu človeku je idejo o duhovni naravi človeka težko sprejeti, saj je duhovna plat dandanes običajno omejena na vero ali religijo, katere nauki ne uživajo popolnega zaupanja. Probleme imamo vsi: krščansko verujoči posamezniki nosijo v sebi (še bolj kot ostali) predstavo o človekovi grešnosti, ateisti pa duhovnemu in metafizičnemu znanju najpogosteje zapirajo vrata.

Sodobni človek ima nekaj fragmentov duhovnega znanja, ki pa so močno pomanjkljivi in iztrgani iz konteksta. Brez dodatnih informacij ne more sestaviti trdne zgodbe, pač pa se mu zdi, da gre pri vsem skupaj za skrpucalo, ki sloni na napačnih temeljih. Tako se marsikdaj zgodi, da že ob omenjanju posameznih odlomkov iz verskih zgodb izgubi interes, da bi se vanje poglabljal.

Razumevanje, da smo duhovna bitja, ni rezultat prebiranja člankov ali knjig. Je sad dolgotrajnega procesa, ki se odvija v vsakem od nas. Kot krščansko vzgojen ateist sem se šele v desetletjih prizadevnega iskanja dokopal do spoznanj, ki jih delim z vami. Seveda je moj pogled le eden izmed pogledov na resnico, pa vendar vam je lahko v pomoč, da bo vaš razvoj hitrejši. O mojih razmišljanjih in spoznanjih sem veliko pisal na www.prisluhni.si v številnih tematskih sklopih, kjer sem opozarjal na številne luknje v konceptih znanosti, predstavljal verodostojnejše koncepte ter poskušal povezati znanost z metafiziko in duhovnostjo. Številna zamolčana dejstva in polresnice so nas doslej uspešno vodili na kriva pota; s pomanjkljivim znanjem smo kot pohabljenci, ki ne poznajo niti življenja niti sebe, po drugi strani pa nam je razbohoteni ego povsem ohromil srce.

Odgovoru na uvodoma zastavljeno vprašanje se približamo šele, ko gradimo na spoznanju, da je človek duhovno bitje ali krščansko rečeno - duša - ki naseljuje snovno telo. Zavest, lastnost duše, je bistvena, da telo deluje kot človek. Brez duše je telo mrtvo, negibno, brez telesa pa si človeka ne znamo predstavljati. Obravnavati ju je treba kot celoto. Vendar pa je človek mnogo kompleksnejše bitje kot si običajno predstavljamo, saj poleg fizičnega telesa poseduje tudi druga telesa, iz finejše, subtilnejše, očem nevidna substance.

Tako kot so življenje, voda ali ogenj pojavi, ki se pojavijo tu in tam, pa so vendar izrazi istih naravnih sil, je tudi zavest osnovno gibalo življenja, ki izvira iz Univerzalnega uma, Kozmične inteligence, inteligence Stvarnika, ki stoji za vsemi stvaritvami in čudesi vesolja. Človeška duša poseduje delec te univerzalne zavesti in ima vse atribute, da lahko prepozna svojo resnični naravo. Vendar pa gre v procesu svojega razvoja skozi obdobje individualnosti, ko se od Stvarnika vidi ločeno, nepovezano, a prav to je nujni pogoj, da se lahko naposled prepozna. Ne moremo namreč prepoznati nečesa, od česar nismo ločeni.

Duša se, ko je nastanjena v telesu, najhitreje uči in prepoznava. Nauk o reinkarnaciji uči, da proces številnih utelešenj duše poteka tako rekoč brez konca, z vsakim utelešenjem pa duša kopiči svoje duhovno znanje in se približuje svoji zrelosti in božanskemu izvoru, iz katerega izhaja. Buda je že pred 2600 leti razložil, da je iz kroga reinkarnacij možno izstopiti, ko duša doseže zadostno zrelost in se dovolj »očisti« zemeljskih bremen.



Ko duša naseli telo

Pomembno vprašanje je, kako je prišlo do tega, da se je duša povezala s fizičnim telesom. V eonih razvoja vesolja – kozmosa se je razvijal tudi mikrokozmos - človek. Proces je potekal v smeri od duhovnega h konkretnemu, v več fazah oziroma človeških rasah. Tako je sedanji človek – po protoplazmični, hiperborejski, lemurijski in atlantidski - pripadnik pete rase. Tisto, kar imenujemo sedaj snovno telo je bilo pri predhodnih rasah mnogo redkejše, subtilnejše, a se je vse bolj zgoščalo. Fizična raven je postopoma pridobivala na trdnosti, nekoč fluidne in prožne oblike so postajale vse bolj toge in omejene.

Razvoj ni potekal le na ravni, ki jo sedaj imenujemo fizična, temveč tudi na drugih, subtilnejših ravneh: mentalni, astralni in etrski ravni. To so ravni bivanja, prisotne vse hkrati, z različnimi gostotami duhovne substance. Fizična materija je med navedenimi raven bivanja z najnižjo frekvenco in največjo gostoto snovi. Na vseh ravneh so se razvijala ustrezna subtilna telesa, ki so jajčastega videza in povezana z določenimi vidiki delovanja. Mentalno telo je temelj vsega našega mentalnega delovanja, astralno je odgovorno za čustveno delovanje, etrsko pa za energijsko podporo fizičnemu telesu. Vse njihove aktivnosti se naposled izrazijo skozi fizično telo. Ob povedanem lahko rečemo, da je človek multidimenzionalno bitje, saj živi s svojimi vidiki na vseh omenjenih ravneh istočasno.

Človeška duša, ki je tesneje povezana z astralnim in mentalnim telesom, se od fizičnega pogosto ločuje – vsakokrat, ko sanjamo; lahko pa se to zgodi tudi zavestno. V sanjah potujemo po astralnem svetu, ko se zbudimo, pa zopet »smuknemo« v fizično telo in največkrat pozabimo nočne avanture. A astralni svet ni nič manj realen kot fizični, le da se manj razvita duše tega ne zaveda.

Težava današnjega človeka je, da se je povsem poistovetil z enim samim - svojim fizičnim telesom, in si pričel domišljati, da ločitev od njega pomeni dejansko smrt. Zaradi vcepljene predstave o primarnem pomenu materialnosti si pač težko predstavljamo, da smo še kaj, ko našega telesa več ni. Gre za zelo ozko gledanje, ki ima številne neprijetne posledice.



Razvoj fizičnega človeka

Če se omejimo le na obdobje, ko je človeško telo postalo že dovolj čvrsto on trdno, je razvoj človeških bitij po enem izmed virov, pred približno 100 milijoni let, potekal v ozvezdju Plejad. Sestavlja ga kakih 100 zvezd; med njimi je 7 največjih vidnih tudi golemu očesu. Tu je bila ustvarjena posebna konfiguracija DNK in na njej temelječe napredno telo bitja, namenjeno človeku. Originalna človeška rasa naj bi torej bili Plejadejci.

Duše z inkarniranjem v fizične forme doživljajo fizično evolucijo, obenem pa same evoluirajo k višjim ravnem zavesti skozi krog reinkarnacije in spiralo rasti. Da bi izkusile fizično evolucijo, duše, ki posedujejo višje gostote zavesti, prehajajo skozi devolucijo ali zgoščanje v snov, v procesu utapljanja v 3D ali 4D stvarnosti. Pri tem morajo svojo vibracijo ustrezno znižati. Ko duše pridobijo zadostna izkustva v fizični stvarnosti (ta proces zaključujejo določene duše na Zemlji), lahko napredujejo k višjim nivojem duhovne lestvice, kjer fizično telo ni več uporabno.

Človeško telo, kakršnega v splošnem sedaj naseljujemo, je bilo načrtovano kot instrument, skozi katerega lahko izkusimo zunanje svetove, in to več dimenzij istočasno. Ima sposobnosti, da sedi, stoji, hodi, teče, skače, opravlja vsemogoča dela, ima pa - ker je kvazi-fizično -, tudi posebne lastnosti, na primer da leti, da postane prozorno in tekoče ter da se teleportira z enega mesta na drugo. To telo je bilo posebej načrtovano za življenje znotraj gravitacijskih in magnetnih polj razvijajočih se planetov, njegova gostota pa naj bi se mogla z voljo menjati. Dokler ne spoznamo duhovnih zakonov se nam kajpak vse to zdi prazno blebetanje.

Pri razvoju človeške duše pa je v procesu izgradnje individualnosti prišlo do prevelike vloge elementa, ki individualnost gradi. To je seveda človeški ego. Tako se je duša pod vplivom ega vse bolj prepuščala intelektualnim blodnjam ter tako izgubljala zavest o svojem božanskem izvoru. Poenostavljeno rečeno se je človek kot delec Stvarnika tako vživel v svojo igro v materialnem peskovniku, da se je v njej skoraj popolnoma izgubil. Omejil se je na ozek spekter izkustev ter pozabil na svojo božansko moč ter dejstvo, da njegova kreativnost daleč presega meje materialne zemeljske stvarnosti.

Ko rečemo »človek«, se ne zavedamo veličine, ki stoji za tem bitjem. To je bitje neverjetnih sposobnosti, podobno Stvarniku, le da se tega (še) ne zaveda. Ko to dojamemo, se življenje temeljito spremeni. To se kaže predvsem v tem, da se oprimemo najmočnejših orodij, ki jih uporablja Stvarnik – ljubezni in modrosti.

Največ, s čimer lahko človeku pomagaš, je, da mu ponudiš pomoč pri odkrivanju bogastva v njem.


Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih