Fenomen vstajenja

Filipov evengelij je eno redkih besedil, v katerih je vstajenje nekoliko natančneje pojasnjeno. V zvezi s tem pojmom je prisotnih veliko napačnih predstav.

Obstaja denimo prepričanje, da je Jezus najprej umrl, nato pa vstal. A temu ni tako. Človek gre skozi proces vstajenja pred smrtjo; če tega ne stori, dokler je živ, vstajenje po smrti fizičnega telesa (post mortem) ni možno. Pri »duhovnem vstajenju« ne gre za vstajenje »čiste duše«, za »vstajenje telesa« ali za ustvarjanje novega telesa. Pač pa se od fizičnega loči naše »duhovno bistvo« (ki ga sestavljajo astralno, mentalno in kavzalno telo), ki vsebuje naše osebnostne in značajske lastnosti ter zbrana izkustva duše.

Pogoj za človekovo vstajenje je trdna vera v vstajenje Kristusa. Le kdor verjame v zmago Kristusa nad smrtjo in njegovo vstajenje, lahko enak proces doživi tudi sam. Pogoj je ustrezna duhovna čistost, kar je uresničljivo z razgradnjo ega in krepitvijo zavedanja enosti mističnega izkustva Kristusa z našim izkustvom.

Po tezi »eshatološke rezervacije« mora posameznik, da bi dokončno vstal, počakati na Kristusov končni prihod, kar pa pisec Filipovega evangelija zanika. Vstajenje se je že zgodilo, oziroma se dogaja že pred tem.

Vstajenje je preobrazba, razkritje večnega, je prehod v stvarnost, kjer prehodno postane trajno.

V Tomaževem evengeliju (II 32, 10-51, 28) Jezus pravi: »… Ko prepoznate sebe, boste prepoznani in jasno vam bo, da ste otroci živega Očeta. Če pa se ne prepoznate, živite v bedi kot siromaki.«


Kdor verjame, da bo umrl, bo v strahu pred tem dogodkom vse življenje. Tisti pa, ki ve, da je v njem neumrljivo jedro, bo pričakal dogodek smrti in bo živel preko njega, v svetovih, ki niso podvrženi razkroju. To pa ni mogoče, dokler se ne zavedamo svoje duhovne, nesmrtne narave.

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih