Avtor besedila: Samo Simčič

 

V današnjem svetovnem položaju je posebno vredno osvetliti bistvene sposobnosti človeka in njegovega duha. Razmere se zaostrujejo s pritiskom, da bi se človek iz udobja prilagajal normativom in se odpovedoval dostojanstvu svobodne vesti. Kdor najde v sebi duhovne korenine, lahko najde pot iz stanja, v katerega polzijo družbene strukture s svojimi normami. Lahko okrepi svoje duševne in telesne sile, ki so usodne in odgovorne za zdravje. Razvije tudi moralno domišljijo, s katero si pomaga znajti se v težavnem položaju. Moralna domišljija je spoznanje resnice stvari, je njena logika. Ta spis naj poskusi odpreti pogled na osnove v človeku, ki osvetljujejo njegovo bitje.

Izhodišča

Človek se spreminja. Spozna neko zakonitost sveta. To zakonitost upošteva in ravna v skladu z njo. S spoznanjem se zaveže živeti in delovati tako, kot vidi svet in življenje in sodi o njem. Če se zmoti, lahko zmoto spozna in temu primerno spremeni svoje ravnanje. Če se je vdal laži ali ga zapelje kakršenkoli privlačen blišč, se tega lahko osvobodi s spoznanjem in izkušnjo posledic. To je njegova svoboda.

Vsako spoznanje je njegova vest. To je njegova intimna in svobodna vest. Nič ni višjega od tega v človeku. Tudi ljubezen je zadeva njegove svobodne vesti. To lahko vsakdo izkusi in ta izkušnja je dokaz.

S spoznavanjem se spreminja in s spreminjanjem moralno raste. Lahko pa tudi tone v propad. Ko moralno slabi in propada, ne izgublja nujno moči, ampak dušo. Moralna rast nasprotno pripelje človeka pogosto do tega, da se žrtvuje. Spoznanje njegove žrtve prebudi v svetu zavest o vrednoti, ki ji je bil predan.

S spoznavnimi silami oblikuje človek svoje življenje tako ali drugače. Za to svoje delo je sam sebi odgovoren. Toda ta odgovornost obstaja le v primeru, ko razvije primerno zavest. To pomeni ne samo vedeti nekaj, temveč tudi videti učinek tega ter vzrok in posledice.

Prebujanje zavesti

Kar človek občuti, še ne določa njegovega ravnanja. Hkrati tudi ve, kaj občuti: to je lahko privlačnost ali odpor do nečesa v mnogih različicah. To je zelo osebno in pri vsakem človeku bolj ali manj drugače. Lahko rečem: „Ti in jaz nisva na isti valovni dolžini.“ Ali: „Občutim negativne energije, negativne vibracije.“ Tu sploh ne gre za valovne dolžine, energije in vibracije, temveč za osebne simpatije in antipatije. Mogoče pa je spoznati, zakaj je človeku nekaj simpatično ali antipatično, privlačno ali odvratno. Tako se dvigne nad to, kar je osebno. Takrat občutek ni več merilo njegovega ravnanja, temveč orodje za spoznanje stvari.

Duhovna znanost govori o preobrazbi tako imenovanega „astralnega telesa“ v zavest. To pomeni zavesti se občutkov in njihovih sporočil ter jih tako predelati, da nismo odvisni od njih, od svojih reakcij, valovnih dolžin, energij in vibracij, temveč da odločamo o svojem ravnanju s svojim zavestnim jazom. To je zdravo. Tako postajamo neodvisni od svojih osebnih nagnjenj. Obvladamo sebe, svoj položaj in položaj nasploh ter ravnamo skladno z realno sodbo o tem.

Oblikovanje zavesti je osnovni duševno-duhovni proces današnjega človeštva, ki traja že nekaj stoletij. Številni pretresi v zgodovini služijo prebujanju zavesti. V prvih stoletjih po začetku Novega veka je človeštvo ustvarilo zavest o materialnem svetu. Gospodarstvo in finance sta prekrila vse druge človeške aktivnosti. Neposredni občutek za duhovni svet je postopoma oslabel. Materialistične predstave so posledica tega dejstva. V 20. stoletju so se pojavili novi duhovni tokovi. Ljudje so se začeli rojevati z impulzom iskanja duhovnega sveta. To zadeva vsekakor manjši del človeštva, vendar je to značilnost, ki se stopnjuje. Tako začenja človeštvo poleg zavesti o materialnem svetu razvijati zavest o duhovnem svetu. Tragično za človeštvo bo, če bo med obema nastal nepremostljiv razkol. Obstaja težnja z duhovnega vidika zanikati vrednoto materialnosti kakor tudi z vidika materialnosti zanikati duhovnost.

Konfiguracija človeka

Razvijanje zavesti ima perspektivo odkrivati in raziskati človekovo duševno in duhovno konfiguracijo. Človek ima določeno telesno obliko. Ta prehaja z dednostjo od prednikov na potomce. To pa še ne razloži njenega izvora. Oblika je posledica delovanja oblikovalne sile, ki je specifična za vse človeštvo. Obstajajo sicer razlike od skupine do skupine in od človeka do človeka, vendar nobena različica ne odstopa od splošne podobe človeka. Lahko je trditi, da je splošna oblika človekovega telesa nastala z razvojem, vendar obstaja razvoj le tedaj, če pred njim obstaja slika tega, k čemur teži. Takšna je življenjska logika. Slika človeške podobe je morala obstajati na samem začetku razvoja.

Poglejmo si to s konkretnim primerom. Rastlina ima glavo v koreninah v zemlji, razmnoževalne  organe zgoraj, v cvetu in plodu, dihalni in ritmični organizem pa v steblu in listih. Pri živalih se glava osvobodi zakopanosti v zemljo in se postavi v bolj ali manj dominantno horizontalo. Človek se osvobodi tudi horizontale, ustvari pokončno držo z glavo zgoraj, tako da lahko gleda na svoje telo iz duha. Tako se je uresničevala oblika človekove podobe. Obstaja „praoblika“ človekove podobe, praideja. Ta izhaja iz konstitucije kozmosa, njene dinamike med središčno točko in obodom kozmičnih dimenzij, na primer ozvezdij Zodiaka, ki je takšen obod. To je le na kratko in zgolj generalno rečeno.

Ko se telo, fizično stanje človeka, iztroši ali se to zgodi iz drugih vzrokov, ki so individualni, ga oblikovalna sila, ki je vzdrževala življenje v njem, zapusti. Telo začne kot truplo razpadati, oblikovalna sila pa se poveže s svojim prvotnim stanjem. V duhovni tradiciji se je govorilo, da se dvigne v „eter“ in zato se je oblikovalna sila, ki ustvarja obliko telesa in vzdržuje življenje v njem, imenovala „etrsko“ telo. Z njim vred se dvigne iz telesa tudi duševno-duhovno bitje človeka, ker je etrsko telo „posoda“ zanj. V nefizičnem, kozmičnem stanju se oblikovalna sila na osnovi na Zemlji pridobljenih izkušenj „prelevi“ in pripravi za svoj novi spust v zemeljski svet, kjer človek nadalje razvija svoje bitje.

Zavest o tem ni zgolj hipoteza. Do njene realnosti je mogoče priti z jasnim opazovanjem naravnih pojavov in temu ustreznim logičnim mišljenjem. Vse v življenju v naravi se znova poraja. Le da v naravi ni razvoja, v katerem bi neka rastlina prešla v višjo vrsto rastline, temveč se ponavlja. Pri človeku je drugače. Tako kot ima človek svojo bolj ali manj splošno človeško fizično podobo, ki jo podeduje, ima tudi svojo duhovno podobo, obliko svojega duha. To je lik njegove individualnosti, osebnosti. Ustvarja ga s svojimi spoznanji, z oblikovanjem svojih pogledov na svet, svoje senzibilnosti in svojih dejanj. (Rastline nimajo v svojem fizičnem stanju spoznavnih sposobnosti, tudi živali ne – te lahko le zaznavajo in občutijo.) Osnova človekove fizične podobe je splošna za vse ljudi. Nasprotno pa je njegova duhovna podoba, lik njegove osebnosti od človeka do človeka drugačna. Vsaka individualnost je svet zase. Vendar so mnogi posamezniki vzor drugim. Lahko govorimo o reprezentantih človeštva, ki uresničujejo ideal človeštva. Kdor pa teži k temu, da bi uresničil svoje bistvo kot reprezentant človeštva, ne raztopi svoje individualnosti v idealu, temveč jo ohrani, tako da individualizira ideal.

Duhovna oblika človeka se spreminja s spoznanji. Plodovi spoznanj ostanejo trajno v njem, so snov njegove duhovne oblike. Tudi duhovna oblika zapusti s smrtjo človekovo telo in je drugačna od tiste, s katero se je rodil v svet, ker so jo spremenila nova življenjska spoznanja. Po obdobju, ki ga prebije v posmrtnem stanju, si na tej podlagi ustvari nove pogoje in talente kakor tudi naloge za svoje ponovno življenje v zemeljskem svetu.

Človekova fizična podoba je izraz njegovih navad, značaja in temperamenta. Te tri komponente so organizem sil, ki dajejo njegovi duši obliko in ta se vrašča v njegovo telo. En del tega organizma je človeku vrojen in je posledica njegovega predrojstvenega življenja. Drugi del je v nastajanju in preoblikovanju.

Duhovni lik človeka je samostojen del njegovega bitja. Njegove spoznavne možnosti se spuščajo v čutenja in zaznave, jim dajejo smer in povzdigujejo k zavesti. Lahko preoblikujejo navade, značaj in temperament. Izkušnja pa kaže, kako težko je uresničiti neko spoznanje in ga pretvoriti v navado ter preoblikovati z njim stare. Med duhovnim likom in organizmom oblikovalnih sil  (ali etrskim telesom) obstaja večji ali manjši razkol, kar ni pomanjkljivost, temveč motivacija volje za dejanje in uresničevanje. Človek spreminja svoj duhovni lik s spoznanji, s temi pa spreminja svoje navade, svoj značaj in svoj temperament – svoj organizem oblikovalnih sil. Nekaterim ljudem to lažje uspeva, nekaterim manj. Vsakdo, ki to hoče, pa lahko premaga ovire. Organizem oblikovalnih sil nato subtilno deluje na človekov fizični izraz: na njegove gibe, izraz na obrazu, na dihalni proces, na metabolizem in krvni obtok. To se pokaže v celotnem človekovem ravnanju.

Lažje je spreminjati nekaj v duši kot v telesu. Tu je potreben daljši, dolgotrajni proces. Preobrazba občutkov in čutenj je človeku v današnjem času najbližja. Preobrazba navad, značaja in temperamenta zahteva že več zavestne volje. Za to so potrebne umetniške dejavnosti v službi lepote in resnice ter prakticiranje religioznosti. Večji del telesa, njegovi organi, deluje brez naše zavesti in, ne da bi lahko vplivali nanj. Telesna konstitucija se bistveno spremeni, ko s smrtjo odložimo telo, in nato na poti skozi duhovni svet po smrti ustvarimo podlago za novo. Toda tudi v tem pogledu je odločilno imeti ustrezno spoznanje in zavest o tem, kaj je telesu potrebno in kaj je potrebno storiti za to. To prenesemo v posmrtni svet.

Tridelni organizem oblikovalnih sil

Zdaj pa si na kratko oglejmo organizem oblikovalnih sil človekovega bitja. Poleg fizičnega tvorijo človeka toplotni, svetlobni in tekoči organizem. Toplota je v smislu duhovne znanosti snov, ki je še finejša od zraka in preveva vse obstajanje. Hlad, ki je eno od njenih stanj, se „koncentrira“ v Soncu in spreminja v toploto ter nato izžareva v svetovni prostor. To pa ni samo fizična toplota, temveč sila, ki ustvarja življenje in duševno toplino.

Kako delujejo toplotne sile? Pustimo se poučiti o tem opazujoč naravo. Vzemimo primer rastline. Vrh njenega razvoja je cvet. Iz središča, semena, je prispela v obod, v obliko cveta. Temu sledi obračanje navznoter, v središče. Tako kot teži stanje toplote v kozmosu k Soncu, tako v toplotni sili rastlina izgoreva in se suši do semena. Odvrže vse, kar ni jedro življenja. Tega položi kot seme v zemljo. In spet je potrebna toplota, da bi seme vzkalilo. In rekli smo, da ima rastlina glavo v zemlji, v koreninah. Glava rastline ni izoblikovana v kroglo kot pri človeku, le teži k temu. Človekova glava je plod toplotne oblikovalne sile. Je tudi prvotna sila, kar vidimo pri embriju, pri katerem se razvije najprej glava. V človekovi duši deluje tako, da se vse v njej strne v bistvo človeka. Je nosilka tega bistva. Bistvo človeka je sposobnost mišljenja in spoznavanja. V glavi je organ mišljenja. Toplotna sila nato povede mišljenje v srce, v sonce človekovega bitja. Tako nastane toplina duše, mišljenje iz srca.

Poleg toplotnega deluje oblikujoče tudi zračni ali svetlobni organizem. Zrak in svetloba sta tesno povezana med sabo. Svetloba sama na sebi ni vidna. Šele ko naleti na materialno oviro, v tem primeru na zrak, jo ta odseva – lahko rečemo kot radost življenja. Tako je območje zraka osvetljeno. Oblikovalna sila svetlobe teži k temu, da se iz središča razprši v prostor in ponese s seboj toploto. Žarčenje svetlobe odseva pri rastlinah v obliki stebla in vej, žil v listih, v tkivu, ki je podlaga cvetov; pri človeku v oblikovanju udov, ki rastejo iz trupa kot veje drevesa iz debla. Svetlobne sile pa imajo še eno, izjemno pomembno nalogo. Z zrakom prihaja svetloba, ko človek vdihuje, v njegov notranji telesni organizem. V svetlobi so življenjske sile, to pa so oblike gibanj v kozmosu in njihova neizmerna modrost. Svetloba oplaja Zemljo z življenjem. Z vdihom prejema človek vase „snov“ modrosti kozmosa. Ker nimamo v jeziku ustreznega izraza za to, si moramo pomagati z metaforo. Beseda „snov“ je prispodoba. Ta snov je tisto, iz česar so ideali, prapodobe. Ima značaj toplote in navdihuje z navdušenjem, z zagretostjo za ideal. To se vtisne v kri in kri to ponese v možgane. Vsaka misel je prvotno ideal. In to zasveti v duši tako, kot svetijo zvezde in kot sveti sonce. Tako svetijo vrline in vrednote. So pa tudi temne misli. Misli skušajo presvetliti človekovo dušo, vendar so tam, kjer ni volje za to, brez moči. Med temo in svetlobo je paleta barv, ki jih v duši odsevajo misli.

Rastline nimajo vase zaprtega dihalnega organizma. Ne razpolagajo s svetlobo v sebi. Zato lahko le odsevajo kozmično modrost, ki se kaže v njenih metamorfozah iz semena v steblo in veje ter iz tega v cvet. V tem je skrivnost njihovih mnogovrstnih oblik. Prikazujejo nam organsko logiko življenja in so podoba miselnega procesa. Človek ima zaprt organ za dihanje. To so pljuča. V njih je prostor in v tem prostoru je zrak s svetlobo. S to svetlobo lahko človek  razpolaga, zato lahko misli. Tudi živali imajo zaprt dihalni organ, ker pa se nahajajo bolj ali manj v horizontali, ne morejo gledati nase od zgoraj navzdol kot človek in ne morejo misliti. Toda ta svetloba jim prinaša instinktivni občutek za kozmični red, ki uravnava njihove strasti in voljo po življenju.

Tretji del oblikovalnega organizma sil v človeku je oblikovalna sila tekočin, vlažnosti, vode. V vodi in v tekočinah nasploh se raztapljajo snovi. Tekočine izhlapevajo, premagujejo zemeljsko težnost, dvigajo se k svetlobi. Manjši del raztopljenih snovi ponesejo s seboj, večino pa izločijo. Toda nosijo značilnosti snovi, ki so bile v njej. To je naravna homeopatija. Te značilnosti so privlačne sile, ki delujejo na okolje. Vlažnost v zraku, hlapi, para in oblaki sprejemajo v višinah svetlobo, in ko dežuje, jo prinašajo navzdol v zemljo, ki tako postane plodna. Voda tudi sicer odseva svetlobo in ustvarja ogledalne slike predmetov, ki odbijajo k njej svoje barvne – svetlobne odtenke in obrise. Svetloba v vodi nosi tudi impulz prečiščujoče sile. Raztaplja snovi in ko hlapi, jih odlaga. Kroženje in valovanje, a tudi mirovanje, so nenehno oblikovanje in spreminjanje. Oblikovalni organizem vodnih ali tekočih sil je v človekovi duši nosilec čutenja. Tudi v teh deluje prečiščujoče, spreminjajoče iz stanja v stanje, teži k svetlobi in k plodnosti domišljije. Je nosilec rasti, oblikovanja listov, gonilo metabolizma. S svojimi tokovi, ki odlagajo raztopljene snovi, ustvarja fizične oblike organov v telesu, skupaj s silami svetlobe in toplote.

Ti trije deli oblikovalnega organizma ustvarjajo oblike, ki se oklepajo človekovega fizičnega telesa – zunaj njega in v njem. Zadržujejo se tudi valujoč, svetlikajoč in plameneč bolj ali manj v bližini telesa. To se pogosto označuje z blestečim imenom „aura“, vendar vzemimo ta izraz z zadržkom. Okrog te besede in v zvezi z njo krožijo razne spekulacije, ki sicer niso nujno neresnične, vendar pogosto netočne in enostranske. Predvsem je treba vedeti, da aure ni mogoče fotografirati, narisati ali naslikati, ker je tako dinamična, da je ni mogoče ustrezno fiksirati. Poleg tega je izključno duševno-duhovnega značaja. Pogosto se jo skuša prikazovati  kot elektromagnetske tokove in radiacijo človekovega telesa.

Magnetizem, električni tok in radiacija so aktivnosti, ki nastajajo s strjevanjem, z ugašanjem življenjske sile in razpadanjem materije. S temi značilnostmi ne morejo prikazovati življenje ustvarjajoče sile. Obstaja „senca“ človekove duševno-duhovne aure, ki pa jo je mogoče prikazati s tehniko.

Sklepi

Prikazali smo, kako tridelni organizem oblikovalnih sil ustvarja in deluje tako, kot delujejo svetovni procesi. Ti procesi so prapodobe, ki jih je mogoče razbrati v kozmosu, v naravi in v oblikah človekovega telesnega organizma. Kljub temu, da so ti procesi gibajoči tokovi, svetlikanja in plameni – tudi v tem primeru so plameni samo primerjava, prispodoba -, kažejo stalno težnjo k določenem oblikovanju. Nanje pa deluje tudi človekov spoznavni postopek in njegov duhovni lik, ki ga ustvarja s spoznanji. Če človek resnično misli to, kar je spoznal, in tako tudi ravna, sledijo temu njegove duševne sile. Oblikujejo njegov značaj in ga usmerjajo k cilju njegove zavesti. Obvlada se. To mu daje držo, harmonizira kretnje, v njegovih očeh in na licih se izraža jasnost. To velja v idealnem primeru. Lahko se godi tudi drugače, vendar ostanimo pri idealnem, pozitivnem. Duhovni lik deluje na sile, ki učinkujejo na človeka tudi fizično.

Določen organizem oblikovalnih sil prinašamo že iz predrojstvenega življenja, prav tako določen duhovni lik. V obdobju odraščanja bolj ali manj uspešno stopata v telo. To traja do približno enaindvajsetega leta. Nato prevzame človek odgovornost zanju s svojimi spoznanji. Spoznanja postanejo moralna sila, moč moralnega hotenja. To preobraža človekov duhovni lik in organizem oblikovalnih sil. Tega lahko zato imenujemo organizem moralnih sil, moralni organizem. Ko stremimo k spoznanju ter iskanju resnice o stvareh, ki nas obdajajo, in dogodkih, krepimo ta organizem. Nastajata zdravje duše in zdravje telesa. Bolezni ne prihajajo od zunaj, so posledica fizične in moralne oslabitve.

To lahko tukaj izjavljamo samo načelno, več o tem lahko povedo tisti, ki se s tem strokovno ukvarjajo. Lahko pa poudarimo, da je spoznavanje bistva človeka, vrlin, vrednot in idealov ter duševno-duhovne rasti k višjim ciljem življenja moralno in telesno poživljajoče. To žene človeka v razvoj. Človek ni samo to, kot se kaže ta hip ali kot je bil, temveč je v razvoju. Narava in duh, ki deluje skoznjo, sta razvoj privedla do tega, da je prišlo do obstajanja človeštva. Potem pa se je ta razvoj ustavil. Vse v naravi se zgolj ponavlja: letni časi, vrste rastlinstva in živalstva, edino človek se lahko preobrazi v svoje višje, kulturno in individualno, duhovno bitje. Človek lahko po svojem spoznanju tudi poseže v svet, vprašanje je le, s kakšno zavestjo. Odgovoren je za nadaljnji razvoj sveta. V družbi, ki vrednote sprevrača in postavlja normative, ki človeku zavirajo rast njegove individualne in svobodne vesti, obstajajo pogoji za oslabitev stanja človeškega bitja, zato je upravičeno v  takšnih razmerah osvetljevati njegovega duha. Vedno so obstajale sile, ki ogrožajo zdrav razvoj človeštva. Lahko delujejo tudi tako, da to počnejo v imenu zdravja. Te sile je mogoče jasno prepoznati po njihovem ravnanju v odnosu do moralnih sil v človeku in resnice. Ne gre jih enostavno črno belo označevati, temveč bedeti z zavestjo in delati na sebi. Vsak posameznik se nahaja med temo in svetlobo – med lastno temo in lastno svetlobo.