Samo Simčič

Mnogi prikazujejo meditativne vaje z napotkom, da se mora praktikant odpovedati jazu in mišljenju, da bi tako neposredno začutil in prejel duhovne doživljaje. Takšna je več tisočletij trajajoča mistična tradicija in je bila upravičena ter skladna s tedanjimi kulturami in stanji človeškega razvoja. V današnjem času je človek na drugačni stopnji razvoja. Napotka, ki ga navajamo tu, v gornjem stavku, ni mogoče razumeti tako, kot je bil dan v preteklosti. To ne pomeni, da ni veljaven, velja le drugače.

Od skupinskega bitja do individualnosti

Da bi razumeli, kaj se je zgodilo v razvoju, si na kratko oglejmo stanje človeka, kakršno je bilo v obdobju staroegipčanske kulture. Ta namreč v uradni zgodovini velja kot obdobje, v katerem se očitno pojavijo prvi zunanji znaki človeške civilizacije – in sicer vzporedno na vsej zemeljski obli, ne le v območju na bregovih Nila, vendar je antični Egipt primer visoke stopnje kulture. Človek tistega časa je bil predan slikovitim religioznim predstavam v impresivnih pripovedih, reljefih, monumentalnih kipih in arhitektonskih stvaritvah. Predanost je bila tudi socialna. Človek je pripadal stanu in zakonom skupnosti. Bil je skupinsko bitje. Posameznik ni imel svojega mnenja, imel je le lastni čustveni odnos do običajev in zakonov. Poseben položaj v družbi so imeli svečeniki, ki so si na podlagi metod razodetja lahko pridobili vpogled v duhovno stvarnost. Ta vpogled je bil tudi praktičen. Bil je vir znanja o tem, kako se vodi poljedelstvo, medicino, kako se ustvarja umetnost, vodi državo in razrešuje spore. Bilo je upravičeno, da so odgovornost za družbo nosili posvečeni na vrhu piramide družbene ureditve. Faraon sam je bil eden izmed posvečenih. Sloj posestnikov in vojščakov so bili njegova opora, ljudstvo pa mu je sledilo v službi obredja, misterija kozmične ureditve sveta, kot so ga svečeniki prikazovali v mitoloških slikah in dogodkih, ter v službi dela na plodni zemlji. Znanje tedanjega časa ni bilo razumsko, temveč imaginativno. Takšna znanja v podobnih in različnih oblikah so gojila tudi druga ljudstva.

Posebej je treba poudariti, da to imaginativno znanje ni služilo podrejanju ljudstva. Tako občuti današnji človek, ki bolj ali manj ni več skupinski človek in ki zato težko razume človeka v davni preteklosti. Tedanje znanje na mitološki stopnji ima velikansko vrednost, in ko bi ga danes znali pravilno ceniti, bi lahko bilo današnjemu materialnemu znanju ter razumevanju sveta in človeka v veliko pomoč.

Človek ni čutil svojega bitja ločeno od sveta, narave in božanskih sil. Pri svojem delu na zemlji in v obrtnih spretnostih pa je spoznaval, kako se opravlja dela, in pri tem doživljal svoj lastni delež in moč svojih sposobnosti. Začutil je samega sebe. To je zaznaval v stiku z materialno stvarnostjo, s katero je imel opraviti. Izgubljal je svoj prvotni, neposredni odnos do duhovnega sveta, svojo enost s svetom. Da se to doživljanje ne bi izgubilo, so nastale meditativne vaje, s katerimi se je človek vračal v prvotno stanje, to stanje pa je bilo dosegljivo z odpovedovanjem od sveta ločenega sebe, da bi bil ponovno eno z božanskim in duhovnim.

Še vedno pa je občutil, da je njegova duša samo izraz splošne duše sveta, svoj jaz pa samo v telesu in telesnih potrebah. Svojega bitja ni doživljal kot svoj notranji svet. Danes iščemo duhovni svet v svoji notranjosti, takrat pa je bil ta del zunanjega sveta. Človek takrat še ni imel lastnega naziranja sveta, imel je le lastne občutke. To se je spremenilo v naslednjem kulturnem obdobju, v času antične Grčije. Deloma so Hebrejci že v času Starega Egipta razvili višjo zavest, zavest o svojem jazu. Bili so znanilci in predhodniki nove kulture. Njim se je razodelo bitje, ki so ga imenovali „jaz sem jaz“. Pri starih Grkih ima to bitje človeški značaj. Sokrat je na primer pravil ljudem, naj ne verjamejo bajkam, temveč naj mislijo, kaj bajke razodevajo. Poudaril je človekov lastni odnos do bajk. Tako začenja nastajati lastni notranji svet, ki ni samo odsev slikovitih mitoloških zgodb, temveč lastno razumevanje njihovih vsebin. V času starogrške kulture se zamaje tudi piramidalna družbena zgradba – pojavi se demokracija, v kateri imajo delež tudi posamezniki s svojimi mnenji. O vladanju se razpravlja. V duši se prebudi jaz (v stari grščini ego), ki misli z logiko. Človek doživlja inteligenco v sebi in se doživlja kot individuum, tedaj seveda še v kali, in to postane temelj evropske kulture. Človek je jaz in kot jaz je samostojni in svobodni mislec.

Individualnost – plod evropske kulture

Iz antične Grčije se kultura pomakne proti zahodu in severu, najprej v Rim in od tod po vsej Evropi in iz Evrope se razvijanje individualne zavesti razširi po vsem svetu. Hkrati s tem se zaostruje konflikt med avtokracijo in demokracijo, med piramidalno in asociativno družbo (družba med seboj povezanih individualnosti). Ljudje postajajo vedno bolj zavestni sebe in se tej zavesti ne odpovedujejo. Ne verjamejo čemurkoli, kar se jim natvezi, temveč le temu, kar sami dejansko spoznavajo. Ne pustijo, da bi z njimi kdorkoli kotrljal sem in tja, ali ne?

Za današnji čas je dejstvo, da je kulturni razvoj privedel človeka do tega, da se oblikuje kot lastno, svobodno in samoodgovorno bitje, izjemnega pomena. Ta razvoj se še ni iztekel do kraja. Obstajajo tudi nasprotne sile, ki ga hočejo zavreti. Še vedno obstajajo elementi staroegipčanske piramidalne družbene strukture, sočasno z demokracijo, ki ni organizirana od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor, vendar v težnji ravnotežja. Religijo je zamenjala znanost, ki je načelno svobodno raziskovanje brez težnje po moči, vendar pa se znanost zlorablja tako, da jo organizmi moči uporabljajo kot sredstvo, v katerega je treba brezpogojno verovati. Resničnim znanstvenikom, ki jim ne gre za moč, temveč za svobodno spoznanje, je takšna zloraba tuja. Medtem ko je v starem Egiptu religioznost še bila pristna in je upravičeno imela svoje mesto na vrhu piramidalne družbe, je današnja zloraba znanosti v službi moči, ki je na oblasti, znamenje dekadence. V današnjem času vlada zahteva po kulturnem dialogu in razpravi.

Individualnost – jaz kot izključno duhovno dejstvo

Svobodna človekova individualnost kot plod človeškega razvoja odmeva tudi v področju duhovnosti. Meditativne vaje bi bilo treba opravljati drugače kot na tradicionalni način. Seveda se vprašamo: zakaj in kako naj se opravljajo?

Kaj je to: jaz? Čudno vprašanje, kajti to, da sem in da sem jaz, sploh ne more biti vprašanje. Vsak človek si reče: jaz. In reče jaz samo sebi, nikomur in ničemur drugemu. Vsak človek to doživlja, torej: jaz obstaja, to je pač izkušnja.

Pri tem, ko rečemo jaz, mislimo na svoje bitje. Toda do svojega bitja lahko ustvarimo distanco. Tedaj je jaz zunaj tega, kar občutimo kot svoje bitje. Pogosto uporabljamo pojem: egoizem, sebičnost. Ampak do svojega egoizma se lahko distanciramo in smo še vedno sam svoj jaz. Doživljamo se tako: sem v tem, kar mislim, občutim, hočem, sem v tem, kar delam, sem v svoji preteklosti, sem v gibanju in potrebah mojega telesa itd., toda od vsega tega se lahko odvrnem in gledam na to kot predmet mojega opazovanja in kot predmet moje zavesti. In ko tako gledam nase kot na predmet, takrat sem samo jaz v svoji čistini. Takrat moj jaz nima materialne podlage, je zgolj duševna izkušnja. Celo v sanjah obstajam kot jaz.

To lahko primerjamo s slikovito predstavo Božjega očesa, ki gleda iz višine na svet, na univerzum, ki je hkrati njegovo, namreč Božje delo, tako v dobrem kot v zlu. Ta vzporednost ni samovoljna, temveč resnična. Če to dosledno in meditirajoče razmišljam, je jaz v meni – ko se potegnem iz vsega, s čimer se sicer identificiram – tako čist kot Bog. In sem ustvarjalec svojega dobrega in zlega.

Obstaja še en pojem, ki označuje to stanje: nerojenost. Deviška nerojenost – v vsakem človeku.

Jaz je izključno duhovni pojav.

Mistična tradicija in sedanjost

V mistični tradiciji je človek doživljal svet kot prežet s tem, kar so mu razodevale mitološke in religiozne predstave. Danes so to za nas predstave, v preteklosti pa je človek v njih neposredno doživljal sile, ki jih je tudi različno doživljal glede na njihov značaj in njihovo notranjo moč. Tudi sebe ni doživljal kot bitje zase, temveč kot bitje v svetu. In v svetu so delovali bogovi in vsi bogovi skupaj so bili Bog, v sanskrtu bhaga, hranitelj. Sebe je doživljal približno tako: tukaj sem jaz fizično, vendar v Božjem, duhovnem naročju. Takšen doživljaj si danes lahko le predstavljamo, postal nam je tuj, zato tudi ni samoumevno, da Bog je. V naši zavesti je občutek: jaz sem, ali pa je Bog, tega ne morem vedeti, lahko verujem ali ne verujem. Vsekakor se moram potruditi, da bi to občutil in doživel. Moram v to usmeriti svojo zavest in svojo misel. Lahko to hočem ali nočem. Celo če verujem Vanj, je to vsak hip odvisno od mojega hotenja, kajti vse okrog mene je zgolj materialno.

V tradicionalni mistiki je njen praktikant prečistil svoje čutenje in se povzdignil v zavest, kakršna je bila, kot smo tu opisali, v preteklosti. Takrat je človek občutil, da duhovno-božanski svet vodi človeka, in če se preda temu vodstvu, hodi z gotovostjo svojo pot skozi vse, kar ga lahko doleti, skozi dobro in zlo, kakor je to Bog sam ustvaril v svetu. Danes gre človek skozi svet z odgovornostjo, da sam ustvarja sebi dobro in zlo, glede na to, kolikor je v njem dobrega in zla. Božja odgovornost je prešla na človeka samega. Kaj to pomeni, ni samoumevno dano, to je predmet globokega, meditirajočega razmišljanja.

Štirje koraki meditacije

Prvi korak v meditaciji je, da ta, ki se v to spušča, spozna samega sebe in človeški jaz nasploh. To spremembo je oznanil v antični Grčiji Apolon, bog svetlobe in umetnosti, z izrekom v Delfih: „Spoznaj samega sebe in spoznal boš svet in bogove.“ Torej po vrstnem redu: najprej sebe. Da se zavem, kaj in kako mislim, kaj in kako čutim, kaj hočem, kaj in kako ustvarjam. Nato spoznavam svet okrog sebe, kaj deluje v njem, kakšnim moralnim silam sledi človeštvo. Ni več tako kot v tradicionalni mistiki, da bi človek z neposrednim čutenjem zaznal duhovno-božanski svet. Človek danes občuti svoja čutenja in to, kar se je nakopičilo v nezavednem. Njegovo čutenje sveta je pomešano z njegovimi simpatijami in antipatijami, nagnjenji in odporom, prijetnim in neprijetnim – potreben je silen napor, da se prebije skozi te sile v sebi ter da doseže dojemanje sebe in sveta brez predsodkov in v čisti jasnosti.

Drugi korak je na osnovi spoznanja sebe ustvariti podobo o svojem bitju in jo nositi v svoji zavesti. Meditant razširi to podobo s spoznanjem sil, ki delujejo v svetu in človeštvu, kolikor je to v njegovi moči, v podobo človeškega bitja nasploh. V tej podobi so potenciali tako dobrega kot zlega v jasnih predstavah. Sam presoja, kaj je dobro in zlo, edino merilo pri tem je njegovo spoznanje. Kajti v imenu dobrega je mogoče početi zlo in obratno, zlo predrami v človeku zavest o nujnosti dobrega. V tem ni dualizma. Sile zla preobrazi človek v sile dobrega. Podoba, ki tako nastane, ni udobna in zahteva močno zavest in trden jaz, ki na vse to gleda, opazuje, spoznava kot Bog. In ki je odločen ravnati s silami v sebi in v človeku po svoji samostojni in svobodni vesti.

Tretji korak: v tej jasnosti o svojem in človeškem bitju ustvari meditant budnost svoje zavesti. Takšna jasnost je močna notranja sila. Je pogum srečevati se z vsem, kar mu prihaja nasproti. To, na kar naleti na svoji poti, si postavi pred svoj notranji pogled. Kar se pogosto imenuje prazna zavest, je tu odprtost, s katero jaz kot Bog budno in jasno ozavešča dogajanja v sebi, v življenju in svetu. Lahko si postavi pred notranji pogled določen predmet, določeno misel ali temo ter usmeri pozornost k temu, tako da vse, kar ni s tem v zvezi, izključuje. Poglablja izkušnjo vsebine svoje meditacije – z mišljenjem, čutenjem in hotenjem. To je koncentracija. Vodič na tej poti, tako imenovani „učitelj“, je podoba človeškega bitja. „Učitelja“ ustvari človek sam v sebi. Z njim v sebi ravna v svetu odgovorno. To odgovornost je Bog preložil nanj, ker ga je spoznal kot zrelega in primernega zanjo. V tem smislu dobi zgodba o izgnanstvu iz raja novo dimenzijo. Človek ne živi z občutkom večne krivde pred Bogom, temveč z radostjo, da lahko  sam presoja, odloča in ravna ter se znajde v svetu. Bog ga spremlja in mu poklanja sile za dejanje.

Četrti korak je mogoče le približno opisati. Jaz v človeku smo v tem spisu prikazali kot izključno duhovni pojav in ga celo primerjali s samim Bogom. Naj bo poudarjeno: primerjali, ne pa istovetili. V tradicionalni mistiki se ta korak prikazuje kot poistovetenje z Bogom. V našem primeru meditant ohrani svoj jaz, svojo budnost, svojo zavest. Tudi svojo odgovornost do sveta, življenja, človeštva. Odločilno je njegovo dejanje. Z njim spreminja sebe in svet. Zemlja je tisti del v univerzumu, kjer si življenje in smrt stojita v najbolj očitnem nasprotju. Univerzum je zajela smrt. Nastopilo je umiranje in umiranje je zdramilo voljo po življenju. Preobrazba vsega, kar teži k umiranju, se kaže v vseh pojavih življenja na Zemlji, v vsej njeni naravi. Vstajenje iz smrti je njena prapodoba. Delovati v tem smislu je kontemplacija.

Zloraba moči

Ti štirje koraki so v sedanjem trenutku svetovnega dogajanja usodnega pomena. V človeštvu se je skoncentrirala neslutena moč. Zavest o tem je v nas, posameznih ljudeh, zelo različna. Potenciale, ki so nam na razpolago, uporabljamo vsakdo po svojem moralnem spoznanju in svoji zavesti. Tisti, ki se tega bolj zavedajo ali ki daleč presegajo splošno razširjeno raven, delujejo temu ustrezno in vplivajo na dogajanje v svetu. En del te moči se je oblikoval na specifičen način v današnjem razvoju. V dveh preteklih stoletjih je človeštvo zajela ekonomska zavest. Njena naloga je ustvariti na Zemlji takšne razmere, da bi vsak človek imel eksistenčno podlago in možnost kulturnega, duhovnega razvoja. To nalogo je človeštvo, pravzaprav odgovorni zanjo, sprevrglo v nasprotje. Zlorablja se jo za rast in utrjevanje globalne samovolje peščice, ki jo je težko definirati. Mogoče jo je na podlagi pojava globalne moči in zakonitosti tega pojava le predpostavljati. Zato je to misel zlahka mogoče diskvalificirati. V interesu te moči je, da ne bi bilo nasprotovanja njeni volji. Ljudje z močno lastno zavestjo in trdnostjo svojega jaza niso zaželeni. V luči globalne moči predstavlja zato tudi duhovni tok, ki budi zavest in krepi jaz v človeku, namreč jaz kot duhovno dejstvo, silo, ki jo je treba zavreti, in če to ne uspe, ignorirati. Njej nasproti je, v luči globalne moči, treba podpirati duhovne tokove, ki v svojih meditativnih metodah gojijo odpovedovanje človekovemu jazu in samostojnemu, jasnemu, prodorno meditirajočemu mišljenju. Tudi to „predpostavko“ je mogoče dikvalificirati. Dokaze za to predpostavko je mogoče le prepustiti času in razvoju. Težnja po duhovnosti se zlorablja, zato je vredno ohraniti jaz, budnost in zavest.

Z ljudmi, ki se odpovedujejo svojemu jazu in mišljenju, ni težko manipulirati. Mesto v duši, kjer naj bi bil jaz, se napolnjuje z vsebinami, ki vdirajo vanje s sugestivnostjo, senzacionalnostjo, avtoritarnostjo. Prilepijo se na dušo, tako da je obsedena z njimi. Mnogi ljudje imajo svoj individualni jaz v povojih. Njim je mogoče vcepiti navade mišljenja in ravnanja. S tehničnimi sredstvi, ki so na voljo, ni težko vplivati na oblikovanje takšnih navad. Podobno, kot se človek v tradicionalni mistični meditaciji skoncentrira in izključi svoj jaz in mišljenje, deluje koncentracija na ekran, ki posreduje slike in informacije s tempom, ki mu je mogoče samo slediti. Ni prostora za refleksijo. Mnogi, ki meditirajo, si predstavljajo, da bodo prejemali duhovne doživljaje tako kot film. Pa tudi sicer pričakujejo mnogi in verjamejo, da mišljenje poteka tako kot slike v filmu. Tako zlahka postanejo konzumenti vsega, kar se jim ponuja.

Pripombi k čutenju in mišljenju

Če meditant usmeri svojo pozornost izključno v čutenje, vzniknejo občutki z močjo, ki sega preko mej običajne zavesti. Podobno delujejo v tem stanju slikovita doživetja. Njihov izvor je nezavedno v človeku. To pa ni isto področje kot čutenje duhovno-božanskega, s katerim so posvečeni v starem Egiptu in na Orientu nasploh prišli v stik, ko so meditirali. Z individualizacijo se je človek odtrgal od območja duha.  Z njim ni več v neposrednem stiku. Emancipiral se je. Zato takšni doživljaji izhajajo iz tistega duševnega življenja, ki je navezano na telo. Mnogi tovrstni doživljaji se razglašajo kot duhovna razodetja. Štirje v tem spisu navedeni koraki so lahko v pomoč, kadar skuša človek v območju meditacije razlikovati iluzijo od resnice. To je sicer zelo malo, kajti o tem bi bilo treba povedati še mnogo več.

Misliti – to ni suhi intelektualni razum. To niso miselne kombinacije in asociacije. To je živ, organski proces kot rast cvetice ali drevesa. Vendar tudi kot venenje in oblikovanje semen, iz katerih vznikne novo življenje. Mislim na nekaj. To je misel v stanju semena. Nato si predstavim, kar imam v mislih, v več slikah in dogodkih. Misel poveže to v celoto. Iz kali semena začne misel rasti. Raste po logiki svoje vsebine, po zakonitosti svojega bistva. Seveda ne raste sama od sebe. Za to se trudim z budno pozornostjo in prodornostjo. Opazujem jo in mislim. Njena logika je sila. To silo poženem v tek. Temu sledim s svojo voljo. Misel se razraste in zaokroži – v cvet. Nato skušam razbrati iz razcveta misli, kaj mi sporoča. Pazim na to, da me ne zavajajo najrazličnejše domislice, temveč da ostanem pri stvari, namreč pri tem kar je zraslo in vzcvetelo. Ko tako mislim, spoznam plod tega procesa, doživim spoznanje. V njem so semena novega ciklusa itd.. Sile, ki oblikujejo v naravi življenje in živa bitja, so tudi sile mišljenja. Tudi sile, ki oblikujejo kozmos v tok nenehne preobrazbe, so sile mišljenja. V človeku se emancipirajo kot njegove lastne misli. Toda njihov izvor je zunaj v svetu. So Beseda sveta (z veliko začetnico). Svet je prežet z modrostjo, s prodornimi idejami obstajanja in njegovega smisla.