Thomas Hardtmuth in Gerald Häfner v pogovoru Wochenschrift (tednik) Das Goetheanum Nr. 51, 18.12.2020

 

Gerald Häfner: Kot še nikoli določa virus in določajo virologi naše mišljenje, naše življenje, naše pravice in njihove omejitve. Kaj je virus?

Thomas Hardtmuth: Pojem virusa je obravnavan zelo enostransko. Izraz “virus” izhaja iz rimskih časov, ko je označeval strup v slini steklih psov. Ta negativni prizvok je ostal v tradiciji in sta ga obudila Robert Koch in Louis Pasteur. Mikroorganizmi so bili enostransko prikazani kot patogeni dejavniki, ki povzročajo bolezni. Z vidika doživljanja kužnih bolezni je to razumljivo. Vendar je razvoj v zadnjih 20 letih postopnega preučevanja genomov prinesel številna nova spoznanja. To omogoča bistveno celovitejšo predstavo o virusih, ki vključuje poznavanje zakonov razvoja in izvora virusov.

Virusi so temeljni kamni življenja. So pragenom vseh organizmov, prapodlaga vsega genetskega v svetu. Potrebno se je oddaljiti od patogenega pojmovanja virusov. Treba jih je vidieti v celovitem kontekstu narave. Da se virusi razvijejo v nekaj patološkega, je le poseben primer.

Kakšna je vloga virusov in v kakšnem odnosu smo z njimi?

Raziskovanje mikrobioma, torej raziskovanje celovitosti mikroorganizmov je doseglo velik razmah. Obstajajo pojavi, ki nas begajo in ne dajejo jasnih odgovorov. Mikroorganizmi nas vodijo k novemu načinu mišljenja. Moramo se učiti misliti v kontekstu. Kako reagirajo mikroorganizmi medsebojno? To zahteva nov način mišljenja. Mikrobiom občutljivo zaznava vse vplive – okolje, bolezen, psiho, stres – in se odziva nanje kot seizmograf. Obstaja prabiosfera, prastanje Zemlje, v katerem je celoten planet homogen, vitalen organizem iz medsebojno delujočih posameznih celic. Virusi so agenti prasferične komunikacije. Sfera virusov je del Zemljinega organizma. V svetovnih morjih smo odkrili tako imenovane biogeografske regije, ki se jih da primerjati z organi, v katerih potekajo določeni procesi presnavljanja. To je pokazala nova biologija morij. Strmimo ob kompleksnosti sveta mikrobov. Je zelo različna in v najvišji meri individualna na vsakem mestu tega sveta. Vsaka bilka na Zemlji, vsak oblak, vsako vodovje ima svojo karakteristično mikrobno sfero. Kakšne sile so to, ki upodabljajo te visoko individualne habitate? Zdi se, da so virusi regulatorji teh sfer. Urejajo dinamiko Zemljinih prebivalcev v ekoloških sistemih.

Kaj se zgodi, če virus, ki sodi k okolju netopirja, preskoči v človekovo okolje?

Več kot 99 odstotkov vseh virusov ima ustaljen življenjski stil in ne povzročajo bolezni. Vsak človek jih ima v in na sebi in so del njega. Vsaka družina ima svoje specifične  hišne mikorobe, vključno z njihovimi živalmi. Patologija se začne z menjavo gospodarja. Če pride do sprememb v okolju, če denimo pride do premestitve živali v druge bivalne prostore, povzroči to „etrsko“ neravnotežje kar poveča nevarnost za zbolevanje. Če mikrobiomi ne morejo utripati usklajeno, ker ne sodijo skupaj, pride do vznemirjenja. Ko vdihnem, vstopi v moj organizem najmanj 10 000 bakterij in virusov. Površina pljuč je zelo občutljiva, je polna imunsko občutljivih celic, ki „čutijo“ vse, kar tu vstopa z vdihanim zrakom. Jezik še nima izrazov za to, kar „duševno“ vduhujemo in zaznavamo.

 Ali so torej virusi nujen sestavni del našega življenjskega okolja?

Mikrobiosfere, ki nas ovijajo, so kot spomini  na prastanja, v katerih organizmi še niso ločeni. Nakazujejo nam to etrsko prastanje splošno živega fluida na mejah našega telesa in pričajo o tem, da se naš organizem s kožo paravzaprav ne končuje. Primer: če na rastlino paradižnika nanesemo nekega parazita, ta prične pošiljati opozorilne signale sosednjim rastlinam. Te prično ustvarjati zaščitne protistrupe ali pošiljati v okolje vonjave, ki privabljajo parazitom sovražne insekte, ki parazite požrejo. Vse je prepleteno – z raziskovanjem mikrobiomov se bližamo novemu, razširjenemu razumevanju organizmov.

A današnje razumevanje in ravnanje v zvezi s tem je povsem drugačno.

S trditvami, da so virusi naši sovražniki, projiciramo v naravo svojo psihologijo. Seveda v patologiji igrajo virusi določeno vlogo. Ko je človek bolan, se spremenijo tudi na okolje visoko občutljivi mikrobiom. Ko se poruši ravnovesje, ko ustvarimo npr. ogromne monokulture v poljedelstvu ali ko brezobzirno rušimo ekosistem, nastopijo virusne monokulture, ki povzročajo bolezen. Kritična področja obolevanja z ebolo v Afriki so se nahajala tam, kjer so bili veliki  gozdni poseki. Temu so sledili izkoriščanje človeka, nasilje, vojna. To je širok spekter vplivov, v katerem bolezen ebole nastopa kot pokazatelj obolelosti celotnega sistema.

Ali je torej za premaganje pandemije potrebna sprememba odnosa do narave in živih bitij, s katerimi si delimo naš planet?

Potreben nam je bolj občutljiv odnos do življenja z naravo, pa tudi do sočloveka. Poglejmo si primer srednjeveških kužnih bolezni. Če obravnavamo kugo le z vidika povzročitelja, smo razumeli zelo malo. Šlo je za to, da so se življenjski pogoji z zgodnjo urbanizacijo drastčno spremenili. V mestih je prebivalstvo živelo v tesni povezanosti, brez vsakršne higiene. V enem prostoru je bivalo in spalo po 20 ljudi, jedli so iz skupne posode, ni bilo kopeli, stranišč, odstranjevanja odpadkov. To ne ustreza človekovi naravi. Kužne bolezni so pokazatelj, da tako ne gre. Tudi danes se velja vprašati: kaj nam sporoča narava? Hoče nas prebuditi, spodbuditi, da bi pogledali vanjo.

Ali to pomen, da je treba pozorneje pogledati in se vprašati, kaj smo s svojimi dejanji napravili in kako to popraviti?

Poseganje v naravo in spreminjanje ekosistemov je lahko za naravo dobrodošlo, če to delamo premišljeno in modro. Raznolikost in zdravje naraščata, če človek obdeluje naravo z umetniškim čutom. Kar doživljamo sedaj, pa je ravno nasprotno. V zvezi z razumevanjem narave se moramo okrepiti z novimi spoznanji, sicer bomo doživljali katastrofo za katastrofo. Ves državni aparat je okorel. To nam sporoča klimatska kriza. Vzemimo, da bi vse stroške, mnogo milijard dolarjev, kolikor nas je doslej stala kriza, vložili v smiselne in trajne socialno-ekološke projekte, tudi v tretjem svetu; to bi bil blagoslov za naš planet. David Beasley iz sklada za prehrano pri Združenih narodih govori o veliki prehranski stiski zaradi ukrepov ob koroni; tudi naraščajoča malarija bo zahtevala stotisoče dodatnih smrtnih žrtev. Siska ob ukrepih lock-downa sili male kmetijske posestnike v posek gozdov, da bi imeli za preživetje. To poraja ugodne pogoje za širjenje malarije, kajti v posekani džungli nastajajo številne mlake, v katerih se sijajno razmnožujejo komarji anofelesa kot prenaševalci. Kužne bolezni niso hudobna muha narave, temveč nastanejo tam, kjer je porušeno ravnotežje mikrobnega sveta v obstoječih ekosistemih.

Kaj lahko storimo?

Ne gre za zaščito, temveč za zavedanje odtujenosti od narave in preseganje le-te. Ne nazaj k naravi, temveč naprej k naravi. Moj namen ukvarjati se z življenjenjskim bistvom mikrobov je vodila želja zgraditi most k eteričnemu, torej k sferi povezanosti, ki se popolnoma izmika našemu pogledu. Ta pojem moramo sedaj razviti. Kolikor manj smo pri tem uspešni, toliko bolj se srečujemo z naravnimi katastrofami. Učiti se moramo razumeti, kaj nam sporoča narava in kako  v njej ustrezno sobivati. Imunski sistem človeka deluje najbolje, kadar obstajajo sodelovanje, fair odnosi, zaupanje. To je prava narava človeka. Tedaj je človečnost prisotna in to krepi imunološko zdravje, ki se rušijo, ko hodimo skozi svet s strahom in nezaupanjem.

 Še nekaj vprašanj: Kaj je PCR test in kaj konkretno meri?

PCR test je bil razvit le za gensko diagnostiko. Omogočil je dešifriranje človeškega genoma. Kary Mullis je za to odkritje prejel Nobelovo nagrado, vendar je, kar je zanimivo, opozarjal pred tem, da ta test ni primeren za diagnostiko nalezljivih bolezni. Za to je ta test preobčutljiv. Za pozitiven rezultat zadošča že en sam virus. Toda na enem kvadratnem centimetru kože imamo milijone virusov. Tudi pri zdravih ljudeh najdemo dokaze o prisotnosti povzročiteljev bolezni. Toda prisotnost virusa na koži ne pove o bolezni prav ničesar. Test meri gensko sekvenco, ne pa, ali smo bolni. Iskani genski delec se vedno znova podvaja, dokler ni dokazljiv. Število za to potrebnih podvojitev je stopnja merjenja obremenitve z virusom. Mnogi virologi trdijo, da vse, kar presega 30 podvojitev, ni ustrezno in ne dokazuje bolezni. Problem pri nas je, da se večina testov opravlja s 40 ponovitvami in zato pogosto prihaja do napačno pozitivnih rezultatov.

Ali torej število pozitivno testiranih ali „inficiranih“, po katerem se ravnajo pri omejevanju svobode, ne pove ničesar o številu obolelih?

Pojem infekcije se tu uporablja napačno. Temelji na pogledu, da obstoj nekega mikroorganizma v telesu človeka avtomatično pomeni obolelost. To pa ne drži.  Ko vdihnem, se številni virusi korone pomikajo sem in tja in polnijo dihalne poti. Da zbolimo, je v prvi vrsti odvisno od organizma, ne od virusa. Mi pa se osredotočamo le na virus in mnogo premalo na imunske funkcije.

Ali organizem mora zagotoviti ustrezno stanje, da bi se virusu izognil?

Kot rečeno velika večina virusnih okužb ne povzroča bolezni. Virusi v našem organizmu imajo po pravilu stabilen življenjski stil in se ne množijo tako, da bi uničevali celice. Znanost se postopoma vendarle začenja ukvarjati z vprašanjem, kaj virusi pomenijo za nas, neodvisno od patologije. Z vsakim virusom prejemamo genetično sporočilo, ki zaznava organizem; gre za sodelovanje z njim, za učenje od njega. Pomembno odkritje v današnji genetiki je, da so človeški genomi nastali iz virusov. A vsak resnični razvoj, ki ga človek napravi, gre bolj ali manj skozi krize. Ničesar novega se ne moremo naučiti, če ne premagamo določenih težav. Bolezni so potrebne za dozorevanje imunskega sistema in naše varne samostojnosti v naravi. Virusi so spodbujevalci našega genetskega razvoja.

Politika stavi na množično cepljenje. Pred kratkim je dopustila novo snov za cepljenje: MRNA.

O tem vemo bistveno premalo. Pri cepljenju milionov ljudi pa je treba zelo točno vedeti, kakšne so posledice. Če rakavemu bolniku predpišem rizično zdravilo, vzamem stranske učinke lažje v zakup, ne pa, ko imam opraviti z zdravimi ljudmi. Tu so potrebni standardi. Težko mi je doumeti, kako je mogoče v tako kratkem času pripraviti realno oceno dolgoročnih rizikov.

Kaj je mogoče priporočiti?

Veliko raziskav je, ki kažejo, kako lahko krepimo imunski sistem. Njegova aktivnost se poveča za 50 odstotkov že s tem, da si človek vsak dan privošči enourni sprehod v gozdu. Ljudem skušajmo pomagati, da bi se rešili iz spirale strahu. Lahko govorimo o socialni imunologiji, ker so imunske funkcije v visoki meri odvisne od socialnega okolja. Najbolj škodljiv učinek na človekov imunski sistem imajo, to danes vemo, tako imenovane izkušnje rušenja vrednot, ko se skuša ljudem vcepiti prepričanje, da je človek nezanimiv in neuporaben. Če se ljudem tako nenehno postavlja omejitve in se ruši njihovo dostojanstvo, njihovi imunski sistemi propadajo. To je temeljni socialno-medicinski zakon.

Ali je izkušnja sebe in lastnega čuta torej odločilna za individualno, družbeno zdravje in zdravje narave?

Popolnoma pravilno! Kratko rečeno: povsod, kjer se neko bitje lahko v razvoju razmahne po svoji naravi, bo to zdravo. To ne nastopi samo pri človeku, temveč tudi pri živalih, rastlinah, ekosistemih in socialnih skupnostih. Takšnim trditvam se danes rado posmehuje, kot da so romantično ljubimkanje z naravo, vendar to ne spreminja dejstva, da so resnične.

 

Thomas Hardtmuth je zdravnik in publicist, rojen leta 1956, docent zdravilnih znanosti in socialne medicine pri Duale Hochschule Baden-Wirtemberg. Od leta 1985 deluje kot zdravnik, nazadnje kot vodilnio zdravnik za kirurgijo in thorax (prsno) kirurgijo v kliniki Heidenheim. Je avtor aktualne knjige „Corona und das Rätsel der Imunität» (Korona in uganka imunosti).

Gerald Häfner je nemški politik (Bindnis 90/Die Grünen), rojen 1956, član nemške Zvezne skupščine (1987-2002) in evropskega parlamenta (2009-2014). Je publicist in waldorfski učitelj, soustanovitelj gibanja Več demokracije (Democracy International). Od leta 2015 je vodja sekcije za socialne znanosti pri Svobodni visoki šoli Goetheanum.

Iz nemščine prevedel Samo Simčič