Pomena zavesti se ne zavedamo dovolj. Popolnoma vse, kar se dogaja, se dogaja v zavesti človeka. Tudi materialnost je le nek fenomen, ki ga zaznava zavest človeka. Ko bi ne bilo zavesti, bi bilo tudi povsem nepomembno, ali materialni svet obstaja ali ne, saj se ga nihče, prav nihče ne bi zavedal. Če želimo napredovati na višjo raven zavedanja, moramo bolje spoznati zavest samo. Zavest je ključ in hkrati instrument na poti do cilja – spoznave lastnega bistva.

Če se vse, kar se vam v življenju dogaja, dogaja v vaši zavesti in če torej nič ne more nastati izven nje, potem je to že samo po sebi dovolj tehten razlog za njeno raziskovanje. Ko razumemo, kako naša zavest deluje, ko spoznamo zakone, po katerih se vse vrti, ko spoznamo akterja v ozadju, zaradi katerega smo živi oz. je življenje živo, takrat postanemo v mnogo večji meri gospodarji svojega življenja kot sedaj, ko nas premetava kot jajčno lupino na vodi. Takrat tudi vemo, kako je moč doseči želeni izid, kako ukrepati, da se zgodi, kar želimo, kako uresničiti lastna pričakovanja; tedaj smo na konju.

Obvladovanje svoje zavesti seveda pomeni obvladati zavest, podzavest in sanje (nekateri menijo, da tudi t.i. nadzavest). Če nam je uspelo prehoditi na prvi pogled nepredstavljivo pot od obvladovanja kamnitega orodja do obvladovanja človeškega genoma, potem nemara tudi ta naloga ni pretežka.

shlomits_eye_1Kot pravijo naši višje razviti duhovni bratje (npr. inteligenca RA), se zavest razvija po stopnjah. Lestvica gostote zavesti ima 7 stopenj. Mineralni svet je na prvi stopnji (1D), ljudje pa smo zdaj na tretji stopnji (3D) in bomo imeli v dobi vodnarja možnost prestopa na četro stopnjo (4D). Seveda, če bomo opravili lekcijo na Zemlji, ki je naša velika šola. Ra inteligenca se nahaja na 6D, Stvarnik pa na 7D. V gostoti 3D se pojavi hrepenenje po spoznanju neskončnosti ali svojega bistva, kar pomeni, da se začenjamo zavedati inteligentne energije v sebi.

Ko raziskujemo zavest, je najpomembnejše vprašanje: Kdo sem? Če poznamo ta odgovor, postanemo popolnoma drug človek. To vprašanje je tako pomembno, da se komaj kaj lahko primerja z njim. Lahko bi rekli, da iz človeka naredi Človeka. Razlika med njima je približno takšna kot med živaljo in človekom. Človek ima intelektualne (in druge) rezerve, ki se jih niti ne zaveda. Sedaj uporabljamo le nekaj odstotkov kapacitete svojih možganov. Si predstavljate napredek, ko bi jih znali izkoriščati v celoti?

V tvojem življenju je marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno.

Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven… Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe.

Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, marveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave.

Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.

Vsa beda na planetu je posledica poosebljenega doživljanja “mene” oz. “nas”, ki prekrije tvoje bistvo. Če se svojega bistva ne zavedaš več, boš nazadnje vedno povzročil trpljenje. Tako preprosto je to.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 70 /89/

Danes je le malo ljudi, ki poznajo svojo resnično identiteto. Nekaterim jo uspe uzreti le za hip – v trenutku, ki ga imenujemo »razsvetljenje«, na primer na delavnici, ki jo imenujejo »intenziv razsvetljenja«. Ta preblisk razsvetljenja ali t.i. »satori«, je vtis, ki ga nikoli več ne pozabijo. Neskaljeno doživljati to izkustvo trajno (vzhodnjaki imenujejo to izkustvo »samadi«), na primer med meditacijo, pa je moč v naslednjih fazah duhovnega razvoja; to je dosegljivo tistim, ki se povsem posvetijo duhovnim ciljem.

A zdaj se bodo oglasili nekateri s povsem umestnim očitkom: lotevate se ugotavljanja identitete samega sebe, razvozlavanja narave Boga, in to naj bi dosegli z nekim novim konceptom, ki vključuje um? Boga vendar ni mogoče dojeti z razumom!

Pomislek je povsem upravičen. Vendar pa nismo obljubljali, da bomo rešitev poiskali z umom. Glede na to, da brez razuma ne moremo narediti nikakršnega intelektualnega napredka, nam ne ostane drugega, kot da ga vzamemo za pomočnika, dokler ne napredujemo do mere, ko se lahko dvignemo nadenj. Um ne more biti tisti, ki nam razodene rešitev, lahko pa je naš vodnik do faze spoznanja.

Kaj pa, če nam do tega spoznanja, spoznanja kdo smo, sploh ni dano dokopati se?

Tudi to vprašanje je še kako na mestu. A vendarle. Če ima ta fantastična, osupljivo domišljena in čudovita kreacija nek namen (predpostavimo, da ima), potem se zdi logično, da bi najbolj dovršena stvaritev stvarstva (človek?) ta namen v skrajni fazi svojega razvoja lahko to doumela. Zares pa lahko razumemo Stvarnika le takrat, ko postanemo kot Stvarnik sam. Za marsikoga je to povsem bogokletna misel. Toda, že veliki modreci vzhoda so govorili – smisel Stvarnikove igre je, da se skozi svoje stvaritve do popolnosti spozna. Spoznanje samega sebe je bil nenazadnje podvig, ki je nekaterim (npr. Budi) uspel. In če je to uspelo nekoč, lahko tudi danes.

Do tega cilja obstajajo tudi udobnejše, manj naporne poti, ne le dolga leta meditacij. In prav to je tisto, čemur se želimo posvetiti. Predvsem pa si hočemo zagotoviti večjo kakovost bivanja.

Marsikdo si misli, da se lahko zgoraj obravnavanega podviga lotijo tisti, ki imajo čas zase in se jim ni treba ukvarjati z eksistenčnimi problemi. To je podobno izgovoru čolnarja, da nima časa za krpanje luknje v čolnu, ker je preveč zaposlen z izmetavanjem vode. Vsak napredek v razvoju človeka se odrazi v olajšanju ali celo izginjanju njegovih problemov, ki so bili dotlej vse drugačni. Vlaganje v lasten razvoj je najboljša investicija časa, kar si jih morete izmisliti.

Če hočemo zavest bolje razumeti, se moramo najprej poučiti o konceptih, identifikacijah, popačenjih zaznave, arhetipih in še čem, s temi spoznanji se pa bomo laže lotili vprašanja “kdo sem jez”, ki nikakor ni tako zapleteno, da mu ne bi mogli do živega.


 

Koncepti

Kakovost bivanja je odvisna od dveh dejavnikov: od kakovosti opazovanja in od ravni razumevanja vsega, kar je. Napredek torej dosežemo z večanjem občutljivosti, dvigom kakovosti opazovanja, še pomembneje pa je, da vse opaženo občutimo, dojemamo in razumemo na pravi način – čim bolj celovito in nepopačeno. Tako življenje dobiva vse večjo širino in globino.

Razumevanju se vedno opira na miselne pripomočke – osnovne koncepte in predstave, ki si jih je izmislil človeški um. Vsak koncept je kot svojstven koordinatni sistem ali pa kot luč določene barve, ki iz drugačnega kota osvetljuje isto področje. Premakne fokus naše zavesti v svojo domeno. Koncept vedno okrni resnico, saj opazuje le del nje – tisti del, ki se nam trenutno zdi pomemben ali zanimiv.

Koncepti naredijo informacije in predstave smiselne in razumljive – tudi ali predvsem zato, ker jih skrčijo na obvladljivo število. In prav v teh miselnih pripomočkih – konceptih – je skrit kavelj. Če uporabim grob miselni pripomoček – na primer koncept, po katerem je materialnost osnova vsega, kar obstaja – potem se bom hitro znašel v zadregi ob ugotovitvi, da obstaja tudi subtilen, duhovni svet, svet, ki se ga z materialnimi instrumenti ne da opisati. Kako naj z materialnimi pojmi opišem življenje ali ljubezen? Materialna podstat se izkaže za zelo grobo in okorno, ko gre za kompleksne, zapletene duhovne pojme. Vsakomur, ki se spopade z zapletenimi problemi življenja, postane jasno, da materialistični svetovni nazor »ne pije vode« in da današnja znanost ne more zadovoljiti žeje resničnega iskalca resnice.

Kdor hoče napredovati, mora jezik, s katerim opisuje stvarnost, koncepte, s pomočjo katerih jo razlaga sam sebi, neprestano menjati za takšne, ki so boljši, bolj dodelani.

Z opazovanjem zunanjega sveta smo postali pravi mojstri v pripravi konceptov. Čeprav so napačni, so koncepti potrebni. Omalovažujoč odnos do njih ni na mestu. Koncepti so kot stopnice: nobena ni končni cilj, je pa opora, od katere se lahko odženemo, da se prebijamo do vse popolnejših spoznanj. Če bi kakega od njih izpustili, bi preprosto ne imeli pomembne “stopnice”, od katere se odrinemo na poti naprej.
V svojem razvoju odlagamo en koncept za drugim in gradimo vse popolnejše, dokler ne spoznamo, da rešitev ni v domeni kakršnega koli koncepta. Newtonove zakone smo zamenjali za Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pa se je že izkazala za pomanjkljivo…

Tudi tu bomo zgradili bolj dovršen koncept (tudi zanikanje drugih konceptov je koncept), ki ga bomo nazadnje zavrgli. Končno spoznanje lahko dosežemo le tako, da opustimo vse koncepte. Vsi so namreč stvar uma, stvar logike in kot takšni omejeni. Človeška bit je izven vsakega koncepta, ne moremo jo opisati v nobenem koordinatnem sistemu ali je osvetliti s kako lučjo uma, ki je v sposobnostih dojemanja omejen.


 

Identifikacije

Prvo in najpomembnejše vprašanje, s katerim lahko preverjamo koncepte, ki razlagajo stvarnost, zadeva naše lastno bistvo – kaj pravzaprav smo? Gre za vprašanje identifikacije. Vsak koncept daje drugačen odgovor. Z razvojem oz. z menjavanjem konceptov se naša identifikacija spreminja. Nekoč smo bili še prepričani, da obstaja (in da smo) le telo, danes si morda mislimo, da smo pravzaprav bolj duša…

Kako bomo ugotovili, da je neka identifikacija prava? Preprosto – vprašamo se, ali zdrži preprost preizkus. Ta se izrazi skozi preprosto vprašanje: ali je tisto, s čimer se identificiramo, sposobno zavedati se samega sebe? Če namreč človek to sposobnost ima, potem jo nesporno mora imeti tudi njegovo bistvo.

Telo

Ko smo podvrženi konceptu materialnosti, ki ne priznava ničesar, kar ni opredeljivo z našimi petimi čuti, se identificiramo z materialnostjo oz. s fizičnim telesom. Ko mislimo, da smo fizično telo, zapostavljamo vse druge vidike in naša stvarnost je omejena na zagotavljanje fizične eksistence in reševanje problemov na nizki ravni.

Istovetenje človeka z njegovim telesom je prisotno v začetni fazi njegovega zavedanja samega sebe. Identifikacija z njim bi bila bolj upravičena, če bi se tudi (na videz mrtva) materija zavedala same sebe. Znanost še vedno ne zna razložiti življenja ali zavesti; zanjo to ostajata naključna pojava v materiji, ki se prekineta s smrtjo.

Zavest na gostoti zavesti 3D (raven človeka) potrebuje fizično telo. To je domišljen instrument, ki omogoča zelo neposredno doživljanje učinkov. Najhitrešji način učenja je skozi odnose z drugimi, ki so ogledalo nšega jaza. Da se sistem telesa, uma in duha lahko razvija, uči, spreminja ter manifestira Stvarnika, potrebuje telo za vsak nivo gostote. Telo je tisto, ki omogoča hiter razvoj; razvoj breztelesnih form je počasnejši.

Z zavedanjem telesa kot instrumenta zaznave lahko hitreje napredujemo. Tolle govori o vzpostavljanju stika s svojim notranjim telesom (prihajanje v stik s celovitim občutkom telesa). Biti stalno povezan s svojim notranjim telesom je ključnega pomena. Več, ko boste vanj usmerili zavesti, višja bo njegova vibracijska frekvenca in manj bo možnosti, da negativnosti vplivajo na vas. Pritegnili boste tudi nove okoliščine, ki podpirajo to povišano frekvenco. Če boste usmerili več svoje pozornosti v telo, boste postali bolj prisotni v sedanjem trenutku. Um bo izgubil prevlado.

Um

Telo in um se rada povezujeta. Razviti zahodni svet trpi pod dominacijo uma, ki na vsakem koraku poje hvalnico razumu: ta je ustvaril monumentalne dosežke v znanosti in tehniki in se napihuje, da je zavladal naravi. Z umom smo tako fascinirani, da si marsikdaj predstavljamo, da je prav on naše bistvo. Um, možgani, inteligenca, logika, ustvarjalnost uživajo najvišje lovorike, čustva, intuicija, nesnovne sfere pa so odrinjene in omalovaževane. Danes se že razločno kaže, da nas je um zapeljal v slepo ulico: nagrmadil je toliko problemov, ki jih ne zna (in zmore) več reševati, da padamo iz krize v krizo.

O umu smo obširneje pisali v drugih besedilih. Tu se ne bomo znova poglabljali vanj, poudariti želimo le ugotovitev, da je um le orodje naše zavesti, ki je nesposoben dokopati se do najvišje resnice – spoznanja samega sebe, preprosto zato, ker je pač le – orodje. Mi nismo orodje temveč nekaj, kar to orodje uporablja. Um je stroj za manipulacijo z oblikami – s predstavami, idejami. Ena od teh idej v umu je tudi ego – ideja o nas samih, kajti um ne ve, kaj v resnici smo. Zato pripravi priročen spisek predstav o nas samih, konstrukt, ki naj zamenja tisto, česar (še) ne znamo spoznati. Konec koncev – kdo drug kot um bi nam lahko ponudil informacijo o tem kaj smo? Informacijo, ki pa je seveda napačna. Povrh vsega pa informacija – z besedami izražen opis, ne more popisati našega bistva.

Energija

Identifikacija z energijo je ena najbolj problematičnih, to pa zato, ker je energija nekaj zelo izmuzljivega, nedoločenega, neopredeljivega. Za nameček naj bi bilo “vse” energija, ki se pretvarja iz ene vrste energije v drugo, pa tudi v materijo ter obratno. Vesolje naj bi bilo polno energije. Toda – ali se energija zaveda sama sebe? Odgovor je – ne. Če se človek lahko zaveda svojega obstoja, potem energija ne more biti njegovo najožje bistvo. Tudi tu gre le za lažno identifikacijo.

Več o energijah kasneje.

Duša

Prej ali slej spoznamo, da je tisto, kar je primarno, nič drugega kot – duhovna dimenzija, ki stoji tudi za materialno stvarnostjo. Tradicija nam skozi daljna verska izročila govori, da smo duša, nekakšna vez med materialnim in duhovnim svetom. Tisti, ki se bolj poglobijo v fenomen duše, spoznajo, da so od nekdaj govorili tudi o tem, da duša telesa upravlja in jih tudi menja (reinkarnacija).

A duša je precej manj konkretna kot telo, katerega obstoj potrjuje petero naših čutov. Ali dušo lahko začutimo? Kje se pravzaprav nahaja? V srcu? Nad glavo? Različne šole se v razlagah razlikujejo. Komu verjeti? Obstajajo bogata izročila o posebni vrsti duhovnih bitij – angelih, ki komunicirajo z dušami in jim pomagajo pri napredovanju.

Okrog duš in angelov se je spletlo silno bogato področje, ki bega vsakega iskalca resnice. Ali je potem človek v svoji biti duša?

Čeprav duša prestane test – zavedanje samega sebe, se z odgovorom ne moremo zadovoljiti. Z izrazom “duša” poimenujemo enega od vmesnih duhovnih dejavnikov, ki sodelujejo na relaciji telo-zavest; gre za nekakšnega posrednika, ki pa zagotovo ni naša bit. V ozadju duše se nahaja prav tisto, kar iščemo. V tretji fazi smrti naj bi človek po nekih virih spoznal, da je tudi identifikacija z dušo le iluzija, in se dotaknil božanskega bistva, preden se poda v nov reinkarnacijski cikel.

Duša je sicer dokaj dober približek za bistvo človeka, a ne ustreza povsem. Tisto, kar nas zanima je entiteta, ki oživlja tudi dušo.

Naša ugotovitev, ki marsikomu kar nekako “ne gre v račun”, je naslednja: nismo ne telo, ne um, ne energija in ne duša. Vse te identifikacije so le privid, poenostavitve, zasilne informacije, ki nas držijo proč od resnice, našega pravega bistva.

Ko se tega zavemo, fenomeni telesa, uma, energije in duše ne igrajo več tako velike vloge v našem življenju. Do njih pridobimo nekakšno distanco, nekakšen prijaznejši odnos; prenehamo jih obravnavati s takšno resnostjo kot sicer. To pa ne pomeni, da izgubijo na vrednosti ali prepričljivosti. Še vedno so prisotni, še vedno nam pestrijo življenje, še vedno jih “jemljemo resno”, vendar je pri tem občutiti več mehkobe in manj ostrine. Pridobimo nekakšno svobodo, zavedanje, da so del naše prividne stvarnosti, na katero lahko vplivamo.

Prekinitev istovetenja z zgornjimi entitetami povzroči številne prijetne posledice. Ko telo ni več tako resna stvar temveč zgolj prepričljiva predstava, nas bolezni ne prizadenejo več v enaki meri kot doslej. Njihov pomen nam postane veliko bolj razumljiv – so korektivi za napačne odnose. Ko um ni več glavni in najpomembnejši dejavnik v našem življenju, smo sedanji trenutek sposobni v veliko večji meri uživati kot sicer. S tem se v nas naseli več sreče in notranjega miru. Ko energija dobi pravo mesto v naših nazorih, nas stvari ne mečejo več tako iz tira kot sicer. Duša pa preneha biti tisto edino, kar naj bi vodilo naše življenje, saj se zavemo, da je tisto, kar nas zares vodi, skupni izvor.


 

Popačenje spoznave

Vsak od nas je prepričan, da je tisto, kar doživlja – vsaj v budnem stanju – resnično. Toda, ali to res drži? Kako to, da niti dva človeka natanko istega dogodka ne doživljata enako, z enakimi čustvi, občutki, razlagami, mislimi…? Če bi šlo za nepopačeno doživljanje, se vaše videnje ne bi smelo kakorkoli razlikovati od videnja kogarkoli drugega. A to ne drži.

Subjektivna komponenta v naši zavesti – naš lažni jaz ali ego poskrbita, da vsak od nas »nosi drugačna očala«, ki stvarnost pokažejo (prav bi bilo reči – izkrivijo) na povsem svojski način. Torej se je treba zavedati, da objektivnosti v naši zaznavi ni. Vse je pogojeno s trenutnimi predstavami in sistemom prepričanj, ki smo ga zgradili v preteklosti in utrdili z izkušnjami. To velja tako za enega človeka kot tudi za družbo nasploh.

Kaj je tisto, kar popači našo spoznavo? To so naša prepričanja, ki naj bi temeljila na naših preteklih izkušnjah

Tisto, kar preseneča, je spoznanje – žal večini še zdaj tuje – da niso izkušnje tiste, ki ustvarijo prepričanje, temveč je ravno obratno. Prepričanje namreč ustvari v umu filter, zaradi katerega od vseh vtisov pritegnemo v svojo zavest le tiste informacije in izkustva, ki to prepričanje potrjujejo. Vse dokler ne pridemo do absurda, ko se izkaže, da je bilo prepričanje vendarle napačno. In potem ga korigiramo, da bi se čez čas zopet izkazalo za – napačno. A napredek je vendarle (običajno) prisoten. Premikamo se od ene predstave do druge, od enega koncepta k drugemu, čedalje bliže k “pravi resnici”.

Ni torej res, da dogodki v »zunanjem« svetu določajo naše notranje občutke, temveč naša notranja občutja in misli določajo našo »zunanjo«, objektivno realnost.


 

Osnovni arhetipi

Kot smo omenili, je ključ za odkritje odgovora na vprašanje »kdo sem« v razumevanju in obvladovanju zavesti. A zavest je nekaj zelo kompleksnega. Ni le kot filmsko platno, na katerem se odvija film našega življenja, le da v treh dimenzijah in oplemeniteno s čutnimi senzacijami. Prisoten je tudi občutek, da obstaja opazovalec – nekdo, ločen od vsemogočih oblik in idej a povezan s telesom, ki opazuje to silno čudo kreacije.

A kako se lahko vse to, kar se vidi in dogaja, sploh pojavi v zavesti? Kaj je tisto, kar omogoči njihovo eksistenco? To bi radi ugotovili. Vemo, da imajo pri vsem tem zasluge tudi arhetipi prostor, čas, materija in energija. Govorimo o fenomenu prostor-čas (po Einsteinu), ter o fenomenu energije in mase, ki se prelivata drug v drugega. Brez njih zaznava v 3D stvarnosti ne bi bila takšna, kot je.

Pomembno je, da se pomena teh arhetipov zavedamo in prepoznamo njihov pomen za oblikovanje naše realnosti. Zavest tako postaja vse manjša uganka.

Vse obravnavane arhetipe zelo dobro popisujeta in razlagata vsaj dva odlična avtorja: Eckhart Tolle (/69, 76/) in Peter Russell.


 

Prostor

Praznina ali prazen prostor je bistvo vsega. Vse, kar obstaja, prežema – znotraj in zunaj -praznina, ki jo imenujemo prostor. Rečemo ji tudi eter ali “duhovni svet“, saj praznina sama ni povezana z nobeno substanco. Praznina ali “nič”, ne more postati objekt spoznanja. Ne morete je razumeti. Prostor nima “obstoja”. Čeprav sam nima obstoja, omogoča drugim stvarem obstoj.

Ali si lahko predstavljate kakršnokoli obliko ali predmet, če ne bi obstajal prazen prostor? To ne bi bilo mogoče, kajne? Predmeta preprosto ne bi bilo kam namestiti, da bi zavzel svoje mesto.

Če nič razen “prostor” ne bi obstajalo, ne bi vedeli zanj. Zaveste se ga šele potem, ko vidite v njem predmet. Predstavljajte si sebe kot točko, ki plava v neskončnem praznem prostoru. Nič zvezd, sama praznina. Nenadoma prostor ne bi bil več neskončen; sploh ga več ne bi bilo! Ne bi bilo hitrosti, premikanja od ene do druge točke. Da bi razdalja in prostor obstajala, morata obstajati vsaj dve referenčni toči. Prostor prične obstajati, ko Eno postane dva ali dve milijardi, vseeno. Svet in prostor nastaneta istočasno.

Nič ne bi moglo obstajati brez prostora, pa vendar je prostor – nič. Pred trenutkom velikega poka ni obstajal prazen prostor, ki bi čakal, da se napolni. Obstajalo je smo tisto Duhovno – Eno. Ko je Duhovno Eno postalo “deset milijonov stvari”, je bil prostor nenadoma tu in omogočal eksistenco množici. Odkod je prišel prostor? Ga je ustvaril Bog, da bi namestil Univerzum? Seveda ne. Prostor je nič, torej nikoli ni bil niti ustvarjen.

Prazen prostor je pogoj za to, da kakršnekoli oblike lahko obstajajo (v naši zavesti). Pri tem je tudi prazen prostor le – temeljna ideja, ki omogoča obstoj drugih idej o oblikah.

Materialni predmeti torej ne bi mogli obstajati, če ne bi bilo nečesa povsem nematerialnega – prazen prostor – ki pa je v domeni nedoumljivega (duhovnosti). Ali lahko torej govorimo, da je materialnost primarna?


 

Čas

Ali si lahko predstavljate kakršnokoli gibanje, če ne bi obstajal čas? To seveda (za naše razumevanje) ne bi bilo mogoče. Če se je v nekem prostoru (obstoječ prostor je predpogoj za pojav časa) nek predmet premaknil, potem je med staro in novo lokacijo predmeta razlika, ki jo merimo z nekakšnim merilom – časom. Dva predmeta ne moreta obstajati na istem prostoru, razen, če ju ločuje – čas. Če se nekaj kakorkoli spremeni, potem spremembo zaznamuje čas. Brez časa bi spremembe ne bile možne, saj bi bilo vse statično, nespremenljivo. Čas je nujna sestavina, če želimo obravnavati spremembe, če se želimo soočati z množico predstav in ne le z eno. Življenje pa je večna in nenehna sprememba.

Ali obstaja kak neizpodbiten, resničen dokaz, da linearen čas, kot ga pojmujemo ljudje, obstaja? Preteklost in prihodnost sta nastali le zato, ker obstaja dimenzija časa. Preteklost je vse tisto, kar smo doživljal in shranili v svojem spominu, prihodnost pa tisto, kar mislimo, da bomo doživljali. Zavest (na naši ravni dojemanja) bi bila brez časa oropana spreminjanja izkustev – življenja. A čas, za katerega mislimo, da je nekaj determinističnega, natančno določenega, je le ena od najbolj temeljnih iluzij. Dejansko je čas zelo subjektiven pojav, saj vemo, da je odvisen od tega, na kateri strani straniščnih vrat stojite, kadar vas nekam tišči.

Predstavljajte si, da linearni čas ne obstaja, pač pa obstaja ogromno skladišče slik. Kakršnih koli, o čemerkoli, skratka ogromno skladišče slik. In zdaj si predstavljate, da zavest stopi k eni sliki in si jo ogleda ter potopi in vživi v informacije, ki jih slika izraža. Zatem stopi k drugi sliki, ki je le za spoznanje drugačna, in ob njej stori isto. In tako se premika od slike do slike. Ali ne bi to zaporedno ogledovanje slik ustvarilo iluzije časa?

Zdaj pa si zamislite enako sceno, le da zavest opazuje hkrati dve sliki. Tokrat je prisotna tako rekoč v dveh stvarnostih hkrati. Ali bi bilo za zavest to kaj nemogočega? Zakaj bi jo pri tem kaj omejevalo? Zavest je lahko prisotna na poljubno mnogo slikah (v poljubno mnogo dimenzijah) hkrati, a pri tem se razdeli v poljubno mnogo individualnih zavesti, da bi ne prišlo do zmešnjave.
Čas je le iluzija, pojav, ki temeljne, kozmične zavesti v ničemer ne omejuje, saj je le pripomoček za sekvenčno, zaporedno obravnavo dogodkov. Ali si lahko predstavljate, da vsi vtisi, vse te prostorske slike sicer obstajajo hkrati, kot velikanski hologram. Zelo razvita zavest lahko preskoči na katerokoli sliko (dogodek v preteklosti ali prihodnosti) in se hip zatem spet vrne nazaj. Kozmična zavest nima omejitev. Človekova zavest pa je s predstavami (iluzijami) omejena kopija kozmične zavesti.

Inteligenca RA pravi, da v vsaki gostoti zavesti (mi se nahajamo na 3D) obstajata kombinaciji Prostor-čas in čas-prostor. V Prostor-čas ves prostor obstaja istočasno, čas pa teče. V čas-prostoru pa so vsi časi simultani. Ob smrti zamenjamo prostor-čas za čas-prostor.


 

Materija

Variacije v polju, ki ga poimenujemo eter ali akaša, so »objekti« našega zaznavanja ali zavedanja. Toda tu ne gre za objekte v smislu materialnih stvari. Ti objekti postanejo materialni objekti šele v zavesti opazovalca. Zmotno menimo, da je materialnost, ki jo prepričljivo “občutimo”, tudi resnična lastnost »zunanjega sveta«.

Poleg dvojčka prostor-čas je dvojček energija-masa tisti gradnik naših razlag stvarnosti, brez katerega si ne znamo predstavljati vesolja. A če sta se prostor in čas izkazal za nekaj, kar bi lahko bilo temeljna iluzija, ali za energijo in maso velja isto?

Najprej se ustavimo pri masi. Materialni svet nikakor ni tako “trden”, kot si mislimo. Atomi trdne snovi so silno majhni, kakšno milijardinko centimetra merijo, toda podatomski delci so še sto tisočkrat manjši. Zamislite si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel velikost nogometnega stadiona, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona.

Materija je 99.9999999 odstotno (torej strašljivo) prazen prostor. A z razvojem kvantne fizike je bilo ugotovljeno, da tudi pod atomski delci dejansko sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti, natančno locirati in izmeriti. Večinoma izgledajo bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določene lokacije. Nikakršnih dokazov ni, da materija vsebuje kaj fizične substance. Naša predstava materije kot trd(n)e stvari je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model zgoščene oblike agregatnega stanja (ta je oblika zavesti), ki jo opažamo »zunaj nas«.
Predstava o materiji oz. trdni snovi nastane torej v zavesti kot vse druge predstave, ki jih imamo za resnične, a tega ne moremo z ničemer potrditi.

Iluzija o materiji ima poseben namen. Povezana je namreč z nekaterimi oblikami, ki jih poimenujemo “predmeti”, in to zato, da bi ob njih lahko pridobili posebno izkustvo preko naših “fizičnih čutov”. Tako pride preko njih do nekakšne povratne zanke, zaradi česar je izkustvo s fizičnimi predmeti še posebej prepričljivo (še posebej, če nas pri tem – npr. palica – zaboli). Materija zaradi te “prepričljivosti” omogoča posebno hitro duhovno napredovanje. Omalovaževanje materije zato nikakor ni na mestu, saj gre za enega najbolj uporabnih instrumentov Stvarnika, s katerim je omogočen “turbo razvoj” človekove zavesti.

Pridobitev fizičnega telesa je za “človeško dušo” velik dar, s katerim sta povečani dinamika in amplituda njenih izkustev ter hitrost napredovanja.

Čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse kar se spremeni, je naš odnos do tega, kar opazujemo. Ne merimo materialnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti (nekateri ga imenujejo tudi »polje akaše«). Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.


 

Energija

Kako pa je z energijo? Ta naj bi bila po Einsteinu neuničljiva, prav tako pa naj bi je ne bilo moč ustvariti. Je nekaj, kar preprosto obstaja, kot prostor in čas in se le nenehno pretvarja iz ene oblike v drugo.

Masa se pretvarja v energijo in obratno, energija pa se lahko iz kemične spremeni v toplotno, električno, kinetično, potencialno, psihično… Toda če smo ugotovili, da masa kot resničen pojav ne obstaja, potem tudi na energijo posije kaj čudna luč. Če je masa, gledano skozi “duhovne oči”, sinonim za velikost, potem je energija sinonim za moč, voljo. Oboje sta kajpak zelo pomembni kvaliteti v naših opažanjih.

Če naj bi se z maso v naših predstavah nekaj dogajalo, potem je hitrost dogajanja ali obseg dogajanja opredeljen z energijo.

O energijah govorimo na vsakem koraku – seva jo Sonce, ki je vir življenja, nahaja se v telesu, da je živo, vsebuje jo hrana, ki gradi naše telo, dobro energijo izžarevamo, ko smo radostni in sevamo slabo energijo, ko smo sovražni. Ali je možno, da je pojem energije le domislica, ki nima pravega ozadja, temeljna iluzija, podobno kot masa, ki je potrebna za to, da se svet lahko gladko vrti?

Energija kot dejanski fizikalni fenomen ne obstaja. Tisto, kar lahko izmerimo, so le učinki delovanja energije (ali lahko izmerimo potencialno energijo skale, ki čepi na vrhu hriba ali pa vode za jezom v hidroelektrarni?). Kar imenujemo energija, je izraz duhovne volje, ki se povezuje s posameznimi oblikami (predmeti) v naši zavesti, ki pogojuje hitrejše ali počasnejše, večje ali manjše spremembe. Če si predstavljamo, da ima nek predmet (ob gibanju) veliko (kinetično) energijo, potem to pomeni, da gre za predstavo, ki se bo v nadaljevanju povezala z bolj dramatičnimi dogodki (učinki). Bistvo energije so učinki, učinki pa so seveda stvar dojemanja posameznika. Če vam tornado sesuje hišo, boste to lahko občutili kot življenjsko katastrofo, nekdo drug pa kot odlično in dobrodošlo priložnost za nov začetek.

Očaranost z energijo je težava, ki nas lahko precej zavira pri duhovnem napredovanju. Predmetom, dogodkom ali ljudem namreč pripisujemo veliko energijo, ne da bi za to obstajale “objektivne danosti” in si s tem pričaramo iluzije učinkov, ki so lahko bolj z našim prepričanjem ustvarjena iluzija kot stvarni dogodek. Gre za manipulacije s samim seboj. Zavest doživi, kar si želi doživeti. Nekdo, ki potrebuje zavest ozdravitve, bo ozdravel tudi, ko bo zaužil placebo zdravilo (lažen preparat). Kdo je torej v tem primeru merodajen za ozdravitev? Njegova zavest, kajpak.

Fasciniranost z energijo je nevarnejša kot zaslepljenost z maso, saj je zaradi svoje silno konvertibilne narave težje opredeljiva, obenem pa je ne povezujemo z nekimi tvarnimi gradniki kot materijo. Energijski kvant je pač nekaj abstraktnega, umu težko doumljivega. Seveda pa to ne pomeni, da znanost tako z maso kot z energijo ne zna uganjati neskončnih matematičnih norčij, ki se zdijo silno prepričljive.

A v letu, ko smo spravili v delovanje gigantski elektronski pospeševalnik na svetu, ki naj bi pomagal razjasniti uganko sestave materije in antimaterije, se z vso upravičenostjo lahko vprašamo: kaj v fiziki je res tako neizpodbitno dognanega, da bi za tisto res lahko dali “glavo na tnalo”. Odgovor je presenetljiv: prav nič.


 

Zvok

Spisek arhetipov bi bil nepopoln, če ne bi nanj uvrstili vsaj še zvok. Zvok je prav tako fenomen, ki omogoča širok spekter pojavov, ki imajo še kako veliko težo v našem dojemanju stvarnosti. Vsak zvok se rodi iz tišine in se v tišino tudi vrne.

Prostor in tišina (kot ozadje za zvok) sta dve lici iste stvari – niča. Sta zunanji obliki notranjega prostora in notranje tišine, to pa je globoki mir – brezoblično kreativno jedro vsega obstoja. Tišina je, kot pravi Tolle, tako kot praznina, vhod v duhovni svet . Tišina je prisotnost; je zavest, osvobojena miselnih oblik.

Bodite pozorni na tišino, ki ostane za vsakim zvokom. Usmerjanje pozornosti k zunanji tišini ustvarja notranjo tišino, um se utiša, vhod se odpre. Tišina zunaj, mir znotraj. Duhovni svet je prisoten v tem svetu kot tišina. Nič ni tako podobno Bogu kot tišina. Dovolj je le obrniti pozornost k njej. Če nič razen tišine ne bi obstajalo, tudi vi ne bi vedeli zanjo. Zaveste se je šele potem, ko ste slišali zvok.


 

Prgišče spoznanj

Ob modrovanju v zgornjih poglavjih smo se dokopali do naslednjih ugotovitev:

  • objektivne resnice ni, saj vsak doživlja stvarnost v skladu s svojimi prepričanji. Celo znanost mora (po določenem času slepega zaupanja trenutnim dosežkom) priznati, da se moti;
  • tisto, kar omogoča, da se česarkoli zavedamo, je zavest; zavest je tudi ključ do spoznanja bistva oz. odgovora na vprašanje – kdo v resnici smo;
  • materialnost je iluzija. Vsekakor ni tisto, s čimer lahko razložimo vse pojave v naši stvarnosti, ki ne vsebuje le materialnih fenomenov. Primarna je nematerialna plat – pogosto jo imenujemo duhovnost (ali v religiji duh).
  • um ni tisti, ki lahko dojame najvišjo resnico, saj je le orodje zavesti; jaz nisem orodje svoje zavesti.
  • identifikacije s telesom, umom, energijo ali dušo so le pripomočki, koncepti, preko katerih zavest lahko prehaja na vse popolnejši koncept, da bi ga naposled – zavrgla. Zavest sama namreč ni razložljiva z miselnim konceptom.

Ponovimo še ugotovitve o arhetipih, osnovnih gradnikih naše stvarnosti. Ugotavljali smo, da gre tu za neke temeljne predstave ali ideje, ki podpirajo vse druge predstave. Prisotne so v zavesti in jih imamo za resnične, čeprav ne moremo vedeti, ali zunaj naše zavesti sploh kaj obstaja.

  • Da bi lahko obstajale kakršnekoli oblike ali predmeti, mora obstajati prazen prostor. To je ena od štirih bazičnih predstav, ki omogoča bivanje in dojemanje brezštevilnih oblik. Daje jim življenjski prostor, platno, na katerem zavest vrti svoj 3D film.
  • Da bi bilo možno kakršnokoli gibanje, mora obstajati čas. Ta omogoča razlikovanje dogodkov in izkustev med seboj in omogoči dinamiko gibanja – življenje. Čas je druga temeljna iluzija zavesti, ki omogoča neskončno dogajanje, življenje oblik in spomin. Nikakršnega neposrednega dokaza, da zunaj zavesti čas res obstaja.
  • materija je iluzija, povezana s tistimi posebnimi oblikami, ki jih poimenujemo “predmeti”, da bi ob njih lahko pridobili posebno močno izkustvo preko naših “fizičnih čutov” ter s tem hitreje krepili našo spoznavo. Boljša spoznava pomeni hitrejši duhovni razvoj;
  • energija je merilo duhovne volje, ki se povezuje s posameznimi oblikami (predmeti) v naši zavesti. Je iluzija, ki pogojuje hitrejše ali počasnejše, večje ali manjše spremembe.
  • tišina je prisotnost, zavest, osvobojena miselnih oblik.

Ko razumemo, kako stvari v zavesti delujejo, se vse zdi preprosteje. Seveda obstaja kopica predstav in konceptov, vključno z zakoni naše materialistične znanosti, ki razlagajo stvari povsem drugače, mnogo bolj zamotano in nerazumljivo. Sami se lahko odločite, čemu namenite večjo veljavo. Če znate razmišljati s svojo glavo, boste sposobni opustiti tradicionalne predstave, na katerih se je nabral debel sloj prahu, in prebili boste led, kar vam bo omogočilo znova zadihati s polnimi pljuči. Morda pa ste povsem zadovoljni z doseženo ravnjo zavesti in životarjenjem, ki se neprestano vrti v krogu užitek-trpljenje.

Vse povedano je za marsikoga precejšen šok, saj pomeni zanikanje tistega, kar ste imeli doslej za resnično. A prepričani v znanost ali religijo so verjetno že prej odnehali z ugotovitvijo, da gre za besno filozofiranje brez realne osnove”. Če to še berete, ste zagotovo med tistimi, v katerih se že prebuja nova, močnejša zavest. Ko boste o vsem premislili, boste spoznali, da je z novimi spoznanji možno zgraditi mnogo bolj fleksibilnejšo, pestrejšo, raznolikejšo sliko sveta, brez številnih omejitev, ki so doslej gospodarile v vaši zavesti.

Čas, prostor, materija in energija ne bodo več gospodarili nad vami kot neke nespremenljive danosti, na katere ni mogoče vplivati. To pa ne pomeni, da jih boste omalovaževali, se izogibali izkustvom in se pretirano zatekali v lažno duhovnost. Zavedali se boste, da ti arhetipi niso zidovi duhovne ječe, v kateri se mučite, pač pa kulise na zanimivi življenjski predstavi, katere režiser ste vi sami. Torej – izkoristite jih v luči novih spoznanj za to, da boste v njih lahko bolj uživali!

Nagrada bo takojšnja: kakovostnejše obvladovanje stvarnosti in nova kakovost bivanja. Vredno truda!