Vzeti, kar življenje ponuja

Večina ljudi je v življenju nezadovoljnih. S tem pravzaprav ni nič narobe. Nezadovoljstvo vodi v iskanje boljših rešitev. Pa vendar so med vzroki za nezadovoljstvo tudi takšni, ki bi jih brez večjih težav lahko črtali s spiska. Po nepotrebnem nam otežujejo življenje. Gre za to, da si preprosto ne vzamemo tistega, kar življenje ponuja.

Marsikdo si predstavlja, da je žrtev okoliščin, partnerja, šefa ali kakega drugega dejavnika in da gre za dejstva, ki jih ni mogoče spremeniti. A to je le utvara. Na veliko stvari v življenju lahko vplivamo – resda ne na vse – težava je le v tem, da smo se že vnaprej vdali v “usodo” in opustili vsak poskus. Motiv, ki nas zavira pred iskanjem novih možnosti, je strah. Strah pred neznanim in pred neuspehom. Ne zavedamo se, da sta uspeh in neuspeh le dve človeški oznaki, ki nimata zveze z realnostjo. Včasih neuspeh prinese veliko večjo nagrado kot uspeh – dolgoročno gledano.  Edino smiselno merilo, katero dejanje je “v redu” in katero ne, je, ali je prineslo napredek v duhovni rasti ali ne. Boleča izkušnja, ki nas je izmodrila ali napravila bolj sočutne, je brez dvoma dobrodošla. Nenehno pozabljamo, da je umu nemogoče dojeti, kaj je za nas dobro in kaj ne. Um lahko presoja le trenutne ali kratkoročne posledice, a življenje ni kratkoročen pojav in se ne meni za trenutne stiske.

Tisto, kar je dandanes posebno zaskrbljujoče, je pasivnost in brezbrižno spremljanje razmer, ki so daleč od primernega stanja. Vzemimo pasivno vztrajanje v sesutem zakonskem življenju, v delovnem kolektivu ali v družbenem sistemu, povsod je opaziti, da je prvotna pasivnost kot posledica strahu postala stalen program, iz katerega ne najdemo poti. Sprva je strah v nas preprečil ustreznejši odziv, potem pa smo se s tem stanjem kar sprijaznili in ga vzeli kot “normalnega”.  Tako smo postali žrtve programa, ki obvladuje naš vsakdan.  Ali se tega zavedamo?

Spremembo v pravo smer vedno navdihne znanje. Brez njega ne gre. Znanje pomaga razbliniti strahove, ki zavirajo napredek. Najpomembnejše je znanje o psihologiji  medsebojnih odnosov, saj so odnosi najpomembnejše v življenju. Odnosom v splošnem družba namenja mnogo premalo pozornosti. Slabi odnosi ustvarjajo nezadovoljne in bolne ljudi, ti pa so odličen vir zaslužka. Advokati, farmacevti, zdravniki in pogrebniki imajo tako vedno zagotovljene stranke, dobro pa se piše tudi prehrambeni, tobačni, alkoholni, orožarski industriji, trgovcem z mamili in še komu.

Velik napredek v življenju prinese preprosto zavedanje, da se ljudje delimo na štiri značajske tipe – sangvinik, kolerik, melanholik in flegmatik,  ki med seboj niso preprosto združljivi. Vsak ima svoje posebnosti – prednosti in slabosti. Predstava, da vsi razmišljamo, delujemo in čutimo podobno, je vir trpljenja. Ko prepoznaš, kakšen je tvoj prevladujoči značajski tip in kakšen je partnerjev, se zaveš, da gre za navzkrižje interesov, pogledov, želja in ambicij, ki se samo po sebi zelo težko razrešijo. Melanholik se mora poučiti, kako lahko uspe preživeti ob koleriku, sangvinik ob flegmatiku. Ko prepoznavaš dejanja partnerja kot tipičen odziv določenega značajskega tipa, razumeš, da se je treba nanje odzvati na primeren način – vsekakor ne z zavračanjem ali nasprotovanjem. Naučiš se spoštovati drugačnost in se prilagodiš partnerju, pa naj gre za zakonskega tovariša, poslovnega sodelavca ali znanca. V vseh primerih gre za iste pojave, ki smo jim lahko kos z istim, preprostim znanjem. O tem zelo dobro pišeta Florence in Marita Littauer.

Človek, ki se na primer počuti žrtev svojega partnerja ali šefa, se lahko nauči, kako pravilno ravnati z njim, da doseže ustrezen odziv in vzpostavi dober človeški odnos. Že z malo pravega znanja lahko svoje življenje v temeljih spremenimo, saj z boljšimi odnosi dvigujemo kakovost svojega življenja. Obenem pa nam to znanje pomaga premagati strah pred neznanim in inertnost, pasivnost in črnogledost, ki nas pretvarjajo v ujetnike okostenelih programov.

Bistven motiv za spremembo je zavedanje, da smo božanska bitja in da si zaslužimo mnogo več, kot trenutno imamo. Omejeni z materialističnim svetovnim nazorom smo pozabili na svojo duhovno naravo, za katero tiči čaroben svet, ki ga moramo šele odkriti. Kdor se loti odstiranja duhovnega sveta, spozna, da je duh močnejši od telesa; duhovna narava pravzaprav določa, kako močno in vitalno je telo. Med človekom in Človekom je lahko večja razlika kot med človekom in živaljo. Omejeni na materialnost smo se pričeli spreminjati v potrošniške robote in pozabili, da nam nič materialnega ne more prinesti sreče. Zavedanje duhovne komponente, znanje o delovanju zavesti in notranjih pojavih v nas nas vodi v boljše čutenje in razumevanje naših reakcij, kar prispeva tudi k temu, da razum izgubi primat in srce pridobi težo. V dobi, ko je razčlovečenje doseglo vrhunec, se moramo ponovno naučiti, kako delovati s srcem. Odkriti moramo svojo notranjo lepoto – svojo resnično sočutno, blagohotno, plemenito naravo, ki se ni mogla pokazati, ker smo preveč zaposleni s svojimi strahovi..

Človek, ki se zaveda svoje notranje lepote, svojih duhovnih moči in darov, ki so mu bili doslej prikriti, nima strahu vzeti si, kar mu življenje nudi. Premore drznost, da izkusi neznano, premore domišljijo, da poišče nove rešitve, privošči si tisto, kar mu kot božanskemu bitju pripada. Zaveda se, da so največje omejitve v njemu samem, premagovanje okostenelih predstav in prepričanj pa postane izziv in priložnost zanj.

Ni res, da je življenje neprijazno do vas. Le vzeti si ne upate tistega, kar vam ponuja.