Kako zasnovati novo družbo, ki bo dostojna tretjega tisočletja? Kaj je tisto, kar nas na novi poti najbolj ovira? Kakšen bo novi ustroj družbe, novi družbeni red? Kako bo z lastnino, socialnimi razmerami, delom? Kako bomo reševali energetsko krizo? Na čem bosta temeljila gospodarstvo in ekonomija? S temi vprašanji se bomo spoprijeli v nadaljevanju. Vse opisano so temelji, na katerih gradimo projekt Zgradimo svet miru in ljubezni.

Družba, ki ji je zagotovljeno preživetje v tretjem tisočletju, je prosta izkoriščanja, nasilja, terorizma, kriminala, pohlepa, korupcije, zavisti in nezdrave tekmovalnosti. Ne vsebuje enega glavnih dejavnikov, ki vse navedene drži pokonci: denarja. Ko tega ni več in so vse stvari dostopne brezplačno, brez truda, ni ničesar več, kar bi bilo vredno kopičiti, ukrasti, pridobivati s silo ali prevaro. Do vsake stvari se vzpostavi pravi, naraven keep_the_worldodnos, v skladu z njenim resničnim pomenom. Nobena od stvari človeka ne zasužnjuje, saj je le priročno, prehodno sredstvo za dosego ciljev, ki niso materialne narave.

Ukinitev denarja bo z enim zamahom pometla z glavnino vzrokov, ki človeško družbo vodijo v stisko in trpljenje. Ta ukrep bo pomagal k vzpostavitvi zavedanja, da smo vsi enakopravni, povezani med seboj in členi velike človeške družine, v kateri blaginja, mir in medsebojna harmonija temeljijo na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Namesto da služimo denarju, se bomo naposled začeli zavedati, kaj je smisel življenja in se lotili uresničevanja svojega življenjskega poslanstva.

Eden naših globoko ukoreninjenih strahov je strah pred pomanjkanjem, ki temelji na zgodovinskem spominu in prepričanju, da planet ne daje dovolj dobrin za vse. A ta predstava je domišljena manipulacija, ki ne temelji na realnih dejstvih. Ugotovljeno je, da je naravnih dobrin, potrebnih za povsem primerno življenje vsega svetovnega prebivalstva dovolj, le enakomerno jih je treba razporediti. Sedanja porazdelitev je porazna, saj si peščica vplivnih družin lasti več kot polovico svetovnih bogastev. Rešitev je pravična delitev dobrin, v skladu z naravnimi viri, tehničnimi možnostmi in realnimi človekovimi potrebami. Ukoreninjeno predstavo o pomanjkanju bo nadomestilo zavedanje obilja. Mar ni sonca in njegove energije za vse dovolj, obenem pa na vse ljudi sije enako, brez slehernih omejitev in pogojevanj? Za vse ostalo lahko poskrbimo s tehnologijo.

Pohlep je tisti, ki je pogled na dobrine izmaličil. Na vsakem koraku smo izpostavljeni informacijam in zgledom, ki naš pohlep povečujejo. S skrajnimi oblikami pohlepa se srečujemo dandanes, ko so tovarne in podjetja postale tržno blago v rokah najpremožnejših. Iz njih izcedijo dolgoletni trud delavcev ter ga pretočijo v svoje žepe, podjetja ter tovarne pa uničijo, ne meneč se za usode zaposlenih. To lahko počno povsem legalno. Tako se prostovoljno predajamo vse bolj brezvestnim izkoriščevalcem. Lahko se vprašamo, zakaj bi še podpirali takšno ureditev. Kapitalizem se od sužnjelastništva razlikuje le po prefinjenosti metod izkoriščanja.

Večinoma ne razmišljamo o ničemer drugem kot o tem, kako bi zadostili našim željam, ki so posledica načrtnega vcepljanja predstav, kaj je potrebno imeti za srečo. A materialne dobrine ne morejo prinesti sreče, pač pa le zadovoljstvo, ki prihaja vedno v paru z nezadovoljstvom in nas zato vedno pustijo še bolj nesrečne. Ko ne razmišljamo več o vrednosti dobrine, vrednotenje in kalkuliranje izgubi oporo, s tem pa prične kopneti tudi pohlep. Neobremenjeni s pohlepom šele lahko spoznamo, da je sreča notranje čustveno stanje, ki ni odvisno od dobrin, pač pa od pretakanja ljubezni – iz nas k drugim in nazaj.

Zavedanje obilja, ki je inherentno človeku, poznavanje človeške narave, zavedanje lastnega poslanstva in smisla življenja – vse to ima dramatičen vpliv na pohlep in potrošniške želje. Proces duhovne krepitve in osebnostne rasti je postopen, a ga je spričo naprednih programov in novih izkušenj možno močno pospešiti. Vse žalostne izkušnje in preizkušnje v minulih stoletjih imajo globok pomen: v nas so dodobra utrdile prepričanje, da življenje, oropano svobode, sreče in ustvarjalnosti, ni vredno človeka. Zdaj vemo, kje je prava pot in se bomo s toliko večjim elanom pognali naprej!

Ukinitev denarja prinese osupljivo veliko pozitivnih posledic. Med drugim odpravi sedanje suženjstvo kapitalu, ki se ga sedaj vse močneje zavedamo. Stereotip, da brez dela ni mogoče preživeti, je posledica zaslepljenosti z materialnimi dobrinam in slepe vere v velikanski pomen denarja, ki se ohranjata in krepita z vcepljanjem potrošniške miselnosti in privida pomanjkanja. Ko opustimo denar, se izvijemo iz klešč kapitala, ki večini nalaga neznosno težko nevidno (obrestno) breme, manjšini pa krepi pohlep. Obrestno breme se iz dneva v dan veča in ga ne bo možno nikoli poplačati. Edina rešitev je, da izkoriščevalski sistem opustimo.

Ko denar izgine, se lahko pojavijo drugi načini za umetno delitev ljudi; na primer vrednotenje človeka in s tem vrednotenje njegovega dela. Vsi ljudje se rodijo enaki in tudi po smrti so takšni. Ko ustvarjanje dobrin ni več najpomembnejše, tudi ustvarjeni rezultati dela v enoti časa izgubijo pomen, s tem pa tudi vrednotenje dela. Vsa dela bodo v novem družbenem redu izenačena. Kakšen smisel ima primerjanje? Smetar in direktor služita interesom družbe; zakaj bi se ukvarjali s primerjavo učinkovitosti, če njuno delo ne prinaša finančnih učinkov? Najpomembnejši je duhovni razvoj posameznika in nemogoče je reči, da k temu neko delo prispeva bolj kot drugo. Duhovni razvoj družbe je odvisen od duhovnega razvoja posameznikov in ne od količine ustvarjenih dobrin. Imamo zgovoren dokaz: človeštvo je ustvarilo neizmerno količino dobrin, človeka in svet pa s tem pripeljalo na rob propada.

Sedanja elita, ki zaseda najpomembnejše položaje v družbi, si je pridobila moč in privilegije z minulim delom (lastnim ali svojih prednikov). Največja moč, ki se običajno odraža v nakopičenem kapitalu, je bila pogosto pridobljena na najbolj nepoštene načine. Ker množenje kapitala krepi le pohlep, so si njeni člani napravili kaj slabo uslugo. Nova družba do takšnih ljudi ne bo nasilna, temveč bo le poskrbela, da se njihov (tudi zanje pogubni) program ne bo mogel nadaljevati. Vredni so sočutja in ne obsodbe.

Služenje denarja za preživetje ob doseženi ravni tehnologije že dolgo ni več potrebno. Ob sedanji ravni avtomatiziranosti lahko proizvodnjo vseh potrebnih dobrin prebivalstva vzdržuje le nekaj odstotkov prebivalstva. V prihodnosti ne bo izgube človeške energije zaradi nepotrebnih dejavnosti, posvetili se bomo delom, ki prispevajo k osebnostni rasti. Običajen delovni čas bo le nekaj ur dnevno, zaposlenost bo praktično sto odstotna, vsak pa bo delal le tisto, kar ga veseli.

Izgubo človeške energije in ustvarjalnosti zdaj predstavljajo: vojska in policija ter vojaška industrija, banke in finance, zavarovalnice in borze ter vse institucije, ki služijo denarju, davčni uradi, sodstvo, organi pregona… Ti sistemi v tretjem tisočletju ne bodo več potrebni. Tako bo precejšen del prebivalstva ostal brez sedanjega dela in poklicev. Zato pa bodo vzniknile številne nove dejavnosti, ki jih danes še ne poznamo. Veliko več ljudi kot sedaj se bo ukvarjalo s turizmom, zemljo in vodo, projekti nacionalnega značaja in takšnimi dejavnostmi, ki vzpodbujajo duhovno rast. Tako kot si pred sto leti nismo znali predstavljati, kakšne možnosti se bodo odprle z računalništvom, tako si zdaj ne znamo predstavljati, kaj vse nam bo prineslo odpiranje svobodi, ustvarjalnosti, ljubezni

Prenovo bodo doživeli tako rekoč vsi sistemi: zdravljenje z medicino, ki zdaj slabi zaupanje v naše lastne zdravilne moči, proizvodnja energije in njene distribucije, ki sta dediščina zastarelega tehnološkega znanja in zastarelih izumov, izobraževanje in znanost, ki sta v napredku tragično zastala in napajata neživljenjski šolski sistem… Nadalje so tu zastareli sistem socialne varnosti, pravosodni sistem in sistem kazenskega pregona, transportni in prometni sistem. Sevada se bosta najprej spremenila politika in mediji, sedanji cokli napredka, ki sedaj  težita k ohranjanju sedanjega stanja nevednosti in tragičnega nerazumevanja sveta.

Marsikdo ob tem pomisli, da se je nemogoče vseh navedenih sistemov lotiti naenkrat, saj mu ni jasno niti, kako naj bi se spremenili. A naloga je mnogo preprostejša, ko cilj vidimo v jasni luči. Slediti je treba le dvem preprostim vodilom: vse sisteme je potrebno drastično poenostaviti, zasnovati jih je treba tako, da bodo ustrezali poglavitnemu cilju – omogočiti svoboden osebnostni in duhovni razvoj vsakomur, pri čemer krepimo stik z naravo in medsebojno sožitje. Rešitve morajo biti takšne, da spodbujajo pozitivno delovanje, namesto da zavirajo napačnega.

 


Temelji projekta Zgradimo svet miru in ljubezni

Projekt je natančneje opisan v drugih besedilih tega tematskega sklopa, na tem mestu le nekaj o treh najpomembnejših smernicah, ki predstavljajo tudi nosilne stebre projekta.

Izkoriščanje, strah in pohlep bodo izginili z ukinitvijo denarja. Ta ukrep bo pometel iz naših življenj izkoriščanje, kriminal, nasilje, vojne, korupcijo in nezdravo tekmovalnost. Obenem bo davke, dajatve vseh vrst, položnice, takse in podobno šaro, potisnil na smetišče zgodovine, pa tudi plače in željo po izkoriščanju. Najvišja vrednota bo naposled postal človek, natančneje prizadevanje za njegovo osebnostno in duhovno rast. Življenjsko poslanstvo človeka ima vedno opraviti z njegovim duhovnim razvojem.

Drugi steber načrta je zagotovitev cenene ali brezplačne energije. Že Nikola Tesla je pripravil stroj na prosto energijo (“zero point energy”, energija ničelne točke), treba ga bo le ponovno izumiti. Z brezplačno energijo bo padel eden bistvenih razlogov za udinjanje kapitalu. Nobenih težav več z zagotavljanjem energije za ogrevanje, transport, električno oskrbo… Človek se bo znebil zasužnjenosti z delom. Pričel se bo ukvarjati s tistim, kar veseli njegovo dušo. Brezposelnost bo povsem izginila, pomanjkanju pa bo zadan smrtni udarec.

Tretji steber načrta pa je pravična delitev dobrin in utemeljitev ekonomije na naravnih virih (resources based economy), kar bo dokončno odpravilo pomanjkanje. Na svetu je ob enakomerni porazdelitvi dovolj virov za dostojno preživetje vseh. Ekonomija ne bo več slonela na denarju temveč na realnih naravnih virih in bogastvih, ki bodo razdeljena med ljudi na pravičen način. Oskrba z zdravo pitno vodo bo z brezplačno energijo preprosto rešljiva: z destilacijo morske vode ali onesnaženih voda je problem hitro rešen. Tudi hrane bo dovolj, kajti svet se bo postopno preusmerjal na rastlinsko hrano, ki zahteva mnogo manj pridelovalne površine kot živalska, je mnogo bolj zdrava in ne onesnažuje okolja.

Vse navedeno bo omogočilo zgraditi nov, tretjemu tisočletju primeren družbeni red, ki bo zaživel v državi, ki se bo odločila izvesti pilotski projekt. Ta država bo Slovenija.

Nova družbena ureditev – naturalizem

Nobenega dvoma ni: potrebujemo novo družbeno ureditev, ki gradi na enakosti in svobodi posameznika ter zavedanju njegove povezanosti z naravo in družbo. Kapitalizem je svoje poslanstvo izpolnil. Naučil nas je, kako nevarna je past slepe zaverovanosti v denar in moč ter v kako globoke stiske nas lahko potisne pohlep. Komunistični/socialistični družbeni sistem je pogorel, ker je ohranil usoden element, ki omogoča izkoriščanje človeka po človeku: denar. Novi družbeni sistem – imenujmo ga “naturalizem“, saj vrača človeka k naravi in svojemu izvoru – te hibe nima, obenem pa gradi na mnogo bolj zrelih, osveščenih ljudeh, ki so jim poznane skrajnosti pohlepa in njegov uničujoč vpliv na človeka in družbo.

Ker nova družbena ureditev za tretje tisočletje temelji na enakosti ljudi, je podobna nekdanjemu delavskemu samoupravljanju, vendar ima mehanizme za mnogo neposrednejše in učinkovitejše upravljanje, obenem pa – zaradi odsotnosti denarja – onemogoča okoriščanje s presežnim delom. Srečna družba je lahko le brezrazredna družba, družba enakopravnih, ki v sodelovanju in medseboni pomoči najdejo največjo skupno korist in zadovoljstvo. Razslojevanje ali obstoj razredov neizogibno povzroča medsebojne napetosti in konflikte.

Nov družbeni sistem odpravlja potrebo po presežnem delu; družba bo ustvarja toliko, kot znašajo realne potrebe (z ustreznimi rezervami) in nič več. Prekomerno kopičenje je nenaraven pojav. Ker v družbi brez denarja ni potrebe po polnjenju obrestne jame brez dna, ni nuje po nenehni gospodarski rasti, ki vodi v izčrpavanje in uničevanje narave, galopirajoč delovni tempo in številne druge neugodne pojave. V novem družbenem sistemu nihče ne bo ostal brez brez dela ali sredstev za preživljanje. Pomanjkanje in revščina bosta le še slab spomin.

Pojem lastnine v novem družbenem sistemu, naturalizmu, dobi nov pomen. Lastnina postane tisto, kar v resnici je: sredstvo za zagotavljanje potrebnih dejavnosti, ki so v službi osebnostnega ter duhovnega razvoja, ne pa naložba, dejavnik varnosti, moči, ugleda … Prav pretirano poveličevanje lastnine je družbe pripeljalo v skoraj brezizhodni položaj, v katerem se nahajamo.

V naturalizmu bo vsakdo obdržal privatno lastnino, ne bo pa se mogel z njo kakorkoli okoriščati (z dajanjem v najem, preprodajo ali kako drugače), saj brez denarja to ni preprosto izvedljivo. Veliki kosi lastnine – tovarne, objekti, stroji in oprema – bodo predstavljali “uporabna sredstva za delo”, ki so last naroda. To pa ne pomeni, da jih bomo podržavili v starem pomenu besede – da bi postali last državnega aparata.

Pojem države bo v naturalizmu dobil nov pomen, saj zdaj ta ne bo več temeljila na (običajno priviligiranih) državnih uradnikih, ki lahko zasledujejo ozke ali zasebne interese. Nova država bo mnogo tesneje dihala z narodom, upoštevaje njegove potrebe, želje in interese, ne pa interesov kapitala, omejenih političnih grupacij ali skrivnih združenj. Tudi korupcije ne bo – na čem le bi temeljila, ko pa ne bo denarja, niti vpliva na druge družbene sisteme, na primer na sistem pravične delitve dobrin?

Vsak lastnik kapitalske lastnine (veliko premoženje, tovarne, podjetja) bo postavljen pred svobodno odločitev. Lahko jo bo obdržal v svoji lasti in ohranil skrb za njeno vzdrževanje in gospodarjenje z njo (vendar mu ne bo prinašala nikakršnih finančnih učinkov), ali pa jo bo prenesel na skupnost, s čimer bo postala družbena skrb. Večina kapitala bo tako brez prisile, prostovoljno prešla v upravljanje narodnega fonda, ki bo z modrim vodenjem zagotovil družbi največjo korist.

Pretok dobrin in blaga med državljani in pravnimi osebami bo potekal po načelu: družbi daj, kar ustvariš in kar ta potrebuje, od nje pa dobiš, kar potrebuješ zase in za opravljanje svojega dela. Motiv izkoriščanja drugih zaradi zagotovitve lastne (finančne ali drugačne) varnosti bo preteklost, saj bo novi sistem zagotavljal mnogo večjo socialno varnost in zadovoljstvo. Po starem razmišljujoči lastniki podjetij bodo ob spoznanju, da stare metode in medsebojni odnosi ne obrodijo več pričakovanih sadov, dobrovoljno pristajali na novo ureditev. Vsak se bo vprašal, zakaj bi si ustvarjal težave s kopičenjem, ko pa mu je varnost v vsakem primeru zagotovljena.

Dobiček, profit v tovarnah in podjetjih bo zamenjal interes za dobrobit in napredek skupnosti, kar bo doseženo ob osebnem zadovoljstvu posameznikov nad delom, ki vodi v njihovo duhovno rast. Bremen kreditov, ki sedaj odžirajo velik del ustvarjenega dohodka, ne bo več. Nova država bo (tudi z uvozom vsega potrebnega) podprla vse tiste dejavnosti, ki bodo v interesu napredka in blaginje prebivalstva. Ustanavljala bo nova podjetja, omogočala kakovostno prenovo starih in zagotavljala zagonski kapital in podporo vsem družbeno koristnim dejavnostim. Posameznik se s kapitalom ne bo ukvarjal, to bo skrb narodnih institucij, ki bodo imele eno sam cilj: zadostiti vsem potrebam prebivalstva.

Glede na to, da bo menjava blaga z zunanjim svetom še naprej aktualna, bo pri trgovanju s tujino še vedno upoštevana tržna vrednost, izražena v denarju. Država bo še naprej poravnavala svoje dogovorjene mednarodne obveznosti z denarjem, ki ga bo zaslužila z izvozom zelo konkurenčnega in tržno zanimivega blaga (vrhunski kmetijski izdelki, izdelki prenovljene lesne industrije…), turizmom in storitvami (več o tem v nadaljevanju).

Davki, takse, pristojbine ter vse vrste odhodkov bodo le še neprijeten spomin na čase, ko je bil človek še suženj denarja.

 

Lastnina

Kot omenjeno bo privatna lastnina ostala v lasti posameznikov, vendar z njo (brez denarja) ne bo mogoče trgovati. Sedanjo miselnost, ko nenehno vrednotimo, presojamo, tehtamo in računamo, bo zamenjal mnogo preprostejši odnos do stvari: kar potrebujem, dobim, česar ne potrebujem, vrnem oskrbnemu centru, v narodovo “kaščo”. Koliko je vredno blago, ki ga predajam in koliko tisto, ki ga prejemam, ne bo več pomembno.

Vsak bo razumel preprosta dejstva, ki so nam danes precej tuja: Lastništvo človeka zasužnji in terja del njegove življenjske energije, od tega pa ni nobene resnične koristi. Ni pomembno, da je tisto, kar uporabljam, moje; zadošča mi, da mi je na razpolago takrat, ko to potrebujem. S tem sem razbremenjen investicije, skrbi za vzdrževanje, strahu pred propadanjem ali krajo… Kaj mi bo lasten vikend ob morju, ko pa so mi na voljo brezplačne turistične usluge…

Sistem bo vzpodbujal kroženje dobrin (česar ne potrebuješ, vrni v oskrbni sistem – kar bo zmanjšalo rast smetišč), pri oskrbi z novimi sredstvi pa bo veljalo, da je treba zagotavljati kakovostno blago, naprave in dobrine, ki imajo daljšo življenjsko dobo in čim manjšo energijsko porabo. Reciklaži in obnovi ter oplemenitenju aparatov, sredstev in naprav bo posvečena velika skrb.

Vsa menjava premičnega in nepremičnega premoženja bo potekala preko blagovnih fondov narodove “kašče”. Česar se boš želel znebiti, boš posredoval v pripadajoč blagovni fond, kar boš želel dobiti, boš dobil iz ustreznega fonda. Pri dodeljevanju dobrin bodo strogo upoštevana načela pravičnosti, etike in solidarnosti. Še vedno se bo za menjavo blaga za blago možno dogovarjati neposredno, z osebnimi dogovori, vendar brez denarja.

Delo in socialna varnost

Vsak državljan se bo zavedal, da je blaginja naroda odvisna tudi od njegovega prispevka k njej in se bo temu primerno ravnal. Tako se bo vprašal, s katerimi svojimi sposobnostmi lahko najbolje služi narodu. Gotovo je to delo, ki mu je pri srcu. Izbrano delo bo vsak opravljal z veseljem, brez prisile in stresa, v lastno zadovoljstvo in zadovoljstvo drugih, kar se bo odražalo v kakovosti dela. Za pomoč pri iskanju ustrezne zaposlitve in del, ki so v prid osebnostnega in duhovnega razvoja državljanov, bodo poskrbele ustrezne agencije, ki bodo igrale še mnogo pomembnejšo vlogo kot sedaj Zavod za zaposlovanje.

Za opravljeno delo nihče ne bo prejemal plače, pač pa bodo zabeleženi njegovi delovni uspehi. Vrednost urne postavke za vsa dela bo enaka, kajti vrednost vseh del bo izenačena. V normalnem delovnem času nakopičeno delo bo predstavljalo temeljni delovni fond – določeno število delovnih enot (1 enota = 1 ura dela), ki bo odraz opravljenega dela posameznega državljana.

Delo politikom, menagerjem in drugim vodjem ne bo več prinašalo zaslužkov, ne bo tudi možnosti za okoriščanje s položajem, vodenja politike v korist posameznikov in odtujevanja dobrin ali sredstev iz podjetij. Vse bo mnogo bolj transparentno, na očeh javnosti, kot sedaj. Ničesar ne bo mogoče skriti, saj tudi ne bo česa skrivati.

Pokojnine in socialni prispevki bodo stvar zgodovine. Od rojstva do smrti bo vsakemu državljanu zagotovljena brezplačna oskrba vseh njegovih realnih potreb, torej skrb za zagotovitev vsega, kar potrebuje za solidno življenje in delo. Boljše socialne varnosti si ni mogoče izmisliti. Medsebojna solidarnost in pripravljenost za sodelovanje se bo kazala na vsakem koraku. Nesreča enega bo nesreča vseh, sreča enega pa sreča celotne družbe. Revščina bo le še slab spomin.

 

Gospodarstvo in ekonomija

John Stewart Mill je že leta 1848 zapisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali izkoriščanja naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, temveč se bomo usmerili v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v servisiranje, ter proizvedli le toliko, kolikor potrebujemo in kolikor narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo.

Ekonomija za tretje tisočletje bo zasnovana na naravnih virih (resource-based economy) in ne na denarju. Pri tem bo prisotno zavedanje, da so vsi naravni viri sveta dediščina vsega človeštva. To pomeni, da preskrba z dobrinami v nobenem pogledu ni odvisna od denarja, temveč le od razpoložljivih virov (naravnih, človeških in drugih). Takšna ekonomija je prosta bremen obresti in finančnih in drugih zlorab. Pot od surovine do blaga bo močno skrajšana, saj ne bo trgovanja s surovinami in preprodaj, obsežnega transporta in skladiščenja itd; blago bo šlo po najkrajši poti do svojega končnega cilja.

V obravnavanem projektu bomo ekonomijo utemeljili na lastnih virih (torej virih Slovenije), med katere sodi tudi turistična privlačnost kot vir ponudbe, izumiteljski potencial, sposobnosti prebivalstva itd. Temeljni cilj je samooskrba – čim večji del blaga in vseh potrebnih potrebščin in sredstev za preskrbo prebivalstva si bo gospodarstvo prizadevalo zagotoviti v okviru lastnega gospodarstva in iz lastnih virov.

Prišlo bo do preverjanja vseh poslovnih sistemov, ki se bodo utemeljili na najsodobnejši, ekološko neoporečni tehnologiji ter načelih nove družbe. Upoštevana bodo vsa načela naprednega trajnostnega razvoja.

V ekonomskem smislu bo novi gospodarski sistem navzven še vedno popolnoma enakopravno sodeloval in trgoval z ostalim svetom in bo z njim v vseh pogledih ostal združljiv, navznoter pa bodo vpeljane napredne rešitve nove družbene ureditve, ob katerih bodo državljani povsem drugače zadihali. Trgovanje z zunanjim svetom bo še vedno potekalo z denarjem, katerega tok bo upravljala Centralna finančna institucija (Narodna banka), navznoter pa ne bo v uporabi, saj se blago ne bo prodajalo, temveč razdeljevalo po načelih pravične delitve, v skladu z danimi možnostni, realnimi potrebami in delitvenimi kriteriji.

Spričo velikega priliva denarja – prihodki države (kot je razvidno v nadaljevanju) bodo bistveno višji kot sedaj – bo financiranje vseh potreb neproblematično. Novega zadolževanja (po izteku prenove družbe) ne bo več, stari dolgovi bodo poplačani, zato bo gospodarstvo mnogo laže zadihalo. Tudi balstne in nekoristne dejavnosti (vojska, bančništvo, sodstvo…) ne bodo več odžirale ustvarjalne energije narodu.

Zagotovitev domače opreme, surovin in blaga oskrbnim centrom bo potekala po najkrajši poti od proizvajalca do oskrbnega centra ali uporabnika. Blago, ki ga ne moremo proizvajati doma, bomo seveda uvažali. Nakup uvoženega blaga bomo financirali iz različnih finančnih fondov Narodne banke (finančnega dela kašče), v katere se bodo stekali vsi prihodki podjetij in države kot celote. Po drugi plati pa se bodo iz teh fondov bodo podjetja, tovarne ter vse dejavnosti, napajali – prejemali sredstva za financiranje vsega blaga, surovin in opreme iz uvoza. To velja tudi za obnovo, nadomeščanje (amortizacijsko vzdrževanje) in širitev kapacitet, ter redno vzdrževanje, skratka za vse, kar je vezano na zagotavljanje opreme iz uvoza.

Vse premično in nepremično premoženje naroda oziroma prebivalstva bo evidentirano v Centralnem registru dobrin v različnih fondih nacionalne “kašče”. Fondi bodo različnih vrst (fond nepremičnin, fond podjetij, fond vozil…); v nepremičninskem fondu bodo na primer zbrana vsa zemljišča. Vsak fond bo imel variabilni del, v katerem se bodo nahajala prosta sredstva za menjavo (na primer prosta stanovanja ali vozila). Pregled prostih kapacitet bo tako na voljo vedno in v celoti. Vzpodbujano bo kroženje obstoječih sredstev in opreme ter s tem racionalna izraba le teh. Ke ne bo nakupa in ne prodaje sredstev bo šlo torej za nekakšno brezplačno izposojo. To pa ne pomeni, da se bo do sredstev izoblikoval nevesten in malomaren odnos.

Za ekonomijo ne bodo več najpomembnejša podjetja (saj država iz njih ne bo črpala davkov), pač pa zagotovitev samooskrbe v okviru države in osebnostni razvoj državljanov. Če bo kako podjetje propadlo, se bo uvrstilo v fond neaktivnih podjetij, od koder ga bo obudil kdo, ki bo izkazal takšen interes. Podjetja bodo postala sredstva za združevanje dela in ustvarjanje odnosov, ki najbolj prispevajo k dobrobiti družbe in duhovni rasti državljanov. Največja dobrina – tudi v podjetju – bo zares postal človek.

Nepremičnin, zemljišč v Sloveniji v lasti naših državljanov ne bo možno prodati tujcem. Možna bo le menjava znotraj države. Razlika med lastnim zemljiščem ali “najetim” zemljiščem od države (brez plačevanja najemnine) bo tako rekoč nepomembna. Zemljišče ali hiša ne bo več pomenila dobre naložbe ali varnosti pač pa bo temeljna dobrina; za njeno vzdrževanje bo poskrbela država.

Oskrba z energijo

Prepričanje, da ni mogoče ustvariti naprav, katerih izkoristek je večji od 100%, so nam vcepi