(Tomaž:)
Hojla, stari. Najina zadnja debata, saj veš – o idealističnem nazoru – mi je
kar dobro zaposlila sive celice. Ko pogledaš na stvari s te plati, se marsikaj
kar razjasni. Očiten postane smisel vsega. Rad bi te še nekaj stvari vprašal.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož.
Čudovito je videti, kako vzklijejo miselna semena, ki jih posadiš v miselni
vrt. Ideje so miselne rastline, ki jih je prav tako potrebno negovati kot
snovne.

Šur.
Zadnjič si mi razlagal, da je Stvarnik ali Veliki intelekt, kot sva mu rekla,
ustvaril milijarde svojih dvojnikov, da bi skozi njih lahko spoznaval samega
sebe in užival v višjih občutkih, ljubezni. Namen Stvarnika ali kozmični načrt je,
da se posamezni individualni intelekti svobodno razvijejo. Pravo ljubezen in
spoznavo samega sebe doseže le človek, ki ima dovolj razvit intelekt in je svoboden.
Tisto, kar se v svetu, posebno v zadnjem času, dogaja, pa je prav nasprotno:
intelekt in svobodo načrtno zatirajo. Ali je to razlog, da je toliko ljudi po
svetu nesrečnih?

Seveda. Gre za odsotnost zavedanja,
da so nesreča, trpljenje in bridkost posledice ravnanja v nasprotju s kozmičnim
načrtom. Večji kot je prekršek, večje je trpljenje. Katera je najpomembnejša
lekcija v življenju? Spoznavanje, kako živeti in delovati v skladu z namenom, z
zakoni vesolja. Če tega ne dojamemo, trpimo vse dotlej, dokler ne spoznamo, kaj
je vzrok našega trpljenja. Trpimo, dokler ne spoznamo namena in ga po svoji
svobodni volji ne sprejmemo kot danost. To je temelj čudovitega samo-korektivnega
mehanizma vesolja. Posamezen intelekt je res neomejen v svoji izbiri, toda
doživeti mora vse posledice svoje svobodne volje in izbire. Pomembno je dojeti,
da se lahko izognemo tako trpljenju kot vsem stiskam, bridkostim in neugodnim
posledicam naših dejanj, če se ravnamo po zakonih vesolja. Gre za preprosto
spoznanje, ki temelji na preprostem opazovanju. Napake pa so nujna sestavina
učenja. Če jih ne bi bilo, tudi učenje ne bi bilo možno.

Zavedanja o
tem pa ni zato, ker nam okolje, šola in mediji prikrivajo tisto, kar je
pomembno in nam vsiljujejo drugačne predstave, ki nam samo otežujejo življenje.
Kaj se ti zdi, da je pri tem najbolj usodno?

Ključna je odsotnost spoznanja, da
smo ljudje bitja, po svojih potencialih enakovredna Stvarniku. Smo Božji otroci,
kot pravijo nekateri in vsak od nas lahko dozori in postane podoben »očetu«.
Religije so poskrbele, da je to spoznanje, ki je bilo nekoč prisotno v vsakem
človeku, odrinjeno globoko v podzavest, nadomestila pa jo je predstava o
človeku, ki je grešno, nevredno in z izvirnim grehom obremenjeno bitje, ki mora
vse življenje trpeti. Religije delujejo – najbrž to zate ni nič novega – v
popolnem nasprotju s kozmičnim namenom, saj intelekta ne razvijajo, temveč ga
omejujejo in pohabljajo.

Tole pa mi
še malo razloži, prosim.

Verovati ali negovati prepričanja
katerekoli vrste je ena glavnih nevarnosti za intelekt. To vključuje tudi prepričanje,
da nekaj ni možno. S sprejemom prepričanja prostovoljno »onesnažiš« svoj
intelekt s tujo mislijo. Bistvo prepričanja je v predstavi, da »ni potrebno
vedeti« ali da »nekje nekdo obstaja, ki ve«, ne da bi ob tem preveril pogoje in
posledice. S privzemom prepričanj se odločiš, da ne boš razmišljal in boš
pustil svoj intelekt spati. Tisti, ki verjamejo, običajno sprejemajo mnenja in
sodbe brez lastne presoje. V resnici ni pomembno, kaj »vedo« drugi ljudje ali
»mislijo, da vedo«. Pomembno za vesolje je le, kar ti sam razumeš. Namesto
»verjeti« je treba »vedeti«, edini način da pridobiš in preveriš svoje znanje
pa je, da razviješ svoj intelekt.

Pred časom
si mi razlagal, da so vere ustvarjene zato, da bi lahko z ljudmi manipulirali. Kako
so zastavili ta koncept za manipulacijo?

Morali so ustvariti močan generator
strahu. Ideja o ločenem, nedosegljivem Bogu, ki je vzvišen in neusmiljen
sodnik, je zelo nevarna. In Bog kot najvišja avtoriteta, ki kaznuje nepokorne,
je silno močan generator strahu. Ustrahovanje v imenu Boga se dogaja v vsakem
svetem hramu. Ljudje zaradi tega strahu častijo in obožujejo in povzdigujejo
druge ljudi, kipe, pohištvo, »svete predmete« in relikvije in pozabljajo, kaj
so. Darujejo svoje premoženje in se sprijaznijo z duševno torturo, ki jo
predpisuje cerkvena hierarhija ali »sveti spisi«. Ogromno trpljenja je bilo
povzročenega, ker so napačno razumeli napotke in nauke ali pa pravilno razumeli
napačno prevedene napotke v svetih spisih, v katerih je tudi marsikaj dobrega.
Velika večina vernikov na svetu nikoli ni prebrala svetih spisov. Pa kljub temu
verjamejo cerkvenim dogmam in tistim, ki te spise po svoje interpretirajo.
Tragično je, da ljudje, kadar ne gre za materialne koristi, skoraj nikoli ne
preverimo, ali so nas prevarali. Zato velike skupine ljudi prostovoljno
podredijo svojo svobodno voljo drugim in postanejo lutke v rokah tistih, ki se
predstavljajo za predstavnike Boga.

To štekam,
ampak ni mi čisto jasno, zakaj je narobe, če ljudje nekaj častijo. Kaj je
pravzaprav v tem slabega?

Ali bi ti bilo všeč, da bi te tvoji
otroci častili? Bi ti bilo všeč, da bi častili tvoje slike in različne predmete,
ter tako degradirali svoj intelekt? Čaščenje kogarkoli ali česarkoli je dokaz
neinteligentnosti, dokaz nerazumevanja smisla in namena celotnega stvarstva,
zaušnica Velikemu intelektu. Čaščenje je možno le takrat, kadar potlačimo in
onesposobimo intelekt. To storimo, kadar nas je strah. Čaščenje in strah hodita
z roko v roki. Strah je zavesten občutek, ki je plod lastne izbire in prinaša
samoomejitev. Ali je v vesolju kaj takega, česar bi nas bilo lahko strah?
Spomniva se namena, spomniva se, kdo smo in kakšen je naš potencial! Vse
omejitve, ki jih lahko izkusimo v vesolju so tiste, ki si jih postavimo sami,
čeprav tega zdaj še ne dojemamo.

Imaš prav.
Da bi me otroci častili, bi bilo ful bedasto. In neinteligentno, saj bi s tem utrjevali
butasto predstavo, da me intelektualno ne morejo doseči in preseči.

Dal ti bom primer čaščenja, ki se ti
bo morda zdel absurden, pa vendar je primerjava povsem umestna. Povej mi, ali
bi častili električni stol, če bi nek zelo plemenit človek umrl na njem? Ali bi
nosili miniaturni električni stol na verižici okrog vratu? Pa vendar na
milijone ljudi časti križ – simbol rimskega mučenja, miniaturni križci pa so
verjetno najbolj razširjen simbol, ki ga nosijo ljudje okrog vratu na verižici!
Vsakokrat, ko pogledaš ta simbol, se pojavi asociacija na trpljenje, ki te
navda s strahom in nelagodjem.

Tole z
električnim stolom je pa zelo zanimiva primerjava. Še čudno, da Francozi
miniaturnih giljotin ne nosijo na verižici. Ogromno plemenitih Francozov je končalo
pod giljotino, pa se tega še nihče ni domislil. Jasno, ker iz tega niso
ustvarili nove vere.

In kaj meniš, zakaj so kot simbol in
spomin na Jezusa Kristusa, plemenitega in razsvetljenega človeka, ki je
razglašal ljubezen, izbrali prav križ, simbol mučenja? Zakaj niso izbrali
kakega simbola, ki bi človeka inspiriral in napeljeval k plemenitim dejanjem in
ljubezni?

Zaradi
vcepljanja strahu, širjenje ljubezni očitno ni bil najpomembnejši motiv.
Kristus si kot svoj simbol zagotovo ne bi izbral križa. Me prav zanima, kaj
bodo pogruntali, ko bodo lansirali novo vero.

Glej /57/