(starec:) Pozdravljen, mladi mož.
Precej zdelan si videti danes. Očitno te je napadel prehlad.

(Tomaž:) Ja
stari. Čisto sem fuč. Najraje bi šel v posteljo, pa imam še nekaj nujnih opravkov.
Ko bi si lahko pomagal s kakim dobrim zdravilom…

Morda ti bo pa tale pogovor pomagal.
Veš, v zvezi z zdravjem veljajo določeni stereotipi, ki nam zelo otežujejo
zdravljenje. Le malo ljudi se zaveda, da nam dvom v lastno zdravje povzroči
veliko škode.

Čakaj,
čakaj! Tega pa ne razumem. Jasno, da dvomimo! Vsak, ki je bil kdaj resneje
bolan, ve, da je bolezen presneto resna reč. In če veš, kaj te vse ogroža, ti
je jasno, da se zdravje lahko hitro zruši.

Res je, ker to tako jemljemo. Če bi
ta stališča do bolezni razrahljali, bi bilo vse drugače.

Ne razumem
te. Bodi malo natančnejši, prosim.

Gre za zelo bazične stvari. Mislim,
da sva jih nekoč že razčiščevala. Ti veš, da je bistvo človeka zavest, telo pa
le orodje, s katerim lažje dosega spoznanja in deluje v tridimenzionalni
stvarnosti. Tisto, kar oblikuje tvojo stvarnost, so tvoja prepričanja, zavestna
in podzavestna. Vsako prepričanje se utelesi v fizični stvarnosti in skozi
telesno izkušnjo ga verificiraš kot veljavno ali zavržeš. Vse je v
prepričanjih.

Ja, to
štekam. In kaj zdaj? Sem se sam prepričal, da sem bolan in zato sem bolan ali
kaj?

Ne čisto tako. Vzemiva primer. V
tradiciji okolja, v katerem živimo Slovenci, je zelo močno zasidrana predstava,
da hladno vreme in podhladitev telesa pogosto povzročita prehlad. Ta predstava
je tuja drugim narodom, sploh pa severnjakom ali Eskimom, saj bi sicer že
izumrli. A ker mi vanjo verjamemo, se mora manifestirati v naših izkušnjah. In
potem predajamo to predstavo drug drugemu – predvsem so zanjo dovzetni otroci –
 in jo s tem še krepimo, saj vanjo
vlagamo svojo življenjsko energijo. Dajemo ji moč. Takšne in še hujše predstave
podpira medicina, farmacevtska industrija, pogrebna industrija… Če pomisliš,
na račun teh predstav dobro živijo. Zato jim ne pride na misel, da bi jih
poskušali spremeniti.

Čakaj!  Boš rekel, če ne bi verjel v prehlad, ga
nikoli ne bi imel. Si to mislil?

Poznaš koga, ki nikoli ni prehlajen
ali bolan? Vprašaj ga. Povedal ti bo, da v svoje zdravje tako trdno verjame, da
ga nič ne more spraviti v dvom o tem. In ker v njegovi zavesti ni nobene pobude
za bolezen (v podzavesti pa očitno tudi ne), ta ne more postati del njegovih
izkustev. Trdna vera v zdravje je najboljša podpora imunskemu sistemu. Poznam
človeka, ki tudi pozimi hodi v japankah. Nekoč, ko si čevljev ni mogel vsak
privoščiti, hoditi bos pozimi ni bilo nič neobičajnega, pa je bilo vendar zelo
malo prehlajenih.

Hm. Hočeš
reči, da je bolezen posledica dvoma v lastno zdravje?

Na najgloblji ravni res. Vendar gre pri
dvomu tudi za zelo prefinjene ideje, prikrite namige, da v zdravje ne moreš
zaupati. Na primer ideja oz. prepričanje, da nam onesnaženje vseh vrst – okolja,
hrane, vode in zraka neprestano kvari telo in zdravje. Ali pa prepričanja, da
je paradižnik škodljiv, da je mastna hrana škodljiva, da je mesna hrana
škodljiva… Vse to je še bolj škodljivo zato, ker je v teh prepričanjih toliko
kolektivne psihične energije, da še močneje delujejo. Tem prepričanjem se je
težko upreti, a ni nemogoče. Poznaš kadilce, ki kadijo kot Turki, a vseeno ne
zbolijo na pljučih? Ti so z boleznijo pljuč "sklenili premirje" –
vanjo preprosto ne verjamejo. Pomisli, če zavest (ali podzavest) na neke
"bolezenske dejavnike" ne reagira, posledic na telesu preprosto ne
more biti! Če se podhladiš, potem pa ves čas prežiš na to, ali so se znaki
prehlada že pojavili, si bolezen sprogramiral sam.

Naj
razmislim: če veš, da človek ni telo, ampak je zavest, potem je vse skupaj razumljivo.
V astralnem svetu bolezni ni. Tudi višje razvita bitja bolezni ne poznajo. Pestijo
nas samo tukaj, v tridimenzionalno stvarnosti. To pa zato, ker je tisti, ki
interpretira stvarnost, um, ta pa je sam po sebi nepopolno orodje zavesti. Um
se zelo rad ukvarja s strahom in bolečino, ker se s tem krepi. A vrniva se k
bolezni. Ali misliš, da je bolezen samo posledica dvoma v svoje zdravje, oziroma
v zdravilne sposobnosti svojega telesa ali še kaj drugega?

Bolezen ima številne vzvode, a v
najglobljem bistvu gre za dvom v zdravje. Stvarnik je vsakemu živemu bitju tako
kot življenje dal tudi zdravje, a to zdravje se močno ruši tudi zaradi dvoma v
njegovo trdnost.

Dvom je
zelo zanimiva stvar. Povej mi kaj več o njem.

Dvom je domišljen instrument
Stvarnika, ki močno vpliva na igro v tridimenzionalni stvarnosti. Kaj misliš,
kako bi delovala svobodna volja, če ne bi bilo izbire? Izbiro pa omogoči –
dvom, ki je orodje uma. Uporabljaš ga, dokler ne spoznaš resnice. Resnica pa ni
stvar uma temveč notranjega spoznanja. Z umom svojega bistva ne moreš dognati. Ko
dosežeš notranje spoznanje, ko začutiš, kdo si, nekateri dvomi preprosto izginejo.
Pri občutkih in notranji zaznavi dvoma ni. Če pa um ne bi poznal dvoma, bi
človek tudi pri napačnih prepričanjih vztrajal neskončno dolgo in napredka ne
bi bilo. Dvom je torej instrument za diferenciranje spoznave na resnične in
lažne slike. Ko vse te slike izživiš, na lastni koži izkusiš, kaj je resnično
in kaj ne. Takrat dvoma ni več, je le izkušnja. Tako pač deluje um. V resnici
je ves duhovni razvoj človeka namenjen le enemu: da odstraniš vse dvome o tem,
kdo si.  Glavni problem današnjega časa
je v tem, da ne verjamemo, da smo del Stvarnika, da imamo…

Že vidim,
kam meriš. Tako je prišlo do verižne posledice: ker v splošnem ne verjamemo, da
smo del Stvarnika, tudi ne verjamemo, da je zdravje nekaj človeku inherentnega,
neodtujljivega, pač pa nekaj, kar si je treba zaslužiti. Čeprav je zdravje
nekaj, kaj je vsakomur položeno v zibko, ne more dobro delovati, ker neprestano
kopičimo prepričanja, ki delujejo proti njemu.

Tako je. Bolezen sama po sebi ima
konkretne razloge, a programi bolezni odlično delujejo prav zato, ker ne
verjamemo v svoje zdravje. Dojenčki in majhni otroci skoraj nikoli niso bolni,
ker njihova zavest prepričanj o boleznih še ne vsebuje. Bolezen je lahko
posledica karmičnih ali dednih vplivov, lahko pa je pogojena tudi s tradicijo,
ustaljenimi predstavami ter osebnimi prepričanji. Če ženska verjame, da je rak
dojke najpogostejša hujša bolezen žensk in da obstaja precejšen riziko, da
zboli, potem je v predstavo o sebi kot žrtvi te bolezni vložila precej
energije. Njen um je pripravil program, ki samo čaka, kdaj se bo lahko izvedel.
Z vsakim strokovnim preiskovanjem dojk se strah, da se je morda rak že pojavil,
povečuje. Vanj in s tem v dvom v svoje zdravje torej vlaga novo in novo
energijo. Kaj misliš – je ob tem verjetnost, da zboliš, večja ali manjša?

Jasno, da
večja. Zdaj pa bom vprašal drugače: če se zavedam, da je zdravje moja, od
Stvarnika zagotovljena temeljna pravica in neizbežno dejstvo – in v to nikakor
ne podvomim – bom vedno zdrav?

Če te napade bolezen, bo zaupanje v
tvoje zdravje na hudi preizkušnji. A zelo pametno je ohraniti zavest, da se
zdravje vedno vrne, ker je to osnovno stanje življenja v tebi. Razen, če niso
vmes kaki "višji" razlogi za bolezen, kot sva rekla. Človek je, kot
veš, ustvarjen s popolnim telesom. V mladosti deluje skoraj brezhibno, potem pa
zaradi dvoma v zdravje to postaja čedalje bolj obremenjeno s tegobami. Različne
negativne misli vplivajo na različne organe in tako je pravzaprav način
razmišljanja tisti, ki posamezne organe izpostavi pritisku.
No, ob vsem tem pa morava še reči,
da bolezen vendarle ni le nekaj absolutno slabega. Za marsikoga je tudi
čudovita priložnost za njegov spiritualni razvoj, saj pozornost obrne v pravo
smer – k sebi, navznoter. A dvome v svoje zdravje – ko resnično dojameš ozadje mehanizma
– lahko preženeš in tako bolezni odvzameš hrano, ki omogoči njeno razbohotenje.

Čakaj.
Torej, če si rečem: "Šc, šc, spizdi prehlad, nimaš šans. Večnemu zdravju
se ne moreš upirati. Pri meni ne boš dobil hrane". Bo delovalo?

Bolezni boš s tem vzel veter iz jader
in s tem zdravljenje olajšal ter skrajšal čas okrevanja. Pri tem moraš še
vedeti, kaj je resnični vzrok prehlada – stres, blokiranje grlene čakre – in
vzrok odpraviti. Za krepitev zdravja lahko poskrbiš z afirmacijami. Dober način
je, da si večkrat na dan, ali pa vsaj takrat, ko začutiš kake znake bolezni, poveš:
"Zdravje je moja prirojena pravica, ki mi nikoli ni bila odvzeta. Bolezen
je le pojav, ki nima nobene možnosti, da bi se upiral Stvarnikovi volji. Jaz
sem božanski, moje telo pa ima vse mehanizme, da zdravje vzdržuje."  Ta prepričanja vgnezdi v svojo podzavest in
videl boš, kako dobrodejno bo delovalo.

Hej, tole
je bilo pa boljše kot pest aspirinov!

Krepko bolje! S tem spoznanjem
zdravje lahko zelo močno podpreš. Si lahko predstavljaš bolnega Boga? Ti pa si
vendar samo njegova nekoliko pomanjšana kopija.

Stari,
preveč fantaziraš! Pa vendar, hvala ti.