SPOPAD NERAZUMEVANJA

Rok Kralj

Aktualno dogajanje po objavi spornih karikatur preroka Mohameda v številnih pretežno evropskih medijih razkriva vso šibkost in krhkost medsebojnih odnosov v globalnem svetu. Več kot jasno je videti, kako malo je potrebno, da svet »zagori v plamenih«, kako slabo se med seboj poznamo, kako hitro nasedemo različnim predsodkom in mnenjem ter kako težko je ustaviti uničujoč plaz, ki ga je sproži že drobcen kamenček. Da pa bi vendarle prispevali k umiritvi razgretih strasti, ki lahko prerastejo v odkrite spopade, moramo z veliko mero razumevanja ter tudi samokritičnosti razmišljati o pravih vzrokih razraščujoče krize. Predvsem pa se moramo soočiti s številnimi predsodki, miti in dogmami, ki nam jih tako poceni prodajajo razni politični in verski voditelji in še bolj pogosto številni kvazi-intelektualci. Skušajmo razmišljati o nekaterih vidikih, mitih in predsodkih, ki spremljajo sedanje dogajanje, kajti to je veliko kompleksnejše, kot nam je pogosto predstavljeno.

1. ˝Gre za konflikt med civilizacijami, kulturami, verami, med zahodnim in muslimanskim svetom.˝ Takšno skrajno poenostavljenje spada na področje standardne politične in verske retorike, za katero je značilna delitev na naše in druge (tujce). Prvi so praviloma dobri, pošteni in delovni, drugim pa se pripišejo vse nasprotne (negativne) lastnosti; v skrajni obliki se jih skoraj demonizira. Danes je najpogostejša delitev na zahodni in muslimanski svet, čeprav sta oba pojma zgolj ideološka konstrukta. Zahod, kot nek skupni kulturni in civilizacijski prostor, ne obstaja in nikoli ni obstajal. Vsakdo, ki vsaj malo pozna zgodovino dobro ve, da šele jasno definiran zunanji sovražnik (v tem primeru muslimani) omogoči poenotenje občestva – v tem primeru ˝zahoda˝. Imajo ZDA, Italija, Grčija, Nemčija, Islandija, Slovenija res enako kulturo, tradicijo, jezik, skupne vrednote (skupni trg medsebojnih razlik ne more zabrisati)? Tudi na ˝drugi˝ strani ne moremo govoriti o enem in enotnem muslimanskem svetu. Povprečen zahodnjak ne loči med suniti, šiiti, vahabiti, talibani; pa tudi neresno je ˝v en koš tlačiti ˝ muslimane iz Afganistana, Egipta, Sudana, Iraka, Irana, Francije – četudi jim je skupno, da so vsi muslimani.

2. Preusmeritev pozornosti. Mnogim verskim in političnim voditeljem na ˝obeh straneh˝ je spor (če ga že niso sami sprožili) očitno kot naročen, saj lahko z njim prikrijejo resnične probleme (iraški, afganistanski, palestinski konflikt; revščina, nezaposlenost in velikanske socialne razlike; ropanje naravnega bogastva na Bližnjem vzhodu; zatiranje svobode in demokracije itd.), ki tarejo ˝njihove˝ družbe in svet kot celoto. Namesto, da bi se ljudje ukvarjali z resničnimi problemi, se njihovo pozornost preusmeri na ˝konflikt kultur in civilizacij˝, pri čemer glavno vlogo nedvomno odigrajo mediji. Mediji so postali močnejše in učinkovitejše orožje kot so puške, bombe in tanki. Politični in verski voditelji to dobro vedo.

3. Nakopičene frustracije na Bližnjem vzhodu. Silovite reakcije na objavljene karikature lahko pripišemo tudi frustracijam običajnih ljudi na Bližnjem vzhodu, ki so se nakopičile v zadnjih nekaj desetletjih. Veliko teh frustracij je pomagala (posredno in neposredno) ustvarjati politika ˝zahodnih˝ držav do Bližnjega vzhoda: več desetletij trajajoč konflikt med Izraelom in Palestinci ob veliki podpori ZDA (Izraelu); prikrit spopad velesil (Sovjetske zveze in ZDA) v Afganistanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in kasnejši maščevalno-kazenski pohod Američanov na Afganistan; nastavitev pro-zahodnega šaha v Iranu in kasnejša podpora ZDA Sadamu Huseinu v vojni z novim verskim režimom v Iranu; dve iraški vojni; podpiranje skrajnih režimov v zameno za lahek dostop do nafte (Savdska Arabija, Kuvajt), neprestane grožnje Iranu in Siriji itd. povzročajo pri običajnih ljudeh občutke nemoči, besa, ponižanosti, ki vsak trenutek lahko izbruhnejo v nasilje – in občasno tudi zares izbruhnejo.

4. ˝Teroristi so doma na bližnjem vzhodu.˝ Posnetki zamaskiranih mladcev na okupiranih palestinskih ozemljih in občasno pojavljanje posnetkov (nepreverljivega izvora) mitičnega Osame bin Ladna in drugih ˝veljakov˝ skoraj mistične Al Kaide so popolno orodje zavajanja ˝zahodne javnosti˝. Vsako teroristično dejanje je vredno obsojanja, vendar mora biti obsojana tudi politika terorja, ki jo na Bližnjem vzhodu izvajajo številne ˝zahodne˝ države na čelu z ZDA. Zakriti mladci so teroristi, medtem ko brutalne armade ˝zahodnih˝ držav, ki uporabljajo osiromašen uran, kasetne bombe in beli fosfor, zgolj uveljavljajo red in prinašajo demokracijo – kar je cinizem brez primere. Na Bližnjem vzhodu so res prisotni številni teroristi, a prisotne so tudi številne države, ki izvajajo sistematično politiko terorja – torej teroristične države.

5. Vojna za vire na Bližnjem vzhodu. Resnični vzroki konfliktov, ki se zakrivajo z leporečjem spopada civilizacij in kultur, pa so ekonomske narave. Veliko energetsko bogastvo arabskih držav je hkrati njihovo prekletstvo. Ljudje, ki živijo na izjemno bogatem območju, dejansko životarijo v revščini in strahu; so ponižani in nemočni. Tekmovanje za naravne vire je glavni vzrok današnjih konfliktov, ne pa nekakšen abstrakten spopad civilizacij, kultur ali zahoda z muslimanskim svetom. Ta tekma se bo še zaostrila, če ne bomo našli drugačne poti; na primer poti pravičnejše porazdelitve svetovnih dobrin. Dokler si bodo (bomo) ˝zahodnjaki˝ lastili sveto pravico kraje bogastva drugih, zato da bomo lahko živeli tako razsipno in neodgovorno (do okolja in do drugih ljudi), se bodo zdajšnji konflikti nadaljevali.

6. »Zdravje« ekonomije. Že znameniti ameriški lingvist in aktivist Noam Chomsky je opozoril na to, da ekonomija kakršno poznamo danes, za svoj obstoj nujno potrebuje vojne. Znamenita dilema ekonomistov ali se bolj splača vlagati v maslo ali v topove, je danes odveč. Kdor misli, da je vojna prazno trošenje denarja se moti. Ekonomiji – in tej je danes pomemben samo vedno večji dobiček – vojna koristi. Samo ZDA so do danes (če prištejemo še letošnji predlog proračuna ameriške administracije za iraško vojno v višini 120-ih milijard dolarjev) ˝investirale˝ v iraško vojno skupaj že 400 milijard ameriških dolarjev. Ta denar je namenjen nakupu orožja, servisnim dejavnostim in neposrednemu plačilu vojakov. Ta vsota omogoča ˝lahko˝ preživetje številnim korporacijam. Vojna povzroča tudi višje cene nafte; samo naftna korporacija Exxon Mobil vsako uro poveča svoj dobiček za 5 milijonov dolarjev. Smetano seveda vedno pobere že tako premožen sloj, za druge ljudi in njihove potrebe (zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje itd.) pa denarja stalno zmanjkuje. Najlažje je vladati ljudem, ki živijo na robu eksistence, kajti vso svojo energijo morajo vložiti v golo preživetje.

7. ˝V muslimanskem svetu ni ločenosti med državo in vero.˝ Res je, da sta v mnogih muslimanskih državah vera in politika tesno prepleteni, vendar moramo tudi na to gledati iz vsaj dveh različnih vidikov. Prvi je ta, da mnoge ˝zahodne˝ države zaradi lastnih interesov (lahek dostop do naravnih virov) podpirajo režime, ki s trdo roko in pogosto v imenu vere zatirajo lastni narod (npr. v Savdski Arabiji). Po drugi strani pa ravno stalen pritisk ˝zahoda˝ krepi režime, ki so izrazito versko obarvani (npr. v Iranu). Zato muslimanske države ne morejo same, na sebi lasten, evolutiven način razviti svobodne in demokratične družbe. Vsiljevanje takšne družbe od zunaj pa se vedno izkaže za kontraproduktivno početje (Irak).

8. Svoboda izražanja. Sklicevanje karikaturistov, novinarjev, urednikov, raznih »intelektualcev« in politikov na absolutno svobodo izražanja je najmanj cinično, če že ne moralno sporno ravnanje, še zlasti, ker so taisti ljudje (ne vsi) prej brez sramu navijali za vojno, širili različne predsodke (predvsem o muslimanih) in se za dober denar prodajali velikim korporacijam. Svoboda izražanja ima svoje moralne in etične meje in te niso nikjer zapisane. Urednik mora imeti dovolj visoka moralna in etična načela, da presodi, kdaj zavestno užali (verska) čustva drugega, kdaj preseže mejo dobrega okusa in kdaj neposredno napade vrednote drugega. Velja za obe ˝strani˝.

9. Opravičilo in moč besede. Če se nekdo resno in javno opraviči, potem mora tisti, ki mu je opravičilo namenjeno, le-to sprejeti. Besede imajo in morajo imeti svojo težo in veljavnost, v nasprotnem primeru sporazumevanje med nami ni mogoče. Vprašanje pa je, če tisti, ki mu je opravičilo namenjeno, le-to res želi sprejeti. Ali je tudi njemu/njim v interesu, da so ljudje besni na drugo ˝kulturo in civilizacijo˝, s čimer sami lahko prikrijejo mnoge probleme, ki jih morajo rešiti doma. Potem pademo v spiralo nasilja, nerazumevanja in sovraštva, ki se vse hitreje vrti.

Za konec lahko rečemo, da konflikta med kulturami, civilizacijami ali med muslimani in zahodnjaki v resnici ni. Dejansko gre za kompleksne politične, ekonomske in verske vzroke ideološke narave, ki jih ustvarjajo in izkoriščajo fundamentalisti na vseh družbenih področjih v imenu lastnih interesov, ki so: bogastvo, moč in oblast. Zgodba je stara, v novi preobleki in zelo nevarna. Kar lahko storimo je, da najprej umirimo razgreta čustva, razmislimo s trezno glavo in uporabimo prave vrednote, ki povezujejo vse ljudi in so univerzalne (ne pa samo ˝zahodne˝, kar mislijo mnogi ˝zahodnjaki˝). Te vrednote so toleranca, razumevanje, spoštovanje, sočutje in nenazadnje tudi ljubezen (do drugega). Ne smemo pozabiti niti na pristno sodelovanje, solidarnost in bolj pravično porazdelitev svetovnih virov. Samo iz teh temeljev se lahko rodi zaupanje med posamezniki, narodi in različnimi kulturami. Zaupanje pa je pot k miru. V nasprotnem primeru bomo trepetali v strahu pred mračno prihodnostjo. Za kaj se bomo torej odločili?