Naj ne bo videti, kot da želimo delati paniko. Pravzaprav je edino prav, da si na omenjeno vprašanje odgovori vsak sam. A da bi lahko prišli do pravega odgovora, je treba marsikaj vedeti. Če se zadržujete v kleti hiše, ki ji gori streha, ne boste vedeli, da vam preti nevarnost, še posebno ne, če vas bo sosed pri tem prepričeval, da je čisto v redu, če malce smrdi po dimu.

Torej se vprašajmo, ali je naša obveščenost v skladu z dejanskim stanjem, torej odraz objektivne ocene položaja in v skladu z resničnimi dejstvi, ki pa so javnosti prevečkrat skrita. Verjetno bo vsak povprečno informiran človek, ki ni popolnoma brezbrižen do politike in globalnega dogajanja, odgovoril negativno. Politiki so bolj kot kdorkoli drug nagnjeni k lažem. Spomnimo se samo lažnih izjav ameriškega predsednika Busha o jedrskem orožju v Iraku, pa na prikrivanje umazanih dejanj v ameriških zaporih, pedofilije med katoliškimi duhovniki… Tudi v domačih logih je primerov, kolikor hočete. Politikom ne gre zaupati. Ker pa politika vodi ves svet, se ta ugotovitev v hipu prenese tudi na ostale panoge in področja.

Kapital je najpomembnejši vplivni dejavnik na vseh področjih; z dovolj močnimi finančnimi vzvodi lahko storite, kar vas je volja.. Morda najbogatejši človek na svetu, Mayer Amschel Rothschild je dejal: »Dovolite mi da izdajam in kontroliram državni denar, pa me ne zanima kdo piše zakone«. Vse se vrti okrog denarja, od katerega smo vitalno odvisni, kajti zapiranje denarne pipice vsi boleče občutimo. Znanost, medicina, industrija, šolstvo, mediji… – vse se podpira le za cilje, ki so po volji kapitala. To velja tudi za religijo, ki jo, kot vse razločneje opažamo, bolj zanima denar kot pastorala. Ali ste morda menili, da se vlade in države odločajo v nasprotju z interesi kapitala?

Zgornje razmišljanje nas pripelje do ugotovitve, da sodobni človek, potrošnik, ve tisto, kar je po volji kapitala, razmišlja v duhu rasti kapitala, uničuje sebe in okolje v interesu kapitala, se na vsakem koraku priklanja diktatu kapitala, skratka – živi z idealom kapitala na vrhu lestvice vrednot. To tudi pomeni, da sodobni človek ničesar, kar ni v skladu z interesi kapitala in s tem materialnosti, ne pozna. Ne pozna svoje prave, nematerialne narave, ne pozna svojega porekla, identitete in potencialov. Božanskemu človeku so grdo pristrigli krila in postal je zgolj materialno bitje, ukalupljen v potrošniškem razmišljanju. Ker religija prikrito piha v isti rog, niso v kaj dosti boljšem položaju niti pripadniki religij.

Kapital je brez duše, človeško življenje zanj ne pomeni nič. Spoznanje, da je moč najbolje zaslužiti, če človeštvo zapleteš v vojno, je bilo v tej civilizaciji prvič masovno preverjeno v Napoleonovem času. Recept je preprost: najprej enega ali še bolje oba primerna kandidata finančno podpreš in nahujskaš drugega proti drugemu, nato jih bogato opremiš z orožjem in poskrbiš za alibi, ki državi zaplete v vojno. Na vojnem pogorišču zopet poskrbiš za velikanske kredite za obnovo obeh uničenih gospodarstev, ki državi potisnejo v ekonomsko odvisnost, pri tem pa v nastalem kaosu brez težav uveljaviš svoje daljnosežne načrte. Zaslužki so bajni, žrtve pa nepomembne.

Žalostno je, da človeštvo tega recepta še ni prepoznalo. Kot tudi še ni dojelo, da smo žrtve neprestane propagandne vojne, ki nas zastrašuje in pasivizira z zgodbicami o terorizmu, boleznih in še čem, in žrtve izobraževalne vojne, ki je usmerjena v vse hujše poneumljanje in mentalno pohabljanje človeštva. Prikrita nam je prava zgodovina, prava znanost, resnični dosežki znanosti in tehnike, medicinski dosežki in še kaj. Vsakdo, ki se želi o tem na lastne oči prepričati, ima na voljo goro materiala na internetu in v literaturi. Ne pričakujte, da bo pobudo za takšno raziskovanje dal kak uslužbenec sistema.

Znanje ter vzgoja, ki smo ju pridobili skozi šolski in izobraževalni sistem, sta kot mentalni oklep, ki nam ne pusti zadihati življenja s polnimi pljuči in je najboljša garancija za našo pohlevnost in pasivnost. Takšno znanje je treba zavreči ali vsaj podvreči resni presoji ter čim prej zamenjati z znanjem o pravi naravi resničnosti, o svoji pravi identiteti in potencialih. Dokler ne zavržemo starega, ne moremo napraviti prostora novemu. Treba se je vrniti prav na začetek in vse spoznavati znova: pravo zgodovino, zakone vesolja in družbe, načela zdravega življenja…

Predvsem pa se je treba zavedati, da je ob dosedanjem izobraževanju močno zakrnela naša duhovna plat (in desna možganska polovica), ki je ne more razviti nobena religija, saj so religije le slepila in limanice za dušo. Prava duhovnost se razvije skozi stik z božanskim v nas in omogoči, da se zavemo svojih neslutenih potencialov, ki jih skušajo prikriti vse religije.

A vsake zgodbe je enkrat konec in tudi to bo evolucija zdrobila v prah, iz katerega se bo rodil človek, ki bo vreden imena »misleči« (Homo Sapiens), pa tudi »čuteči«.

Resnico se trudimo odkrivati in vam jo v zgoščeni obliki predstaviti na tej spletni strani. Če ste se jo namenili obiskati, je v vas prisotno spoznanje, da stara pot ni več primerna za vas. Morda se nejasno zavedate, da je vaše življenje preveč dragoceno, da bi ga zapravljali v vlogi apatičnega potrošnika, ki se pravzaprav ne razlikuje veliko od vloge bio-robota.

Odgovor na zgornje vprašanje verjetno ni več težaven. Hvala vam za pozornost!

Zoran Železnikar

 

 

Smo res v zagati? (4.2.2207)

Položaj je res kočljiv: nekateri po nojevsko tiščijo glavo v pesek in se delajo, da je vse normalno in okej, drugi pa bijejo plat zvona in kažejo prihodnost v zelo črnih barvah. Zgodi pa se tako rekoč nič – ne doma, ne v EU, ne v ZDA.

In tu se nam, samo po sebi, zastavi vprašanje: čigavo mnenje bomo vzeli kot merodajno, čigavo poročilo bomo vzeli kot objektivno? Kdo nam, dolgoročneje gledano, res lahko ponudi prave razlage, rešitve in načrte?
Politiki? Ti skrbijo le za svoje stolčke, oblast in privilegije, dejanskih problemov pa se niti ne poskušajo lotiti. Raje ustvarjajo umetne probleme, da z njimi preusmerijo pozornost javnosti v zanje varne vode.
Znanost? Ta nam doslej ni znala (pravilneje – ni mogla in smela) ponuditi pravih rešitev, pokazati, kam plovemo in opozoriti na nevarnosti; ker je odvisna od denarja, v službi kapitala torej, je to razumljivo. Ta nas je v resnici pripeljala v sedanji položaj.
Nevladne javne institucije? Mnenja teh skoraj ni slišati, pa tudi nihče jih ne posluša.
Religije? Katoliški kler se zadnje čase ukvarja samo z večanjem svojega premoženja in vpliva, reševati pereče svetovne probleme pa sploh ne poizkuša.
Filozofi? Ti v zadnjih stoletjih niso znali ponuditi kake oprijemljive paradigme, ki bi zahodno civilizacijo lahko izpeljala iz materialne zaslepljenosti in brezumnega potrošništva.

Kdo torej še ostane?

Preprost državljan z zdravo pametjo, s srcem in glavo na pravem mestu! Vsi prej navedeni niso sposobni napraviti koraka k večji ozaveščenosti, pač pa to lahko stori preprost človek. Če drugi ne bodo poskrbeli za njegovo preživetje, mora pač to storiti sam.

Če ne se more zanesti na prej omenjene, na znanost in na religijo, na koga naj se torej opre?

Pravi odgovor je – na naravo oziroma na tisto edino silo, ki poganja življenje. Z naravo je v desetletjih potrošniške zaslepljenosti izgubil pristen stik, zdaj pa mora to napako popraviti. Rousseau je imel pred stoletji zelo prav, ko je razglašal parolo – nazaj k naravi. Danes so njegove ideje in parole še mnogo bolj aktualne kot v njegovem času.

Pa bo kdo od pametnih zamahnil z roko, rekoč: Pa kaj kompliciraš! Stvar je preprosta! Če ne bomo takoj pričeli zmanjševati emisij, bo vlak v sprejemljivo prihodnost odpeljal! Tu ni kaj odlašati! Ali zaostrene klimatske razmere niso zadosten pokazatelj kritičnosti položaja?

V zgornji trditvi je nekaj resnice; v trenutnih razmerah odpade vsak »če« ali »toda«. Ampak pozor! Kadar na silo nekaj spreminjamo, ker je pač kriza, navadno ne potegnemo pravih potez, saj nam strah, stres in evforija otežijo objektivno presojo. Ali lahko s starimi miselnimi vzorci in načinom razmišljanja ter s strahom obremenjeni res preokrenemo voz v drugačno smer? Ali je sodobni človek, razcepljen in negotov, neveden, nesvoboden in prestrašen, zaverovan v pogubni ideal – denar, usmerjen le v kratkoročne in sebične koristi, sposoben ustvariti drugačno civilizacijo, civilizacijo miru, sožitja in blagostanja? Ali je računati na zavzeto akcijo široke javnosti, če se ne pojavi resničen interes kot posledica večje ozaveščenosti?

Menim, da je odgovor na vsa tri vprašanji negativen.

Prave rešitve bomo našli le, če bomo prisluhnili naravi, potem ko bomo spet vzpostavili pristen stik z njo. Ko bomo ozavestili, da le v njej in z njo lahko najdemo prave odgovore, in se zavedli neobhodnosti tesnejšega stika z njo.

A kako to napraviti?

Z zasledovanjem tega cilja se trudimo na teh straneh.

Vabljeni k obisku!