(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Na
obrazu ti berem, da bi me rad nekaj vprašal. Na dan z besedo.

(Tomaž:)
Očitno si dober psiholog, stari. Res me muči vprašanje, ki je posledica te frke
na letališčih – saj si bral, kaj počnejo s potniki. Na pregledu te preiščejo do
spodnjih gat, bojijo se celo otroškega mleka. A spregledali so dejstvo, da si
lahko v danko natlačiš kake pol kile eksploziva, ne da bi to opazili. Sprašujem
se, kako daleč bodo šli s tem terorjem nad civilisti, ki naj bi bil način boja
proti teroristom.

Vesel sem, da si pokazal interes ob
teh dogodkih. To izkazuje tvojo občutljivost in pove, da nisi brezbrižen do
stvari, ki posegajo v osnovne pridobitve civilizacije. Vse preveč ljudi je
otopelih, pasivno spremljajo dogodke in godrnjajo, namesto da bi kaj napravili.

Jasno, da
me skrbi! Sedanja politika boja proti terorizmu nas pelje v tak šit, da nas
bodo lahko legitimirali na vsakem koraku češ, da je to v interesu varnosti
družbe. Kje pa je tu osebna svoboda in človeško dostojanstvo? Gremo v
policijsko družbo ali kaj!

Tvoja zaskrbljenost je na mestu.
Torej misliš, da takšna politika ne pelje v pravo smer?

Šur, da ne!
Če se boriš proti terorju s terorjem, nadaljuješ začarani krog in poganjaš
spiralo nasilja do absurda. To ne more biti rešitev. Sprašujem se, ali so
politiki taki bedaki, da ne dojamejo tega, ali pa za vsem tem tičijo neki
neznani interesi. Tu nekaj zelo smrdi!

Dobro sklepaš. Prva ugotovitev o
ne-inteligentnosti ni kaj verjetna. Kaj pa bi utegnil biti prikriti interes?

Hm, ne vem.
Razmišljam. Vsak politik se boji za svojo rit. Izogiba se vsega, kar bi bilo
povezano z večjim rizikom in bi lahko ogrozilo njegov položaj. Če bi skušal
problem terorizma reševati na način, da se stvari skulirajo – se pravi z
dialogom ali dejanji, ki zmanjšujejo napetosti v svetu, bi najbrž takoj naletel
na odpor na celi črti. Takšna politika bi bila označena kot spravljivost s
teroristi, popuščanje kriminalcem in dialog z njimi, česar pa nihče od ponosnih
politikov ne bo tvegal. O kakih idejah v to smer zato ni niti slišati. Zato se
sprašujem, ali je iz tega položaja sploh kakšen pozitiven izhod?

Izhod obstaja, a ni preprost. Ker
smo dopustili, da se je negativen scenarij odvil tako daleč, je zdaj težko na
hitro popraviti napake. Rešitev je v dvigu zavesti vseh sodelujočih.

Dvigu
zavesti – bla bla. Kaj si pa zdaj bleknil? To je zame nekaj abstraktnega. Kdo
si sploh zna pod tem kaj predstavljati?

Imaš prav. Ta termin ostaja marsikomu
precej nepojasnjen. A je bistvo rešitve. Dokler se vrtiš v začaranem krogu
enakega odzivanja na podobne dogodke, si ujetnik zastarelih načel in obrabljenih
miselnih mehanizmov, ki jih je povozil čas. Treba se je ustaviti in se
zamisliti nad neučinkovitostjo sedanjega ravnanja ter najti boljše rešitve.
Dvig zavesti pomeni širši pogled na celoto sveta, pomeni preraščanje želje po
moči, vplivu in zaslužku, pomeni odsotnost vsakega nacionalizma in delovanje,
katerega cilj je človečnost, pravičnost in mir.

Dobro.
Ampak kako boš omogočil dvig zavesti? To je vse prej kot preprosto.

Drži. Treba je najti način, da
preženeš otopelost, zbudiš interes in dosežeš, da ljudje prično razmišljati na
drugačen način, z željo delati dobro. Treba je veliko razlagati, določene ljudi
ali institucije potipati na pravem mestu, komu »stopiti na žulj«, razkriti
pravo ozadje dogajanja, opozoriti na posledice, zahtevati obrazložitve… Po
drugi strani pa je javnosti treba pokazati, da se z njo vrši načrtna
manipulacija.

Kakšna
manipulacija?

Manipulacija,
ki temelji na ustrahovanju. Če je ljudi strah (drugih tujcev,
narodov ali ver), bodo pristali skoraj na vse – tudi na izkoriščanje, spore in
vojne. Iz strahu se rodi sovraštvo, ki ga je potrebno
samo še pravilno usmeriti in »oborožiti«. Ljudi je na takšen način zelo lahko
pripraviti do tega, da sledijo volji voditeljev. Treba jim je le dopovedati, da
so napadeni ter obtožiti pacifiste, da niso domoljubi in da izpostavljajo
državo nevarnosti. To učinkuje v vsaki državi. S to metodo se ljudstvo spremeni
v pohlevno orodje v rokah voditeljev. Tak načrt so zelo uspešno uporabili v
Hitlerjevi Nemčiji. Danes ga zopet uporabljajo v primeru terorizma.

Kako zvita finta! Zdaj vidim vzorec. Tudi Bush je pred
11. septembrom skoraj pogorel, potem pa, ko je izumil sovražnika in "os zla",
je kot fenix vstal iz pepela kot rešitelj naroda in priljubljenost mu je
skokovito narasla. In narod je nasedel že davno prej pripravljenem načrtu –
napadu na Irak, ki je bil v interesu le naftnih lobijev.

Žalostno je, da
po tolikih izkušnjah ljudstva takšni manipulaciji še vedno zlahka nasedejo.
Treba bi bilo na opisani mehanizem javno opozoriti in ljudem pokazati, da so
pravzaprav žrtve množične prevare, medijske propagande, ki ni nič drugega kot "masovno
pranje možganov". Ogroženost je namreč, če imaš velik vpliv na medije in
ustvariš primerno propagando, zelo lahko ustvariti. In potem politiki brez
težav vlečejo poteze, ki bi sicer nikoli ne dobile podpore: izkoriščati,
ropati, uničevati ter uresničevati grozljive scenarije kot na primer v Čečeniji,
Afganistanu, Iraku, Libanonu…

Ha! Zdaj mi je postalo jasno, zakaj Osama Bin Laden
nikoli ni bil prijet! Njegova aretacija za ameriško vlado ne bi bila koristna,
saj bi tako izgubili najpomembnejše – glavnega sovražnika in s tem osrednji
generator strahu!

Tvoje
razmišljanje je zelo na mestu. Ali imaš kako idejo, kako bi zastavil akcijo za
primernejši razplet teroristične zgodbe?

Naj pomislim. Morda bi šlo nekako takole. Z vplivne
mednarodne nevladne institucije bi bilo treba vodstva najpomembnejših držav v
terorističnem sporu – predvsem Ameriko in Anglijo – obvestiti, da njihova
politika reševanja teroristične vojne z nasiljem v nekaj letih ni prinesla
sadov. Pokazati bi bilo treba, da je rešitev treba iskati v smeri, ki prinaša
popuščanje napetosti, ne pa zaostrovanje. Prav tako bi bilo treba na primerih
minulih dogodkov razložiti, kako je zaradi vcepljanja strahu svet pristajal na
vse več nasilja in vse večje zaostrovanje problemov. Pozvati bi bilo treba
voditelje, naj takoj poiščejo drugačne načrte za rešitev in pokažejo svetu, da
so kos nalogi, ali pa naj odstopijo. Apelirati bi bilo treba na javnost, naj ne
naseda več množičnim prevaram, katerih žrtev je bila doslej.

Mladi mož,
dobra ideja, ki bi utegnila pripeljati do pravega cilja. Preko javnih medijev
bi jo bilo treba le posredovati zadostnemu številu ljudi in pravim izvajalcem. Ko
bi se le uresničila!