Sekcijo Zgodbe za dušo posvečamo Rachel Meron, nenavadni, globoki ženski širokega duha in velikega srca, ki prihaja k nam iz Izraela.
V iskanju neomadeževane dežele s čisto vodo in odprtimi ljudmi jo je zaneslo v Slovenijo. S seboj je prinesla duhovne 
zaklade, ki jih z odprtimi rokami razdaja med nas. Pravi, da ni duhovna učiteljica, zdraviteljica ali terapevtka, temveč le – zrcalo. Z njeno pomočjo lahko spoznamo in prepoznamo sami sebe.
Tisto, kar opažamo zunaj sebe, izvira iz naše notranjosti.
V njeni prisotnosti ali ob branju njenih besedil se bo v vas nekaj premaknilo. Subtilen a pomemben premik – morda bo ob tem tudi zaropotalo, kot bi padel oklep z vašega srca.
Tu bomo objavili zgodbice iz njene knjige “I am just a mirror” (Sem le zrcalo), ganljive in obenem globoke izpovedi, ki bodo zabrenkale na strune vaše duše.
Do posameznih poglavij/zgodb iz omenjene knjige dostopate iz glavnega menija na levi (sekcija Rachel Meron).
Pogovor z Rachel Meron
Vprašanje: »Kot razumem, ste duhovna učiteljica. Kako ste prišli do tega; kakšen je bil vaš začetek?«
Odgovor: »Mogoče je dobro, če povem nekaj stvari iz svoje preteklosti. Kot mlado dekle sem bila v vojaški službi v Izraelu, kot je tu običaj. V posebnem projektu sem delovala kot učiteljica na jugu države, kot vsi učitelji, ki so dokončali pedagoško šolo. Poslana sem bila v Beer-sheva. Učiteljstvo sem jemala zelo resno. Takrat sem naredila veliko sprememb, ker je bilo veliko težav z učenci iz »nerazvitih dežel«, ki so prišli v Izrael. Potrebno je bilo razviti veliko do tedaj neznanih sistemov, da smo lahko delali s temi učenci iz popolnoma različnih kulturnih nivojev. Zelo kmalu so oblasti spoznale, da sem v svojem delu zelo resna, čeprav nisem imela nikakršnih izkušenj. Imenovali so me za ravnateljico šole v zelo težavnem okolju. Spremenila sem vse dotedanje sisteme v šoli: od socioloških do psiholoških pristopov. Važno mi je bilo spremeniti način poučevanja in ne upravljanja šole. Začela sem delati tudi s starši teh otrok. Takrat je bilo to velik uspeh in celo psihologi so se spraševali, kako je to mogoče; podrle so se vse teorije, ki jih učijo knjige. Čez nekaj let se mi je razvil tumor na hipofizi in potrebna je bila operacija. S pomočjo ljudi, ki sem jih poznala, sem šla v Anglijo na možgansko operacijo. Kot rada rečem, operacija mi je dejansko ‘spremenila možgane’. Po enem letu v Londonu sem se vrnila v Izrael s svojimi ‘novimi’ možgani. V šolo se nisem vrnila, čeprav so čakali name. Pričel se je proces, skozi katerega sem začela življenje razumevati na popolnoma drugačen način. Kot prostovoljka sem delala v zaporu. Srečevala sem ljudi in primere, ki so me veliko naučili o življenju. Oblasti so me prosile, da prevzamem delo ravnateljice na šoli. Organizirala sem delo na šoli na čisto nov in poseben način, kot tudi preje v zaporu, kjer sem prostovoljno delovala kot uradnica za izobrazbo. Delala sem z zaporniki in njihovimi pazniki ter hkrati tudi z družinami zapornikov.
Poleg tega sem delovala tudi na pedagoški akademiji z učitelji, inšpektorji, ravnatelji in s posamezniki. Od takrat že več kot štirideset let delam z različnimi skupinami ljudi (doktorji, profesorji, znanstveniki in drugimi), na duhoven način. Sama sem tudi ustanovila duhovne centre. Pred časom sem jih zaprla, ker so ljudje prihajali bolj kot »duhovni turisti«.
Trenutno največ delam s posamezniki, ki si resnično želijo razviti svojo zavest. S skupinami delam samo, kadar sem povabljena.«
Odgovor: » To je posebna zgodba. O Sloveniji do tedaj nisem vedela ničesar. Prijateljica iz Rusije mi je začela prevajati knjigo Zveneče cedre tajge – knjigo o Anastaziji (kdor je še ni prebral, mu jo toplo priporočam). Skozi to knjigo sem dojela, da sem del narave in čutila sem, da popolnoma nič ne vem o sebi in naravi. Začela sem iskati kraje, kjer bi se lahko srečala z naravo, katere del sem. Bila sem v mnogih državah, vendar vedno v mestih. Obiskovala sem muzeje in ‘lepe’ kraje, vendar ne narave. Zelo blizu Izraela je Ciper. Tja sva odšli s prijateljico, ki mi je prevedla »Anastazijo«. Bivali sva v najlepših vaseh, ki so tam. Čutila sem, da jim nekaj manjka, čeprav nisem natanko vedela, kaj.
Poklicala sem turistično agencijo in prosila, da mi najdejo kraj, kjer je veliko gozdov, travnikov, vode; kraj, kjer je narave v izobilju. Nisem vedela, kje bi to bilo. Agentka se je sprva razjezila name in mi povedala, da ne obvlada zemljepisa, da je le prodajalka aranžmaja, vendar sem bila v svoji zahtevi neomajna. Osebno sem se oglasila v agenciji, kjer so začeli predlagati dežele, kjer sem že bila. Toda to ni bilo tisto, kar sem iskala. Iznenada se je agentka spomnila, da je slišala za kraj, ki se imenuje Bled. Nahaja se v Sloveniji. Začutila sem, da je to pravi kraj in nemudoma sem kupila letalsko vozovnico. Na pot sem se odpravila sama. Prispela sem v Hotel Jelovica na Bledu zelo zgodaj zjutraj. Soba še ni bila pripravljena. Kot ‘mestna miš‘ sem se odpravila raziskovat trgovine. Zanimala me je trgovina z naravnimi kozmetičnimi izdelki, še posebej cedrino olje, ki je omenjeno v knjigi »Anastazija«. S tem oljem lahko odpravimo veliko bolezni. Prodajalec sicer ni vedel o tem ničesar, mi je pa priporočil trgovino »Meta« v Radovljici. Z avtobusom sem se odpeljala tja in vprašala za cedrino olje. Imeli so ga! Prodajalko sem vprašala, če pozna knjigo o Anastaziji. Povedala mi je, da ve za skupino ljudi, ki se srečujejo in se o Anastaziji pogovarjajo. Želela sem se povezati s skupino. Prodajalka mi je posredovala telefonsko številko ženske, ki je govorila angleško in bila povezana s skupino. Čez nekaj časa sva se srečali. Ženski je ime Diana Vidic. Ko sva začeli najin pogovor, je bilo, kot da se že zelo, zelo dolgo poznava. Peljala me je na srečanje s skupino v Naklem, ki je prebirala knjigo o Anastaziji in se pogovarjala o tem.
Začutila sem, da je Slovenija zame zelo posebna dežela. Od takrat sem začela prihajati vsake dva do tri mesece. Srečevala sem se z različnimi skupinami ljudi.
Tri leta že prihajam in spremenilo se je tudi moje življenje, odkar obiskujem Slovenijo.
Vprašanje: »Rekli ste, da je za vas Slovenija posebna dežela. Kaj ste mislili s tem?«
Odgovor: »Prvič v življenju sem se srečala s tako čudovito neokrnjeno naravo. Mislim na naravo s toliko energije – ne samo lepo, temveč tudi energijsko tako močno, da sem zajokala. Močan vtis je name naredila harmoničnost med ljudmi in naravo; kako ljudje varujejo naravo in jo ljubijo. Imela sem srečo, da moja prijateljica Diana, ki je otrok narave, pozna toliko čudovitih krajev. Ne samo lepe kraje, obiskujeva energijsko posebne kotičke. Razumem, da je to Raj na zemlji, kot ga imenujemo. Bila sem zelo navdušena. Začela sem spraševati ljudi, če se zavedajo, da resnično prebivajo v raju. Ljudje so me gledali, kot da sem nora.
Prijateljico sem vprašala, če Slovenci tudi zbolevate. Pritrdila mi je in povedala, da je tudi veliko samomorov. Slovenci tudi ne znate biti srečni. ‘Le kako je to možno?’ sem se spraševala.
Z vsakim novim obiskom sem razumela več. Eno od spoznanj je, ‘da človek v hlastanju za boljšim in vedno novim ubija sebe in si povzroča bolezni in nezadovoljstvo. Ko vidi razvoj v gradnji avtocest, uničuje naravo in sebe.«
Vprašanje: »Kaj je namen vaših srečanj z ljudmi?«
Odgovor: »Moj namen ni učiti ali zdraviti, ne delati nekomu dobro ali zlo. Sem kot ogledalo, ki odseva, da ljudje, ki želijo videti, vidijo drugačne možnosti – veliko kreativnih rešitev; vse življenjske probleme lahko rešujemo na zelo kreativen način, ki ga prej nismo uspeli videti. Tako naš
Komentirajte