Resnice ni mogoče v nedogled pometati pod preprogo. Dlje kot je zatirana, z večjim pokom slednjič plane na dan. V času, ko prihajamo v silno zanimiv astrološki položaj in smo priča rušenju preživelih družbenih mehanizmov, se vse bolj razkriva tudi resnična podoba današnje znanosti. Namesto da bi bila ostro, k napredku naravnano učinkovito orodje, ki civilizacijo vodi k večji svobodi, blagostanju in sreči, je v službi kapitala postala pomočnica tistih, ki si brezkompromisno prizadevajo mozgani_v_rokipodvreči naravo in človeka. O posledicah je odveč govoriti.

Opredeljevati znanost kot dobro ali slabo ni na mestu, pač pa je pomembno obravnavati vlogo znanosti. Slabo je, če pride do ustoličenja znanstvenih spoznanj, ki so lažna, ali zlorabe tehnologij, razvitih iz znanstvenih spoznanj. Naliti si moramo čistega vina: ne le, da so bili vsi veliki izumi najprej uporabljeni v vojaške namene; znanost v celoti je bila zlorabljena za dosego ciljev, ki niso v prid človeštvu kot celoti. Krivde za to ne nosijo raziskovalci in raziskovalno osebje v številnih raziskovalnih centrih in institucijah, saj so le orodje v rokah elit, ki diktirajo razvoj in usmeritve znanosti. Vendar je čas, da se raziskovalci začnejo zavedati svojega položaja in posledic vztrajanja v vlogi, ki jo sedaj igrajo.

Če bi si nek zavojevalec planeta želel podrediti določeno človeško družbo ali civilizacijo, bi v prvi vrsti moral preprečiti njen napredek in svoboden razvoj. Zato bi si moral pridobiti prevladujoč vpliv nad znanostjo in mediji. Z usmerjanjem znanosti v slepe ulice in vsiljevanjem lažnih konceptov in teorij bi lahko zadrževal družbo v stanju nevednosti ter posledični materialni in duhovni revščini, zaradi česar bi bilo takšno družbo lahko obvladovati in izkoriščati.

Nadzor človeštva je najlaže izvajati z nadzorom energije in informacij. Brez teh dveh elementov se ne da napraviti tako rekoč nič. Nadvlada se udejanja tako, da so energetski viri in mediji v rokah vladajoče elite. Znanost pa pri tem zavira vse raziskave, ki bi utegnile voditi k izrabi virov ali metod (npr. zdravstvenih), ki jih ni mogoče nadzorovati. Z nadzorom energije in toka denarja se diktira gospodarski razvoj in tako rekoč vse dejavnosti, nadzor znanosti in medijev pa omogoča fiksiranje splošne zavesti in utrjevanje prepričanj o pomanjkanju in nemoči.

V duhu zgoraj zapisanega je bilo poskrbljeno, da znanost vodi politiko, ki v praksi zapira pot k resničnemu napredku, obenem pa opravičuje obstoječi družbeni sistem. Na področju energetike se pri navideznih prizadevanjih za preusmeritev na obnovljive, trajnostne vire, vlaga le v tiste tehnologije, ki so večinoma neperspektivne in neučinkovite (vetrne elektrarne, fotovoltaika,…), ali pa v takšne tehnologije, ki so izjemno drage (jedrska fuzija). Kadar do resničnih znanstvenih prebojev kljub temu pride, se brž vzpostavi dimna zavesa, ki omogoča, da se zadeva umakne izpred oči javnosti. Z uveljavljenim nadzorom znanosti, medijev in tiska, ki je že dobro utečena praksa, si doslej nismo belili glave, saj se nismo zavedali, kako usodno je to z nas. A napredka ne more biti, dokler tega ne spregledamo.

Civilizacijo bi iz sedanjega nezavidljivega položaja hitro izvlekel že en sam znanstveni izum, ki bi omogočil resno preusmeritev sveta od fosilnih goriv h kakemu energentu, ki je cenen ali brezplačen ter ne onesnažuje okolja (prosta energija, vodik, elektrika). Brezplačna ali cenena energija bi prinesla pravo revolucijo v življenje človeka; rešila bi ga suženjstva delu in udinjanja kapitalu, prinesla bi večjo svobodo in razmah ustvarjalnosti. Na dan prihaja vse več informacij, da takšni izumi že kako stoletje obstajajo, a so na varnem v trezorjih.

Zgolj s peščico izmed številnih najpomembnejših izumov Nikole Tesle bi svet danes živel povsem drugače. Že leta 1915 je Tesla preizkusil elektrodinamični pogon, ki bi vse sedanje pogonske rešitve pometel med staro šaro. Rešuje namreč tudi problem obvladovanja gravitacije. Izumil je tudi motor na prosto energijo in pokazal poti za izrabo energije, prisotne v etru. Javnosti ni znano, da je bil življenjski cilj Nikole Tesle ustvariti zelo učinkovit stroj za letenje (leteči krožnik); v teoriji, deloma tudi v praksi, mu je uspelo rešiti vse tehnične probleme. Po njegovih (ukradenih) načrtih so ga dejansko realizirali najprej Nemci in nato Američani. V javnost so vendarle pricurljali podatki, da so s takimi letečimi stroji že v tridesetih letih minulega stoletja obiskali Mars in Mesec. Na obeh že desetletja obstajajo človeške kolonije. Ameriški javni vesoljski program je le paravan pred očmi javnosti, za katerim se skriva osupljiva vesoljska tehnologija, ki presega tudi nekatere zelo smele predstave znanstvene fantastike. Znano je, da so Američani že v petdesetih letih eksperimentirali s teleportacijo. Zdi se, kot da se je tedaj razvoj popolnoma ustavil, a to je seveda laž; le umaknil se je izpred oči javnosti, ki z opranimi možgani verjame, da pravega napredka ni.

 


Zadušeni napredek

Iz najvišjih znanstvenih krogov je bilo vedno poskrbljeno, da nove  teorije in koncepti  naprednih raziskovalcev in znanstvenikov, ki so si prizadevali za rešitve v duhu osvoboditve, napredka človeka in zagotovitev njegovega blagostanja, niso mogli tekmovati z uveljavljenimi. Praviloma so bili napredni avtorji  diskreditirani, njihovi laboratoriji uničeni, rezultati pa odstranjeni in dobro skriti. Takšni veliki možje in žene so bili, če ne omenjamo Nikole Tesle: Wilhelm Reich, Royal Rife, Antoine Bechamp, John Tilden, Rudolf Steiner, Bruno Groening, Gvido Ebner, Victor Schauberger, Johanna Budwig in številni drugi. V šolskih učbenikih boste zaman iskali informacije o njihovih resničnih dosežkih.

Obenem z zaviranjem napredne znanosti v javni domeni je znanost postala privilegij velikih koncernov in se usmerila v selektivne raziskave, ki zasledujejo zgolj cilje v interesu kapitala. V interesu tega je, da je človek bolan, nesrečen in neveden, kar seveda zagotavlja veliko posla in velike dobičke. Danes je 90 odstotkov vseh patentov visoke tehnologije v rokah globalnih korporacij.

Tudi zato, ker je sodobna znanost vse dražja, jo je bilo že od prehoda v dvajseto stoletje skozi instrument financiranja preprosto zauzdati. Usmeritve in razvojni programi so v vse večji meri diktirani s strani korporacijskih financerjev, ki jim javno dobro ni mar. Pritisk na razvojna okolja in akademske institucije je najbolj zavrt na področjih, kjer bi lahko z bazičnimi raziskavami odprli novo razumevanje narave, (npr. pri poglobljenem razumevanju elektromagnetnih pojavov, etra, gravitacije…) in človeka (razumevanje zavesti in zavestnih pojavov, naše identitete). Znanost se skoraj izključno usmerja v tiste tehnologije, s katerimi se človeka lahko še bolj zasužnji, pahne v še večjo odvisnost in še bolj odreže od njegovih korenin.

Že nekaj desetletij smo tako priča odmevnim dosežkom kemične in farmacevtske industrije, ki izvajata nad družbo prikrito nasilje. Korporacijski agroterorizem se kaže v posiljevanju kmetijstva z gensko modificiranimi rastlinskimi kulturami, ki ob uporabi posebnih tehnik (npr. terminatorske tehnologije pri semenih), vodijo v zasužnjevanje kmetov, zastrupljanje človeka in degradacijo biološke pestrosti. Patentiranje rastlinskih kultur in njihovih genomov (Monsanto), poplava gensko spremenjenih rastlin ter biološko in kulturno piratstvo doživljajo alarmantne razsežnosti.

Na področju genske tehnologije smo po odmevnem dosežku dešifriranja človeškega genoma izpostavljeni obljubam, da bo znanost kmalu ponudila umetne nadomestne človeške organe. Malokdo se zaveda, da genska tehnologija vodi v razčlovečenje človeka z reduciranjem človeka na skupek genov; gre za onečaščenje življenja na golo uporabno vrednost. Genetska diferenciacija (sposobni in nesposobni osebki) in stigmatizacija gensko manjvrednih so naslednji koraki na vidiku. S trosenjem iluzij o odpravi vseh obolenj, pripravi nadomestnih organov in podobnimi prijemi so javnost prepričali v vsemogočnost znanstvene misli. Sporočajo nam, da prava pot ni poudarjena skrb za zdravje temveč krpanje uničenega telesa.

Nadalje smo soočeni z velikimi uspehi komunikacijske tehnologije in zaslepljeni s silno uporabnimi sistemi za mobilno komuniciranje. Ne sprašujemo se, kakšno ceno bo plačalo za to okolje (pomor čebel?) in naše zdravje. V zadnjem času si veliko obetamo od nanotehnologije, ki pa je nova, še veliko večja past. Velikih nevarnosti, ki se skrivajo v teh tehnologijah, se slabo informirana, neosveščena javnost seveda ne zaveda.

Se nadaljuje

Objavljeno v reviji Misteriji (avgust 2011)