Zadnji stadij kapitalizma je neoliberalizem, novi liberalizem, kar pomeni, da si kapital svobodno jemlje, kar si poželi; po ukinitvi trgovinskih pregrad je prestopil meje držav, si podredil državne mehanizme, si zagotovil prost pretok kapitala preko državnih meja in se polastil naravnih in javnih dobrin. Svet je s tem za kapital postal en sam velik paš­nik brez ovir. Nakopičeno državno premoženje, podjetja in tovarne so mu kot zrelo sadje, iz katerega iztisne ustvar­jeno vrednost, ljudje pa smo kot ovce za striženje.

Kdor misli, da kapitalizem v času krize doživlja stisko, se moti. Akumulacija v finančnem sektorju raste tudi v času krize, ob zadnji naj bi se povečala za okoli tisoč milijard €. Vrtoglava zadolženost ne poga­nja več potrošnje pač pa nasprotno, zadolženi državni proračuni pa se v prvi vrsti uporabljajo za krpanje finančnih lukenj bančnega sistema.

Eden bistvenih ukrepov neoliberalne politike je privatizacija. Kako huda past je to, se marsikdo ne zaveda. Omogoča prilaščanje nakopičenega družbenega premoženja, ustvarjenega v desetletjih gospodarske rasti. Gre za odkrit rop, siromašenje družbe in pospešeno prelivanje bogastva od revnih k bogatim.

S privatizacijo državnega premoženja se zasebnemu kapitalu odpre možnost za investiranje v varno tržišče storitev in dobrin, ki je bilo doslej zanj zaprto. Družbene dejavnosti nin sistemi, ki za zdrav razvoj družbe ne smejo biti v službi kapitala (npr. izobraževanje, zdravstvo, šolstvo, telekomunikacije, železniški sistem, vodovodni sistem…) se po privatiziranju preusme­rijo k edinemu cilju – profitu lastnikov. Ker so javne usluge načeloma poceni, je tu veliko prostora za nove dobičke, še pose­bej, če država proda javne dobrine za drobiž, kar se pogosto dogaja zaradi preza­dol­ženosti. Tako se ogromno akumulira­ne­ga družbenega bogastva prelije v privatne žepe, podjetjem pa omogoči monopolni položaj.
Privatizacija torej ni le sistem uzakonjenega ropanja temveč tudi razčlovečenja družbe. Je zanesljiv način za uničenje socialnih mehanizmov družbe, demontažo državne regulative, razvrednotenje človeka in njegovo ekonomsko zasužnjenje. Ekspresna pot do obubožanja in  erozije družbe torej.
(Odličen grški dokumentarec Catastroika o posledicah privatizacije v Rusiji, Nemčiji, Angliji in Grčiji si preposto morate pogledati)

Skoraj vsa naša politika, tudi večina strank in političnega podmladka, sledi ideji neoliberalizma in se navdu­šuje nad privatizacijo. Zakaj? Politiki se zavedajo, da je globalna politika podrejena interesom svetovnega finančnega kapita­la, v EU bruseljski politiki in birokraciji. Domača politična in strankarska elita si želi mir­nega sožitja in eksistence v tem omrežju evropske oblasti, za svojo lojalnost pa si obeta svoj delež plena.

Zakaj je ideji o privatizaciji naklonjen tudi precejšen del javnosti? Javnost slepijo z na videz logičnimi paro­la­mi: »država je slab gospodar«, »država se mora umakniti iz podjetij«, »privatna iniciativa deluje mnogo bolje« in podobnimi, ki dajejo vtis o večji uspešnosti privatnih podjetij, kar pa so popolnoma neuteme­lje­­ne trditve. Uspešnost podjetij je odvisna od kako­vosti njihovih direktorjev, pa naj bodo podjetja v privatni ali državni lasti. Statistika celo pove, da propade mnogo več privatnih kot državnih podjetij. Problem naših državnih podjetij ni v državnem vodenju temveč v dejstvu, da so strankarski vrhovi v njihove nadzorne svete uspeli namestiti svoje marionete, preko katerih podjetja izkoriščajo kot svoj plen. Državna lastnina ni nikakršen problem, če lastniki delujejo v prid ljudstva.

Neoliberalistične ideje se trudijo pokazati v pozitivni luči, zato se ustvar­ja ustrezno psihozo. Poleg zgoraj omenje­nih parol posluša­mo še druge, ki opravi­čujejo ropanje, prilaščanje družbenega premo­ženja in razgradnjo socialne države. »Živeli smo preko svojih možnosti«, »socialna država je predraga«, »država mora poplačati svoje dolgove«, »bistveno je vztrajati v evro območju« in podobne izjave iz ust uglednih strokovnjakov dajejo lažen vtis, da gre za strokovno presojo. Kritična javnost, opozicija in sindikati se doslej niso dovolj odločno zganili, da bi jih argumentirano zavrnili.

S privatizacijo državne lastnine se okupatorski pohod neoliberalizma oziroma finančne industrije še ni končal. Po naravnih virih, na primer po vodi, je že segel. Jemal nam bo še naprej, dokler bo kaj vzeti. Bomo čakali, da nas sleče do spodnjic?

Da smo v tako nezavidljivem položaju so pravzaprav še najbolj krive naša apatičnost, pasivnost, plitvost in pomanjkanje volje. Čeprav tisočkrat naplahtani se še vedno ne potrudimo najti resnice v ozadju dogodkov in pobud. Ali bomo, da bi se zavedli, kaj se okrog nas zares dogaja in spoznali, kam to vodi, morali popolnoma obubožati?