Ali se tudi v vas vse bolj krepi notranje spoznanje: staro ne ustreza več? Preprosto zato, ker ne vodi v pravo smer in ustvarja vse večjo stisko. Potrebna je sprememba.

Na to spoznanje se ljudje v splošnem odzovejo na tri načine. Prvi, ki jih je največ, opažajo kup nepravilnosti in napak, a se ne zavedajo, da je to vendarle urejen sistem, ki pa ustreza le maloštevilnim. Nezadovoljni bentijo nad razmerami in s prstom kažejo na oblast, različne lobije in povzpetnike ter razgaljajo nastale krivice. Ne zavedajo se svet v ocesulastne odgovornosti in dejstva, da se bodo stvari spremenile šele takrat, ko se bodo spremenili sami. Poglavitna lastnost te skupine je na neznanju temelječa nemoč, izhajajoča iz zastarele predstave, da je posameznik v družbi popolnoma nemočen. V skladu s splošnim prepričanjem pač, da je človek nepomembna smet v vesolju, ki jo veter nosi sem in tja.

Drugi menijo, da razumejo, kaj se dogaja, a se svoje odgovornosti za nastali položaj zavedajo le bledo. Še vedno so ujeti v materialistični svetovni nazor, brez zavedanja, da človeka in družbo usmerjajo karmični in drugi duhovni zakoni in ne naključje. Precenjujejo svoje znanje in so polni nasvetov in receptov za pravični svet, a čakajo, da bodo potrebne korake napravili drugi. Številne med njimi mika, da bi se povzpeli do vodilnih položajev, kjer bi lahko »napravili red«. A ta bi bil nova inačica reda, kakršen vlada zdaj.

Tretji so spregledali, da je naš planet dragocena šola za duše. Prestopili so prag čutnega pojmovanja sveta in se zavedajo duhovnega konteksta in širših dimenzij stvarstva. Vedo, da je vse skupaj proces razvoja človeka, proces bujenja in šola duhovne rasti. Ti ne obsojajo in ne kritizirajo razmer temveč iščejo nove poti, drugačne od dosedanjih. Delajo na sebi, saj vedo, da je zunanje odslikava notranjega; svet je takšen, kakršnega gradijo naše predstave o njem. Željni so novega znanja, miru, tesnejšega stika z naravo in samim seboj.

Čeprav komaj opazno, številčnost tretje skupine postopoma narašča, prvih dveh pa upada. Komaj opazno, a neizogibno se dogaja premik v kolektivni zavesti, ki mu botrujejo predvsem vse hujše naravne katastrofe in preizkušnje. Človeštvo bo nekoč zaživelo v slogi, miru in blagostanju. A možnosti, da se bo to zgodilo že v sedanji, peti človeški rasi, so precej pičle.

Sedanji položaj je posledica razmeroma nizke ravni zavedanja; premalo je znanja in notranje stabilnosti, preveč ujetosti v naučene polresnice in zgrešene koncepte, ki vodijo le v nove stiske. Sodobni človek se vse bolj utaplja v vabljivih tehnologijah, ki neizprosno krhajo vez z njegovimi koreninami.
Več stoletij je človek zanemarjal znanje o sebi, o svoji resnični naravi, o svojih potencialih, o smislu svojega življenja. Večino dandanes zanima le to, kako v sedanjih razmerah, ko se nam neoliberalna vrv vse tesneje zateguje za vratom, preživeti in morda najti vsaj nekaj užitka v življenju. Da nam manjka znanja za boljše življenje, se zaveda le malokdo.

Človek, ki ne ve, kdo je in kakšno je njegovo poslanstvo, se brez težav sprijazni z neustreznim položajem, saj ne ve, kaj je zanj ustrezno. S spoznanjem, da ni smet v vesolju temveč čudovito, božansko bitje, vredno svobode in ljubezni, se vse spremeni.



Narobe svet

Zazrti le h kratkoročnim ciljem ne znamo z analizo stanja dognati, kaj se z nami dogaja. Vlade nas zavajajo z obljubami boljšega življenja, v resnici pa želijo obdržati pridobljene privilegije in status quo. Mediji nas zavajajo z informacijami, da bi nas odvrnili od pomembnih vprašanj. Medicina nam ne želi zagotoviti trdnega zdravja, saj tako zagotavlja delo sebi in dobiček farmacevtski industriji. Zgodovinarji skrivajo resnico, da ne bi prepoznali manipulacij tistih, ki iz ozadja upravljajo s svetom. Znanost nas drži na nizki ravni razumevanja, da bi ne prišli do tehnologije, ki lahko v hipu reši svet revščine in manipulacije …

Vse to in še marsikaj nam daje občutek, da živimo v narobe svetu, katerega značilnost je, da so stvari večinoma šle v svoje nasprotje. To se kaže tudi v tem, da ženske igrajo moške vloge, moški pa so vse bolj poženščeni. A ne znamo izluščiti dejstva, da je kronski greh sedanje družbe sebičnost, ki za svoje ozke cilje izkorišča vse. Ego, ki je srčnost skoraj popolnoma poteptal, dominira in zdi se, da je neskončno močan. Resnica se je morala umakniti laži in tako je dandanes tako na ravni institucij kot posameznikov biti neiskren ali lažniv nekaj popolnoma običajnega.

Povedano nas lahko zapelje v malodušje in obup, če se nam ne posveti: vse to in še marsikaj drugega se dogaja zato, ker človek potrebuje resne preizkušnje, da bi lahko spoznal pomen iskrenosti in resnice in tako napredoval na višjo raven zavesti. Napredoval tako, da bi se odlepil od lažnih idealov, ki jim zdaj sledi, in se odločil na piedestal postaviti človečnost, ljubezen in modrost. Da bi to lahko storil, mora skozi bolečo izkušnjo, pridobiti pa mora tudi znanje, ki omogoča resnično razumevanje sveta in sebe.

Erozija duhovnih vrednot, ki se odraža na vsakem koraku, kaže, da smo s pravimi vrednotami izgubili stik. Oddaljili smo se od sprejemanja duhovnosti in si ne znamo predstavljati, da stvarnost bolj kot fizikalni zakoni upravljajo duhovne sile, ki jih ne poznamo. Razumljivo, kajti religije, ki so poklicane za duhovno opismenjevanje ljudi, niso opravile svojega dela; duhovno znanje so nam predstavile v zelo popačeni podobi in ga obenem izkoristile za svoje cilje.

Notranja duhovna moč je tisto česar človeku najbolj primanjkuje. Te pa ni mogoče pridobiti s poznavanjem cerkvenih dogem in verskih zgodbic pač pa z znanjem o duhovni naravi človeškega bitja, o njegovem poslanstvu ter o prostranstvih, v katerih bivamo v sanjah in po smrti. Osupljivo, kako malo v enaindvajsetem stoletju vemo o življenju in stvarstvu ter kako pomanjkljiv je naš mozaik razumevanja stvarnosti. Temu ustrezna je tudi kakovost naših življenj. Materializem nam je krepko omejil širino zavedanja.

Sočutje, etika in ljubezen so elementi iz duhovnega sveta. Zato tehnološko znanje ne more prispevati k resničnemu dvigu zavesti; brez etične komponente je to znanje največkrat pogubno v rokah tistih, ki si z njim zagotovijo premoč in  nadvlado. Etike v tehničnem, materialnem svetu ne moremo najti.

Civilizacije ne morejo rešiti še tako briljantni tehnološki izumi, kajti problem se skriva v človeku in ne zunaj njega. Brez krepitve srčnosti, brez sočutja in tolerantnosti do bližnjega svet ne more postati kaj več kot poligon za merjenje sil.



Pot iz zagate

Da se družba hitreje ne premakne k pravim rešitvam, so krivi vsesplošna apatija, pomanjkanje volje in pravega interesa. Ljudje z nizkim mnenjem o sebi, z »opranimi možgani«, nasedajo lažnim informacijam; raje se sprijaznijo z lažmi kot da bi se soočili s kruto resnico. Tako se večina ne zaveda, kaj je v ozadju globalnega dogajanja, niti dejstva, da je naše pojmovanje stvarnosti in znanje v naših glavah obupno zastarelo. Imamo problem: ne zavedamo se, da je sedanje znanje popolnoma neustrezno, in njegovo neprijetno posledico: pravega znanja ne iščemo. A to je čisto po volji vladajočim strukturam, kajti z neukimi in prestrašenimi ljudmi, polnimi omejujočih prepričanj in predstav je mnogo laže manipulirati.

Potrebujemo novo znanje, odprto življenju in širšim razsežnostim bivanja ter razumevanju kozmičnih zakonov, ki vodijo vse skupaj. Potrebujemo znanost, ki povezuje materialnost in področje nadčutnega. Takšna znanost ne sme biti abstraktna teorija, niti gola dogma ali nauk temveč vir za življenje in življenjskost. Dati nam mora tisto, kar bo naša življenja obogatilo, ga napravilo razumljivejšega, naše duše pa bolj sposobne, čvrste, odločne in nasploh boljše. Takšna znanost že obstaja, le da ji še nismo odprli vrat.

Bistveno vprašane je zato, kje ustrezno znanje iskati. Vsak išče po svoje. V svojem raziskovanju sem se v desetletjih dokopal do obsežnega opusa, ki sem ga razkrival v svojih knjigah in na spletni strani www.prisluhni.si. Zahodni svet se je duhovnosti odločneje pričel odpirati s teozofijo madame Blavatsky. Ustreznejše temelje duhovni znanosti je ponudila antropozofija, podprta z duhovnimi izkustvi njenega ustanovitelja Rudolfa Steinerja. To znanost je v zadnjem stoletju nadgradil ustanovitelj šole sodobne gnoze, Samael Aun Weor, ki je posebej izpostavil tiste najpomembnejše teme in praktična znanja – posebno to velja za prepoznavo ega in ustrezen odnos do spolnosti – ki so sodobnemu človeku najpotrebnejša. Ta modrost je zahodnemu človeku veliko bližja kot tista iz vzhodnih, naši kulturi veliko bolj tujih duhovnih logov.

Resnico bo treba ponovno odkriti. Razmislite, kako resnične se vam zdijo naslednje trditve, ki se ujemajo z najstarejšo duhovno tradicijo, pa tudi z antropozofijo in gnostiko: Stvarstvo je živo bitje, v katerem se svetovi rojevajo in umirajo. Smisel vesolja je v razvoju zavesti, kar se udejanja skozi živa bitja. Duh je tisti, ki ustvari, oživi in obvladuje materijo, zato materialnost ne more biti temelj eksistence in celotnega stvarstva. Duh se je šele v zadnjem obdobju razvoja, v t.i. Zemljinem ciklu, zgostil do trdnosti, kakršno danes označujemo kot »trdna snov«. Mineralno kraljestvo je v razvoju stvarstva nastalo zadnje. Človeška telesa so bila še v času Lemurije povsem tekoča, vodena. Kot vse v vesolju tudi življenje duše – ki je neuničljiva, inteligentna energija – poteka ciklično, v nizu zaporednih utelešenj, inkarnacij.

Navedene trditve pomagajo vzpostaviti ustrezen odnos do narave, sočloveka in nas samih. Na polresnicah in lažeh, tudi tistih o zgodovini človeštva, ni mogoče graditi prihodnosti. Dejstvo je, da razvoj človeške družbe še malo ni svoboden in demokratičen; od nekdaj smo vodeni s strani elit, ki bivajo na planetu od pamtiveka in ves svet vodijo v skladu s svojimi cilji. To področje sem raziskoval več let in svoja raziskovanja strnil v knjigi Človek je več. Brez poznavanja načinov manipulacije in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni, se ni mogoče zavarovati pred grožnjami, ki nam pretijo. Bistveno spoznanje ob tem je: vse te preizkušnje so potrebne lekcije za našo osebno in skupno rast.

Povedano velja tudi na osebni ravni. Ker ne razumemo, kaj nas ovira pri odločanju za pogumnejša, srečnejša, svobodnejša dejanja, vztrajamo pri starih programih in vedenjskih vzorcih in se vrtimo v začaranem krogu. Ker se ne rešimo psihičnih bremen, ki smo si jih največkrat naložili že v otroštvu, klecamo pod njimi in se opotekamo skozi življenje. A zavestno bitje ima možnost izbire. Kadarkoli se lahko odločimo, prestavimo v višjo prestavo in se odpeljemo v boljši svet.
Kakovost življenja je odvisna od razumevanja stvarnosti. Še nikoli ni bilo tako pomembno kot danes zagotoviti si pravo znanje. To znanje je kot luč, ki razjasni temo in omogoči napraviti nove korake.



Znanje je luč

Znanje o tem, kaj se dogaja, znanje o pravi naravi stvarnosti, znanje o nas samih in naših nepoznanih potencialih je tisto, ki nas edino lahko reši.

Še danes velja modrost, nekoč napisana nad vhodom v svetišče v Delfih: »Spoznaj sebe in spoznal boš vesolje in svet.« Razumeti sebe je ključ, ki odpira vrata pravim odgovorom. Treba je prekiniti z obstoječim in se podati v novo, ki veliko več obeta.

Prvi pogoj za napredek je iskrena odločitev, hotenje spremeniti sebe. Sprejeti moramo odgovornost za nastalo stanje, zamenjati vlogo žrtve z vlogo akterja. Z našim napredkom se spremeni družba in svet okoli nas. Napredek zahteva veliko energije in prinaša ovire, s katerimi se bo treba spopasti. Smo pripravljeni na to?

Danes je na razpolago mnogo popolnejše in kompleksnejše znanje o ustroju stvarnosti kot nam ga lahko ponudi uradna znanost. Problem ni to znanje osvojiti temveč ločiti se od sedanjih omejujočih, okostenelih predstav, ki omejujejo našo sposobnost dojemanja.

S širjenjem zavedanja in kopičenjem pravega znanja raste naša želja po duhovnem očiščenju. Želimo se razbremeniti psihičnih bremen in travm, ki bremenijo našo zavest in podzavest. Z odpuščanjem zamer in obsodb ter s čiščenjem čustev pride do drastične razbremenitve, sproščena energija pa je na voljo za kreativnost in duhovno rast. Spoznamo resnične vzroke svojih bolezni in jih presežemo.

Z novim znanjem, rešen suženjstva egu in razbremenjen psihičnih bremen človek preneha biti »intelektualna žival«; postane Človek, kakršen je bil začrtan na načrtovalni deski Stvarnika. Takšen človek razume enost življenja in se zaveda božanskih potencialov v sebi. Tako sijoč, svoboden in ljubeč rešuje probleme na povsem novi, višji ravni.

Svet, kakršnega imamo, je natanko takšen kot si ga zaslužimo. Sestavljamo ga nepopolni, sebični posamezniki, obremenjeni s pohlepom, pohoto, zavistjo, ponosom, lenobo in drugimi hibami, ki se nam tako očitno kažejo v zunanjem svetu. Boljše življenje si zaslužimo s tem, da se odločimo plemeniteje zaživeti sami. In glej ga šmenta – za kaj takšnega potrebujemo natanko takšne lekcije, ki nam jih prinaša vsakdanjik. Le da jih doslej kot takšne nismo obravnavali.