V Sloveniji menda raste še posebej bujno, in to brez sajenja, zalivanja in gnojenja, pri tem pa je odporna na vsako vremensko nepriliko – zmrzal, vročino, povodenj ali točo. Kaj je to?

Rešitev uganke je razvidna iz naslova tega članka. Gre za eno najbolj podcenjenih negativnih lastnosti naše osebnosti, ki jo imamo v takšni ali drugačni obliki vsi, a se pretkano pretvarja, da ne obstaja ali pa se poskuša preleviti v nekaj drugega. Imenujemo jo tudi nevoščljivost, neprivoščljivost ali po domače »fovšija«. Ljudski rek še Zavist mdodaja, da bi v primeru, da bi fovšija gorela, Slovenija ne potrebovala nobene druge kurjave; menda bi jo lahko celo izvažali. Še bolj znan pa je morda tisti, da »ni nič hudega, če ti je crknila krava, če sta le sosedu crknili dve.«

Egu je neznosna misel, da bi bil kdo uspešnejši, uglednejši, bogatejši od njega, da bi imel več ali boljše; to bi pač omajalo njegov ugled, kar hoče za vsako ceno preprečiti. Zato »kuri« veliko naše življenjske energije in jo usmerja tako, da bi (zopet) vzpostavil dominanten položaj. Zavist ni omejena le na materialne stvari; predmet zavisti je lahko karkoli. Lahko smo zavistni za talente, ugled, lastnosti, priložnosti, srečo, okoliščine ter celo za ideje, vizije, navdušenje …

Zavist je slepa, kajti to, kar hočemo, ni realno, je le posledica slepila – egovega strahu, da bo izgubil svoj vzvišen položaj in ugled. Zavist zamegli zavedanje in povzroči frustracijo. Oporo ji dajejo nekatere druge osebnostne hibe, na primer ponos – zakaj bi bil drugi pomembnejši kot jaz – ali lenoba – tisto, po čemer hlepimo, želimo doseči na lahek način.

Zavist ni pasivna temveč zelo aktivna lastnost, ker se opira na dejavnost nenehnega vrednotenja, presojanja, primerjanja, ocenjevanja, tehtanja in računanja, ter na živo željo, ki vznikne ob pogledu ali opažanju predmeta zavisti. Zakaj bi bil drugi bolj upravičen do nečesa kot jaz – si pravimo in se nemudoma lotimo kalkulacije, kako bi se dalo zopet zagotoviti prvenstvo.

Posebno ugodno okolje za razvoj zavisti se pojavi takrat, ko se znajdemo v kaki stiski ali krizi – osebnostni, materialni ali zdravstveni, ko smo slabega počutja, ko nekaj pogrešamo … Takrat so ugodne razmere tudi za razvoj drugih osebnostnih hib, če se z nekoliko večjo mero zavedanja ne usmerimo raje k vrlinam.

Zavist se pojavi znotraj nas zaradi nečesa, kar opažamo zunaj, v odnosu z nekom ali nečim. Rodila se je iz spolne želje (želje po posedovanju bitja nasprotnega spola) in se transformirala, spreminjala, se učila hraniti z drugimi. Postala je pošast.

V nasprotju z jezo sodi zavist med tiste osebnostne hibe, ki nikoli ne dosežejo zadovoljitve. Zavistni smo lahko že v naslednjem hipu, ko smo soseda presegli z novim avtom, a on je – glej ga zlomka – iz svojega konjiča pospremil prelestno mladenko …

Zavistneži so nagnjeni k posnemanju, kopiranju drugih, ne premorejo pa domišljije, da bi segli preko tega. Njihova presoja, kaj zares potrebujejo ali želijo, je zamegljena, njihova lastna vrednost doživlja udarce, njihov notranji mir je v razvalinah. Zato je zavist kot notranja rja, ki nas razkraja in notranje slabi.



Motor družbe

Tako kot vsaka stvar ima tudi zavist svojo pozitivno plat, ki nikakor ni nepomembna. Čeprav se morda komu zdi to pretiravanje, vendarle drži: zavist je motor družbe. Zavist poganja ljudi k vedno večjim in boljšim dosežkom, kajti usmerja nas v tekmovalnost in prisiljeno ustvarjalnost. Sklep je kajpak povsem preprost: če ne moreš preseči sosedovega dosežka, si moraš izmisliti nekaj novega. Vsako stvar je potrebno napraviti še bolje, kakovostneje, uspešneje, koristneje in kajpak z več profita. Zavisti marsikdaj ni mogoče ločiti od strahu pred konkurenco, ki se jima pridružuje še preživetveni strah. Včasih nastopajo skupaj kot pivski bratci. Vsi trije zožujejo zavest in dušijo pravo ustvarjalnost svobodne duše.

Verujoči v Darvinovo teorijo si mislimo, da je tekmovalnost nekaj povsem naravnega, zato jo srečujemo na vseh področjih življenja – na političnem, ekonomskem, športnem, osebnem, intelektualnem, kulturnem … Biti drugi pač pomeni biti prvi med poraženci …

Tekmovalnost je realno gledano nekaj negativnega, saj sočloveka odriva, ga poskuša postaviti v slabši položaj ali kako drugače »izločiti iz igre«, pa vendar ima v materialistični fazi razvoja družbe pomem­bno vlogo, saj po njeni zaslugi individualnost človeka dosega ekstremne vrednosti. Obvladovanje moči posebno za moške nikakor ni majhna stvar. A kogar dobi v svojo pest pohlep, je izgubljen.

In še nekaj velja pripomniti: ljudje se globoko v sebi zavedamo svoje božanskosti in moči, kar nas usmerja v pasivnost; po zaslugi tekmovalnosti, spodbujeni z zavistjo, pa se aktiviramo, poženemo v tek, postanemo dejavni, ustvarjalni, domiselni, inovativni … Zavist tako rekoč poganja civilizacijsko kolo, v katerem vsak od nas zavzema svoje mesto, s svojimi majhnimi načrti in cilji, in se tako ali drugače peha k boljšemu življenju. Brez zavisti bi se – bog ne daj – to kolo utegnilo ustaviti!

No, nikakor pa si ne smemo delati utvar, da se aktivnosti človeka ne da spodbuditi tudi na kak prijaznejši način.



Pasti zavisti

Usodno v zvezi z zavistjo je to, da nas avtomatično postavi na nasprotni breg od tistega, ki je zavist povzročil, ne da bi bil on za to kaj kriv; spremenimo ga v svojega nasprotnika, v »izdajalca prijateljstva«, v nekoga, ki je deležen zaničevanja in obsodbe. Kot bi nas prevaral, razočaral, izdal, prekršil zvestobo, zlorabil zaupanje in podobno. Naposled zavist pripelje do tega, da vse očitano počnemo mi sami. Ego zavisti nas v končni fazi potisne v vlogo prevaranta. Nevarno je to, da se ta proces odvije po tihem, ne da bi se ga jasno zavedali. Ko se naposled osvestimo, je marsikdaj že prepozno. Škoda je storjena, prijateljstvo uničeno …

Neprepoznana zavist se lahko prelevi v odkrito sovraštvo, ljubosumnost ali zamero, nam pa se ne sanja, da je vzrok za to v nas samih, v defektu, ki ga nosimo v sebi.

Zavist nam pokvari počutje. V primeru nekaterih drugih osebnostnih hib, denimo jeze, ponosa ali nečimrnosti, se počutimo dobro, smo polni energije, ki nas preplavi in vzbudi občutek večje živosti, v primeru zavisti in pohlepa pa se nam zazdi, kot bi nas nenadoma nekdo polil z mrzlo vodo ali dal okusiti gnilo jabolko. Nezavedno za to svoje slabo počutje okrivimo tistega, ki je zavist »povzročil« in se mu skušamo maščevati.

Zaradi tistih, ki jim zavidamo – na primer dobro situiranih ljudi, ljudi na položajih – nastane v nas nekakšna psihološka pregrada do njih, ki rodi distanco, odpor ali prezir. Navzlic temu želja, da bi imeli tisto, kar imajo oni, ne usahne. S tlečo zavistjo v sebi smo polni kritičnih besed, ki letijo na osovražene. Obrekovanje – škodljivi komunikacijski plevel – najde v zavisti plodna tla za svoj razmah. Celo do prijatelja, ki ni ničesar ušpičil, zaradi nenadne zavisti lahko kar na lepem postanemo nenavadno kritični in na ta način izrazimo svoje nezadovoljstvo. Lahko tudi iščemo dlako v jajcu, čeprav nimamo za to nikakršnih realnih razlogov, razen tega, da želimo zadostiti svoji antipatiji.

Zavist pa lahko pripelje tudi do na videz nasprotnih reakcij – do servilnosti, klečeplazenja, prilizovanja. A to je le zamaskirano sovraštvo. Pri nas ljudsko pravimo, da nekomu »lezemo v rit«. V ozadju običajno ni občudovanje temveč preračunljivost, ko si od prilizovanja obetamo koristi zase. Kajpada gre za nepoštenost, neiskrenost in preračunljivost.

V Italiji je nekoč polovica Italijanov politika Berlusconija sovražila, bentila nad njim in ga razglašala za nemoralneža, polovica pa mu je zavidala in ga kovala v zvezde. Zanimivo je, da so ga občudovale še celo stare mame, pa tudi mladoletnice.

Zavistnež se lahko prelevi v večnega oportunista, neumornega nasprotnika sistema, oblasti, družbe, vseh in vsakogar; njegov kompas je vedno usmerjen v kljubovanje. Tak človek je popolnoma izgubil sebe, presahnila sta njegov notranji instinkt za pravičnost in občutek za etično ravnanje. Iz takšnega stanja ga lahko reši le močan udarec: velika kriza, huda bolezen ali velika izguba.

Zavist ima izvor v notranjem pomanjkanju, ko smo izgubili povezavo z notranjo Bitjo. Zato ne najdemo moči v sebi, da bi napravili tisto, kar je treba. To nas lahko vodi tudi v druga negativna psihična stanja, ki v tem pomanjkanju najdejo ugodna tla za svojo rast: v žalost zaradi nesposobnosti, da bi bili uspešni, v depresijo zaradi klavrnega razočaranja nad seboj, v obup zaradi tragičnega občutka brezizhodnosti …

Brez dvoma zavist in vsa negativna razpoloženja, ki izvirajo iz nje, spodjedajo našo vitalnost in zmanjšujejo našo življenjsko moč. Tako razsipamo svojo življenjsko energijo in jo usmerjamo v cilje, ki so v škodo nam in drugim. A ne le to – okvarijo naše bioenergijsko polje in tako poškodujejo naše telo; povzročijo bolezen. Ceno za psihološke defekte in egove pustolovščine pač vedno plača naše telo.



Manj je več

Ljudje nekaterih astroloških znamenj so bolj nagnjeni k zavisti kot drugi; tudi nekateri značajski tipi primež zavisti mnogo močneje občutijo kot drugi.

Pomembno je, da se vsak od nas iskreno vpraša, kakšno raven zavisti opaža pri sebi in kako reagira, kadar mu ta sede za vrat. Morda na materialni ravni ne najdete niti trohice zavisti. Kaj pa na nematerialnem področju? Ali komu zavidate uspeh, modrost, srečo, ljubečo partnerko, večjo spolno moč, intelekt … ?

Ko se odločimo, da bomo s svojo zavistjo nekaj napravili, se pojavi možnost, da jo iztrgamo iz sebe. Ker ima zavist korenine globoko v psihi, je treba kar dobro pobrskati po sebi. Koristno je napraviti nekakšen psihološki obračun.

Prvi korak je, da dobro premislimo o dejstvih, ki smo jih poskušali v tem zapisu predstaviti. Posebno pomembno je, da se soočimo z lastnim odnosom do stvari, ki jih hočemo v življenju, in se vprašamo, kaj v življenju zares potrebujemo za zadostitev svojih realnih potreb. Kakšne naše realne potrebe pravzaprav so? Škoda je trošiti energijo za stvari, ki služijo le polnjenju vreče brez dna. Vsega ne moremo imeti, zato je primerno premisliti, kaj vse tlačimo v svoje življenje. Prepoznajmo, kaj nas resnično zanima. Stara modrost pravi: manj (stvari) pomeni več (sreče) in obratno.

Čeprav bi marsikdo utegnil v to dvomiti, nas vse materialne stvari v resnici bremenijo, nam kradejo energijo, zahtevajo pozornost in vzdrževanje; vsaka terja delček naše vitalnosti. Vse to, kar imamo, pa nas ne dela le vse bolj odvisne in nemočne, temveč nas tudi oddaljuje od tega, kar nas lahko osreči. Iskanje zadovoljstva pomeni, da se oddaljujemo od sreče, kajti zadovoljstvo vedno pride v paru z nezadovoljstvom. Ali ne bi mogli biti povsem zadovoljni tudi z manj luksuza, udobja, pripomočkov, igrač, rekvizitov? Preprostost pripomore, da se lažje osvobodimo ujetništva materialnosti, ki dušo vse močneje uklepa v svoje spone. Ko se želje umaknejo, se tudi zavist (lahko vsaj do določene mere) poleže.

Ko smo tako prevetrili svoj odnos do stvari, se z naslednjimi vprašanji velja soočiti s svojim odnosom do sebe. Kaj v življenju pravzaprav hočem? V čem je smisel, da posnemam druge? Kaj je za mojo srečo resnično pomembno? K čemu sem bil doslej voden in kaj mi je to prineslo? Ali so bile moje odločitve prave? Ali sem dosegel svoje cilje? Kaj še moram storiti, da jih bom uresničil? Ali sem doslej osmislil svoje življenje in kaj bi za dosego tega lahko še storil? Ali sem prepoznal svoje talente in potenciale, jih razvil in uporabil? Ali lahko prepoznam, kakšno je moje življenjsko poslanstvo?

Takšna vprašanja nas vodijo k spoznanjem, k čemu v bodoče velja usmerjati svojo pozornost, h katerim ciljem je vredno usmerjati svoje napore. Le tako bomo lahko zaživeli kot človek, ki ve, kaj hoče, in napolnili svoje življenje s tistim, kar ima smisel. Vse ostalo je nekoristno in odveč! Svoje želje omejimo na tiste, ki nas izpolnjujejo. Posnemanje kogarkoli in česarkoli je nesmiselno.



Čustveni obračun

Ko smo se tako z zavistjo in dejavniki, ki stojijo v njenem ozadju, soočili na razumski ravni, je naslednji korak , da se spustimo na raven čustev in občutkov, na raven energij. V meditaciji podoživimo nek konkreten doživljaj, ko smo bili zavistni. Poskušamo obuditi psihološki okus zavisti in ga občutimo z vsemi čuti. Učinke zavisti opazujemo na različnih področjih oziroma v vsakem od petih centrov v telesu: intelektualnem, emocionalnem, motoričnem, instinktivnem in spolnem. Ali je bila želja v ozadju zavisti v skladu z našim novim razmišljanjem in odločitvami? Prepoznajmo, da smo se ujeli v egovo past in se odločimo, da se ji bomo v bodoče skrbno izogibali.

V naslednjem koraku bi bilo primerno, da bi se podali v občutenje stanja, ki je nasprotje zavisti. Toda zavist je ena od redkih osebnostnih hib, ki nima pravega nasprotja. Lahko bi sicer rekli, da so nasprotje zavisti – privoščljivost, sodelovanje, empatija, veselje za dobrobit drugega in še kaj, vendar primerjava ni ravno posrečena. Zato je v danem položaju najbolje, da se globoko zavemo, da imamo v sebi vse, kar potrebujemo za svojo srečo in za izpolnitev svojih življenjskih ciljev. Po nikomer se nam ni treba zgledovati. Po nobeni stvari, ki jo opazimo pri drugih, nam ni treba segati. Naš Kozmični Oče ve, kaj potrebujemo, dal nam je vse, kar nam pripada in tudi v bodoče bo zagotovil, da dobimo vse, kar nam je potrebno. Oprimo se nanj, oprimo se na njegovo jedro, ki ga nosimo v sebi in napravili bomo najbolje kar je možno storiti.

Prizadevati si za tisto, kar nas ne osrečuje, je nesmiselno, brezplodno početje. Prizadevati si za tisto, kar imajo drugi pa je tudi odraz slabe samopodobe. Treba je osvojiti zavest, da smo čudovito, enkratno, plemenito bitje, edinstveno med milijardami ljudi na Zemlji in da naš planet brez nas ne bi bil popoln. Namen, s katerim smo bili postavljeni nanj, je, da izživimo svojo edinstvenost in izvršimo posebne naloge, ki so nam bile zaupane z rojstvom. Vse drugo je manj pomembno. Kako živijo drugi in kaj imajo, ni naša stvar. Ob okrepljeni samopodobi in dostojanstvu ter zavedanju lastne vrednosti sta zavist in nevoščljivost prisiljena v stradanje.

Če mi je crknila krava, bom lahko še vedno hodil po mleko k sosedu (ali še bolje: k sosedi)!