Objavljeno kot odziv bralke na članek »Smrt je le konec nevednosti«, objavljen v reviji AURA junija 2008.

 

Pred kratkim sem zasledila v vaši reviji pogovor z gospo Rachel Meron iz Tel Aviva »Smrt je le konec nevednosti«. Prijetno napisan, berljiv članek me je zelo pritegnil, vendar ne samo zaradi objave, temveč ker gospo Rachel poznam in se udeležujem njenih delavnic. Ko sem ga prebrala, sem začutila potrebo, da vam napišem nekaj o tem, kako ta gospa na delavnicah deluje.

Sama sem  »dolgo iskala« odgovore na vprašanja o smislu življenja, o tem, kdo sem, kaj se moram naučiti. Prebrala sem veliko knjig, obiskovala predavanja, meditacije, iskala v drugih potrditve… Ko sem bila že prepričana, da sem iskano našla, sem razočarana ugotovila, da »duhovni učitelji«, ki sem jim močno zaupala in verjela vanje, funkcionirajo povsem drugače, kot učijo. To izkušnjo sem potrebovala, da sem prišla do spoznanja, kako pomembno je odpuščanje, čiščenje jeze, zamer in kako pomembna je hvaležnost ter sprejemanje ljudi takih kot so, brez obsojanja. 

To je bila nekakšna prelomnica v mojem življenju. Srečala sem gospo Rachel, ki je takoj poudarila, da ni duhovna učiteljica, in tudi ne zdraviteljica, pač pa naše ogledalo. Zelo iskreno in odkrito govori o svojem življenju, ki je zelo zanimivo in bogato, hkrati pa s svojimi izpovedmi in zgledom uči in seznanja o pravih vrednotah življenja.

Na njenih delavnicah sem se srečala z zelo pomembnimi življenjskimi resnicami: nihče ni kriv za naše tegobe, nihče “nam nič ne dela”; vsakdo nam je le ogledalo, ki zrcali nas same; ni dobrega, ni slabega – vse samo je; odpuščanje je tisti ‘vizum’, ki nam omogoči prehod iz teme v svetlobo; ni hudobnih ljudi, so le nesrečni ljudje, ki jih strah sili v napačna dejanja… 

Njene delavnice niso same sebi namen, na njih se zelo aktivno ukvarjamo z izzivi, ki nam jih prinaša resnično življenje. Ne trdi, da je njeno znanje in učenje edino pravilno; spodbuja, da sami raziskujemo tudi druge načine in iščemo na vseh področjih; ne vsiljuje svoje ‘resnice’, ampak spodbuja k iskanju lastne. Želi, da na delavnice prihajamo z vprašanji, ki izvirajo iz resničnega življenja, svojimi težavami in stiskami. Ob posamezni izpostavljeni težavi marsikdo ugotovi, da je bil odgovor namenjen tudi njemu, saj se srečuje s podobnimi stiskami. Prepričana sem, da na delavnicah gospe Rachel vsakdo lahko doživi preobrazbo stare miselnosti v novo, prijaznejšo, lepšo. Preobrazba posameznika pa pomeni preobrazbo družbe, kajti rek »spremeni se sam in spremeniš boš svet« je resničen.