OD TEKMOVALNOSTI K SODELOVANJU

Ko so našo atletinjo Jolando
Čeplak vprašali, kakšne odnose imajo na športnih prireditvah med seboj
tekmovalke takrat, ko ne tekmujejo, je bil njen odgovor:
"Nikakršnih." Presenetljiv odgovor, saj so bile športne igre od nekdaj
namenjene srečevanju in povezovanju. Zakaj so izgubile to vrednoto?

Eden od razlogov je gotovo pretirano poudarjanje tekmovalnosti in
komercializacija.
Tekmovalnost
vedno ustvarja ZMAGOVALCE in PORAŽENCE. Občutki prvih so najprej vzhičenost,
vznesenost, povzdignjenost, kasneje pa tudi vzvišenost, ogroženost, potreba po
vnovičnem potrjevanju, pa tudi strah pred izgubo položaja prvega in
najboljšega. Občutki drugih pa so poraženost, manjvrednost, žalost, pa tudi
zavist, zamera, obsojanje samega sebe … Vsa omenjena čustva (tudi vznesenost
in povzdignjenost) so v bistvu izključujoča – JAZ ali TI. Prav zaradi
izključujočih čustev, ki jih poraja tekmovalnost, le-ta zastruplja naše odnose.
Odnosi namreč temeljijo na povezovanju in čustvih, ki si jih lahko delimo.

Tekmovalnost namesto odnosa JAZ – TI, vzpostavlja odnos JAZ – ON, MI –
ONI
; oni, ki so
boljši, hitrejši, spretnejši, pametnejši … In če razširimo pogled na druga
področja življenja, v družbi vedno obstajajo "oni", ki imajo več
ugleda, denarja, moči. V službi obstajajo "oni" – naši sodelavci, ki
so uspešnejši, ki jih ima šef raje, ki imajo večjo pisarno, boljše delo;
"oni", ki si želijo naše delovno mesto, "oni", ki so
napredovali namesto nas … Tudi naši prijatelji so lahko "oni", ki
so bolj uspešni, bolj srečni, imajo lepšo dnevno sobo, boljši avto, so
"nekdo". Tudi svoje družinske člane lahko doživljamo kot
"one", ki ne razumejo, zakaj toliko delamo, zakaj nismo več z njimi;
so "oni", ki ne razumejo, da potrebujemo mir in počitek.
"On" je lahko tudi partner, ki ima drugačne želje, potrebe, predstave
o vzgoji otrok, drugačne vrednote …

Tekmovalnost podpihuje egoizem, skrb zase, za svojo družino, svoje podjetje, svoj narod.
Tekmovalnost usmerja pozornost k sebi, k lastnim interesom in zapira naša srca
za čustva drugih, za razumevanje drugačnih. S tem pa izgubljamo priložnost, da
bi se učili od drugih. Pojavi se občutek odtujenosti, osamljenosti in
ogroženosti, kar pa nas le še bolj zapira vase.

Tekmovalnost ubija ustvarjalnost. Študije, ki jih je naredil Alfie Kohn (predstavljene
so v knjigi z naslovom "No contest: The Case Against Competition" –
"Brez tekmovanja: Obtožba konkuriranja"), so v nasprotju z običajnim
prepričanjem pokazale, da je človek toliko uspešnejši, kolikor manj je
tekmovalen. Tekmovalnost namreč vzbuja strah, posledica strahu je zakrčenost in
s tem manjša delovna učinkovitost. Človek, ki ga je strah, deluje zgolj iz
strahu in ima zoženo vizijo. Človek je najbolj ustvarjalen takrat, kadar je
sproščen. Sproščen pa je takrat, ko se počuti varnega, ko se mu ni treba
dokazovati in tekmovati. Tekmovalnost, navaja Alfie Kohn, pa je napadalnost.

Tekmovalnost ustvarja odvisnost od zunanjih potrditev. Čim se primerjamo z nekom in na
osnovi tega gradimo občutek lastne vrednosti, smo se že ujeli v tekmovalnost.
Tekmovalnost temelji na primerjanju in vrednotenju. Nekaj časa je to lahko celo
vzpodbuda za rast in razvoj, a taka vzpodbuda gre vedno na račun odnosov. Tudi
deloholizem je lahko zgolj potreba po samopotrjevanju. Veliko ljudi dela in se
muči v službah, ki jim niso všeč, zgolj zaradi denarja in položaja, ki jim ga
nudijo.

Tekmovalnost nas razsredišča in nas oddaljuje od našega bistva. Pogosto tekmujemo zaradi drugih:
zaradi staršev, ki si želijo, da smo najboljši; zaradi partnerja, ki si želi,
da se uveljavimo. Lahko pa tekmujemo tudi zaradi sebe. Zaradi katerega dela
sebe? Tistega, ki misli, da rabi moč, položaj in denar, da bo njegovo življenje
srečno in osmišljeno. Žal gre za napačno prepričanje, za napačno pot. Denar,
moč in položaj ni tisto, kar bi nas dolgoročno osrečevalo.

Rabi
Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko
sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in
potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabi je pričakoval solze in
jezo. Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta
začela graditi nov grad. Dejal je: "Spoznal sem, da sta me naučila
pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa
in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali
slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo
to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za
roke."

Stiska je
tista, ki nam lahko pokaže, kaj je v življenju zares pomembno, za kaj si je
vredno prizadevati. Izkušnje tistih, ki so doživeli bližino smrti in so se
ponovno vrnili v življenje, razkrivajo, da je tisto, za kar naj bi si človek
prizadeval:  naučiti se bolj ljubiti, skrbeti za pravične medsebojne
odnose ter širiti zavest enosti in medsebojne povezanosti.

Tekmovalnost je v naših genih, vrojena je v naša telesa. Izvor tekmovalnosti je nagon po
samoohranitvi. Žival potrebuje teritorij, ki ji predstavlja varnost in vir
hrane. Žival brez teritorija je lačna in preganjana. Rastline potrebujejo
sončno svetlobo in v rasti tekmujejo zanjo. To, kar predstavlja živalim
teritorij in rastlinam svetloba, predstavlja človeku pozornost. Ljudje
potrebujemo pozornost in se borimo zanjo. Otrok skuša pridobiti pozornost, pa
četudi negativno (jeza, neodobravanje). Pozornost je hrana za človekovega duha.
Potrebujemo jo za "preživetje" in rast.

Tekmovalnost je prisotna v načinu vzgoje: "Kdo bo prvi v postelji, kdo
bo prvi vse pojedel …" In tako naprej v vrtcu, šoli, na univerzi, v
službi. Družbeni odnosi so danes utemeljeni na tekmovanju za moč in denar. Kdor
ima moč in denar, lahko drugim vsiljuje svoj red in svoje vrednote. Red in
vrednote pa so take, da njega samega podpirajo na tem položaju moči.
Zaradi tekmovalnosti, ki prinaša nenehen občutek ogroženosti, se posamezniki
začno združevati v skupine, ki omogočajo lažje preživetje, lažje uveljavljanje
in ohranjanje njihovih interesov. Kot se živali povežejo v čredo ali krdelo,
tako kot so se srednjeveški obrtniki združevali v cehe, tako se danes podjetja
združujejo, da bi povečala svoj vpliv in dobiček. Manjši in šibkejši se morajo
podrejati večjim in močnejšim. Borba za moč in denar je pahnila svet v vojne,
zaradi nje velik del sveta strada, planetu pa grozi ekološka katastrofa.
Tekmovalnost, ki navidez prinaša povezovanje in napredek, na drugi stani vodi v
uničevanje ljudi in planeta – vodi v pekel. In kakšna je razlika med peklom in
nebesi – to nam ilustrira stara zgodba.

Nek moški
je še za časa svojega življenja dobil dovoljenje, da obišče Nebesa in Pekel.
Najprej je šel v Pekel, kjer je videl veliko družbo ljudi, ki so sedeli za
dolgimi mizami, obloženimi z raznovrstno hrano. Kljub temu pa so bili ljudje
lačni in so jokali. Obiskovalec je takoj videl zakaj: njihove žlice in vilice
so bile daljše od njihovih rok, zato niso mogli prinesti hrane do svojih ust.
Nato je šel mož v Nebesa, kjer je videl enak  prizor: dolge mize, bogato
obložene s hrano vseh vrst. Tudi tukaj so imeli ljudje žlice in vilice daljše
od svojih rok ter so bili prav tako nesposobni hraniti sebe. Pa vendar so bili
veseli in dobro nahranjeni. Toda oni niso poskušali hraniti samega sebe.
Hranili so eden drugega.

Prvi korak, ki vodi k preseganju tekmovalnosti, je, da se zavemo, da ima človek
telo in zavest. Kot telesno bitje je podvržen tekmovalnosti, kot zavestno bitje
pa ima v sebi tudi drugačno potrebo, potrebo po povezanosti. Iz tega globljega
dela naše narave žari magnetna sila, ki nas odpira življenju in čuti življenje.
Ko se povezujemo s svojim notranjim jazom, razširjamo to pozitivno povezovalno
energijo. Bolj ko smo povezani s tem delom sebe, bolj se čutimo povezane z
drugimi; čutimo, da smo del celote; v nas se prebujata sočutje in odgovornost za
celoto.

Drugi korak, ki vzpodbuja sodelovanje, je usmerjanje
pozornosti od sebe k drugemu. Pozornost nas samodejno povezuje z drugimi;
odpira srce, da lahko začutimo potrebo in bolečino drugega. Ob tem se dotaknemo
tudi svoje bolečine, vendar nas ta bolečina ne stre, ampak nam omogoča, da se
učimo in gremo naprej. Vprašajmo se, kaj lahko naredimo za drugega? Kako lahko
postanemo pozitivna sila, kjer koli smo? Pri tem ni potrebno, da spreminjamo
svet. Dovolj je, da spremenimo svoj odnos do ljudi v bližnji okolici. Bodimo
pozorni na to, kakšne misli in želje gojimo – vključujoče ali izključujoče. Ali
ljudem pomagamo, jih spodbujamo ali jih kritiziramo? Ali v življenju le
jemljemo in pričakujemo ali tudi dajemo? Vedno lahko damo svojo pozornost.
Pozornost se vsakega dotakne, ga dvigne, potolaži in poveže z ljubeznijo.

Pri tem
ni potrebno, da si naložimo breme sveta na ramena. Začnimo z majhnimi koraki,
tam kjer smo, tam kjer čutimo probleme. Tam, od koder bi morda najraje
pobegnili, prav tam življenje morda potrebuje našo pozornost, našo pozitivno
energijo. Intuitivno začutimo, kje smo poklicani, da nekaj naredimo. Ostalo
prepustimo drugim. Morda se zdi, da je tekmovalnosti toliko, da se naš trud ne
bo poznal. Ampak …

Bilo je po
nevihti, ki je na obalo naplavila veliko število morskih zvezd. Tja je prišla
deklica, prijela zvezdo in jo vrgla nazaj v morje. Za njo je prišel moški in
rekel: "Preveč jih je, pusti, saj je vseeno." Deklica pa mu je
odgovorila: "Za tole pa ni bilo vseeno, kajne?"

Sodelovanje
je utemeljeno na zavedanju in čutenju celote, katere del smo.
Vsi si želimo
biti vključeni. Takrat čutimo, da smo pomembni in lahko prispevamo k celoti. To
osmišlja naše življenje in dela naše odnose polne. Podpora, ki jo nudimo eden
drugemu, omogoča, da rastemo. Razvojna vzpodbuda, ki pri tekmovalni
naravnanosti prihaja od zunaj, sedaj prihaja od znotraj. Sodelovanje ne
izpostavlja koristi posameznika, ampak ima v ospredju dobrobit celote, ki je
hkrati tudi dobrobit posameznika.

Sodelovanje
ustvarja sinergijo.
Naši kreativni potenciali se pri tem ne seštevajo,
ampak množijo. To lahko izjemno pospeši materialni in duhovni razvoj. Z
razvijanjem sodelovanja se bo naš planet trpljenja postopoma spremenil v Dom za
vse ljudi. Pred nami je čas odločitve. In kot je rekel G. B.  Shaw:
"Nič ni močnejšega od ideje, katere čas je prišel."

 

Barbara Novak
Škarja

http://www.cdk.si/soutripanje/st42/tekmovalnost_sodelovanje.htm