(Tomaž:) Čao, stari. Danes bi se lotila zelo zanimive teme. Rad bi slišal, kako ti vidiš ozadje sedanje globalne krize oziroma godlje, v kateri se je znašla civilizacija.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Zanimiva tema. Lotiva se je z vprašanjem: kaj je zate kriza – nekaj dobrega ali žalosten dogodek?

Hm. Da malo pomislim. Kriza je zame alarm, da se je razvoj odvijal v napačni smeri in da je potrebno korigirati kurz.
Je priložnost, da poiščemo pot, in razmislimo, kje smo udarili mimo.
Čeprav je zadeva sama boleča, so posledice dobre, sicer bi prišlo do
sesutja.

Zelo dobro! A zdaj bodi malo bolj natančen – praviš, razmislimo, kje smo udarili mimo. Mimo česa?

Mimo… mimo tistega, kar je v skladu z naravo… Ali pa v skladu s kozmičnimi zakoni, če hočeš.

Dobro. Kakšen pa je kozmični zakon? Kaj hoče narava?

Narava in kozmični zakon težita k uresničenju zakona evolucije. Zdaj me boš pa vprašal, kaj hoče evolucija. Hm. Evolucija hoče, da se življenje razvija k vse popolnejšim oblikam, k vse bolj razvitim oblikam zavesti. Sem povedal prav?

Odlično. Kaj praviš – imajo sedanje krize, ki jih je že cela kopica – finančna, energetska, okoljska, prehranska, zdravstvena, socialna
itd. kaj skupnega z načrtom evolucije? Vse te krize so med seboj tesno
povezane in vodijo ena k drugi, vendar, ali je zadaj kak očiten skupen objektivni vzrok?

No, morda je kriv silno hiter tehnološki razvoj, ki je človeštvu tako rekoč ušel iz nadzora. Razvoj
je doživel takšno eksplozijo, da vse znanje, ki je za podvojitev nekoč
potrebovalo tisočletja in stoletja, zdaj potrebuje za to le še nekaj
let.

Še bolj kritično kot
eksplozivna rast je dejstvo, da se je tako pomnožilo le
tehnično-tehnološko znanje, nematerialno, duhovno znanje pa je v
zadnjih dveh tisočletjih morda celo nazadovalo. Ta razkorak med obema
je tisti, ki je človeka vrgel iz harmonije z naravo in samim seboj.

Tu pa je narava udarila plat zvona. Če človek nadaljuje v tej smeri, se
bo povsem razčlovečil in uničil. Zapostavil je namreč tisto plat, ki je
za njegov napredek najpomembnejša, in dovolil, da ga pade v samopozabo
zaradi fasciniranja z zunanjim svetom, ki je sicer le pripomoček za
samospoznavo. Če bi človek vzporedno razvijal tudi svojo duhovno plat,
bi do sedanjih problemov ne prihajalo, saj bi cilji njegovega delovanja
ne bili kratkoročni temveč trajnostno naravnani, z naravo in okoljem bi
se ne ravnalo tako neodgovorno, človek bi znal obvladati svoja negativna čustva, pohlep in sebičnost.

Štekam. Zdaj vidim, da je ta tehnološki razvoj v resnici rakast,
ker se ne odvija na ravni celotnega organizma temveč samo njegovega
dela. In prav je, da se prekine, sicer bomo zgrmeli samo še globlje.
Vem, da smo v zahodni civilizaciji razvijali zgolj levo možgansko polovico,
ki je sedež logičnega uma in teh reči, desna, ki je sedež intuicije,
odgovorna za stik z duhovnimi sferami, pa je ostala daleč zadaj.

Smo kot ptič z enim krilom, ki ne more več leteti. Desno krilo je potrebno okrepiti, ali pa bomo za vedno ostali na tleh.

Lepo si to povedal. Ampak povej, kako
lahko zaslepljenim z materialnostjo in tistim, ki na duhovnost gledajo
podcenjujoče, razložiš, da je duhovna plat še kako pomembna?
Marsikdo ob besedi duhovnost pomisli, da je govora o religiji in takoj spusti rolete na ušesih.

Žal je res tako. A druga pot – razen te skozi informiranje – je lahko zelo boleča.
Lahko počakajo, da bodo na lastni koži doživeli, kako se jim bo sesul
svet, ko bodo čez noč izgubili vse premoženje ali pa jim bo vzeto
zdravje in jim bogastvo ne bo pomenilo prav nič več. Narava počne prav
to: pošilja nam zgovorna svarila, ki naj nam odprejo oči: kar je človek
ustvaril, se lahko v trenutku sesuje, bogastvo je ta trenutek realnost, naslednji trenutek pa je lahko le še spomin. Tudi procesi v družbi nas zdaj učijo prav to: včeraj si imel bajno premoženje kot naši tajkuni, jutri boš bankrotiral. Vse to nas opominja, da je vse, kar je povezano z materialnostjo, hudo minljivo in da se je treba preusmeriti h kategorijam, kjer čas nič ne pomeni in minljivosti ni. To pa je področje duhovne sfere.

Tistim, ki jih sedanje dogajanje še ni dovolj streznilo,  bi lahko priporočila: naj pomislijo, kaj vse bi utegnili izgubiti, ko se bo pot navzdol nadaljevala še nekaj mesecev
ali celo let. Kaj jim bo sploh ostalo od dosedanjih dolgoletnih
prizadevanj, ki se bo izkazalo, da so bila očitno brez smisla. In potem
naj iztuhtajo, kaj je zanje v življenju resnično  pomembno:
denar, moč, slava, ugled, ki so posledica sedanje usmeritve ali pa mir,
sreča, duhovno blagostanje, prijateljski odnosi, za katere bo treba
šele poiskati prave poti.

Treba se je zavedati še nečesa: tisti, ki vodijo to svetovno barko ali sodelujejo pri njenem usmerjanju – med drugim ameriški predsednik Obama in visoki člani evropske administracije kot tudi predsedniki drugih vlad – ne le, da javnosti ne obvestijo za kaj gre, temveč vlečejo poteze, ki krizo še poglabljajo s tem, ko z "blaženjem posledic" omogočajo nadaljevanje stare politike. Ne pričakujmo rešitve od vlad in uradnih institucij. Treba je začeti pri sebi. Tisti,
ki ne bodo pravočasno spoznali, za kaj gre, ne bodo znali najti rešitve
v svetu, ki se bo sesuval sam vase. Tisti pa, ki bodo dojeli za kaj gre
in se zavedli, da človek ni le materialno bitje,  bodo znali prenesti materialno razdejanje brez samouničenja.

Stari, tole je pomembno sporočilo. Škoda, da se tako malo ljudi tega zaveda.

Vse več je takih, ki se pričenjajo zavedati, mladi mož, vse več…