Vse mora voditi h končnemu cilju – dobičku.[i]

Vaš Bog – to so le tolarji in zlati:
v čem boljši ste od ajdovskega sveta,
da njim malik je eden, vam sto hkrati?
[ii]

Splošna formula kapitala je preobrazba neke vsote denarja v večjo vsoto denarja s pomočjo blaga, D B D´, uporaba delovne sile in fizičnih sredstev za proizvodnjo dobrine, katere prodaja prinese največji možni dobiček na začetni kapital.[iii]

Našemu kapitalistu gre za dvoje: prvič, producirati hoče uporabno vrednost, ki ima menjalno vrednost, producirati hoče predmet, ki je določen za prodajo, blago. In drugič producirati hoče blago, katerega vrednost je višja kakor vsota vrednosti produkcijskih sredstev in delovne sile, v katere je vložil svoj pošteni denar na blagovnem trgu. Producirati hoče ne le uporabno vrednost, temveč vrednost, in ne samo vrednost, ampak tudi presežno vrednost.[iv]

Medtem, ko se je sama beseda kapitalizem uveljavila šele v prvi polovici dvajsetega stoletja, pa Braudel pojav kapitalizma postavlja v čas med letoma 1400 in 1800,[v] medtem ko ga Marx postavi v 16. stoletje, čeprav so prve zametke kapitalistične proizvodnje poznala že italijanska srednjeveška mesta.[vi] Beseda capitale, ki izhaja iz latinske besede caput, glava, se pojavi približno v 12. ali 13. stoletju in pomeni glavnico, zaloge blaga, gmote denarja ali denarja, ki prinaša obresti.

Da lahko opredelimo bistvo kapitala, moramo ločiti enostavno blagovno cirkulacijo[vii] prodajo zaradi nakupa služi kot sredstvo za končni namen, ki je zunaj cirkulacije, za prisvojitev uporabnih vrednosti, zadovoljitev potreb. Nasprotno pa je cirkulacija denarja kot kapitala sama sebi namen, kajti oplajanje vrednosti eksistira samo znotraj tega vedno obnovljenega gibanja. Gibanje kapitala je torej brezmejno. [viii]

Cirkulacija B → D → B

Ko blago, ki smo ga proizvedli ali ki ga posedujemo in ga iz kakršnegakoli razloga ne potrebujemo, zamenjamo v denar in potem ta denar zamenjamo v drugo blago, ki ga potrebujemo, smo opravili menjavo. Gre samo za menjavo dveh dobrin (blaga), katero bistveno olajša denar – posrednik pri menjavi. Ker je denar v svojem bistvu blago, ki odraža vrednost vsakega drugega blaga, ali drugače povedano, je njihov ekvivalent, je ta proces zgolj menjava dveh blag, ki sta enako-vredna; denar v tem primeru služi dejansko samo kot menjalno sredstvo. Vse tri vrednosti v cirkulaciji vseskozi ostanejo enake.

Cirkulacija D → B → D´

Kapital je možen le v cirkulaciji, kjer se torej prvotno založena vrednost ne le ohrani, temveč tudi predrugači svojo vrednostno velikost, doda si presežno vrednost ali se oplodi. In to gibanje jo spremeni v kapital.[ix] Proces menjave, kjer pa denar vstopa v menjalni proces zgolj z namenom pridobitve presežne vrednosti (D’), pa ni več menjalni proces, kjer dva različna blaga enakih vrednosti menjamo s pomočjo denarja, ampak menjalni proces, kjer postane blago posrednik med dvema različno velikima vrednostima denarja. S tem začetna vrednost denarja (D) postane kapital. Zemlja, nepremičnine, produkcijska sredstva, predmeti dela itd. sami po sebi še niso kapital, ampak to postanejo šele, ko vstopijo v cirkulacijo D → B → D´. Marx to imenuje splošna formula kapitala.[x] Danes večina gospodarskih in tudi ne-gospodarskih subjektov vstopa v medsebojne odnose na takšen, kapitalističen, način. Pri kapitalu je bistvenega pomena, kdo si ga lasti, kajti tisti si lasti tudi presežno vrednost (D´).

Kapitalističen proces cirkulacije blaga pomeni, da se začetna vložena vrednost (D) transformira v poljubno blago (B), ki se transformira v novo, višjo vrednost (D´). Ker pa nihče, razen če je naiven ali neumen, ne menja višje vrednosti za nižjo, mora višjo vrednost nekdo ustvariti, in to je lahko edino človek s svojo delovno silo. Tu pa se odpre neskončno polje izkoriščanja človeka. Človeško delo je ključ do (višje) presežne vrednosti. To kapitalisti zelo dobro vedo.

Marx pravi, da tisti del kapitala, ki se preobrazi v produkcijska sredstva, t. j. v surovine, pomožne snovi in delovna sredstva, v produkcijskem procesu ne spremeni velikosti svoje vrednosti. Zato ga imenujem konstantni del kapitala ali krajše: konstantni kapital.[xi] Nasprotno pa v delovno silo spremenjeni kapital spreminja svojo vrednost v produkcijskem procesu. Ta del kapitala reproducira svoj lastni ekvivalent in povrh še neki presežek, presežno vrednost, ki se sama tudi lahko spreminja, je lahko večja ali manjša. Iz konstantne velikosti se ta del neprenehno spreminja v variabilno. Zato ga imenujem variabilni del kapitala ali krajše: variabilni kapital.[xii]

Cirkulacija D → D’

Marx je dodal še enostavnejšo možnost rasti kapitala, ki ne potrebuje več niti spremembe v fizično podobo blaga, da bi pridobil presežno vrednost. Zadošča že transformacija D – D + presežna vrednost, ki se je poslužujejo predvsem borzni špekulantje in denarni trgovci. V tem primeru se denar – kapital nič več ne preobrazi v blago. Denar, ki koti denar – money which begets money – se glasi opis kapitala v ustih njegovih prvih tolmačev, merkantilistov.[xiii] Tako trgovanje se odvija predvsem na borzah vrednostnih papirjev in denarnih trgih, kjer denar v čisti obliki ali v obliki vrednostnih papirjev, z velikansko hitrostjo kroži in spreminja podobe (v različne valute in različne vrste vrednostnih papirjev) in izkorišča tudi najmanjšo razliko v vrednostih. Villalon je že leta 1564 rekel, da nekateri trgovci služijo denar z denarjem.[xiv]

Kapital je denar, ki vstopa v gospodarski proces z izključno enim namenom, namenom pridobitve presežne vrednosti. Glavni cilj večine gospodarskih družb je danes maksimiranje dobička ali če se izrazimo drugače: neprestano ustvarjanje nove presežne vrednosti. Presežna vrednost pa se le v manjši meri uporablja za družbeno koristne namene, predvsem se kopiči v rokah posameznikov – kapitalistov in se kot kapital ponovno vrača v gospodarski ali kakšen drug pridobitni proces, seveda z namenom ustvarjanja nove dodane vrednosti. In tako vedno znova, vedno nov krog, tretjič, četrtič, stotič, n-krat. Zato je gibanje kapitala lahko samo brezmerno. Zato (kapitalistična) podjetja in države potrebujejo nenehno rast.

Poznamo torej menjavo, katere namen je menjava dobrin, namenjenih predvsem zadovoljevanju človekovih potreb (in želja), pri čemer denar nastopa samo kot posrednik med dvema blagoma (B → D → B). Nasprotno pa je menjava, kjer je edini namen pridobivanje presežne vrednosti (D → B → D´), po svoji naravi kapitalistična. Zadovoljevanje potreb ljudi je v tem primeru zgolj stranski produkt kapitalističnega menjalnega razmerja, ki je primarno namenjen usvarjanju presežne vrednosti.

Kapital ni nosilec materialnega razvoja civilizacije, temveč je materialni razvoj samo stranski produkt kapitalističnega procesa. Kapitalistu je produkt, ki ga ponudi na trgu, zanimiv samo kot vmesni člen k novi – presežni vrednosti ali dobičku. Nov izdelek ali izboljšava starega nista prispevek kapitalista za dobrobit človeštva, temveč kapitalistovo »orodje« za ustvarjanje nove vrednosti – dobička ali novega kapitala.

Pojem kapitala bistveno presega okolje ekonomije, kapitalistični način produkcije in odnosi so vgrajeni v same temelje sodobne družbe. Potreba, pravzaprav želja, po nenehnem pridobivanju in kopičenju vsakršnih bogastev izhaja iz neizmernega človekovega pohlepa, le-ta pa izhaja iz strahu: pred pomanjkanjem, izgubo službe, negotovo prihodnostjo in nenazadnje iz primarnega strahu – strahu pred smrtjo. Kopičenje vsega mogočega materialnega in nematerialnega bogastva naj bi človeka odvrnilo od neizbežnega – smrti. Sodobna ekonomija ne sloni na nekakšnih objektivnih (ekonomskih) dejstvih temveč na občutkih negotovosti in strahu pred prihodnostjo. Več kot dobro sta ta dva občutka zastopana na borzah vrednostnih papirjev, ki predstavljajo pravo naravo sodobne ekonomije – pohlep, strah in paniko.

Kapital-izem ni zgolj ekonomski pojem, ampak je način razmišljanja: vstopanje v kakršnokoli dejavnost ali odnos je smiselno samo, če nam prinese neko korist, pa naj bo dejavnost gospodarska ali negospodarska, naj gre za medsebojne ali družbene odnose, pomemben je samo končen rezultat – presežna vrednost ali dobiček.

Gospodarji človeštva

Najbolj preprosto je na kapital gledati kot na proizvodni dejavnik, kar so stroji, zgradbe, nepremičnine. Pojem kapitala v politični ekonomiji zajema tudi lastnika, ki o podjetju ali banki odloča. Ne gre torej samo za materialne zadeve, temveč tudi za družbeni odnos … Tisti, ki ima kapital, odloča, gospodari in ima zadnjo besedo.[xv]

Vodilna ideja ustanovnih očetov /Founding Fathers/ (v ZDA – op.avt.) se izraža skozi maksimo: »Tisti, ki imajo v posesti deželo, bi ji morali tudi vladati.« Danes seveda ne morejo dejansko upravljati dežele, zato morajo nekoga pooblastiti. Zato pooblastijo ljudi, ki sami sebe imenujejo »ljudje kreposti«. Oni upravljajo z deželo v interesu tistih, ki si jo lastijo in ki so primerni voditelji.[xvi]

Adam Smith politko merkantilizma in kolonializma opisuje kot škodljivo za večino prebivalstva Anglije tistega časa (druga polovica 18. stoletja), toda vodilni »arhitekti« te politike – veletrgovci in bankirji, so na ta način zelo obogateli. In medtem ko so si ti vodilni »arhitekti« oblikovali to politiko skladno s svojimi interesi, so »slučajno« škodili večini prebivalstva Anglije. Preprosto, sledili so nizkotni maksimi /Vile Maxim/, ki jo danes lahko poimenujemo temeljno kapitalistično načelo: vse zase, nič za vse druge. Vodilni »arhitekti« te politike so uporabljali moč države v skladu z zgoraj omenjeno nizkotno maksimo, da so lahko izpeljali dejanja, ki so jim prinašala velike koristi, medtem pa so naredili veliko škodo večini prebivalstva.[xvii]

Politika in trg sta danes neločljivo povezana, še več, politična moč se vse bolj uklanja tržni moči. Če predstavljajo volitve enega temeljnih mehanizmov demokracije, pa je danes ravno ta mehanizem, bolj ali manj, podvržen logiki trga. Najbolj prepričljiva dokaza za zgornjo trditev sta (demokratično?) izvoljena politika: italijanski premier Berlusconi, ki je hkrati medijski magnat, in župan New Yorka Michael Bloomberg; oba sta (dolarska) milijarderja in sta si brez mukotrpnega zbiranja denarja plačala in izvedla učinkoviti predvolilni – tržni kampanji.

Predvolilno kampanijo in tudi kasnejšo podobo politika danes vodijo in oblikujejo oglaševalske agencije, ki za dober denar prodajajo dober izdelek – politika. Med promocijo izdelka ali storitve; glasbene, modne ali športne zvezde; ter promocijo politika danes ni več nobene bistvene razlike. Zato so izvoljeni predvsem politiki, ki vložijo dovolj velika sredstva v svojo promocijo, pa naj bo to lasten denar ali denar lastnikov kapitala. Le-ti seveda pričakujejo, da se bo njihov vložek oplemenitil, v nasprotnem primeru denarja – kapitala zagotovo ne bi dali iz svojih rok. Volilci in potrošniki so ene in iste osebe in volilni oglas je samo eden izmed brezštevilnih oglasov, ki jih volilec – potrošnik dnevno »konzumira«. Nobeno posebno vprašanje ni, kakšna bo politika predsednika, v katerega izvolitev je denarna sredstva vložila predvsem naftna in orožarska industrija? Vojna za nafto. Irak.

Politiki so danes postali tržno blago, blagovne znamke, zanje veljajo enake zakonitosti kot za vso ostalo ponudbo na trgu: z agresivno in profesionalno oglaševalsko kampanjo, z natančno izdelano javno podobo (public relations) politik lahko prepriča volilce (potrošnike) v svojo izvolitev (nakup). Ali kot pravi Baudrillard propaganda postane marketing in merchandazing dobrih idej politikov in strank z njihovo blagovno znamko. Približala se je oglaševanju kot modelu nosilcu edine velike in prave vodilne ideje te konkurenčne družbe: blago in znamka.[xviii] Če še vedno ne verjamete, kako zabrisana je danes meja med »biznisom« in politiko, vas morajo prepričati besede županskega kandidata iz Kopra, ki opisuje svojo predvolilno kampanjo: »Imamo štab in se dobivamo in usklajujemo, kaj in kako bomo delali, kje bodo plakati, kdo bo naredil to in to. Pri nas gre za čisto podjetniške prijeme. V bistvu smo delovali tako, kot da delamo novo blagovno znamko. Lansirali smo jo na tržišče.«[xix] Blagovna znamka je seveda župan in tržišče so volilci.

Večina politikov, predvsem z razvitega »zahoda«, kot mantro ponavlja dve besedi, ki ju vedno izrečejo ali zapišejo skupaj: demokracija in svobodni trg. Negri in Hardt pravita, da je projekt kapitalistov združiti skupaj ekonomsko in politično moč, z drugimi besedami, ustvariti ustrezen kapitalistični red /order/,[xx] kar potrjuje Noam Chomsky, ko navaja Clintonovo doktrino o utrditvi zmage demokracije in svobodnega trga /open market/.[xxi]

Na podoben način razmišljajo tudi slovenski politiki. Če citiramo visokega slovenskega politika, ko je govoril o nasprotnikih vstopa v Nato, potem vidimo, da gre v resnici za sistematično nasprotovanje usmeritvi v tržno gospodarstvo in demokracijo, skratka, za nasprotovanje zahodni usmeritvi naše države.[xxii] Skratka, avtor citata gre še dlje kot bivši ameriški predsednik, kajti poveže vojaško organizacijo, tržno gospodarstvo in demokracijo. To pa je bistvenega pomena za razumevanje delovanja in razmišljanja današnjih političnih elit: vojaška organizacija naj bi zaščitila svobodno tržno gospodarstvo in svobodni trg ter demokracijo.

Vprašanje, ki se pri tem poraja, je: pred kom ali pred čim je potrebno zaščititi demokracijo, ki je edini pogoj družbene svobode nasproti totalitarizmu; ter trg in gospodarstvo, ki se že kar sama poimenujeta svobodna? Vprašanje nas tako privede do popolnega paradoksa: ali lahko vojaška organizacija, ki je po svojem ustroju nujno totalitarna, zaščiti nekaj, kar je po definiciji svobodno? Odgovor je nedvoumen: totalitaren sistem ali organizacija ne moreta biti pogoj svobode niti ne moreta ščititi svobode.

Torej razmišljajmo naprej: totalitarna organizacija lahko zaščiti le totalitarne organizacije, te pa so, kot smo že pokazali, na trgu predvsem mednarodne korporacije in v tako imenovani (politični) demokraciji njene politične elite, ki demokracijo reducirajo zgolj na hiper-komercialne volitve, te pa so izdatno financirane ravno s pomočjo korporacij, ali pa so celo ponarejene. Tržne sile predvsem ne spodbujajo svobode, ampak jo ljudem kvečjemu odvzemajo – kot delovni sili in kot potrošnikom. Tako imenovani svobodni trg je po svoji naravi totalitaren in njegovi glavni predstavniki – mednarodne korporacije so totalitarne organizacije, ki jih ščiti politika s svojo totalitarno vojaško silo. Pripadniki političnih in gospodarskih elit torej potrebujejo zaščito vojaške organizacije – pred kom? Pred vsemi množicami, ki jih izkoriščajo in ki jim lažejo: stradajočimi in revnimi, volilci in potrošniki, državljani in begunci itd.

Prav tako, kot je vojaška organizacija, kjer veljajo strogo hierarhični odnosi, po svoji naravi totalitarna, so urejene tudi mednarodne korporacije, katerih vpliv na politiko je nedvomno jasen. Prav tako za demokratično urejene države lahko trdimo, da delujejo vse bolj totalitarno. Navezo trg – politika – vojaška sila izražajo besede ameriškega predsednika Busha: »Aktivno bomo delovali, da upanje v demokracijo, razvoj, svobodne trge in svobodno trgovino prenesemo v vse kotičke sveta[xxiii] Kar z drugimi besedami pomeni, da morajo vse države sprejeti ideologijo prostega trga (torej se odpreti »svobodnemu« delovanju korporacij in finančnih špekulantov) in sicer zlepa ali zgrda – aktivno pomeni z vojaško silo.

Povezave med politiko in ekonomijo ne obstajajo samo na nivoju »prijateljskih« odnosov, temveč imajo tudi svojo materialno podlago. Že samo uradni prispevki ameriških podjetij različnim politikom v ZDA niso med najbolj skromnimi, tako so v letih 2000-2002 prispevali politikom:

AT&T (telekomunikacije)

7.230.476 $

Microsoft

6.000.383 $

Philip Moris

6.418.898 $

Vir: Mladina[xxiv]

Intimno razmerje med korporacijo in politiko se rodi iz lobiranja, pri čemer gre dejansko za organizirano in premišljeno prepričevanje politikov na oblasti ali blizu nje v interesu naročnika iz gospodarstva … Razvpiti primer Enrona je pokazal, kako učinkovito je lahko lobiranje. Enronov direktor Kenneth Lay je (sicer neuradno) sedel v akcijskem komiteju pod vodstvom podpredsednika Dicka Cheneya, ki je pripravil osnove energetske politike predsednika Georgea W. Busha mlajšega. Pripravo nove zakonodaje je vodil sekretar za energetiko Spencer Abraham, ki se je pri oblikovanju zakonov posvetoval z več sto lobisti in menedžerji energetskih korporacij – v vsem tem času pa ni našel časa za niti en sestanek s predstavniki uporabnikov ali organizacij za zaščito potrošnikov. Ljudje, ki jih je bil Abraham pripravljen poslušati, so v veliki večini zastopali interese 18 podjetij z največjimi prispevki v predvolilno kampanjo Georgea W. Busha mlajšega – samo Enron, ChevronTexaco, ElPaso in Exxon Mobil so za Bushevo izvolitev primaknili 16,6 milijona USD. A slavni Enron sploh ne vodi pri stroških za lobiranje. Med ameriškimi multinacionalkami po izdatkih za »zvodniško« dejavnost prednjači tobačni gigant Philip Moris s 54.216.000 USD v letih 1997-1999; Exxon Mobil je na tretjem mesti z 41.952.840 USD (prijavljenih) izdatkov za lobiranje; peti Boeing je zapravil 26.660.000 USD.[xxv]

»Politično – poslovna demokracija« je samo še farsa ideala demokracije in postaja vse bolj totalitarna združba ljudi, ki delajo v interesu velikih korporacij in finančnih trgovcev, zato lahko imenujemo današnjo svetovno ekonomsko-politično ureditev kar: totalitaren korporativni tržni sistem.

Korporativni kapitalizem

Kroženje družbenega kapitala oziroma presežnega dela delavcev neprenehno vodi v družbi lastninskega monopola do centralizacije kapitala v vrhovih gospodarstva in države, to je v rokah tistih, ki imajo monopol na kapital, v zadnjem času pa tudi v tako imenovanih nadnacionalnih družbah.Tako se odtujuje presežno delo ne samo od delavcev, temveč tudi od narodov, in se nenehno krepijo monopolistični centri ekonomske in politične moči, ki se vse bolj izmikajo dejanski kontroli družbe.[xxvi]

Korporacije, nad-, več-, multi-nacionalne, mednarodne ali globalne družbe, skratka organizacije, ki bistveno presegajo nacionalne – državne meje, danes postajajo samostojni organizmi, ki se zažirajo v »tkivo človeštva« in planeta nasploh. Ker so se rešila nadzorstva posameznih držav, so te velikanske totalitarne (z)družbe postale lastne »države«, ki si same postavljajo svoja pravila, si pišejo svoje zakone ter zahtevajo od drugih, da se jih držijo. Njihov edini cilj je nenehno pridobivanje in rast dobička, za kar ne izbirajo sredstev. Če jim je na poti konkurent, ga uničijo ali prevzamejo; če se jim upre posameznik, ga pohodijo; če je potrebno podreti pol amazonskega pragozda, ga bodo podrli; če se jim upre politik, ga zamenjajo ali ustrelijo. So gospodarji človeštva.

Kot pravi Chomsky (ameriške) nad-nacionalne korporacije in finančne institucije obvladujejo svetovno ekonomijo, vključujoč mednarodno trgovino, ki je dvomljiva besedna zveza za sistem, v katerem se okoli 40 % trgovine v ZDA vrši znotraj korporacij, centralno vodenih z isto »vidno roko«, ki nadzira tudi načrtovanje, proizvodnjo in investicije. Nevidna roka trga, na katero se danes tako radi sklicujejo ekonomisti, je v resnici še kako vidna roka mednarodnih korporacij in mednarodnih institucij.[xxvii]

Menedžerji podjetij ne ustanavljajo v dobrodelne namene, ampak zato, da bi z njim dobro zaslužili. Največ pa zaslužijo, če denar čim učinkoviteje preusmerijo v svoje žepe.[xxviii] Današnja podjetja poganja predvsem pohlep, hkrati pa ekonomisti v učbenike še vedno pišejo, da je podjetje (organizacija) organiziran napor posameznikov, da bi proizvedli in ponudili proizvode in storitve, ki lahko zadovoljijo potrebe v družbi. Podjetja razumemo kot najširšo organizacijsko obliko, ki vključuje profitno naravnane enote, kakršne so industrijska podjetja in banke, pa tudi neprofitne ustanove, kakršne so šole in bolnišnice.[xxix] Medtem pa si uspešni podjetniki, za svoj »organiziran napor«, izplačujejo »skromne« plače za svoje »družbeno koristno« delo (v letih 1998-2001):

L. J. Ellison (Oracle)

796.624.000 $

D. Eisner (Disney)

700.039.000 $

S. I. Weil (Citigroup)

524.799.000 $

L. D. Kozlowski (Tyco International)

396.944.000 $

Vir: Mladina[xxx]

Podobne zgodbe se odvijajo tudi v Sloveniji, kajti vodilnim menedžerjem begunjskega Elana z direktorjem Primožem Finžgarjem in prokuristom Urošem Koržetom pripada astronomska nagrada za uspešno delo po ameriškem zgledu. Po pogodbi, ki jo je Slovenska razvojna družba pod vodstvom dr. Marjana Rekarja sklenila z menedžerji, jim pripada kar 1,100.000.000 tolarjev.[xxxi]

Medtem, ko danes velika večina držav, vsaj v grobem smislu, deluje po najosnovnejših demokratičnih načelih, kjer državljani vsaj na volitvah in referendumih do neke mere vplivajo na vladajoče strukture, pa so multinacionalna podjetja – korporacije brez kakršnegakoli tovrstnega nadzora. Multinacionalna podjetja so strogo hierarhično urejena, oblast je skoncentrirana in absolutna, zaposleni, vsaj na vseh srednjih in višjih hierarhičnih nivojih so brezmejno predani in lojalni vrhovnim avtoritetam in viziji podjetja. Dokazovati analogijo z vojaško strukturo je popolnoma odveč.

Najvišji menedžerji se ne obnašajo kot voditelji armad do svojih podrejenih, menedžerji so še precej hujši, za kar imamo več kot dovolj dokazov: Po drugi strani pa je Vasella[xxxii] kolikor je le mogoče neizprosen šef. Tako je na primer v treh letih odpustil enajst od trinajstih najvišjih ameriških menedžerjev. Pogosto človeka odpusti takoj, ko ga spozna. Ker se v Novartisovih podružnicah pred Vasellovimi obiski širi strah in trepet, je naročil, naj tiste, ki jih hoče nagnati, odpustijo šele nekaj tednov po njegovem obisku.

Multinacionalna podjetja so po svoji naravi totalitarne organizacije, ki jih vodijo menedžerji diktatorji. Če bi se Hitler danes lahko ponovno rodil, bi šel direktno na vrh kakšne mednarodne korporacije. Kot smo že rekli: edini proizvod sodobnih podjetij je dobiček, vse ostalo, kar pride na police trgovin, je zgolj stranski proizvod tega kapitalističnega procesa.

»Shareholder value«

Za oceno uspešnosti nekega podjetja pride kot merilo v poštev samo shareholder value, dobiček delničarjev.[xxxiii]

»Shareholder value« ali dobiček delničarjev predstavlja samo bistvo današnjega ekonomskega ustroja sveta. Pozabite na fraze o zadovoljevanju potreb, o hitrem razvoju, o kakovosti, o odličnosti podjetij, kajti podjetja danes obstajajo samo zato, da omogočajo lastnikom kapitala neskončno kopičenje dobička. Cena za to ni pomembna: naj se zmanjša število zaposlenih, naj preostali zaposleni delajo do skrajnih mej; naj se onesnažuje okolje itd. V zapletenih diagramih, ki jih izrisujejo vsi mogoči ekonomski strokovnjaki pa ni nikjer videti posledic tega uničujočega razmišljanja. Ekonomisti si umijejo roke, s ponižanimi, revnimi, uničenimi ljudmi; s propadajočim okoljem; z lakoto; z vojnami itd. pa naj se ukvarjajo socialni delavci, humanitarne organizacije ali OZN. O tem govori slovenski ekonomist Marjan Senjur, ko pravi, da se lahko zgodi, da bodo v prihodnosti slovenski ekonomisti predvsem dobri matematiki in ekonometriki,[xxxiv] ki ne bodo videli družbenih, širših vidikov ekonomije.

Priložnost za preživetje podjetij v hiper-konkurenčnem tržnem okolju je neprestano nižanje stroškov, s čimer se cenovno lahko prilagajajo ali prehitevajo druga, konkurenčna podjetja. Seveda se moramo takoj zanikati, v resnici ne obstaja resnično konkurenčno okolje, kajti relativno majhno število globalnih korporacij obvladuje večino svetovnega trga; le-ti so veliki plenilci, ki označujejo svoj teritorij in se le redko spopadajo med seboj. Za vse ostale ostane s