(Tomaž:) Pozdravljen,
stari. Zdajle, v predvolilnem času, sem se ukvarjal z vprašanjem, kako bi bilo
možno preprečiti, da bi novo izvoljena oblast zlorabila svoj vodilni položaj na
krmilu države
. Denimo, da bi se zgodilo, da bi mandatarstvo zopet dobila stranka
SDS. To bi bilo zgovorno sporočilo, da smo Slovenci čisto zadovoljni z
maličenjem demokracije v smeri diktature, kakršni smo priča zadnji mandat.
Seveda pa ni nikakršnega zagotovila, da bi kaka druga opcija delovala kaj
drugače. 

(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Če ti bo kaj laže – ne le slovenska, celotna svetovna javnost je
zelo naivna
. Poglejva samo aktualen primer: celih sedem let po zloglasnem
enajstem septembru svetovna javnost še kar verjame, da sta se trgovinska
dvojčka zrušila zaradi gorečega bencina ob trku letal
. Pri tem se nihče ne
vpraša, kako je potem mogoče, da se na cestah še vedno vse premika, saj bi se
morali tudi bencinski motorji zaradi gorečega bencina enostavno stopiti od
silne vročine! Ta v nebo vpijoča laž, kot tudi množica drugih, še danes ni javno razkrinkana!

Imaš
prav. Javnost običajno reagira na majhne laži, velike laži pa so povsem na
varnem
. A mene skrbi, kaj se bo zgodilo v naslednjem mandatu…

Tudi jaz sem zaskrbljen.
Sedanja oblast si je privoščila dva velika spodrsljaja, ki slovenski narod
izpostavljata veliki stiski: izvedla je rehabilitacijo sodelavcev okupatorja
ter relativizirala pomen narodnoosvobodilnega boja in povečala moč cerkve, ki
postaja vse večji politični dejavnik v družbi. S tem se ustvarja v narodu vse
večji razkol. Narod uničujemo sami, od znotraj!

Imaš kako idejo, kako bi lahko človek preprečil, da bi v prihodnosti
prihajalo do novih zlorab demokracije? Ta očitno ne deluje več, izmisliti si bo
treba nove instrumente, s katerimi bi omogočili korekcijo in odpravo slabosti
sedanjega sistema.

Demokracija
je le krinka, mikavna predstava
, s katero je ustvarjen vtis, da lahko
podjarmljeni in izkoriščani vplivajo na izbor vladajoče garniture in s tem na
svojo usodo. "Vladavina ljudstva" naj bi bila oblika vladanja, v
kateri najpomembnejše odločitve sprejme ljudstvo in ne vladajoča ekipa po svoji
volji. Uresničuje se skozi večstrankarski sistem, v katerem dve ali več opcij
(strank), tekmuje za oblast. Tako naj bi bilo zagotovljeno, da ena družbena
skupina, podpornica ene stranke ali opcije, ne bi bila dalj časa v boljšem
položaju. Toda demokracija se sesuje tisti hip, ko se izkaže, da vse opcije
zasledujejo isti cilj: prevzem oblasti
. Potem ni več pomembno, katera opcija je
na oblasti, saj se njihove politike razlikujejo le v manj pomembnih detajlih.

Šur. Tudi v demokracijo vgrajena "neodvisnost od politike" –
da je oblast razdeljena v zakonodajno, izvršno in sodno vejo – odpove tisti
hip, ko se vse tri veje prično udinjati isti avtoriteti. Če vrhovni državni
tožilec, notranji minister in direktor policije delujejo pod taktirko
predsednika vlade
, je jasno, da je neodvisnost lažna. Vladavina in oblast
ljudstva je resda zapečatena v 3. členu naše ustave, a naši vodilni politiki poskrbijo,
da se „neposredna politika" ne more uveljaviti
.

Res je. A
tako ni le v Sloveniji. Tudi v EU se dogaja podobno! Tudi v EU nas čaka zgolj
vladavina gospodarskih in političnih elit ter ponoven vzpon birokratizacije in
militarizacije
, saj se te elite lahko le na ta način vzdržujejo ter ohranjajo. Si
se že vprašal, kdo ima v EU glavno besedo? Ljudstva posameznih držav? Kaj pa
še! Visoki uradniki EU in prikriti sli velikih sil (kapitala) v ozadju, ki
pripravijo vlade h kooperativnosti, pa čeprav je vse ljudstvo proti! Poglej si
na primer samo ameriški obrambni ščit na Poljskem in Češkem. Vlade takoj, ko se
zavihtijo v sedlo, govorijo in odločajo v imenu ljudstva, čeprav zasledujejo
povsem druge interese
. Zakaj se evropski politiki bojijo vprašati za mnenja
ljudi, ki jih bo Lizbonska pogodba zadevala in zavezovala? Ker vedo, da so prioritete
v njej vse prej kot spoštovanje človekovih pravic, ohranjanje in razvoj
socialne države. Nacionalne ustave bodo v mnogih pogledih le še dodatek in
okrasek. 

Torej je
treba demokracijo popraviti. Poniglave politike bi bilo treba odsloviti in na njihovo
mesto postaviti druge, pravičnejše. Politiki bi morali biti razumnejši predstavniki
naroda, z višjo zavestjo in z visokimi moralnimi načeli. Sistem bi moral biti
narejen tako, da bi preprečeval manipulacije v škodo prebivalstva. Dotlej pa bo

nezaupanje do oblasti vgrajeno
v same temelje družbe. 

Nečesa
se morava zavedati: modrejše politike bomo lahko volili šele takrat, ko bomo
modrejši tudi volilci
. Dokler ne spregledamo laži, bomo volili lažnivce, ki
imajo polna usta privlačnih obljub. Spregledaš seveda šele potem, ko začneš
razmišljati z lastno glavo
. To pa nam gre v sedanji potrošniški, informacijsko
preobremenjeni družbi vse težje od rok. Problem je v tem, da zaslepljeni ljudje
sploh nočejo slišati informacij, ki jim niso pogodu
oz. nasprotujejo trenutnim
predstavam. Raje vztrajajo v "varnejši" laži, da bi se ne bilo treba
soočiti s čim neprijetnim.
 

Imaš prav. Pri
nas oblast pri tem še igra na priljubljena nacionalna čustva – občutek
ogroženosti in počutje žrtve – zato se z njeno politiko množice še laže
identificirajo. Toda dokler volilci ne spregledajo, da nekaj smrdi, če se
vlada, ki ne naredi nič za zajezitev korupcije in se krčevito upira razgaljanju
le-te
(npr. v aferi Patria), pretvarja, da je pri njej vse v redu, vse dotlej
bo nemogoče pričakovati njihove modrejše odločitve. 

In drugo
– kot praviš, je treba preprečiti manipulacije v škodo prebivalstva. A katerega
prebivalstva? To je diferencirano v skupine z različnimi interesi. Interes ene
skupine, npr. upokojencev, je lahko v nasprotju z interesi drugih skupin. Kako
boš unificiral skupni nacionalni interes? To ni preprosto, saj si interesi posameznih
skupin nasprotujejo
. Treba je probleme zasledovati in obravnavati – ne le kratkoročno,
temveč na širšem časovnem planu
in v širšem kontekstu. Šele takrat se pokažejo
vse njihove dimenzije. Druga pomembna stvar je problem vpliva kapitala. Dobički
kapitala so družbi v škodo, če se prelijejo v zasebne žepe, po drugi strani pa
plemenitenje kapitala za družbo predstavlja tisto vodo, brez katere ni rasti.
Kako torej ravnati?
 

Ne vem. Kako
si pa ti predstavljaš korigirano demokracijo? 

To seveda
ni lahko vprašanje A mislim, da bi bilo treba narediti vsaj tri stvari. Prvič:
najprej bi bilo treba preprečiti zlorabo oblasti. Vodilna garnitura politikov
bi morali dokazati, da jim ni v ospredju osebni interes. Lahko bi na primer
uzakonili, da delujejo z minimalno plačo vse dokler ne bi bili objektivno doseženi
zastavljeni cilji
. V ustreznih nevladnih organizacijah (te so razvitejše v
osveščenih družbah) bi lahko oblikovali vse načrte, ki zadevajo nacionalni
interes. Oblast bi delovala kot strokovno telo, ki sooblikuje, uravnoteži in
obenem uresničuje ta interes, pri čemer bi zagotovila potrebne strokovne
podlage in pretehtano pripravo načrtov. 

Drugič: oblast
je treba nadzirati
. Obstajati mora aktivno telo, katerega naloga je
oblast nadzirati  in sprejemati veto na odločitve vlade ali parlamenta. Takšno
telo naj bi bil državni zbor (DZ), a sedaj je to telo marioneta vlade.
Predstavniki ljudstva v tem telesu bi morali biti strokovnjaki in visoko
moralno-etični ljudje,
ki bi ne smeli biti pod vplivom predstavnikov oblasti in
kapitala. Kriteriji za članstvo v tem telesu bi morali biti še posebej ostri.

Tretjič: vpliv kapitala je treba omejiti. Razvoj demokracije v neki državi je
neposredno odvisen od vpliva ljudstva na formalno oblast ali organiziranega
delovanja nevladnega sektorja in sicer tistega dela, ki predstavlja neprofitni
del civilne družbe
. Dobrodošlo bi bilo formirati telo, npr. v sklopu državnega
zbora, ki bi bdelo nad zlorabami politike zaradi interesov kapitala. Interes skupnosti
je treba postaviti pred interes posameznika; vsako odločitev je treba
pretehtati glede na to, kako dolgoročno vpliva na skupno dobro. Zdaj je privatna
lastnina pred družbenim dobrom, dolgoročne učinke politike pa preprosto
ignoriramo

Vse
navedeno bi se odrazilo v pravičnejši delitvi, trajnostnem razvoju, uspešnejši
družbi in srečnejšem človeku. 

No vidiš! Zdaj bi se lahko lotila ustanavljanja nove stranke z imenom
Nova demokracija, ki bi širila tvoje ideje. In čez nekaj let bi morda z njimi
prodrla in uspela na volitvah. Ti pa bi lahko postal novi predsednik vlade!
 

Nikakor.
Zdi se mi, da obstaja boljša pot: vso javnost je potrebno prebuditi in osvestiti,
da bo pričela razmišljati izven sedaj predpisanih okvirov
. Sedanja politika,
tudi strankarska, je izgubila kredibilnost. Ne le med kandidati za posamezne
stranke, tudi v širši družbi je treba potrkati na vest ljudi, da bi se lahko
oprijeli ideje pravičnejše demokracije
in pomagali, da se vsa družba premakne k
večji zrelosti. Nekdanji predsednik Drnovšek, ki se je v zadnjem obdobju
zavzemal prav za to, je bil morda znanilec novega časa.