(Tomaž:) Haljo, stari. Danes sem bil tu že nekaj minut prej in sem si dovolil naročiti čaj tudi zate. Saj boš metinega, kot običajno?

(starec:) Pozdravljen, Tomaž. V redu bo, hvala. »Haljo« – ali je to nov pozdrav?

Če hočeš. To je »halo« po šiptarsko.

Ha, ha! Dobra! Vidim, da si vedro razpoložen.

Šur, danes se bova lotila »šraufanja« po meni. Pripravljen sem, učitelj moj. Evo, izvoli.

Čakaj da vzamem kladivo in klešče. Poglej, poglej. Torej si se odločil, da boš brezpogojno odpustil – sebi in drugim?

Ja!

Si spoznal, da v igri tvojega sedanjega življenja nima smisla obtoževati drugih za svojo nesrečo?

Ja!

Torej si presegel miselnost žrtve. Čestitam. To je prvi korak k odločnemu napredku. Česa želiš, da se danes lotiva?

Odnosa z materjo. Zadnjič se je pokazalo, da je to glavni problem.

Res je. Najprej pa naslednje: prosim, ne domišljaj si, da sem kak profesionalec, poskušal ti bom pomagati, kakor vem in znam. Če ne boš zadovoljen, še vedno lahko poiščeš strokovnjaka.

Zaupam ti.

Hvala. Pa poskusiva. Gotovo ti je znano, da je odnos z materjo odločilnega pomena za tvoje življenje. Mati je oseba, ki te običajno brezpogojno ljubi – razen, če te ne – in njena ljubezen te napeljuje k misli, da je svet varen in gostoljuben. Če lahko njeno ljubezen sprejmeš brez zadržkov, to pomeni, da življenju zaupaš. Kadar je – in samo takrat – tvoj kanal ljubezni odprt, življenje teče skozte s polno močjo in ti prinaša uspeh, zadovoljstvo, denar, ljubezen…

Kaj pa, če materine ljubezni ne moreš sprejeti, ker te je strah, da ti jo bo znova in znova odtegnila? Kot otrok sem sklenil, da je bolje, da se zaprem pred njo in njeno ljubeznijo kakor da bi bil zopet prizadet, ko me bo pustila na cedilu…

V tem primeru se kanal ljubezni zoži ali celo zapre. Življenje postane nevarno, negotovo, ne moreš mu zaupati, družba je neprijetna… S tem pritegneš natanko takšna izkustva. Ta vzorec ostane v tebi, dokler ga ne prepoznaš, razstaviš ter sprevidiš ukano.

In kako ga razrešiš?

Mater moraš zagledati v novi luči – kot dušo, ki ti v tem življenju pomaga k napredku. Težja, kot je preizkušnja, ki ti jo nudi, večja je nagrada, ko lekcijo dojameš in razrešiš. Staršev ne moreš soditi po količini ljubezni, ki so ti jo izkazovali v otroštvu. V resnici je povsem dovolj, da so ti dali življenje. Že s tem so izpolnili svojo dolžnost. Vse ostalo je stvar predhodnega dogovora pred utelešenjem. Preveč ljubezni otroka spremeni v slabiča, odvzame mu priložnost za rast. Premalo ljubezni pa človeka naredi bolj občutljivega in ga pogosto oplemeniti.

Tako pa doslej nisem znal razmišljati. Imaš prav. Težko življenje te oplemeniti, z razvajanjem pa še nihče ni pridobil vrlin.

Torej, tvoj kanal ljubezni morava znova odpreti. A ne le to, vso zaostalo ljubezen matere, ki si jo zavrnil, moraš sprejeti in zakrpati nezaceljene čustvene rane. Sicer boš še vedno čutil primanjkljaj. Ko boš dobil tisto, za kar si bil prikrajšan, boš čutil, da so stari dolgovi poravnani. Takrat boš brez strahu odprl kanal ljubezni in dopustil življenju, da s polno močjo teče skozi tebe.

Kako pa naj to naredim?

V meditaciji. Ko se boš popolnoma umiril in sprostil telo, si predstavljaj mamo na odru pred teboj, osvetljeno z rožnato svetlobo. Pogovoril se boš z njo vse tisto, kar bi se že davno moral. Povedal ji boš, kaj si ji zameril, povedal ji boš, da ji vse odpuščaš, in ona bo izrazila tebi, kar si želi izraziti. Povedal si mi že, kakšno opravičilo si želiš. In zatem boš sprejel njeno zaostalo ljubezen ter odprl svoje srce, kot sva omenila prejle. Kar začni. Imava srečo, kavarnica je skoraj prazna in nihče naju ne bo motil. Bo šlo?

Bo!

(Tomaž se poleg starca za mizo poglobi v meditacijo; čez kake četrt ure se predrami in odpre oči)

(starec:) No, kako je bilo?

Uhhhhhh. Ne znam ti povedati. Kakšno olajšanje! Kakšno ljubezen čutim! Ves svet imam rad. Kar solze imam v očeh. V meni je takšen mir in radost! (s solznimi očmi objame starca; tudi on je ganjen)

No, povej mi, kako zdaj gledaš nase. Ali se imaš kaj bolj rad? Ali se zdaj bolj sprejemaš?

Čakaj, naj preverim! (nekaj trenutkov prisluškuje svojim občutkom:) Ja! Pomirjen sem s sabo. Žalosti ni več. Za ničemer več ne žalujem. Ne hrepenim več po ljubezni drugih! Zdaj ljubezen želim dajati sam!

Odlično. Nadaljujva torej. Vrni se v meditacijo. Zdaj boš na oder posadil malega Tomažka, ga objel in mu povedal, da ga imaš rad in da mu odpuščaš zmoto, ki  je prinesla grenkobo v tvoje življenje. Zdaj bo lahko v ljubezni odšel in odrasel v zrelega moža. Bo šlo?

Šur!
(se zopet potopi v meditacijo. Čez nekaj minut:) Uhhhhh. To je bilo nekaj osrečujočega. Zdaj se mi zdi, kot bi mi nekdo snel breme s hrbta. Zdaj se mi zdi vse lepo, prijazno in optimistično.

Tako je prav. Zdaj pa napraviva preizkus. Vprašaj se, zares iskreno: »Ali si želim biti dober?«

(Tomaž zapre oči in za trenutek prisluškuje svoji notranjosti:) Še vedno. A na drugačen način. Zdaj želim vsem izkazovati svojo ljubezen. Zato, ker imam vse rad! Ničesar ne pričakujem v zameno. Prej sem se vsakogar bal, zdaj pa se je strah kar razblinil! Imam občutek, da me nihče ne more prizadeti, niti z besedo, niti z dejanjem. Kako lep je postal svet! Vse je dobro, vse je prav. Problemi so se kar razblinili, ni jih več!

Ko spremeniš odnos do sveta, ga zagledaš v povsem novi luči. Čestitam, Tomaž Prvi korak si opravil brez težav. Zdaj pa te čakajo naslednji, ki niso lahki. Tudi sestra in oče sta potrebna obravnave.

Ja, šur. Kako pa veš, da imam z očetom težave? Za sestro si lahko ugotovil, ampak za očeta…? Saj ti o njem še nisem nič pravil…

Res je, z besedami ne, a govorico telesa znam brati.

In kaj ti pravi moje telo?

Da v očetu nisi imel pravega vzora. Ob njem nisi mogel razviti močne samopodobe in odločnosti. Verjetno ti je stal ob strani predvsem kot nemočen tolažnik, ne pa kot trden mož, ki zna udariti po mizi. Verjetno je igral vlogo žrtve.

Točno tako! Kako si uganil?

Preprosto vem. Pred očmi vidim prizore, ki bi se lahko zgodili med vama. Ob vsem, kar si mi povedal o sebi, in ob tistem, kar znam razbrati iz drugih znamenj, ni težko priklicati realnosti, ki se izraža skozi tebe.

Temu rečejo jasnovednost, ali ne? Ali si mislil še kako nadaljevati mojo današnjo terapijo?

Zdi se, da sva cilj dosegla, za danes je zgodba zaključena. Če bi se v zvezi s tem še kaj pokazalo, pa boš povedal. Nadaljevala bova takrat, ko boš želel. Naj ti danes le še čestitam.

Čestitati moram jaz tebi! Tako vešče si izpeljal terapijo kot profesionalec!

Ah, daj no. Komaj sem odprl usta! Vse si v glavnem opravil ti. Tako dobro ti je šlo, da skoraj nisi potreboval pomoči!

Glej ga, skromneža. Hvala ti, stari, od srca! To je bilo darilo brez primere.

Nič manjšega nisem dobil jaz!