(Tomaž:)
Stari! Danes bi se rad pogovarjal o resnici.

(starec:)
Kaj pa te je pripeljalo na to temo?

Razmišljal
sem, saj veš, o moralnih strahopetnežih in to. Pa sem prišel do vprašanja,
zakaj je na svetu resnica tako pomembna. Pravzaprav – zakaj ni čisto kul, da
včasih ostane tudi pri polresnicah? V 
čem je štos?

Pa se
lotiva te teme. Najprej morava razčistiti nekaj izhodišč. Če bi na svetu kraljevala
resnica, potem vojne, spori in konflikti ne bi bili možni, saj nikogar ne bi
bilo, ki bi mu prišlo na misel uveljavljati svoj prav. Torej bi morala na svetu
obstajati intelektualna enakost. Vsi ljudje smo namreč sposobni razmišljati in
razumeti, producirati ideje. Noben posameznik si ne bi smel vzeti pravice, da
postavlja svoje ideje više kot ideje drugih. Se strinjaš?

Šur. V
demokraciji ima vsak pravico povedati svoje mnenje in izraziti nestrinjanje z
drugimi mnenji. Ne glede na enakopravnost v materialnem smislu je intelektualna
enakost po moje stvar etike in človečnosti.

Drži.
Intelektiualna enakost pa je mogoča le, če obstaja resnica. V odnosu do nje je
vsak človek enak drugemu človeku. Brez privilegijev, brez gospostva, podrejanja
in avtoritet.

Dobro. In
zdaj mi razloži, kaj se zgodi, če resnice ni.

Če resnice
ni, pade glavni temelj: intelektualna enakost. Pride do podrejanja tistih, ki
so šibkejši, onim, ki so močnejši; hlapci se podredijo gospodarjem. Nastanejo
konflikti z vsemogočimi posledicami, izkoriščanje, napetosti.

Kakšno pa
je ezoterično ozadje tega?

V naravi
življenja je nenehno spreminjanje iz ene oblike v drugo. Ni procesa, ki bi bil
nespremenljiv. Tako se spreminja tudi resnica. Tisto, kar je bilo še včeraj neizpodbitno
dejstvo, čez čas ni več. Če eno informacijo povzdigneš v nespremenljivo
stalnico, ji odvzameš resničnost. Torej je fiksiranje predstav, tudi zakonov,
če hočeš, nekaj nenaravnega, v nasprotju z naravnimi zakoni. Znanost to ve,
zato mora neprestano popravljati modele in zakone, s katerimi pojasnjuje
naravo.

Res je.
Pravkar so astronomi dojeli, da so napačno prešteli planete v našem osončju!

A znanost
je dokaj prizadevna sledilka resnici. Čisto nekaj drugega pa je, ko oblastniki
določeno idejo ali vizijo, ki temelji na neresnicah, povzdignejo v načrt,
obligacijo ali zakon. To storijo zato, ker računajo pridobiti določeno korist
zase. Ker ljudje nismo zavezani resnici, ne preverimo resničnosti, realnega
ozadja ali ustreznosti ideje ali vizije, lansirane s strani politične
avtoritete. Tako podpremo rešitev, ki prinaša vse več negativnih posledic,
dokler ne postanejo več kot očitne.

Aha, zdaj
mi je jasno. Če ideje ali npr. politične odločitve vlade ne temeljijo na
resnici, producirajo vse več slabih rezultatov, dokler ne pride do ful velikih
problemov. In potem šele ugotovimo, da je ozadje gnilo, šit skratka. In potem
se najdejo pametnjakoviči opozicije, ki po menjavi vlade ugotovljeno slabo
rešitev zamenjajo z drugo, ki zopet ne temelji na resnici in zgodba se ponovi,
z drugačnim sranjem. Se pravi – če bi politične odločitve temeljile na resnici,
bi ne bilo neprestanega zahajanja v slepe ulice?

Tako je. A
tega pač ne moreš pričakovati od politike. Zavezanost resnici ali objektivnosti
namreč. Oblastni sistemi namreč nimajo dostopa do resnice, saj hočejo trenutno
utrjeno in sprejeto znanje in vednost ohranjati in še utrditi, ne pa analizirati
in postavljati pod vprašaj. Oblast zamrzne tisto stanje, ki ji je v prid, da
laže vzdržuje in še utrjuje pridobljene privilegije.

Torej
resnice od oblasti sploh ne moreš pričakovati! In tudi od tehnokratov ne, da ne
govorimo o religijah! Mediji pa so v službi kapitala in politike. Vsi kujejo
dobičke na račun ponarejene resnice. Od koga pa potem sploh lahko pričakuješ
resnico?

Seveda ne
od oblastnikov, temveč od preprostih ljudi, hlapcev. Ti nimajo želje
manipulirati z resnico, zato jim je pot do nje odprta. A dosežejo jo lahko le s
pomočjo dekonstrukcije, razčlenjevanja elementarnih dejstev, kar je pogoj
odprtosti do samega življenja in do eksistence. Le taka odprtost omogoča
pravičnost, pravična dejanja in resnično demokracijo. Tega ne moremo pričakovati
od oblasti in od zastopnikov oblasti, saj bi se ti morali odreči koristim, ki
jih vzvišen položaj prinaša.

Fijuuu!
Zdaj si odprl še vprašanje pravičnosti razredne družbe!

Seveda. Ali
misliš, da je razredna družba pravična? Ali je Stvarnik ustvaril več vrst ljudi
– večvredne in manjvredne?

Seveda ne.
Čakaj. Kaj pa šola? Ali vsaj tukaj ne dobimo vsi enakih startnih osnov? Vsaj v
razvitih družbah, na primer?

Tako kot
pri množičnih občilih je tudi pri šolah osrednja komponenta delovanja –
podpiranje oblasti, saj jo vendar vodi minister za šolstvo. Šolanje ni bilo
nikoli zgolj razsvetljenski projekt, vedno je bilo ujeto tudi v naravo oblasti;
vedno jo je zastopalo, omogočalo, prenašalo. V šolah so »resnice« fiksirane, ni
jih dovoljeno postavljati pod vprašaj, saj bi s tem rušili »preverjeni« sistem.
V šolah je zelo malo dvoma, zato se učenci ne morejo naučiti misliti z metodo,
ki jo je Descartes imenoval metodološki dvom. Brez dvoma pa se ne more nič
spremeniti, popraviti, izboljšati, približati resnici.

Kul. Pripeljal
si me do spoznanja, da je resnica dostopna samo hlapcem, preprostim
ljudem.  Pa misliš, da so ti ob tem, da
se morajo udinjati oblasti in trpeti vse breme dominacije in izkoriščanja,
sposobni slediti resnici? Kako naj to sploh storijo?

Nedvomno so
sposobni. Stvarnik je človeku dal na voljo vsa orodja, ki so potrebna za
dojemanje resnice. Stvar svobodne volje človeka pa je, ali jih uporabi ali ne.
Sleherno človeško bitje je sposobno slediti univerzalnemu principu, ki ga
imenujemo etično delovanje. Pri tem delovanju je bistveno zvesto vztrajanje v
resnici. Ena od teh resnic je, da drugi človek ni ne manj, ne več vreden od
tebe. Iz tega izhaja brez števila drugih resnic.

Iz tega bi
lahko zaključil, da je čisto odveč pričakovati, da nas bodo v boljšo prihodnost
peljale vlade, znanstvene institucije, intelektualne elite ali verski vodje.
Vsem tem dol visi za resnico. Do boljšega si bomo morali izboriti pot sami.

Imaš
popolnoma prav. Najbolje, da začneš kar pri sebi.