(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Lepo te je zopet videti.

(Tomaž:) Hojla stari. Tudi tebe. Veš, še vedno je precej zmede v meni. Vsa ta teorija se mora malo »vsesti«. Če prav na hitro zrušiš staro in v hipu postaviš novo, se vse skupaj še nekaj časa »maje«..

Res je. Zato predlagam, da prenehava teoretizirati in preideva k praksi. Gram prakse odtehta tono teorije.

Kaj pa bova počela?

Učila se bova polno živeti. Praktično bova preizkusila, kako je bivati v sedanjem trenutku. To pomeni, da bova molčala in le opazovala, prisluškovala, zaznavala z vsem svojim bitjem.

Samo molčala?

Da. Pa ne le z usti, utišala bova tudi blebetanje uma. Ta je tisti, ki dela poglavitno zmedo.

Okej, torej poslušajva.

(nekaj minut tišine)

Stari, meni piska v ušesih. Je to normalno?

Normalno, ko um umolkne, se pogosto pojavi pisk precej visoke frekvence. Popolna tišina se umu včasih zdi kar grozljiva. Pisk je dobrodošla opora razumu, da se počuti živega, varnega. Tako ima vsaj nekaj, da se ne počuti povsem nemočnega, mrtvega. Neaktivnost uma se egu zdi isto kot smrt.

Uf.

(nekaj minut tišine)

Stari! Meni um kar ne da miru. Ful blebeta. Kaj naj storim?

Ne veži se na misli, ki ti prihajajo. Preprosto jim pusti, da pridejo in grejo. Vse skupaj bo laže, če boš upočasnil dihanje. Razmišljanje in dihanje sta povezana. Poskusi dihati kar se le da počasi. Spremljaj le ta upočasnjeni ritem in vso pozornost od misli preusmeri k opazovanju in prisluškovanju.

(nekaj minut tišine)

Ej stari. Tole je pa ful dobro. Ali veš, da sem se razlil po okolici tega parka, kot bi bil…  voda, ki se razlije po tleh. S tem, da sem bil tudi v zraku… Eno z vsem… Ni razlike med menoj in naravo, drevesi, rastlinami, pticami… Čaroben občutek!

Prijetno, kajne?

Noro! Žal mi je, da tega nisem že kdaj prej poskusil. Napolni te čudovit notranji mir… in blaženost… in zavedaš se čarobnosti vsega… vse je tako kul in lepo… Mega!

Če se boš nehal truditi, da občutke ubesediš, bo še veliko bolje. Transformacija občutenja v besede občutenje na nek način okrni, mu vzame globino.

Imaš prav. Bom držal jezik za zobmi.

(nekaj minut tišine)

Stari!

Prosim?

To je še lepše, kot če se pogovarjava.

Brez dvoma. Govorica je proces, ki zavest vleče v umsko dogajanje, to pa pomeni proč od našega bistva. Bistvo občutiš v predelu srca, ne v možganih. Poskušaj točko opažanja iz glave spustiti v srce in glej, kot bi imel oči v srcu. V takšnem stanju boš stvarnost dojemal precej drugače.

Okej!

(nekaj minut tišine)

Stari, to je še bolj noro! Odslej se bova samo tako »pogovarjala«!

Biti brez besed v prisotnosti nekoga ne pomeni, da z njim ne komuniciraš. Takšna komunikacija je boljša, ker je iskrena in bolj neposredna. Kljub temu dobiš marsikaj, česar se sploh ne zavedaš. Besede so okorne in pogosto lažejo, neverbalna komunikacija nikoli.

(nekaj minut tišine)

Stari!

Prosim?

Prejle sem se zlil s teboj. Bil sem v tvojem telesu. Kako toplo srce imaš! Kako prijetno je bivati v tebi!

Ti pa imaš hladna stopala. Poženi srce v višjo prestavo. Brez strahu, odpri se stvarstvu, počuti se varnega. Prav nič te ne ogroža. Popolnoma varno je. Zaupaj mi.

(Tomaž sam zase:) Kako je vedel?

(nekaj minut tišine)

Stari, tole je pa res čarobno doživetje. Bolje, kot bi šel v kino. Tam postanem ful nemiren in zmeden. Tu pa sem miren kot dojenček…

To je prava meditacija. Naj postane stalnica v tvojem življenju.