indigo_otrociSpodnji intervju je nastal v razgovoru z Rachel Meron, prijazno Izraelko širokega duha, ki že več let prihaja v Slovenijo in na transformacijskih delavnicah pomaga širiti naša obzorja. Kot učiteljica in ravnateljica dveh šol si je pridobila bogate izkušnje, ki so v današnjem času, ko iščemo nove poti in novo znanje, več kot dobrodošle. Z velikim uspehom je delovala tudi v zaporih. Vse, kar je povedala v intervjuju, je rezultat njenih lastnih izkušenj in delovanja.

1. Današnji šolski sistemi ne izpolnjujejo poslanstva, ki naj bi ga šole imele. Kaj so po vašem mnenju glavne napake današnjih šolskih programov in kakšne so njihove posledice?

    Največja napaka v današnjem šolskem sistemu je pristop do otrok. Vsi otroci so obravnavani enako. Sistem se ne zaveda osnovne resnice: da je prav vsak otrok unikaten, poseben, del sestavljanke, kjer je vsak delček drugačen. Kriterij za vstop v šolo je rojstni datum, vendar pa to ne pomeni, da sta dva enako stara otroka na isti ravni. Pa vendar oba učimo istih stvari na isti način, kar ni naravno. Razumevanje dveh, sicer enako starih otrok, je zelo različno. To pomeni, da skušamo vse otroke ukalupiti, obdelati na enak način, kar ni naravno. Sedanji šolski sistem ne sledi želji, da bi pomagal otroku razviti njegove darove, temveč nameri – vcepiti mu znanje, ki ga predpisuje šolski izobraževalni sistem.

    Nenaraven pristop je opaziti že pri izgradnji šolske stavbe, ki ne izhaja iz potreb in želja otrok, temveč mora zadostiti pogojem, ki jih postavljajo neživljenjski državni predpisi. Tako so šolske zgradbe podobne bolnišnicam ali zaporom. Znanje, ki ga tu otroci pridobijo, ni povezano z resničnim življenjem in je le malo uporabno v vsakdanjem življenju. Glede na to, da si je znanje mogoče pridobiti na veliko drugih načinov: v knjigah, na internetu in številnih medijih, se marsikomu postavlja vprašanje, zakaj otroke siliti v ta »zapor«?

    Posredovano znanje otroci pridobivajo v šoli »pod prisilo«, z nerazumevanjem, da ima vsak otrok svoj ritem. Tak šolski sistem vzpodbuja med učenci tekmovalnost, kar povzroča napetost in nemir ter veliko strahu.

    Učitelji, zlasti v današnjem času, ne učijo z ljubeznijo. Tudi oni so pod enakimi pritiski kot učenci; njihovo delo vodi sistem, ki jih nenehno kritizira. Svoj strah tako  prenašajo na otroke. Ta pritisk jih utruja in izčrpava in tako njim, kakor tudi otrokom jemlje voljo do kreativnosti.

    Posledice takšnega sistema so prestrašeni, nasilni, depresivni ljudje; ne zavedajo se svojih želja in ustvarjalnosti, svojih sposobnosti, s katerimi lahko prispevajo k razvoju našega planeta. Primanjkuje jim pravega znanja, kako delovati v resničnem življenju. Živijo v veliki zmedi, ker ne vedo, kdo pravzaprav so, zakaj so tukaj, kako vzpostaviti odnose z naravo, svetom in samim seboj.

    2. Kakšen je šolski sistem, ki  po vaši presoji ne bi imel sedanjih napak?

    Šole bodo majhni ljubeči centri v prijetnem naravnem okolju, kamor lahko pridejo mladi in stari, kadarkoli, ne glede na starost. Tu ne bodo delovali učitelji, ampak starejši »bratje in sestre«, ki bodo vzpodbujali, usmerjali in pomagali odkrivati notranjo moč in znanje, ki ga vsakdo nosi v sebi.

    Zakaj ne učitelji? Učitelj sporoča: »jaz imam znanje – ti ga nimaš«. Na ta način znižuje moč in znanje učenca. Ni že vnaprej določenega programa, ampak se vse neprestano razvija, spreminja in dograjuje. Učenje temelji na raziskovanju in izkušanju.

    3. Kakšno vlogo ima v vašem pristopu duhovna vzgoja?

    Duhovna vzgoja nima nikakršne povezave z vero. Duhovna vzgoja ne obstaja, ker je duh vse – mi smo duh. To je osnovno znanje, ki ga moramo razumeti in  sprejeti. Med materijo in duhom ni razlike; sta eno. Resnično znanje je, da smo mi večni duh in ne telo. Izobraževanje pomeni razumevanje tega, kdo resnično smo. Naučiti se moramo izkušati sebe kot duha, ta način razumevanja pa popolnoma spremeni naš odnos do življenja.

     

    4. Zakaj menite, da ocenjevanje učencev ni primerno? Kako bi sicer ločili resnično znanje od neznanja in omogočili utrjevanje nezadostnega znanja?

     

    Kaj pomeni resnično znanje? Znanje ni informacija. Znanje imamo samo, kadar ga izkušamo, živimo. Te izkušnje ne moremo meriti ali ocenjevati. Zato je vsakršno ocenjevanje nesmiselno. Ocenjevanje je človeška »iznajdba«, posledica šibkega zavedanja in nevednosti. Nihče ne ve, kakšno znanje ima posameznik in kako to sploh ocenjevati. Ocenjevanje  povzroča veliko psihičnega pritiska in napetosti, kar vodi v bolezen. Med ljudmi povzroča primerjavo in neenakost. Za vsakodnevno življenje je popolnoma nepotrebno. Znanja se ne da tehtati, meriti. Za najboljši in najbolj pravičen sistem ocenjevanja poskrbi življenje samo. Tudi vsi nazivi in stopnje so nesmiselni.

    5. Na kakšen način otrokom lahko pomagamo ustvarjati kakovostne odnose?

    Najprej moramo razumeti, kje so vzroki za slabe odnose. V obstoječih šolah je veliko strahov, napetosti, ki jih povzroča tekmovalnost. Kako so takšni odnosi lahko dobri? Veliko kritiziranja, nasilja, kazni in starostnega ločevanja ustvarja napetosti in spore. Ko vse to opustimo, ustvarimo drugačne odnose, katerih motiv je pomoč, ne tekmovalnost. Kakovost odnosov izboljšamo s tem, da opustimo ocenjevanje,  testiranje, tekmovanje,  kaznovanje.

    6. Kako lahko otrok spozna svoje poslanstvo in smisel svojega življenja?

    V otrokovi duši je zapis njegovega poslanstva. Vsakdo se s tem rodi. Odrasli tega ne razumejo, zato otrokom ne znajo pomagati in jih usmerjati. Vsiljujejo jim svoje mnenje, misleč, da je to v otrokovo dobro. Odrasli nimajo pravega znanja, zato ne znajo prisluhniti otrokovim potrebam. Ne postavljajo jim zelo preprostega vprašanja: »Kaj želiš?« Ne učijo ga: »Izberi in prevzemi odgovornost za svojo odločitev!« Z vsiljevanjem svoje volje odrasli otroku odvzamejo moč in znanje o sebi ter samozavest. Tako otrok izgubi povezavo s svojim poslanstvom in postane odvisen od mnenja drugih. To privede do tega, da otrok ne ve, kdo je in kaj je njegovo življenjsko poslanstvo. Odrasli se morajo naučiti vzpodbujati otroka, spoznati in razvijati njegovo moč, njegovo svetlobo, ne pa je zmanjševati z obsojanjem in kritiziranjem. Ko se bomo naučili vzpodbujati na ta način, bodo otroci svoje poslanstvo lahko takoj prepoznali in se bodo jasno zavedali, kaj želijo početi v življenju.

    7. Sedanja šola poskuša otrokom zagotoviti ustrezno raven splošnega znanja, široko razgledanost. Ali je po vašem mnenju to nepotrebno?

    Na žalost šola ne zagotavlja znanja in splošne razgledanosti. Resničnega znanja šole sploh ne učijo. To se mora spremeniti. Šola bi morala učiti popolnoma drugačno znanje. Obstoječe šole otrokom ne nudijo tistega, kar ti resnično potrebujejo.

    8. Ali po vašem mnenju pouk o različnih verstvih sodi v šole ali ne?

    Obstoječe religije ne podajajo resničnega znanja in ne prinašajo Resnice. Njihova motivacija je zastraševanje in vladanje. Ne samo, da tak pouk ni potreben, temveč je celo škodljiv, ker ne vzpodbuja človeške moči in božanstva, ki je v njem. Ponižuje ga v grešnika, ki mora biti kaznovan.

    9. Ali soglašate z uporabo sodobnih interaktivnih elektronskih pripomočkov pri izobraževanju otrok, z učenjem z računalnikom?

    Zakaj ne, z računalniki ni nič narobe. Problem je človeški odnos do računalnika, ki je privedel do odvisnosti in celo neke vrste suženjstva. Računalnik ne pomaga človeškemu razvoju, je pa zelo uporaben za določen namen, v razumnih mejah seveda. Žal zaradi zaslepljenosti z vsemogočnostjo računalnikov ljudje vse manj razmišljajo s svojo glavo in se spreminjajo v robote, postajajo služabniki računalnikov. Računalnik naj bo samo pripomoček v našem življenju, ne pa gospodar.

    10. Ali kaka od različic sedanjih šolskih sistemov deloma ustreza vašim pogledom (Waldorfska šola)?

    Kolikor mi je znano, ne.

    11. Omenjate izgradnjo mednarodnega šolskega centra, ki bi zaživel v kakem prijetnem kotičku Slovenije, kamor bi lahko prihajali učenci z vsega sveta. Ali lahko kaj več poveste o njem. Ali bi šlo za nekakšen internat?  Kako je s poukom v obravnavani šoli – bi potekal v angleškem jeziku? Zakaj menite, da bi bila Slovenija primerna dežela za postavitev takšne šole?

    Prvi center bo zgrajen v čudovitem naravnem okolju  Slovenije. Zakaj v Sloveniji? Mala dežela Slovenija ima še vedno neokrnjeno naravo, ki je zelo pomembna za odpiranje naše zavesti. Mišljeno je, da bi učenci prihajali z vsega sveta. Za otrokovo dobro in njegov boljši razvoj je primernejše bivanje v sklopu šole, kjer bo zadovoljeno prav vsem njihovim potrebam. Sporazumevanje bo potekalo v angleškem jeziku – jeziku, ki postaja svetovni jezik, vendar materin jezik zato ne bo odrinjen.

    (se nadaljuje….)

     

    Vsi, ki si želite več informacij in bi želeli zastaviti dodatna vprašanja, vabimo, da jih formulirate pisno in posredujete Zoranu Železnikarju (e-mail: zoran.zeleznikar@gmail.com), lahko pa pokličete Rachel osebno, na njen domači telefon v Izrael: 0097235227002. Komunikacija bo v tem primeru potekala v angleškem jeziku.