(
starec:) Pozdravljen, mladi mož.  Kako si?

(Tomaž:) Zelo dobro, stari. Rad bi ti povedal neko svoje opažanje, ti pa mi povej, če si enakega mnenja.

No, le na dan z besedo.

Mislim, da se v vsakomur od nas dogajajo nekakšni premiki in zato nismo več zadovoljni s tem, kar je bilo dobro doslej. Temam o hrani, potrošništvu, športu in zdravju se vendarle pridružujejo še druge. Čutimo potrebo po novem znanju in se stvari lotevamo drugače kot nekoč. Bolj smo in pozorni do detajlov, na primer v delu državne uprave, ki bi nas še pred kakim letom pustili hladne. Dogodke sprejemamo z večjo občutljivostjo. V nas raste zavedanje, da je zelo pomembno, kako se rešujejo sedanji problemi, saj napak ne bo mogoče popraviti. Tako čutim sam in tudi prijatelji razmišljajo na podoben način.

Imaš prav. Današnji čas je nekaj posebnega, dogajajo se stvari, ki nekoč niso bile običajne. No, po temle uvodu lahko preideš k stvari.

Opazujem, kako nas neka naravna sila vodi k spremembi miselnosti … Na primer v zvezi z lastnino. Zadnjih nekaj let se je odvil nadvse poučen proces. Pred nekaj leti se je pričela lekcija, ki nas uči pravega odnosa do lastnine. Ogromno ljudi je pričelo vlagati v delnice, špekulirati z denarjem ali manipulirati z nepremičninami. Vsi so si obetali bajne donose in lahek zaslužek – iz nič. Tajkuni so se stvari lotili velikopotezno – čez noč so si hoteli prigrabiti ogromno premoženje in spremeniti razmerja moči v družbi. Drugi so investirali v gradnjo stanovanj – posebno zato, ker so cene zemljišč nenehno rasle – in si obetali velik dobiček ob prodaji stanovanj ali hiš. Šlo je za pravo investicijsko histerijo. Tolikšnega obsega gradenj pri nas še ni bilo. Pohlep je švignil v višave.

Dokler ni prišlo do finančne in gospodarske krize…

Tako je. Potem se je hitro obrnilo. Namesto z velikimi donosi delnic in skladov smo se soočili z velikimi izgubami. Ljudje niso mogli verjeti, da čez noč lahko izgine toliko denarja. Tajkuni so ostali brez premoženja in podjetja, ki so jamčila za njihove kredite, so zašla v težave in stečaje. Nekaj jih je prešlo v roke tujcev, druga so na robu preživetja. Tisti, ki so investirali v gradnjo stanovanj ali hiš za prodajo, so s težavo reševali investicije, soočeni z grenkim spoznanjem, da kupcev zanje preprosto ni. Najeti krediti so postali grozljivo breme; namesto velikega zaslužka so pridelali velik dolg. Marsikateri investitor je bil vesel, če je hišo ali stanovanje uspel – precej pod ceno – sploh prodati.

Res je. Marsikdo se je moral čez noč zresniti in pokopati sanje o velikem uspehu.

Ljudje smo v zadnjih desetletjih razmišljali – Slovenci smo tu verjetno med najbolj zagretimi – da je najbolje zagotoviti si lastno stanovanje ali hišo, s čimer si zagotoviš varnost. A zdaj pričenjamo spoznavati, da varnosti preprosto ni. Tudi varnost v zvezi s posedovanjem nepremičnine je varljiva. Tudi v smislu dobre naložbe – ali bi jo sploh uspel za primerno ceno prodati? Zato je nesmiselno vse življenje garati za poplačilo kreditov in se nenehno odrekati zgolj za to, da imaš lastno streho nad glavo. In za nameček bo ta streha v bodoče lepo obdavčena. Marsikdo od mladih je spoznal, da je bolje stanovanje najeti in se izogniti skrbem in grmadi stroškov – za vzdrževanje, za obnovo in davke. Graditi za otroke je nesmisel – ti običajno ne cenijo tega, kar so prigarali starši. S podarjeno streho nad glavo jim celo odvzameš možnost, da sami razvijejo svoje sposobnosti za uresničitev pomembnih ciljev. Tako jim ne narediš dobre usluge. Takorekoč pohabiš jih in jim omogočiš, da se spremenijo v lenobe.

Toda zgodilo se je še nekaj. Spričo intenzivne gradnje ter slabe natalitete je ponudba nepremičnin presegla povpraševanje –  ob neprodanih novih je tudi vse več starih stanovanj praznih, vse to pa vodi v nižanje cen nepremičnin. A kupna moč vse bolj pada. Obstaja nevarnost, da bodo naše premoženje pokupili bogati tujci, ki so se v krizi bolje znašli.

Mislim, da se pri marsikom poraja spoznanje, da je velik trud v pridobivanje nepremičnin nesmiseln. In kaj boš s hišo, če ti jo v naslednjih letih – zaradi vse ostrejših naravnih razmer – sesuje potres, zalije voda ali odnese plaz?  To pa ni edina ugotovitev. Ljudje se sprašujejo, kaj imajo od življenja, ki je neprestano garanje za to, da velik del denarja zapravijo za stvari, ki jih pravzaprav ne potrebujejo. Ali res potrebuješ vsakih nekaj let nov avto, televizor, hladilnik, pralni stroj, računalnik, če pa so stari aparati še čisto uporabni? Svojo življenjsko energijo porabljaš za vzdrževanje novih pripomočkov in pripomočkov, ki te le zasužnjujejo, sam pa se ob tem vse bolj trošiš in izgubljaš zdravje in dragocen čas. Čemu? Ali je kakovost življenja res odvisna od števila pripomočkov, ki jih kupiš, in od ugodja, ki ga privoščiš telesu? Preveč ugodja te poleni in prisiljen si iskati načine, da telo ohranjaš v kondiciji na umeten način. Sreča pa ni zadovoljstvo ali izkustvo ugodja. Če želiš v svojem življenju še kaj lepega izkusiti, se moraš obrniti k svoji duši in se vprašati, kaj je tisto, kar ti prinese izpolnitev. A žal ljudje o sebi vemo presenetljivo malo, zato tudi ne znamo prav oceniti svojih možnosti.  Kaj več o sebi ne izveš v šoli, za to se moraš potruditi kar sam.

Strah, ki nas sili v boj za preživetje, je v marsikom še preveč močan. A imaš prav, marsikdo že spreminja pogled na življenje. Stvari se bodo pričele občutneje spreminjati, ko bomo pričeli bolje razumevati sami sebe in s tem tudi človeško družbo ter, ko bomo dojeli, da je pogoj za preživetje – pravičnejša delitev dobrin. Teh je za vse dovolj, če so enakomerno razporejene.

Ob tem, ko so gospodarsko krizo reševali z ogromnimi finančnimi injekcijami, ki so jih dobile banke, se je marsikdo vprašal: zakaj stotin milijard, ki so bile razdeljene iz državnih virov, ne bi raje razdelili ljudem? Vsak državljan bi lahko dobil znaten znesek. To bi bila mnogo pravičnejša rešitev, saj bi tako podprli tiste, ki pomoč zares potrebujejo. Tudi tistim, ki se ne zavedajo, da globalno politiko vodijo elite, ki jim je malo mar blagor množic, postaja vse bolj jasno, da so vsi ukrepi odmerjeni tako, da se denar uporablja le za polnjenje žepov tistih, ki ga imajo že zdaj dovolj. Ali je takšen sistem še smiselno podpirati?

A ne le to; skoraj vse države so se – zaradi ohranitve gospodarske ravni – v zadnjem času krepko dodatno zadolžile, državni dolg pa bo seveda dodatno obremenil pleča državljanov. To je dodaten pritisk na ljudske množice, ki morajo za enak standard vse več delati. Kot sva že pred časom ugotavljala – najboljša rešitev svetovnih problemov bi bila tista, ki bi gradila na ukinitvi denarja. Vsaj takšnega, ki se obrestuje. Svet bi brez denarja lahko zadihal mnogo svobodneje, razbremenjen številnih finančnih pijavk, ki nam sedaj pijejo kri. Izginili bi kriminal, nasilje, rivalstvo, napetosti, zmanjšal bi se pohlep in strah, ljudje bi se lahko posvetili tistemu, kar je pomembno – delu, ki je po volji duše in svoji duhovni rasti.

Tako je, stari. Pomembno je, da se o tem pogovarjamo. Ko bomo spremenili splošno miselnost, se bo spremenil svet.