(Tomaž:) Hojla. Stari, danes te bom presenetil z zanimivim vprašanjem. Kako si ti predstavljaš vibracijo duše?

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Vibracija je pač vibracija: valovi z amplitudo, frekvenco in fazo. Amplituda odraža moč vala, frekvenca hitrost spreminjanja, faza pa ujemanje z ozadjem ali časovni zamik. Dušne vibracije uporabljajo isti medij, skozi katerega se širijo elektromagnetni valovi in svetloba, vendar gre za potencialne valove in ne elektromagnetne. Vibracijsko polje duše (imenovano tudi aura) je mnogo bolj subtilno kot elektromagnetno polje, zato aure s poznanimi instrumenti ne moremo meriti. Vendar pa je to polje nabito z energijo in informacijo.

Kako pa duša komunicira z vesoljem? Kaj se pri tem pravzaprav dogaja?

Osebne izkušnje so tesno povezane z vibracijo duše. Pogledati si morava dinamiko stvarnosti. Ta govori, kako so dnevni dogodki in izkušnje posledice večdimenzionalnih procesov. Ko to dojameš, tudi raumeš, zakaj se žrtev in agresor privlačita, zakaj nasprotja med posamezniki privlačijo izkušnje konfrontacij, kako predčasno učenje zmanjša nujnost manifestacije problema, kako čisto srce zmanjša nevarnost in podobno.

Kako pa se to ujema s klasično fiziko?

Pri dinamiki stvarnosti gre za kvantne pojave; kvantni principi so tisti, ki povezujejo zavest s fizično stvarnostjo. Kvantna fizika računa možno prihodnost, zavest pa izbira, katero izkustvo bo izkusila. Čeprav znanost meni, da kvantni pojavi sodijo le na subatomsko področje, so kvantni fenomeni ravno tako aktivni v makroskopskem svetu in vodijo razvoj naših izkušenj. Ker kvantni procesi določajo ne le, kaj doživljamo, temveč tudi, skozi kaj doživljamo, se v glavnem ne zavedamo njihovega vpliva. Dvema plavalcema v reki, ki ne pogledata proti bregu, se lahko zdi, da se nahajata v stoječi vodi, gibanje vode je evidentno le, če opazuješ tudi breg ali dno. Konvencionalna znanost sicer gleda na dno, a ne opazi, da nas skozi čas pomika močan kvantni tok.

In kako bi povezal vesolje z dušo in kvantno fiziko?

Če hočeva to razložiti, morava najprej osvežiti nekaj fizikalnih osnov. Se še spomniš, kaj je hologram?

Ni problema. Fizika mi je bila vedno kul. Hologram je tridimenzionalna slika. Če pri ploski sliki vsaka točka nosi samo informacijo o jakosti svetlobe, pri hologramu nosi še informacijo o fazi svetlobe, ki je povezana s prostorsko globino. Hologram ustvarimo na poseben način z laserskim (koherentnim) virom, ki snop svetlobe razkloni na dva žarka in ju usmerja na film, enega preko objekta in drugega mimo objekta, neposredno. Za gledanje posnetega holograma moramo uporabiti isti laserski vir. Ko hologramsko sliko objekta opazujemo, je zanimivo to, da ob spremembi zornega kota vidimo, kaj se nahaja za njim – kot bi ga opazoval v naravi. Vsak delček holograma nosi informacijo o celoti. Če torej odvzamem del informacije, še vedno vidim celotno sliko oziroma objekt.

Odlično. Verjetno tudi veš, da pri snemanju holograma lahko na isto mesto na filmu zapišeš več slik, odvisno od frekvence laserskega snopa, s katerim osvetljuješ objekt. Rdeč laser bi pokazal eno sliko, moder pa drugo, pri istem hologramu. S frekvenco laserja je torej določeno, kateri objekt bo viden, s fazo oz. kotom ali položajem pa, kako bo ta objekt videti. Od jakosti in amplitude svetlobe laserja pa je odvisno, kako jasno in zvesto bo videti objekt.

No in če se zdaj vrneva k stvari? Kakšno vezo ima zdaj vesolje s hologramom?

No zdaj lahko greva naprej. Vesolje, univerzum je v vsakem trenutku le ena od neskončnega števila struktur v kompleksni mreži možnosti, ki so nespremenljive in večne. Torej morava govoriti o »multiverzumu«. Ta »mutiverzum« je hologram, in to fraktalni hologram. Je statična struktura, v kateri z zoomiranjem potuješ skozi čas. Fraktal sam se torej ne spreminja, le naš um je pri potovanju skozenj tisti, ki pri zoomiranju ustvarja lažno sliko prostora in časa. Holografski proces ima neposredno metafizično primerjavo. Um Stvarnika ustreza izvoru laserske svetlobe, arhetipi ustrezajo posnetim holografskim objektom, polje eksistence (eter okrog nas) pa ustreza fotografskemu filmu. Posamezen človek kot individualna enota zavesti je osvetlitveni laser. Frekvenca (barva) laserja je frekvenca naših čustev, fazo določajo miselni vzorci v vsakem od nas, amplituda pa jakost naše namere, volje.

Hm. Praviš, da je vesolje v bistvu statična hologramska struktura? Čudno. Mislil sem, da se širi. Torej je občutek širjenja stvar opazovalca? Vsak od nas se giblje kot opazovalec, ki pri premikanju skozi hologram vidi natanko tisto, kar je opredeljeno z njegovimi čustvi, mislimi in namero?

Tako je. Čustva izbirajo arhetipe (čutne vtise), ki so objekti v hologramu, misli in prepričanja izberejo zorni kot nanje, moč namere pa, kako živo in jasno doživljamo te slike. Toda rekla sva, da je vesolje hologram, ki ima tudi fraktalne značilnosti. Si kdaj gledal slike fraktalov? Fraktal je, kot verjetno veš, zapis neskončno kompleksnega vzorca in omogoča neomejeno zoomiranje navznoter in navzven. Vsaka slika pri zoomiranju navznoter je podslika tiste s prejšnjega nivoja. Ta trenutek vsak od nas v resnici izvaja takšno zoomiranje v fraktal in ta proces doživljamo kot napredovanje v prihodnost. In seveda je prihodnost podmnožica vseh možnih prihodnosti izpred enega trenutka, zato je čas le iluzija, saj vse slike fraktala obstajajo že zdaj, se pravi hkrati. V vesolju, ki je fraktalni hologram, se torej ukvarjamo in spopadamo s tistimi objekti, ki ustrezajo vibraciji naše duše, to pa določajo naša čustva, misli in namen.

Štekam. In ker je naša čustvena narava zelo kompleksna, vsak zaznava v tem hologramu cel spekter arhetipov, dogodkov, je tako?

Drži. In ta spekter vtisov, »realnost«, ki sestavljajo svojski svet vsakogar med nami, določa poleg omenjenega tudi temperament, učna pot in še kaj. Tako vsak živi v svojem svetu, in doživlja unikatno, a ne nujno tudi neodvisno realnost. Podobni ljudje živijo v podobnih svetovih. Nekatere frekvence so skupne vsem in se odražajo v skupinskih dogodkih in vzajemnih izkušnjah. Svetovi različnih ljudi »sekajo« drug drugega, se seštevajo ali pa so podmnožice drugih svetov. Prebivalca dveh svetov, ki se sekata, neizbežno prekrižata pot drug drugemu in doživita skupne izkušnje. Te so arhetipske narave, glede na to, kateri del holograma raziskujeta. Svet enega je lahko le del sveta drugega, zato lahko prvi razume mnogo manj kot drugi, tako kot v primeru, ko se srečata otrok in odrasel človek ali žival in človek. Vse je odvisno od širine vibracijskega spektra, ki ga zaznavamo. Če je razlika prevelika, lahko drugega bitja sploh ne zaznavamo, kot npr. v primeru hiperdimenzionalnih bitij. Z duhovno rastjo se širina vibracijskega spektra veča in bogati ter poglobi dojemanje (osvetlitev).

Razumem. Kako pa v ta koncept stlačiš auro?

Človeška aura je nekakšna enostavnejša oblika elektromagnetnega polja, ki resonira in privlači dotičnemu pomembne preizkušnje; katera od preizkušenj je izbrana pa je odvisno od osebne izbire in okoliščin. Čustva so tu pomembna, saj predstavljajo motivacijski dejavnik. Brez njih bi počeli le tisto, kar je znotraj našega razumevanja in privzetih programov. Ko smo srečni, raztegnemo svoje polje zaznavanja v »srečni smeri«, ko smo jezni, pa to polje deformiramo tako, da zopet privlači našemu počutju ustrezne vtise. Torej čustva spreminjajo meje našega sveta tako da osvetljujejo različna področja holograma. Določajo, kakšen je naš svet. Kadar potrebujemo kako izkušnjo, takrat našemu vibracijskemu spektru in auri manjkajo določene frekvence, ki jih pritegnemo iz holograma in tako zapolnimo vrzel. Dokler lekcije ne dojamemo, vrzel ostaja ne le nezapolnjena, temveč se celo širi in privlači vedno nova in nova podobna izkustva.

Ufa, boljše razlage o naravi stvarnosti pa še nisem slišal. Razlaga marsikaj, kar doslej nisem poštekal. Če sem dobro dojel, duša torej ne počne drugega kot da brska po vesoljnem hologramu. S čustvi izbira svojo stvarnost oziroma svet, v katerem živi. Torej bom začel forsirati samo pozitivna čustva in s tem izbral zelo prijazen svet zase. Je tako?

Malo poenostavljaš, a v načelu imaš prav. Vendar izbiranje čustev le ni tako enostavno, poleg tega pa prispeva svoje karma in še kaj. A velja pozkusiti.