(Tomaž:) Hojla, stari. Povej
mi, ali tudi tebi tale štorija z Romi že preseda, tako kot meni. Saj se zadnje
čase govori samo še o tem! Iz problema smo naredili pravo nacionalno natezalnico!
Meni vse skupaj že krepko preseda!

(starec:) Pozdravljen, mladi
mož. Po svoje imaš prav. Zgodba o Romih je presegla razumen okvir in postala
katalizator nezadovoljstva množic. Toda hkrati gre tudi za pomembno šolo
zavesti slovenskega naroda. V petnajstletni zgodovini še nismo prišli do
izkustva, ki bi nam pomagalo pri oblikovanje zrele etične drže do narodnih
manjšin, ki so v našem okolju prisotne. Spomni se zadeve z džamijo v Ljubljani.
Koliko let se že vleče spor, ki še zdaj ni pripeljal do pravega rezultata?

Kaj hočeš reči, da je prav,
da se tale godlja ful vleče že toliko časa? Ali ne bi bilo prav, da bi vlada nucala
možgančke in bi zajezila napetosti že takoj na začetku, namesto da si je
nakopala še dodatne težave s selitvijo Strojanovih?

S selitvijo Strojanovih
vlada gotovo ni napravila modre poteze. A zdaj je, kar je. iz vsega skupaj se
moramo Slovenci nekaj zelo pomembnega naučiti. Nestrpnost do drugačnih, naj
bodo to muslimani ali pa Romi, ne sme dobiti domovinske pravice med nami.
Čeprav je tisto, kar so si privoščili v oddaji Piramida, obžalovanja vredno,
ima to tudi svojo dobro plat. Pokazalo se je, kdo so tisti nestrpneži, ki s
svojo agresivnostjo in netolerantnostjo kvarijo ozračje v družbi. Odstotek teh
je zaskrbljujoče visok. Treba jim je pomagati do spoznanja, da je njihov odnos
napačen, saj vodi v konflikt, ki lahko celotni družbi prinese veliko gorja.
Poglej si Srbijo. Tudi tam so, na enak način, uspeli nahujskati narode in jih
vplesti v konflikt, ki je zahteval stotisoče mrtvih. Takšna nasprotja v družbi,
ki so posledica ozkosti in sebičnosti, oboje pa je posledica strahu, vedno
terjajo veliko energije za popolnoma neproduktivne cilje. Gre za izgubo
ustvarjalne energije naroda.

Veš kaj, eno je res.
Slovenci smo se šele zdaj, ko smo dejanski gospodarji na svojem ozemlju,
zavedli, da smo »večinski narod«, ki mora zavzeti stališče do manjšin. Doslej
nam to nikoli ni bilo treba, saj sploh nismo bili pravi gospodarji temveč del
neke skupne tvorbe, ki je bila nekakšen konglomerat narodov. Zdaj pa smo v
čisto drugačni vlogi, ki je ne obvladamo najbolje. In zdaj je pravzaprav šele
prva priložnost, da nam pravi ljudje v narodu, ki premorejo dovolj etike in
modrosti, pokažejo pravo pot in nas naučijo, kako je treba ravnati. Če se
dvigneš iz majhnosti in nebogljenosti, je težko imeti veliko srce in biti
velikodušen do šibkejših. Ampak tu velikost naroda sploh ni pomembna.

To si dobro povedal. Slovenci
se moramo zamisliti nad seboj in preveriti svoja etična in moralna stališča. Če
tega ne bomo storili, nas bo počakala naslednja, hujša preizkušnja, ko bomo
»ponavljali razred«. Zdaj, ko smo stopili med velike narode, si majhnosti v
svojem ravnanju ne moremo več privoščiti, ne da bi tvegali resno izgubo ugleda.
To pa bi nas drago stalo.

Veš kaj se mi zdi? Da
nestrpneži niso tako nasprotovali Strojanovim kot oblasti oz. policiji, ki je v
zvezi z Romi doslej uporabljala čisto drugačna merila kot do drugih
državljanov. Če so »cigani« doslej lahko nekaznovano lahko kradli s polj,
hlevov in domačij, zastonj natakali bencin, se vozili brez izpita, vdirali v
vozila in vikende, povzročali nesreče, grozili, pretepali in strahovali, preprodajali
in uživali mamila ter imeli desetine ovadb brez posledic – v nasprotju z
ostalimi, ki jih je doletela čisto drugačna sodba – so s tem postali posebna
kasta, kasta nedotakljivih. In ker policija ni storila nič, se je gnev in
sovraštvo obrnilo k tistim, ki so teh privilegijev deležni – k Romom samim.
Prvi korak je po mojem, da se takšna dvojna merila odpravi in da začne policija
delikte sankcionirati na zakonsko utemeljen način. Kar ušpičijo, ne sme več biti deležno
drugačne, popustljivejše obravnave.

To je brez dvoma eno pravih
dejanj, ki vodijo k želenemu cilju. Pričakovanja, da bo z nadaljevanjem
obstoječe prakse pri obravnavi deliktov možno doseči rešitev, niso na mestu. Nekatere
krivice in napake, storjene v preteklosti, je težko popraviti, a marsikaj se da.
Mislim, da so prebivalci Ambrusa in drugi, ki jim je bila prizadejana škoda s
strani Romov, a ni bilo ustreznega odziva policije, upravičeni do opravičila in
obljube, da v bodoče ne bo več razlikovanja pred zakonom. Treba je vedeti, da
se za vsem skupaj skriva veliko čustvene energije, ki se je kopičila v letih in
desetletjih, ko se problemov ni ustrezno reševalo. Te energije ni mogoče
transformirati čez noč. Potreben je čas in veliko potrpljenja.

Res je. Zdaj imamo priliko,
da se načesa, kar sodi v mentaliteto zrelega naroda, naučimo. Iz lastne
izkušnje.