Z informacijami iz predhodnih besedil smo precej okrepili razumevanje narave stvarnosti. Naš novi mozaik pojavnega sveta kaže vse razločnejšo podobo. Spoznali smo, da vse, vključno z materialno stvarnostjo, gradijo zavestne energije, ki imajo metafizično, lahko bi rekli »duhovno« naravo.

Ozrimo se na dosedanja spoznanja. Po tem, ko smo uvodoma razvozlali skrivnost etra, smo razkrili, da je materija vse prej meditirajockot resnično trdna snov. Vsak atom je le ples dveh nasprotno vrtečih se etrskih vrtincev, ki jih lahko imenujemo moško in žensko načelo, Prakriti in Puruša ali pa preprosto A1 in A2; neznanske hitrosti so tiste, ki ustvarjenim podobam dajo prepričljiv vtis trdnosti. Nadalje smo ugotavljali, da ima vesolje vse lastnosti živega bitja, vključno z razmnoževanjem. Obstaja centralni vir, ki oživlja in v veličastnem redu vzdržuje vsa kozmična telesa. Spoznali smo, da vse, kar obstaja, poseduje določeno raven zavesti. Tudi rastline čutijo, komunicirajo z okoljem in reagirajo celo na misli človeka. Ugotavljali smo, da so dimenzije različne bivanjske ravni, poligoni za rast zavesti, ki se razlikujejo po gostoti snovi in vibracijski frekvenci.

Etrska energija se deli na širokem razponu kozmične skale. Stvarniška inteligenca iz nje gradi preproste elementarne etrske gradnike, atome in molekule, iz njih pa kompleksnejše, visoko organizirane, urejene strukture. Vsaka od teh struktur, tudi kamnina, ima določeno raven zavesti; med najbolj »inteligentnimi« neživimi strukturami so kristali. Ne le, da so sposobni shranjevati ogromno število informacij, imajo tudi vlogo močnih ojačevalnikov energije. Hitrost sprememb »nežive materije« je silno majhna, zato je tudi njen vek zelo dolg, mnogo daljši kot pri organski materiji.

Žive celice so primer bolj zapletene organizacijske strukture, v kateri se togi materialni gradniki ob posredovanju višje zavestne energije organizirajo in mobilizirajo na višji ravni. Plod kompleksnejše organizacije so dodatne lastnosti: dihanje, rast, reprodukcija, rojstvo in smrt, ki odražajo zelo hitre spremembe. Prav te so tisto, kar živo celico naredi »živo«. Toda ena celica še ne pomeni kaj dosti. Razvitejša živa bitja nastanejo kot visoko organizirani skupki stotin milijard celic. Ogromna masa živih zavestnih celic pa postane žival ali človek šele s tem, ko nadzor nad tem celičnim kolosom prevzamejo višje zavestne inteligence in poskrbijo za organizacijo celic v tkiva z natančno določenimi funkcijami, ta pa se organizirajo v živ osebek.

Dejstvo je, da gre pri živih z bitjih za izjemno visoko raven sodelovanja med posameznimi celicami in zavestjo (dušo) bitja, ki bitje »upravlja«. Posamezno rastlinsko, živalsko ali človeško telo je relativno samostojna entiteta, mobilna in sposobna zadostiti potrebam določene rastlinske ali živalske vrste, vendar pa je le orodje, lahko bi rekli – vozilo, ki ga uporabi višja zavestna entiteta, ki se vanj naseli. Vozilo je neuporabno, dokler za krmilo ne sede šofer in z zamislijo o cilju aktivira vzvode, ki vozilo spravijo v pogon.

Opravka imamo torej z več nivoji zavesti, od zavesti posamezne celice, preko zavesti posameznega organa, zavesti, ki oživlja celotno telo, do zavesti človeka, ki s tem telesom upravlja. A na tej ravni zavestne lestvice še ni konec. Kot smo videli, je človek šele na tretji ravni (od sedmih) zavestne gostote.


 

Znanost in posameznik na prelomnici

Dosedanji znanstveni pogled na življenje, žive osebke in vse z njimi povezane pojave je mnogo preozek, ker se ukvarja le z materijo in odrazi (simptomi) življenja v njej. Ukvarja se z opazovanjem učinkov življenja, ne prodre pa v njegovo bistvo. Znanost se približuje zaključku faze očaranosti z materijo, ki je faza v procesu evolucije. Napredek se zgodi s preusmeritvijo k raziskovanju zavesti, oziroma tistega, ki to zavest pooseblja – sebe, opazovalca.

Smo na pragu preporoda v razumevanju stvarnosti. Dojeli smo, da je mnogo pomembnejša od materialnega sveta eterična entiteta – zavest. Kompleksnost struktur je odvisna od ravni zavesti, ki to strukturo oživlja. Za materialnimi podobami ni resnične materije, pač pa ples zavestnih energij, ki v veličastnem dogajanju ustvarjajo vse, kar je imenujemo »stvarnost«. Tudi to, kar sem – moje bistvo, ne more biti nič drugega kot zavestna energija. Je inteligenca, ki poraja ideje in se identificira z njimi ter tako gradi svoja izkustva, pri tem pa uporablja priročno sredstvo – snovno telo, s katerim raziskuje posamezno bivalno raven .

Ko materialistično usmerjen posameznik doseže to točko razumevanja in dojemanja stvarnosti, se preneha identificirati s telesom oziroma z zunanjimi stvarmi in se prepozna kot duhovno bitje. Prepozna ustroj stvarnosti, zakone stvarstva, smoter bivanja, svojo bistveno vlogo v vsem dogajanju in potenciale, ki so mu na voljo, zato se njegov razvoj močno pospeši. Preseže svojo živalsko, materialno fazo in se odpre novim dimenzijam, oborožen z znanjem, s katerim noben cilj ni nedosegljiv. Nikoli več se mu ni treba ubadati s problemi nizkih ravni, ki so posledica neznanja.

Človeštvo je pred tem, da prestopi na višjo raven zavestne gostote. Sedanja raven je raven relativnega trpljenja, kjer je bolečina glavni motivator za učenje in pozitivno spremembo. Ob koncu iztekajočega se kozmičnega ciklusa in ob vstopu v novega se bodo zgodile spremembe, ki bodo dvignile splošno raven zavesti in omogočile dvig kakovosti življenja posameznika in družbe. Zgodil se bo prestop na raven četrte zavestne gostote. Človek bo prerasel sedanji materialistični okvir ter spoznal, kdo je in kakšni so njegovi resnični potenciali.


 

Smisel evolucije

V zadnjem nadaljevanju smo omenili, da so posamezne dimenzije različne ravni etrske gostote, ukrojene tako, da z napredovanjem k višjim ravnem posameznik doživlja vse popolnejša izkustva. Evolucija je proces nenehnih sprememb, na področju vidnega pa tudi očem nevidnega. Smisel procesa se razgalja skozi proces sam, odkriješ pa ga s primerjavo posameznih stanj. Očitno zavest skozi proces evolucije napreduje k nekemu cilju. A h kakšnemu?

Vse oblike se razvijajo k večjemu zavedanju, večji občutljivosti,večji kompleksnosti, večjemu znanju in dovršenosti. Smisel evolucije je očitno razvoj zavesti. Kakšen pa bi lahko bil smoter tega in končni cilj?

Iz informacije, da zavest ali duša izkuša vse popolnejše spektre izkustev, lahko sklepamo, kakšen je smisel vsega tega. Vzhodna izročila pravijo, da je božanska igra, ki jo imenujejo »lila«, potrebna zato, da Stvarnik izkusi vse tisto, kar je ustvaril, in da izživi vse možne vloge v ustvarjenih bitjih na vseh obstoječih ravneh. Ustvarjeno ima smisel le takrat, če je tudi izživeto. Naposled, ko izživi vse in doseže popolno znanje in celovitost vseh izkustev, prepozna sebe kot tvorca vsega, kar je.

Ker se smisel evolucije prenaša na vsa vanjo vključena bitja, tudi smisel posameznika ne more biti drugačen. Smisel življenja posameznika je torej lahko le rast njegovega zavedanja, njegova duhovna rast. To je večinoma v nasprotju s sedanjo miselno naravnanostjo potrošniško in materialno usmerjenega človeka. A to se že spreminja. Namesto vprašanj »Kaj imam?« in »Kaj lahko dobim?« se vse bolj obračamo k vprašanjem »Kdo sem?« in »Kaj lahko postanem?«

Ne materialne stvari temveč zavestna spoznanja, duhovne vrline, napredek duše so tisti dosežki na življenjski poti, ki so pomembni. Vse drugo je na tehtnici življenja in evolucije nepomembno in se razblini. Materialni predmeti so v službi duhovnega napredka, orodje za hitrejšo rast.


 

Bitja na višjih ravneh

Kot že omenjeno, duhovna bitja obstajajo na vseh ravneh zavestne gostote. Na višjih ravneh od tretje, na kateri se trenutno nahaja človek, jih odlikuje zavest, ki prekaša človeško. Nekatera takšna bitja imenujemo angeli. Ti lahko z bitji na nižjih ravneh na določene načine komunicirajo in jim pomagajo pri duhovnem razvoju.

Če moč zavesti z gostoto zavesti raste, tedaj se na najvišji, sedmi ravni, nahaja najpopolnejša entiteta, ki jo imenujmo Stvarnik, Izvor ali Univerzalni um. Ta, ki je izvor vsega ter alfa in omega stvarstva, je avtor celotne igre. Ustvaril je kopije samega sebe, svoje klone, ter s tem ustvarjalno ekipo, ki je kreirala vse vesolje in vse, kar v njem obstaja. Vsaka stvaritev, od atoma do galaksije, je domišljena podoba, ki jo »oživljajo« različne zavestne, eterične energije. Človek je domislek Stvarnika, s katerim se je lahko podal v izkustva o ustvarjenem materialnem svetu. Obširneje o projektu človek bomo spregovorili v nadaljevanju.