Nenehno soočeni z raznimi ukrepi, direktivami, zahtevami in omejitvami, ki evidentno ne temeljijo na strokovnem znanju in objektivnih dejstvih temveč na lažeh in polresnicah, se prej ali slej znajdemo pred pomembnim vprašanjem: ali naj bi se človek potrudil dokopati do resnice o tem? Tudi številni intelektualci se odločijo ostati pasivni, saj si ne predstavljajo, kako bi do resnice lahko prišli. Pa tudi, če bi jim uspelo – kaj pa človek zares lahko stori proti oblastem in sistemu? Tako se vse skupaj zdi nepotrebna izguba časa in energije. Je takšna drža pravilna?

Položaj je težavnejši kot se zdi, kajti pripeljali so nas namreč v položaj, ko je resnica relativizirana: nihče naj ne bi poznal absolutne resnice, vsakdo naj bi imel svojo resnico, kajti vsak človek ima svoj pogled, svoje razumevanje, kar resnico vedno individualno obarva. Absolutne resnice ob tej interpretaciji naj ne bi poznal nihče, torej si zanjo ni smiselno pretirano prizadevati. A to je premetena ukana, ki sicer vsebuje kanček resnice, a človeka v bistvu vodi v neaktivnost in zmedo, kar je kot nalašč za to, da se človeka onemogoči in razoroži, pasivizira. Resda je pogled na resnico vsakogar od nas nekoliko individualno obarvan, a to ne pomeni, da se njeno bistvo, jedro, zaradi tega izgubi. Če kamen vržeš v zrak, pade nazaj na zemljo in tega nobena individualna obravnava ne more spremeniti.

Kako zavzeto naj bi se človek posvetil iskanju resnice? Vsi duhovni sistemi so si edini, da je resnica edini temelj, na katerem je mogoče graditi. Kar je zgrajeno na laži, mora, ker je v nasprotju s kozmično harmonijo, razpasti, pri tem pa potegne za seboj tudi sledilce laži. Nikakršna duhovna rast, oprta na laž, ni možna. Sprijazniti se z informacijami, ki ne temeljijo na resnici, pomeni sesti na suho vejo, ki se bo prej ali slej odlomila. S pristajanjem na laži ne postanemo le nesposobni najti prave rešitve in odzive na pobude; odrečemo se svobodi svoje zavesti, najdragocenejšemu kar imamo. Dolgoročne posledice za dušo so lahko tragične.

Rudolf Steiner, oče antropozofije, je o resnici veliko govoril in pisal. Dejal je, da človek lahko raste le v svetlobi resnice. A družba ne priznava več resnice temveč se zavaja v njenem pogledu. Postalo je normalno, da ima vsak svojo resnico, ki jo postavlja na piedestal. Problem je v tem, da pri njenem iskanju prej ali slej zaidemo v nasprotja, paradokse (vedno obstajata dve nasprotni veljavni možnosti); v zadregi ravnamo tako, da eno nasprotje preprosto odmislimo in obdržimo tistega, ki nam bolj ustreza. To označuje popolno odsotnost želje za razumevanjem resnice. Najbolj drastičen primer: da bi Kristus lahko opravil svoje poslanstvo na Zemlji, je moral biti od Jude izdan in pribit na križ. Je Juda dobrodošel pomočnik pri izvršitvi Jezusovega poslanstva ali pohlepni zločinec? Kadar si dve dejstvi nasprotujeta, ni tako preprosto odmisliti eno.

Steiner nam je položil na srce: Mi smo iskalci resnice in najti jo moramo za vsako ceno. Kajti resnica nikoli ne more biti škodljiva ali delovati škodljivo. Kadar pa se zdi, da deluje škodljivo, nikoli ne povzroči tako velike škode kot laž. Potrebno je vztrajati na temelju resnice, pa čeprav bi bila ta sramotna. Resnice ne moremo prilagajati sebi ali oblikovati po svoje. Z vsakim dejanjem odkritja resnice stopimo korak naprej. Čvrsto se držati resnice je resno in sveto dejanje oboževanja.

Napredek in harmonija temeljita na resnici. Svoboda in laž sta nezdružljva. Resnica je predpogoj za svobodo. Laž je sredstvo za odvzem svobode. Kjer je prisotna laž, tam je prizadevanje za zasužnjenje človeka. Laž  je preplavila svet, da bi človeštvo utonilo v suženjstvu.

Vsaka laž, četudi ne nastane v nas, ampak ji podležemo v nevednosti ali naivnosti, oslabi človekovo dušo in človekov jaz. Ne more delovati na telo tako, kot če bi bila okrepljena z resnico. Isto velja tudi za zmote in slepila. Tako postane fizični organizem dovzeten za bolezni. Z mnogimi lažmi živimo leta in leta, in če jih ne prepoznamo, se oblikuje v telesu kal bolezni. Težnja po iskanju resnice pa je zdravilna.

Nastopil je čas, ko se na družbo pospešeno zgrinjajo duhovne sile teme. Gre za stvarne sile, ki v zadnjem času svoj vpliv vse bolj krepijo. Njihov obstoj in njihove nosilce, ki jih antropozofija jasno imenuje (Lucifer in Ahriman), lahko zanikamo, njihovih učinkov ne moremo. Že od 15. stoletja dalje narašča vpliv Ahrimana, ki skuša človeku odvzeti dušo in ga izenačiti z mehanizmom. Skupaj z Luciferjem skuša izvotlita človeka, ga oropati svobode in ga spremeniti v prazno lupino, slepega sledilca ukazom, biološkega robota. Cepiva, ki naša telesa spreminjajo na nam nepredstavljive načine, so pot do tega cilja.

Poznavanje mehanizmov manipulacij, zavajanja, odvračanja od resnice je ena od najpomembnejših sposobnosti sodobnega človeka, saj je od nje morda odvisno naše preživetje. V besedilu Ignoriranje resnice je počasen samomor se bomo poglobili v metode manipulacije in mehanizme laži ter se spraševali o vplivih laži na človekovo psiho in njegove potenciale.