(Tomaž:) Hojla, stari. Te kaj zebe?

(starec:) Pozdravljen, Tomaž. Niti ne. Moje kosti so še kar na toplem. Ali tebe zebe?

Valjda! Poglej ta mraz!

Pa je komaj kako stopinjo pod ničlo. Ugotavljam, da smo se vsi skupaj precej »pomehkužili«. Nekoč dvajset stopinj pod ničlo ni bilo nič nenavadnega, danes pa nas je groza ob misli, da bi morali v takšnem mrazu preživeti nekaj tednov.

Res je. Tega si sploh ne znamo več predstavljati.

Naša sposobnost preživeti v ostrejših vremenskih razmerah je vse slabša. Klimatizirani prostori so naredili svoje… Če pomislim, kakšne pogoje sem imel v mladosti, kot vojak v jugoslovanski vojski… Pa smo vse prenašali brez pritoževanja.

Ja, mladi smo se znebili naporne vojaščine, hvala Bogu! To je bila nekoč zelo neprijetna izkušnja, kot sem slišal.

Ti praviš – hvala Bogu, jaz pa pravim – na žalost!

Zakaj – na žalost?

Zato, ker ste s tem izgubili dragoceno priložnost za svojo rast. Fantje nimate več preizkušenj, ki bi iz vas naredile može. To je žalostno in ima slabe posledice za vso družbo.

Mi to lahko natančneje pojasniš?

Nekoč so vedeli, da je vzgoja dečka vse kaj drugega od vzgoje deklice. Nujen del vzgoje fantov pri starih narodih, npr. pri Indijancih, je bila šola preživetja, nekakšen zrelostni izpit z obredom iniciacije, ki je omogočil transformacijo fanta v moža. Ta izkušnja je omogočila fantom spoznati, kako uporabljati moč. Če kultura svojih moških ne poučuje več o pravilni uporabi moči, lahko sklepamo, da bodo svojo moč zlorabljali ali pa se je izogibali – in oboje povzroči skupnosti izgubo. V tej preizkušnji je moral fant popolnoma sam, odvisen le od svojih sposobnosti in znanja, preživeti v divjini določen čas, kar je utrdilo zaupanje v njegovo samostojnost, iznajdljivost in moč. Priznanje očeta in vseh drugih pripadnikov plemena mu je bil dokaz, da se lahko postavi ob bok sposobnim moškim. To je odločilno utrdilo njegovo samopodobo in notranjo moč.

Hočeš reči, da je bilo nekoč služenje vojske neke vrste zrelostni izpit za fante?

Seveda. Vojaški rok je trajal leto dni ali več in je fantom prinesel vrsto dramatičnih izkušenj, ki so jih zaznamovale za vse življenje. To dragoceno šolo za življenje je sestavljala cela vrsta dragocenih lekcij – bivanje v tujem okolju daleč od doma, sporazumevanje v tujem jeziku, spori z desetarji, spori z višjimi častniki, medsebojni spori, ki so bili še toliko težji, ker so bili fantje in možje drugih narodnosti, kultur in veroizpovedi; bilo je veliko nacionalizma in šikaniranja, da napetosti med starimi vojaki in zelenci, pravili so jim »gušterji«,  niti ne omenjam. Si že slišal za »vožnjo bicikla«?

Ne, kaj pa je to?

Novim vojakom so stari vojaki ponoči med nožne prste namestili vžigalice in jih prižgali. Ko je zapeklo, je žrtev pričela brcati in krožiti z nogami, kot bi vozila kolo. Marsikdaj opekline niso bile prav mile, saj se fantje izmučeni po napornem dnevu niso tako zlahka prebudili. Bile so še druge bridke preizkušnje in neprijetnosti, med najmilejšimi na primer pogoste kraje vojaške opreme.

Ubožčki!

Ko si prestal vojaščino, si bil utrjen, prekaljen, odporen, zdrav in samozavestnejši, sposoben prenašati napore in vremenske neprilike, naučil si se tujega jezika – srbohrvaščine, spoznal si druge kulture in si pridobil tudi precej življenjske modrosti. Marsikdo pa se je vmes tudi zlomil. Vsakdo se je na lastni koži prepričal, da je sposoben prenesti daleč več kot si je predstavljal.

Imaš prav. Zakaj pa misliš, da je zaradi tega, ker mladi fantje tega nimajo, prizadeta vsa družba?

Fantje preprosto ni dano, da bi zrasli v zrele može. A tu je še drug razlog, ki je prav tako pereč. Sedanji očetje, pravzaprav že nekaj generacij nazaj, ne igrajo več vloge pravih očetov. Zato prihaja do nekakšne »lakote po očetu«, ki jo sinovi občutijo še veliko ostreje kot hčere. To je v resnici velik problem vsega sveta, ki ga zaznamuje kapitalizem. Možje so po cele dneve zdoma, domov pa prihajajo utrujeni, nerazpoloženi in brez volje, da bi se ukvarjali z vzgojo, ki jo najraje prepuščajo kar ženam. Saj veš – žena doma podpira tri vogale. Očetje so sinovom pogosto slabi vzorniki, od katerih se komajda morejo kaj naučiti. Njihova poglavitna vloga je služenje denarja, ki ga pogosto pridobijo s celodnevnim sedenjem za računalnikom ali pa s telefonom v roki. Takšnega dela ne moreš ravno jemati za častnega, kajne?

Je bil tvoj oče tebi vzor?

Moj oče je bil kovač, njegovo delo pa je uživalo velik ugled daleč naokoli. Od blizu in daleč so vozili k njemu podkovat konje. Izdeloval je tudi kovinske dele za vozove, ograje in podobne reči. Od njega sem se veliko naučil. Bil je moj resnični vzornik. Od njega sem se naučil, kako se moški uveljavi v družbi, kako komunicira s svetom in s svojim delom in modrostjo gradi svoj ugled. Tudi mama je bila ponosna nanj, njuni odnosi pa na zavidljivi ravni.

Žal nimam tvoje sreče. Moj oče je uradnik in ves dan telefonari in bulji v ekran. Garač, ob tem pa njegovo delo ni vredno nič. Nikoli se ni znal postaviti zase. Je pravi zgled skromnosti.

Moškost je v današnjih časih v veliki krizi. Raven, na kateri obtiči večina moških, bi lahko imenovali plitva moškost, ki se kaže v neobvladovanju moči. Tako jo nerazumno razmetavajo, so agresivni, nimajo odnosa da avtoritete, so brez notranje globine in modrosti.
To je res. Ali se moči bojijo ali pa jo zlorabljajo. Ampak to samo dokazuje, da ničesar ne obvladujejo, še sami sebe ne.
Moški mislijo, da so oni tisti, ki sprejemajo odločitve, ki oblikujejo življenje, a v resnici so to ženske. Mislijo, da imajo moč, a so večinoma nemočni. Zdi se jim, da so svobodni, a so zasužnjeni. Predstavljajo si, da so gospodarji, ki določajo stvarnost, a so v resnici ujeti – ujeti na vrhu. V resnici le sledijo navodilom. Na delovnem mestu in v politiki sledijo diktatu nadrejenih oziroma elite iz ozadja, doma pa se uklanjajo ženam, ki so si po tihem pridobile veliko moči. Očitno je, da ženske vse bolj prevzemajo moška dela in kvalitete, moški pa so vse bolj medli, neodločni, šibki, brez energije in idej. Nič čudnega, da so ženske razočarane nad njimi. Kateri moški zna danes sinu pokazati, da je svet kljub vsem grožnjam varen in da je vloga zrelega moškega ta, da z lastno pokončnostjo, zavzemanjem za pravičnost in prave ideale to varnost pomaga vzdrževati?

Res je, kar praviš. Jaz tega ob svojem očetu nisem bil deležen.

Zelo žalostno je tudi, da so duhovno plitvi, usmerjeni v materialnost, notranji svet pa jih ne zanima. Moški so zasvojeni z enodimenzionalnim pogledom na svet, ki določa njihovo resničnost. Zanje obstaja smo tekma za moč, položaj in bogastvo. Živijo s prepričanjem, da smo sposobni živeti popolnoma logično, racionalno in objektivno. Vse, kar je vredno vedeti, je moč objektivizirati in izmeriti.

In kaj misliš, da je temu krivo?

Moški so po naravi bolj usmerjeni v zunanjost kot ženske. Ko deček spozna, da je fiziološko drugačen od mamice, mu je jasno, da ona ne more biti njegov zgled. Tega si mora poiskati zunaj. Tak zgled mu je lahko oče, če ta izpolnjuje svoje poslanstvo. Postopoma spozna, da je njegov uspeh dosežen, ko doseže zunanje, merljive in opredmetene rezultate. Zato so njegovi cilji predvsem zunanji. Za deklice je precej drugače. Vzora jim ni treba iskati zunaj, mama je njihova vzornica. Njihova pot je preprostejša in varnejša. Smisla jim tudi ni treba toliko iskati zunaj in lahko se v večji meri posvetijo svoji notranjosti, občutkom. Ženske so zato bolj v stiku s svojim bistvom, imajo boljšo intuicijo in povprečju notranje bolj bogato življenje kot moški.
Po mojih izkušnjah v povprečju veliko bolj čustveno reagirajo in jim logika ne pomeni dosti. Zdi se mi, da moškemu žensk ni mogoče razumeti. Prav zato ne, ker so zelo enostransko, razumsko, logično in zunanje usmerjeni. Manjka jim širine in notranje globine. Žal teh dveh lastnosti ob sedanjem stilu življenja ni lahko razvijati. Čeprav opažam, da se tu stvari že spreminjajo na bolje.

Ampak, kako bi danes sploh lahko postal pravi, zrel moški? In kaj po tvojem mnenju zrel moški sploh je?

Biti zrel moški pomeni marsikaj: preživeti težke preizkušnje v življenju in iz njih stkati modrost, iz katere se lahko napaja celotno ljudstvo. Modrost moški dobi, ko gre v življenju skozi težke preizkušnje, ki ga naredijo plemenitega in modrega. Zrel moški ne služi svojim osebnim ciljem in načrtom, tuja sta mu pohlep in nečimrnost. Svojo moč in modrost uporablja razumno, v skladu z visokimi ideali in brez naivnih pričakovanj, v dobro vseh. Kot svetilnik, ki daje luč. Si že slišal za kakega sodobnega Sokrata ali pa genija, kakršne koli vrste?

Moram priznati, da ne. Pa bi še kako potrebovali kakšnega. Takega, ki bi politike naučil kozjih molitvic in javnost etike. Spomnim se Krambergerja, ki je imel nekaj tega daru. A so ga hitro odstranili. Očitno je bil prenevaren. Ampak povej mi, ali je bila nekoč v svetu kaka tradicija, da so ne le fante ampak tudi moške vzgajali na pravi način – saj veš, da so vzgojili zrele može?

Poznam le razmere v  Indiji. Tam delijo življenje moškega na štiri stopnje. Prva stopnja je stopnja učenca. Fanta pošljejo h guruju, ki ga uči o kulturi in religiji, o življenju in njegovih skrivnostih, uči ga meditacije in joge. Druga stopnja v njegovem življenju je stopnja hišnega gospodarja. Starši mladeniču izberejo družico, nevesto, on pa se posveti družini in poklicu. V tej vlogi prispeva k blaginji skupnosti, v kateri živi. Na njegovih plečih sta družinska in družbena obveznost. Tretja stopnja je stopnja iskalca. To zahodnjaki zmotno primerjamo z zgodnjo upokojitvijo. Ta stopnja se začne, ko moški za svojo družino toliko poskrbi, da lahko preživi brez njega. To je pogosto takrat, ko se mu rodi prvi vnuk. Takrat se umakne in prične  življenje razumevati in gledati nanj celovito. Poskuša dojeti smisel življenja. Četrta stopnja pa je stopnja modreca; to postane v poznejših letih (60-70 let), ko lahko igra vlogo guruja, ki je sposoben modro voditi mlade. Doživel je vse: mladost in starost, moškost in ženskost, zdravje in bolezen, dobro in zlo, družbo in samoto, blaginjo in revščino, praznično gostijo in pomanjkanje, dejavnost in tišino, življenje in smrt. Vse to sestavi v smiselno celoto: zase in za vsakogar, ki išče njegovo modrost.

Uf, to je pa zahtevna pot. Ne predstavljam si, da bi v naši družbi to funkcioniralo.

Zato pa zrele moškosti pri nas ne more biti in torej ne modrih ljudi, ki bi družbo vodili. Če moški ne more uresničiti ničesar velikega v resničnem pomenu besede, njegovo življenje nima nobenega celovitega pomena ali transcendentnega smisla. Njegovo življenje je katastrofa, disaster. Ali veš, kaj pomeni  dis-aster?

Ne. Kaj pa?

Ločenost od zvezd.

Zakaj?

Ker »aster«, »astra« pomeni zvezda, »dis« pa ločenost od nečesa, oropanost.

Štekam. Torej ljudska modrost ve, da je povezanost z zvezdami nekaj zelo pomembnega?

Nedvomno.

Zato duhovno rasti simbolično pomeni posegati po zvezdah?

Lahko bi se reklo. Pomeni usmeriti se od zemeljskega obzorja k širšemu kozmičnemu obzorju in celovitejšem razumevanju stvarnosti.

Imam srečo, da sem naletel nate, ki znaš čudovito širiti meje spoznavnega.

Jaz pa imam srečo, da sem naletel na poslušalca, ki je tako odprte glave kot ti.

Da, to še posebno drži, kadar imam odprta usta!