Česa nas učijo krize?

Te dni je na sedanji predvolilni sceni videti številne voditelje gibanj in strank. Imajo polna usta obljub in »zanesljivih rešitev« za izhod iz sedanjega položaja. Ko bi se le spomnili znamenite Einsteinove modrosti, da je probleme mogoče učinkovito reševati le, če se dvignemo nad raven, na kateri so nastali! Zgodovinski spomin človeka je presenetljivo kratke sape – največkrat se izgubi že na mejah mandata predhodne vlade. A kratkoročna naravnanost je napaka, ki jo drago plačamo. Največkrat nas streznijo le hude preizkušnje. Bog daj, da bi nas pravočasno srečala pamet.

Modri se zavedajo, da se za zunanjim vtisom vedno skriva globlji motiv. Ko se dvignemo nad raven problemov, v katerih smo se znašli, dojamemo, da so ti le nujno potrebne lekcije za našo duhovno rast. Nikakor nismo žrtve režima, zlobnih elit, finančnikov, tajkunov in premetenih povzpetnežev, pa tudi ne podivjane narave, ki vse očitneje kaže svoj »bes«; vsi ti so naši učitelji, ki pripomorejo k plemenitenju našega značaja, k duhovni rasti in dvigu zavesti. Pravzaprav so navedeni le instrumenti evolucije, ki od generacije do generacije napreduje k svojemu cilju. Narava – ali Bog, če hočete – nas kot skrbna mati vodi v smeri našega napredka.

Kakšne lekcije nam torej na pladnju prinaša sedanji trenutek? Kaj pomenijo finančne, gospodarske, socialne, ekološke in vse druge krize? Česa nas učijo?

Najprej si zastavimo vprašanje, kakšno je skrito sporočilo naravnih nesreč in katastrof, katerih število in intenzivnost v nas vse bolj stopnjuje tesnobo. Zagotovo gre za relativiziranje pomena materialnega bogastva in bujenje vprašanja o smislu kopičenja. Kakšen smisel imajo dolgoletni napori in odrekanje, če potres ali povodenj v nekaj minutah odnese vse? Česa nas uči ta lekcija? Vodi k spoznanju, kako pomembni sta solidarnost med ljudmi in sočutje in kako dragoceno je, da družba skrb za sočloveka postavlja dovolj visoko. Budi zavedanje, da ima plemenit značaj mnogo večjo veljavo kot marljivost, podjetnost in učinkovitost; kaže, da je odprto, sočutno srce pomembnejše kot hladen razum.

Neuspeh in nemoč vlade, napačne politične odločitve, vsiljevanje rešitev – denimo na področju pokojninske politike, trga dela in podobno – tudi v tem se skriva lekcija. A kakšna? Politiki, stranke in institucije nam ponujajo le kozmetične rešitve, ki so daleč od potrebnih vsebinskih sprememb; o tem se znova in znova prepričamo. Njihova prva skrb je zagotoviti si delo in priviligiran položaj. Spoznati moramo, da pomembnih družbenih vprašanj ne moremo prepuščati politikom; sami moramo s potrebno občutljivostjo razmisliti o tem, kakšne so poštene in etične rešitve v skladu s pravičnostjo. Cilji birokracije ne morejo sovpadati s cilji ljudstva, saj prva lahko svojo moč krepi le tako, da jo jemlje ljudstvu in kopiči v svojih rokah. Prebujena družba se mora razvijati v smeri samoorganiziranosti in prevzemanja odgovornosti na pleča vsakega državljana. Lekcija, ki se jo moramo naučiti, je prav ta: prelaganje odgovornosti na pleča drugega pomeni, da ne odločaš več o svoji usodi. Prav »strokovnjaki« so nas pripeljali v sedanji nezavidljivi položaj. Povedano seveda pomeni, da se moramo razvijati v smeri spremljanja in sodelovanja pri reševanju vseh problemov, ki odločajo o našem bivanju in obstoju. Gre torej za prevzem odgovornosti.

Z vlado in institucijami ter njihovim pogosto neetičnimi ravnanji ter zakoni seveda nismo zadovoljni. A njihova koruptivnost je le odraz naše neobveščenosti, neobčutljivosti, nezrelosti in napačnih idealov. S toleriranjem njihovih dejanj dajemo soglasje k njihovim neetičnim metodam in dejanjem. Imamo takšno politiko, kakršno si zaslužimo (beri: volimo). Če toleriramo krivico, ki se zgodi sosedu, soglašamo s tem, da bomo jutri sami soočeni z njo. Če toleriramo kopičenje bogastva in denarja v rokah veljakov in funkcionarjev, to počenjamo zato, ker sta bogastvo in denar tudi za nas najpomembnejši vrednoti, cilj naših prizadevanj. Odrekati njim tisto, za kar si prizadevamo tudi sami, čeprav na drugačen način, ustvarja notranji konflikt v nas, kar nas dela omahljive. Ta lekcija nas torej vodi k vprašanju, ali je prav, da vrednote kot so denar, bogastvo in moč postavljamo tako visoko. Ali je takšna družba sploh lahko poštena? Ali lahko pošteno gospodarstvo sloni na dobičku? Pravzaprav je vprašljivo, ali si pri sedanjih idealih sploh želimo pošteno družbo, če to pomeni odrekanje bogastvu in moči? Toda – ali s sedanjimi vrednotami sploh lahko zgradimo srečno družbo?

Spričo dogajanj pri obravnavi in kaznovanju kriminalnih dejanj je očitno, da ne živimo v pravni državi. Je za to kriva vlada? Predvsem smo krivi mi sami. Če bi denimo pri aferi z orožjem z odločnimi demonstracijami pred parlamentom zahtevali, da se poiščejo storilci, bi se stvar že zdavnaj uredila, z našo pasivnostjo pa smo poslali jasen signal, da takšna dejanja toleriramo in s tem prižgali zeleno luč za njihov razmah. Obtoženi se v takšnih razmerah brez sramu poigravajo s pravosodnim sistemom in rušijo njegov ugled. Ne-pravna država je slejkoprej posledica naše lastne neobčutljivosti, neodzivnosti in apatičnosti ter medlega občutka za pravičnost.

Ko se tresemo v strahu pred izgubo delovnega mesta, ko zabavljamo nad večanjem siromaštva in bentimo zaradi neučinkovitega trga dela, se ne zavedamo, da so tudi to za nas pomembne lekcije. Domišljamo si, da obstaja v življenju varnost. V nas tiči želja po varnosti, nekakšnem miru, zaščitenosti, a to pomeni, da nas življenje, ki je nenehna sprememba, sploh ne zanima; zanima nas varnost. Zaradi nje sledimo avtoritetam, strokovnjakom, gurujem, a nihče od njih, niti Bog, nam ne morejo dati varnosti. Notranja, psihološka varnost ne obstaja. Ne moremo si je zagotoviti tako, da preprečimo življenju spreminjanje s »fiksiranjem« stvari, kajti to je smrt. Tudi v odnosih z drugimi – poslovnih ali osebnih – je ne moremo zagotoviti; če za odnose obstaja vzrok, korist, je to past, ki nas dela odvisne in zato ne-varne. Rešitev je v tem, da utrdimo inteligenco in usmiljenje v nas. Ob teh dveh lastnostih se vprašanje varnosti nikoli ne pojavi.

Velikanski javni dolg nas vse spreminja v ekonomske sužnje. Če bi se zavedali, kako domišljeno orodje izkoriščanja je finančni sistem, ki se opira na še bolj domišljen instrument – denar, če bi vedeli, da smo nekritično sprejeli pravila igre, ki nas postopoma vodi v vse bolj brezpraven položaj, bi že zdavnaj zategnili ročno zavoro. Z opranimi možgani smo postali navdušeni potrošniki, sužnji materialnih dobrin in žrtve kapitalistov ter bančnikov, ki po mili volji pometajo z nami. Očitno nam še ni dovolj hudo, da bi igro spregledali. Morda bomo kot država poleg finančne suverenosti morali izgubiti še fiskalno in nacionalno, da nam bo postalo jasno, kaj nas ta lekcija uči. Luč svobode izgubi, komur je odvzeta luč razuma. Ko se bomo dokopali do resnice o dogajanju v zakulisju globalne politike in spoznali, kako domišljena je manipulacija, v katero smo se pustili ujeti, bo suženjstva konec. Stoletja smo živeli v nevednosti, zaslepljeni s polresnicami in lažmi. Ne gre za zaroto; močnejši in inteligentnejši so vedno zatirali neuke in nemočne. Lekcije, ki jih doživljamo, nas napeljujejo k odpiranju oči, k pridobivanju novega znanja in srčnosti, saj znanje brez srca vodi v pogubo.

Vsi si želimo, da bi v naši deželi naposled zavladal red. Nekateri si domišljajo, da red prinese trda roka, ki onemogoči nered. A to je zmota. Edini resnični red je tisti red, ki ga vzpostavi ljubezen. Vse ostalo so le bolj ali manj prijazne nadvlade, tiranije.

Zgornje razmišljanje je bežen poskus doseganja resničnih uvidov v probleme našega življenja. Pokazalo se je, da bomo spremenili svet tako, da bomo spremenili sebe: odprli srce, sprejeli na svoja pleča odgovornost za sedanje stanje, da se bomo začeli aktivno zavzemati za prave vrednote. Ko se bomo zbudili iz neobčutljivosti in apatičnosti, se oborožili s pravimi informacijami ter okrepili inteligenco, ko bomo povsem utrdili spoznanje v sebi, da je zunanji svet le odraz naše notranjosti, ne bo težko vzpostaviti družbe, v kateri bodo vladali red, blagostanje in pravičnost.