Avtor besedila: Samo Simčič

 

V zmernem pasu Zemlje razlikujemo štiri letne čase. V vsakem od teh časov prevladujejo določene, tako imenovane naravne sile. Spomladi prevladujejo oblikotvorne sile, sile rasti. Pojavi življenja se dvigajo s tal, iz zemlje, proti soncu in nebu. Poleti rast zastane, vendar ne izgine, le ne razrašča se v tolikšni meri kot spomladi. Junija je narava v polnem razcvetu. Tudi se pojavijo prvi plodovi. Prevladujejo sile svetlobe in toplote. Po poletnem sončnem obratu začne rast slabeti. Ko pride jesen, začnejo delovati sile mineralizacije. Vse, kar je živelo, izumira, veni, se suši, oleseni, razpada in prehaja v prah in zemljo. Kar je spomladi izhajalo iz zemlje, se vrača vanjo. Zemlja diha, pomlad je čas izdiha, jesen vdiha. Pozimi življenje zunaj zemeljske površine bolj ali manj zamre, vendar »tli« pod površino, pripravlja se na nov ciklus življenja.

Ta ponavljajoči se krog letnih časov doživljamo kot nekaj samo po sebi razumljivega. Zanj imamo tudi fizikalno razlago. Tu se naše mišljenje ustavi. Če so naša čutila in naši čuti otopeli, razumemo to kroženje kot mehanični tek, če pa mu prisluhnemo z notranjo globino in prodornim mišljenjem, nam postane jasno, da ta mehanizem poganja nekaj, kar je človek v preteklosti rad poimenoval kot modrost. Danes bi temu rekli inteligenca. In če, kot rečeno, prisluhnemo tej modrosti, tej inteligenci, črpamo iz nje spoznanja, zakonitosti. To prakticira vsak znanstvenik, ki preučuje naravne pojave, le da misli, da je idejo zakonitosti ustvaril s svojo pametjo, s svojim razumom, v resnici pa jo je izvlekel iz prej omenjene modrosti, inteligence narave in njenih pojavov ter osvetlil v zavesti. Ta modrost, ta inteligenca, ni samo skupek zakonitosti, temveč dinamičen, živ organizem, ki ustvarja naravne pojave. To je dejavna, živa in ustvarjalna sila, ki točno ve, kdaj, kako in kje lahko nekaj ustvari. Je bitje, ki sicer ni fizično, vendar je modrejše, pametnejše in inteligentnejše od človeka, toda človek se od tega bitja lahko uči.



Elementarno bitje vode

Bitje, ki ga tukaj nakazujemo, ima mnogo obrazov. Razpršeno je v vseh mogočih pojavih sveta in življenja. Razkriva se tudi v mnogih razvojnih stopnjah. Razkriva se tudi v silah rasti, cvetenja, venenja, odmiranja in ponovnega vznikanja. Tudi te sile so inteligence s svojo značilno modrostjo, so tako imenovana elementarna bitja. Oglejmo si njihovo delovanje v rastlinskem svetu.

Bitja rasti, ki delujejo oblikotvorno in ki prevladujejo spomladi, lahko premagajo zemeljsko težnost. Znano nam je, da voda hlapi. Hlapi se dvigajo do neke višine, na kateri obstanejo za določen čas. Za to obstaja fizikalna razlaga. Toda z zakonitostjo, ki jo ta razlaga podaja, razpolaga inteligenca bitja, ki jo udejanja in ki deluje z njo v odnosu do vsesplošne inteligence v naravi in svetu. Človek lahko to zakonitost iztrga iz celote in je uporabi po svoji volji. Podredi bitje njene inteligence sebi, jo zasužnji. V naravi pa se ne iztrga iz celote. To bitje je vodno bitje. Ustvarja vzgon. V tem vzgonu ponese ne le vodne snovi v obliki hlapov navzgor, temveč tudi manjše količine v vodi raztopljenih mineralnih snovi. Te snovi tudi oddaja v zrak, postaja lažje in čistejše, prosojno za svetlobo. S to silo vzgona jemlje tudi snovi iz semena in okolice semena ter z njimi gradi fizični pojav rastline. To bitje je izjemno modro, človeku večinoma nedojemljivo, če se ni pripravljen poglobiti v njeno po naravni modrosti določeno oblikotvorno delo. Značilnost tega bitja je, da se lahko iztrga zemeljski teži, vendar ne povsem. Ko hlapi dosežejo določeno višino in se zberejo v oblakih, se spet podredijo težnosti in se spustijo na zemeljska tla kot dež, rosa, sneg, toča. Ko so se tako vzpeli v nebo in nato spustili, so se z vseh strani izpostavili svetlobi. Preželi so se z njo, tako da lahko v prispodobi rečemo, da so prejeli »pečat svetlobe«. (Kaj naj bi to bilo, bo pojasnjeno v enem od nadaljnjih odstavkov.) To ponesejo navzdol na zemljo in ji tako prinašajo plodnost. Tako ustvarja krožno gibanje. To daje vodi obliko. Običajno menimo, da voda sama na sebi nima oblike in da ji obliko določa okolje, v katerem se nahaja. Če pa zajamemo vodo in jo razpršimo v zraku, se takoj oblikuje v okroglo obliko, v kaplje. Pristna oblika vode je krogla. Zemlja sama, ko je bila v tekočem stanju, se je oblikovala v kroglo. Je velika »vodna kaplja«. Takšna je sila vodnega elementarnega bitja. Kot rečeno deluje v odnosu do celotne inteligence, modrosti narave in sveta. Je njen del. Ni tako kot človek, ki se zato, ker je trdno zgoščen v fizično bitje, iztrga iz vsega, se lahko distancira do vsega, tako da lahko zazna sebe in si lahko reče »jaz«. Vodno bitje tega ne more. Deluje tako, da neposredno zaznava vse v svojem okolju in temu primerno ravna. Je kot občutljiva in muhasta »dama«. S takšno občutljivostjo ustvarja tudi vreme. Kroženje je tudi značilno za tek letnih časov, tudi v tem kroženju deluje vodno bitje.

Govorimo o vodnem bitju, kakor da gre samo za eno takšno bitje, vendar obstaja nešteto vodnih bitij v neštetih pojavih sveta in življenja. Med njimi so tudi razlike, kar je odvisno od tega, kje se nahajajo in kaj delajo. S prodornim pogledom v naravne pojave in prodornim spoznavanjem tega, kar se v njih godi, jih je mogoče notranje »videti«. In ko človek razbira njihovo inteligenco ter dojema njihove misli, je »v pogovoru« z njimi. Sliši njihov jezik.



Svetlobno elementarno bitje

Vodna bitja pa ne morejo oblikovati rastline sama. Če bi opravljala to delo sama, bi vse rastline bile okrogle. Sodelujejo s svetlobnimi bitji, ki so nosilci svetlobnih zakonitosti, svetlobne inteligence in njenega delovanja. Delujejo kot žarčenje navzven, v vse ali v različne smeri. So pa tudi v odnosu do središča, od koder žarki izhajajo. Tako se njihova inteligenca vedno tudi vrača. Bolj ko se oddaljuje, intenzivnejša je njena budnost, hkrati pa slabi moč žarčenja. Nato se po isti poti obrača nazaj kot zavest. Žarek svetlobe je neviden. Svetlobe sploh ne vidimo. Vidimo snovi, ki jih žarki osvetljujejo ali skozi katere prodirajo. Svetlenje je reakcija na svetlobne žarke. Lahko bi rekli, da snovi »fosforescirajo«, ko se jih dotaknejo žarki in se nato razpršijo na vse strani. To je seveda samo primerjava s pojavom fosforesciranja. Delovanje razprševanja, izžarevanja, razgrajuje snovi, jih razmetava. Tako ustvarja ustrezne, izžarevanju podobne oblike v fizičnem svetu. Kar ustvari vodno bitje v težnji po kroženju, to svetlobno bitje bolj ali manj fino razrahlja. Tako okrogle oblike ne otrdijo, čvrste ostanejo samo tiste, ki so najgostejše. Tako je mogoče z razrahljanimi substancami graditi naprej. Nastanejo mnogovrstne oblike rastlin, v katerih vidimo krožne in valovite kakor tudi izžarevajoče linije. V listih prevladujejo prve, v steblu ali deblu ter v vejah in vejicah pa druge. Tako sodelujejo vodna in svetlobna bitja pri izgradnji rastlin. Predstavimo si neizmerno inteligenco sodelovanja obeh vrst bitij! Tedaj vznikajo v duši doživetja, ki se ne morejo primerjati s številnimi vtisi vsakdanjosti ter občutki zgolj lastne osebe. Čutenja ne uporabimo za to, da bi zaznavali svojo subjektivnost, temveč za prodorno zaznavanje delovanja življenjskih sil ter njihove ustvarjalne, našo pamet presegajoče razumnosti. Seveda pa moramo to, kar tako zaznavamo, tudi osvetliti v svoji zavesti z meditativnim premišljevanjem.

Svetlobna bitja niso podvržena zemeljski težnosti. Vejejo in vihrajo skozi zračno, tako rekoč »fosforescirajočo« atmosfero Zemlje. Zračna atmosfera vsebuje tudi vlažnost, in prav ta vlažnost naredi zrak viden, ker se v njej svetloba bliskajoče zrcali. Vsebuje tudi prah mineralnih substanc. Vse to prežame svetloba, v vse to se vtisne. Ta svetlobni vtis je izjemna inteligenca, delujoča in ustvarjalna inteligenca. Ni navezana na zemeljsko težnost, ker je inteligenca Sonca in zvezd (tudi planetov). Nosijo značaj dinamike virov svetlobe in njihove bistvenosti. To se zdaj navezuje na tisto, kar smo v enem od prejšnjih odstavkov imenovali »svetlobni pečat«. Iz te dinamike je zgrajen ves kozmos. To so v smislu imaginativnega, metaforičnega izražanja kozmične ideje. V tem smislu je ideje razumel starogrški filozof, predhodnik Aristotela, Platon. S pomočjo svetlobnih sil odsevajo v zemeljski stvarnosti. Vse na Zemlji je odsev kozmičnih idej. Tako tudi oblike rastlinskih vrst. (To je danes mogoče tudi znanstveno raziskovati. Navdihujem se na primer iz del  »Pflanze und Kosmos« Ernsta-Michaela Kranicha in iz del Jana Alberta Rispensa.)


 

Ideja ali bitje rastline

Ideje lahko meditativno opazujemo. Predstavimo si neko misel. Misel obsega določeno vsebino. Če se ne prepustimo beganju iz ene misli v drugo, temveč zberemo pozornost na vsebino ene same misli, tako da ta misel predstavlja središčno točko, opažamo, da se njena vsebina obrača v krog ter razteza v širino in globino. Vedno znova se vračamo v njeno središče. Tako doživimo vse dele njene vsebine v določenem dinamičnem zaporedju. To je doživet organizem ideje. Je v nekem smislu tudi glasbeno doživetje. To je tisto, kar v površnem doživljanju občutimo kot preblisk ideje. V poglobljenem, intenzivnejšem doživljanju in prodornem razmišljanju lahko »podaljšamo« trajanje tega prebliska in razberemo njeno svetlobno podobo ter v njej delujočo inteligenco.

Vsaka rastlinska vrsta ima vnaprej dano podobo. Iz semena ene vrste rastline lahko zraste le rastlina te vrste. Ta podoba je ideja rastline določene vrste. Obstaja tudi splošna ideja rastline. Znanost imenuje to idejo arhetip. Lahko ji rečemo tudi prarastlina ali pratip rastline, prapodoba. Obstaja mnenje, da so nosilci ideje rastline geni. V resnici te ideje ni mogoče najti v genih, temveč le snovi, ki imajo afiniteto do ideje ali prapodobe ali arhetipa rastline. Tako kot svetloba je ideja fizičnim očem nevidna. Vidna je le z meditiranjem, kot je opisano v prejšnjem odstavku. Kje so te ideje? Vsaka ideja, vsaka misel, presega fizični pojav, na katerega se nanaša. Je v njem in zunaj njega. Filozofija označuje to z besedami: je imanentna in transcendentna. Zunaj materialne stvarnosti obstaja druga stvarnost, v kateri so ideje. Vejejo in vihrajo s svetlobnimi bitji v atmosferi. Izhajajo iz kozmosa, iz dinamike sončne in zvezdne svetlobe.


 

Nastajanje in izgorevanje, ognjena in zemeljska bitja

Vodna in svetlobna bitja ustvarjajo telo rastline po ideji, prapodobi, ki ji je vnaprej dana. Svetlobna bitja jo prinesejo iz kozmosa in nato jo zgostijo skupaj z vodnimi bitji v materialno obstajanje. In ko rastlina oveni, se ta ideja umakne v kozmos, v Sonce in k zvezdam, v svoj izvor. Vodna in svetlobna bitja ustvarijo prvi ciklus razvoja rastline. Najprej požene list, ki se ne razvije, temveč uvije okrog svoje osi. To je krožno gibanje okrog svetlobne osi. Tako nastane steblo. Iz določenih točk na steblu, na katere se pripnejo vodna in svetlobna bitja, se razrastejo listi. Poženejo pa tudi veje. Listi, veje in steblo se zaokrožijo v celoto. Vse sile rasti in izžarevanja se nato zberejo v eni ali v več točkah – na vrhu stebla, na koncih vej ali vejic. Tu nastane nekaj semenu podobnega: odebelitev, ki je preobraženo seme na drugi, višji stopnji življenja. Od tod poženejo cvetni listi. Začenja se nov ciklus razvoja rastline. V tem ciklusu raste rastlina le toliko, da nastane cvet, potem pa se njen razvoj obrne navznoter. Cvetni listi se razlikujejo od zelenih. Njihovo tkivo je finejše in v njih ne poteka več fotosinteza. To pomeni, da se je en del bitja rastline, en del njene prapodobe ali ideje, kajti ideja rastline je njeno bitje, umaknil iz njene fizične pojavnosti. Začel se je proces izgorevanja in v tem procesu se cvetni listi obarvajo.

V izgorevanju se izraža toplotno ali ognjeno bitje. Rastlina se kot fizično bitje »vrže« v ogenj izgorevanja, venenja, sušenja. Žrtvuje se in preobraža svoje fizično obstajanje. Kdor se z vajami opazovanja naravnih pojavov dovolj izuri, ta  to »vidi«. Zato zanj izraz, da se rastlina »vrže« v ogenj, ni slikovita primerjava, ampak to vidi z notranjimi očmi. Vidi, kako se fizični deli rastline izgubljajo v plamenih sušenja, izgorevanja. Pogosto je to, na primer pri venenju listov na drevesu, mogočen notranji doživljaj. Najprej oveni cvet, tako da ostane le še posušena cvetna krona. Svetlobna bitja polagoma zapustijo rastlinsko bitje. Rastlina izgublja zeleno barvo. Le še vodno bitje se je oklepa ter krči in oži svoje delovanje. Ustvarja obliko plodu in semena ter zbira v njih tiste snovi, ki so se v teku življenja, skozi katerega so šle, oplemenitile z njim. Zbere jih v semenu. Nato se rastlina posuši in odmre. To pomeni, da ideja rastline, njena prapodoba, zapusti svoj obstoj v fizičnem telesu rastline. Ne vzdržuje več življenja v njem, zato se fizična rastlina mineralizira, tako da razpada in prehaja v prah. Ideja rastline pa se povrne v kozmos, v sonce in zvezde, kjer je njen prvotni dom. Toda svoje seme je položila v zemljo. V njem so snovi z oplemenitenimi lastnostmi.

Teh lastnosti ne vidimo z očmi. Če jih raziščemo, jih s čutili in čuti opažamo v posledicah njihovega delovanja v njih. Lahko jih predpostavljamo na osnovi čutnih izkušenj. »Vidimo« jih z miselnim predstavljanjem kot ideje lastnosti teh snovi. Vidimo jih kot neke vrste plameneče sile, ki se držijo semen, njihovih snovi, vendar izstopajo iz njih, saj tudi mišljenje presega fizično stvarnost pojavov, ki jih imamo v mislih. To je »živo mišljenje«, ki živi v procesih in silah življenja, ki so hkrati tudi inteligenca ali modrost elementarnih bitij v naravnih pojavih. Te lastnosti snovi so zemeljska elementarna bitja. Njihovo opravilo je vzdrževanje teh snovi in njihovega značaja ter vzpostavljanja stika z idejami, ki so se umaknile v sonce in zvezde. Pritegnejo te žive ideje na Zemljo, ko pride pravi čas ugodnega razmerja med vlažnostjo, svetlobo in toploto. Takrat vznikne iz semena novo življenje.


 

Preobrazba človeka

To je samo osnovna slika delovanja elementarnih bitij v rastlinskem svetu. Prikazan je samo en del. Dojemanje in opažanje teh bitij je prva stopnja prodiranja v duhovni svet. Za to se človek lahko izšola. Za nekoga traja takšno šolanje zelo dolgo, nekdo drug pa lahko prodira v tem opažanju zelo hitro. To je odvisno od tega, koliko človek dela na sebi, spreminja svoje miselne navade in jih preoblikuje v plemenitejše, zavestnejše, bolj etične. Na tej poti se mu lahko zgodi, da zelo globoko prodre v podobo svojega samega sebe. Ta ga lahko pretrese. Lahko se zamajejo temelji, na katerih je gradil svoje življenje. Prepozna značaj motivov svojih teženj. Marsikaj, kar je prej menil, da je dobro in prav, prepozna v povsem drugi luči. Zave se, da mora svoje bitje usmeriti povsem drugam, in se tega tudi loti. Že sam trud v tej smeri mu omogoči nadaljnji napredek. Doživetja elementarnih bitij postanejo ključ v prodiranje globljih in višjih resnic v ozadju fizičnega sveta. Te postanejo tudi orodje za delovanje in ustvarjanje v fizičnem svetu in za učinkovito spreminjanje sveta k višjim ciljem svetovnega razvoja.