(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Si bil zopet na kaki delavnici Rachel Meron?

(Tomaž:) Hojla, stari. Bil. Rachel je res nekaj posebnega. Ko si ob njej, se kar nalezeš nekakšne pozitivne energije, kot bi te pokrila s svojo toplo avro, ki ti pomaga lažje zadihati in videti tisto, kar imaš pred nosom, a ne znaš videti.

Morda pa se zgodi prav to. Podobne energije in vibracije se privlačijo, torej verjetno vzpodbudi v tebi vibracije, ki resonirajo z njenimi, ki so, kot praviš, blagodejne. Kaj si pa izvedel novega?

Pravzaprav takšne stvari, ki sem jih ves čas vedel, a se jih nisem zavedal. Ona mi je le pomagala, da sem določeno znanje ozavestil. To je tako, kot bi imel v ropotarnici kup reči, na katere nikoli ne pomisliš. Če pa te nekdo opogumi, da s svetilko posvetiš v ta kup, potem lahko prepoznaš kak predmet, se zaveš, da je tam in da ti je na razpolago. In morda se potem odločiš, da ga boš že jutri uporabil, če ti lahko prinese kako korist. 

To si lepo povedal. Kaj pa je zanimivega povedala? 

Pravi, da je Zemlja živo bitje, ki se približuje transformaciji, njena povišana vibracija pa vpliva na vse, kar je živega. To ustvarja v nas nemir in nas sili, da tudi sami napredujemo in duhovno rastemo. A kaj, ko smo tako ujeti v zanke uma in ego programe, da ne opazimo nič drugega. Duša hoče naprej, konzervativni um pa se temu upira. Tako pride do vse hujših napetosti znotraj nas, kar se odraža v vse bolj narušenem zdravju in tesnobi. Toliko, kot je v zadnjem času vse mogočih bolezni, jih ni bilo še nikoli. In medicina je pri njihovem zdravljenju čedalje bolj brez moči. Seveda, ko pa je telo že spremenilo svojo vibracijo in se na zdravila ne odziva več tako kot nekoč. Pravi, da ni zdravnika, ki bi človeka lahko ozdravil. Pozdravi se vedno človek sam, ko odpravi razlog bolezni.

Takšno razmišljanje je večini še vedno tuje, čeprav marsikdo spoznava, da medicina še ni našla prave poti. Medicina je pravzaprav v vse hujši stiski zaradi tega, ker človek hočeš nočeš postaja vse bolj duhovno bitje, medicina pa ga še vedno obravnava le v materialnem smislu in se sploh ne zaveda, da je treba zdraviti zavest in ne telo. Ko to dojameš, si napravil ogromen preskok v razumevanju stvarnosti. Če malo pomisliš, je materialnost pravzaprav silno varljiva, saj je vsak delec snovi, atom, skoraj sama praznina z nekaj neznatnimi delci, ki so pravzaprav vibracije. Vse, kar obstaja, so tako le vibracije različnih frekvenc. 

In če pomisliš, da se čisto vse, kar doživljaš, dogaja v zavesti in da je materija le nekakšna posebna senzacija v zavesti, potem se vprašaš, kako je mogoče človeka, se pravi njegovo zavest, pozdraviti z nekakšnimi kemičnimi substancami - zdravili. Je mogoče z materijo zdraviti zavest? Ne zdi se prav verjetno, kaj praviš? Vendar pa je zdraviti mogoče, pogosto še bolj učinkovito, z (bio)energijo, zvokom, toploto, šamanskimi obredi, akupunkturo, hipnozo in kaj vem, s čim še. Toda - ali niso vse to le pripomočki, s katerimi zavest prepričaš, da bolezni odvzame verodostojnost in se ji naposled čisto odreče? 

Napačno je splošno stališče do bolezni. Večina še vedno vidi v bolezni najhujšega sovražnika, ubijalca telesa. Če veš, da je bolezen le signal, da nekaj v tvojem dojemanju sebe ali sveta ni v redu, potem je jasno tudi, da bolezen pozdraviš le, če odpraviš to napako v svojem odnosu. A do tega spoznanja se ne moreš dokopati, dokler ne sprejmeš odgovornosti za vse, kar se ti dogaja, na svoja ramena. Dotlej je veliko laže odgovornost za svojo bolezen naprtiti zunanjim dejavnikom, kot da sam pri tem nimaš nič. Z marsikatero od metod zdravljenja, ki zdravi le simptome, alarmni signal sicer zatreš, toda prej ali slej se bo zopet sprožil na drugem koncu telesa, saj pravega, psihičnega vzroka bolezni s tem nisi odpravil. 

Kar pomeni, da zdravniki lahko odpravljajo simptome tvoje bolezni, ne morejo pa te pozdraviti. Kajti nihče ne more popraviti tvoje napake, ki je psihičnega značaja, razen tebe samega. Lahko ti pomaga tako, da ti pomaga ozavestiti, kje je napaka, toda glavno delo moraš opraviti sam. Ni ga torej zdravnika, razen tebe samega! Tudi kirurg, ki odstrani vnet žolčnik iz tvojega trebuha, je pravzaprav uporabil le zelo prepričljivo metodo, da te je prepričal, da z žolčnikom ne boš več imel težav. Isto bi lahko naredil šaman v Afriki brez noža. V obeh primerih je rezultat sprememba prepričanja v tvoji zavesti, ki je bilo vezano na nek organ. Seveda pa ne prvi in ne drugi ni odpravil vzroka, ki je pripeljal do obolenja žolčnika.  

Žal ful ljudi danes še ne zna razmišljati tako in s tem odgovornost za svoje zdravje porivajo v roke zdravnikov, kar pa vse pogosteje vodi v razočaranje. Zdravje je pač odslikava zdravega načina življenja, tega pa je dandanes vse manj, torej je logično, da je čedalje več bolezni. Bolezen je, poenostavljeno rečeno, prevelika količina strahu v telesu. Strahu pa je v nas vse več, saj so metode vcepljanja čedalje bolj rafinirane. Strah povzroči anomalijo bioenergijskega polja, ki sčasoma okvari fizični organ. Živeti zdravo pomeni živeti brez strahov

Zanima me, kako si razlagaš dedne bolezni. 

Mislim da gre pravzaprav za dve stvari. Če veš, da bolezen povzroči neustrezen odnos do sebe in okolja, in če se zavedaš, da otroci nekritično prevzemajo obnašanje in razmišljanje, se pravi programe svojih staršev, potem so s temi programi »pokasirali« tudi potencialne bolezni. Čeprav tu ne gre za pravo dedovanje, pa je prenos programov na otroke prav tako neke vrste dedovanje. Prave dedne bolezni pa razumem kot karmične dolgove staršev, ki jih deloma prevzame tudi otrok s tem, ko si je svoje starše izbral. Kot veš, si izberemo starše, ki so eksperti za ustvarjanje ozračja, ki je potrebno za uresničitev našega poslanstva v življenju.   

Ali to pomeni, da bodo v bodočnosti otroci skupaj s strahovi svojih staršev prevzemali vse več strahov in s tem tudi potencialnih bolezni? 

Ne. Rachel je povedala, da se na Zemlji že od sedemdesetih let dalje rojevajo otroci, ki so čedalje bolj neustrašni - in neobvladljivi. To ti lahko potrdijo vsi učitelji. Avtoriteta jim nič ne pomeni, ne bojijo se nikogar. Posebno generacije otrok v zadnjem desetletju - indigo, mavrični in kristalni otroci - se drastično razlikujejo od njihovih predhodnikov. Trmasti so, razmišljajo s svojo glavo in si ne pustijo soliti pameti. Njihovi ideali so čisto drugačni, kot so bili naši, imajo pa toliko energije, da jih označujejo za hiperaktivne. 

No, torej je treba le počakati, da nekoliko zrastejo in pričnejo z novo miselnostjo obračati krmilo sveta v pravo smer.  

Tako je. Upam, da bova tudi midva to doživela.