(Tomaž:) Stari, danes ti bom zastavil zanimivo vprašanje, s katerim so se ukvarjali mnogi veliki filozofi: kaj meniš, da je za človeka najpomembnejše spoznanje v življenju?

(starec:) To je težko vprašanje, dragi moj mladi mož. Naj pomislim. Moj odgovor bi bil: najpomembnejše v življenju človeka je zavedanje, da je stvarnost urejena tako, da se vse odvija v smeri duhovnega napredka, katerega cilj je mir in blaženost v naročju Stvarnika. To dvoje je namreč najvišja oblika sreče, ki presega običajno srečo ali užitek. Z drugimi besedami: najpomembnejše je zavedanje, da se vse zgodi le zato, da naposled to najvišjo srečo dosežemo. To pa je zelo pomirjujoče in razveseljivo spoznanje.

Malo natančneje razloži, prosim.

Kot veš, tisto, kar si duša najbolj želi, ni uživanje v življenju pač pa duhovni napredek, ki jo vodi k samospoznanju, to pa je takrat, ko se vrne v Stvarnikovo naročje. V življenju ljudi je toliko trpljenja zato, ker je bolečina katalizator duhovnega napredka na nižjih ravneh razvoja duše. Razumeti je treba, da je vse, kar se nam dogaja, "v naše dobro", ker nas usmerja v duhovno rast. Duhovna rast je "najvišje dobro", saj bi sicer evolucija zastala in obrnila smer. Tudi če se dogodki kratek čas odvijajo v napačno smer, je to le zato, da bi kasneje z večjim pospeškom krenili prav.

Vsi torej duhovno rastemo, a eni se tega zavedajo, drugi pa ne? In tisti ki se tega zavedajo, so srečni, drugi pa ne?

Vse ljudi bi pravzaprav lahko razvrstili le v dve skupini: v prvi so tisti, ki verjamejo, da prav vse vodi k njihovi duhovni rasti in da je pozitiven izid zagotovljen. V drugi skupini pa so tisti, ki v to bolj ali manj dvomijo oziroma sploh ne verjamejo. V to skupino sodi večina. Ljudje iz prve skupine praktično nimajo strahov, težav in bolezni, ker so prepričani, da vse teče v skladu z modro Stvarnikovo silo, ki je ljubezen. To prepričanje se pri teh ljudeh tudi uresničuje. Vsako trdno prepričanje se, kot veš, človeku čez čas manifestira kot doživeta stvarnost. To je zato, ker človek - tako kot Stvarnik, le v manjši meri - s svojimi mislimi ustvarja prihodnjo stvarnost.

Pri ljudeh druge skupine pa se prav tako uresničuje njihovo prepričanje, da Stvarnik za človekom ne stoji, da nima načrta zanj oziroma ta ne deluje. Takoj, ko je temu tako, se pojavi strah in ves kompleksni spekter posledic. Tako ljudje doživljajo na svoji koži vso raznolikost scenarijev ločenosti od Stvarnika, kar je običajno precej boleče.

Praviš - verjeti v najvišje dobro. Ampak, kako naj vem, da je v moje dobro tisto, kar na svoji koži občutim kot bolečino in mi povzroča trpljenje?

Verjeti v najvišje dobro pomeni vedeti, da je Stvarnik vse uredil tako, da "slabih" izidov tako rekoč ni; dogodki so videti slabi le zaradi napačne interpretacije in nepoznavanja načrta v ozadju. Dober izid je možen le, če lahko nekdo jamči, da se razvoj odvija v pozitivno smer. Jamči za to seveda lahko le nekdo, ki ima neskončen potencial in neskončno modrost. To pa je Stvarnik ali Bog. Verjeti v najvišje dobro torej tudi pomeni verjeti v Stvarnika, v Boga in mu zaupati.

Tole je pa zanimivo. Izhodišče, da je najpomembneje verjeti, da je vse "v moje dobro", si povezal z zaključkom, da je prav tako najpomembneje za človeka - verjeti v Stvarnika. To mi je čudno.

Res? Ne pozabi, da se odgovor vedno nanaša na vprašanega. Preden se zastavi vprašanje, je treba vedeti, kdo ga zastavlja. Izhodiščno vprašanje je namreč - kaj je človek. Dokler tega ne veš, je vse ostalo brez smisla. Ali sta najvišje dobro človeka in kamna identična? Če je človek le smet, rezultat naključij v evoluciji življenja, in bitje, ki nima povezave s kozmično modrostjo in Izvorom, potem je najina ugotovitev, kaj je najvišje dobro, seveda sporen. Če pa se zavedaš, da si od Stvarnika ustvarjeno bitje, ki deduje njegove potenciale in se pri odkrivanju svoje identitete približuje spoznanju svoje popolnosti, potem je takšen zaključek povsem logičen. Če torej verjameš v Stvarnika in v njegovo popolnost, obenem pa verjameš, da si delček njega, potem si na poti odkritja lastne popolnosti, pot, po kateri odkrivaš svojo naravo, pa je povsem prilagojena tebi in zato prav tako popolna.

Zdaj štekam. In temu morava dodati še spoznanje, da je vse, kar se dogaja, dobro-slabo in ima en sam cilj - da človek tako zunaj sebe kot znotraj dokončno spozna svojo pravo identiteto. Dobro in slabo sta umetni oznaki, Stvarniku čisto tuji; v resnici gre le za "desni" in "levi" ovinek do napredka.

Prav si povedal. Zdaj lahko storiva še korak naprej. Ko se zavedaš, da si del Stvarnika in zaupaš v njegovo popolnost, ob tem pa veš, da um tega ne more dojeti in zato napačno interpretira sedanje dogodke, potem spoznaš, da so vse predstave o stvarnosti le iluzije v umu, namenjene temu, da lahko izkusiš določena izkustva. Toda, če so iluzije le tisto, kar so, torej - utvara, potem jih lahko kot takšne z vso pravico vzameš in se zaveš, da je nesmisel identificirati se z njimi. Identificirati se z bolečino je nesmisel, pa vendar to neprestano počnemo. Pa tudi identificiranje z užitkom je nesmisel, kajti ti nisi niti bolečina, niti užitek. Ti si tisto, kar si - delček Stvarnika. Občutenje te povezanosti s Stvarnikom pa je tisto, kar je najbolj zaželeno stanje duhovno razvitih - doseganje blaženosti, zlitosti s Virom. To je cilj prizadevanj budistov ali pa kristjanov, ki se želijo združiti s Kristusom. Sem v resnici vodijo vse poti.

In ko dosežeš to stanje - nirvano ali samadi ali kako že rečejo temu, se s tem osvobodiš iz kroga rojstev in smrti - se prenehaš reinkarnirati?

Duhovni razvoj duše je s tem zaključen in duša se odloči, ali bo svoje nadaljnje delovanje omejila na duhovni svet ali pa se bo posvetila pomoči in služenju tistim, ki se še nahajajo v fizični stvarnosti. Tem drugim rečemo vnebovzeti mojstri in so del angelskih struktur, ki sva jih omenjala. Tako vidiš, so postali del Stvarnikove vojske, katere naloga je olajšati trpljenje nevednih in trpečih.

Stari, tale koncept se mi zdaj zdi kar razumljiv in smiseln. Škoda se mi zdi le, da se mora človek toliko namučiti, da ga je sposoben dojeti. Toliko trpljenja, muk in bolečin, smrti, obupa in pomanjkanja - vse samo zato, da se nazadnje zaveš, da je vse skupaj - utvara! Kar v resnici obstaja, je le Stvarnik, ki v meni - delcu sebe - izkuša vse te iluzije. Za materialistično usmerjenega človeka, ki se vidi le kot telo, ločeno od Stvarnika, ful čudna teorija!

A vse več ljudi se duhovno prebuja. Ko se zares zaveš, kakšna je Stvarnikova igra, ta izgubi svojo ostrino in postane to, kar je - igra. Ko spoznaš njene zakonitosti, se izogneš tistim zgodbam, ki bi utegnile biti »neprijetne«. Ali pa tudi ne, kajti karakterizacija "neprijeten" takrat že izgubi svojo težo.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih