(Tomaž:) Stari, kaj je bistveni razlog, da je človek v takšnem dreku, kot dejansko je? Zakaj se ne zna izkopati iz njega? Zakaj ne preklopi na program, ki bi deloval?

(starec:) Hm. Dobro vprašanje. Odgovor ni preprost. Morda bi ti na hitro lahko odgovoril takole: zato, ker se človek ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas - tudi, ko je buden - nahaja v stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v stvarnosti. To je vir vseh problemov. Glavni krivec za to pa je napačna uporaba uma.

Ne me basat! Hočeš reči, da to, kar imenujemo budno stanje, sploh ni stanje resnično budne zavesti, ki dojema stvarnost objektivno?

Natanko tako. Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. Običajno nezavedno stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas, Boga, če hočeš. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Čakaj, čakaj. Jaz pa sem mislil, da je um tista najvišja kvaliteta, ki človeka dviguje nad žival in iz njega dela "krono stvarstva". Zdaj pa mi praviš, da gre za egoistično zadevo, ki nas oddaljuje od resnice!

V tebi se je oglasil globoko vsajeni vzorec, ki obvladuje večino človeštva. Vedeti moraš, da je um le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno izkustva. Večinoma se ukvarja le z zunanjimi karakteristikami stvari in predstavami, ki pa so največkrat le statične slike. Spoznanje objektivne resnice pa je nekaj, česar um nikoli ne doseže. Um je odličen instrument za obdelavo informacij, ki pa ga zelo nespametno uporabljamo, saj deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal.

Napaka je torej, da se istovetimo z egom, kar pomeni, da se istovetimo z umom?

Nekoliko drugače. Istovetenje z umom je pač logična posledica dejstva, da še ne poznamo svoje prave narave. Problem je v neustrezni uporabi uma. Namesto, da bi mi uporabljali um, on uporablja nas! Služabnik je postal gospodar. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo! Zdi se nam, da bi, če bi prenehali razmišljati, prenehali obstajati.

Kdo bi prenehal obstajati?

Mi, seveda. Ko odraščamo, formiramo mentalno predstavo o tem, kaj smo - temu rečemo (lažni) jaz ali ego. In kaj je ego? Zbirka predstav, ki izvirajo iz preteklosti - o nas samih in o stvareh, ki se tičejo nas. Lažen je, ker ne odraža našega dejanskega bistva, božanske biti, občutenja tega, kar smo. Ne zaveda se vsega tistega, kar vesta podzavest in nadzavest. Descartes je mislil, da je prišel do najosnovnejše resnice, ko je izjavil: "Mislim, torej sem," a s tem je napravil kapitalno napako: izenačil je mišljenje z božanskim bistvom in identiteto človeka z mišljenjem.

Zanimivo! In praviš, da um ne omogoča spoznave resnice?

Um je orodje, mi pa nismo orodje. Mi smo nekakšna kopija stvarnikove zavesti. Razmišljanje je čisto nekaj drugega kot zavestna spoznava. Najpomembnejša za zavest je spoznava, to pa je nekaj, kar dosežemo le takrat, ko um utihne. Spoznave ne moremo najti nikjer drugje kot v sedanjem trenutku. Prisluhniti je treba sedanjemu trenutku. A to nam je zelo težko, ker nas um nenehno zasipa s svojimi domisleki in ga skoraj ne znamo utišati. Če si kdaj poizkusil svoje misli zaustaviti in biti nekaj časa le prisoten, potem veš, kako je to težko.

Ja, res je. Ne vem, če mi je uspelo um utišati za kaj več kot nekaj deset sekund. Ko sem poskusil meditirati. Ampak, čakaj! Prej si omenil, da nihamo med nezavednim stanjem in globoko nezavednim stanjem. Kakšno pa je globoko nezavedno?

Ko v življenju naletiš na napad ali grožnjo, naperjeno proti egu, se v umu formira negativnost v obliki jeze, strahu, agresije, depresije... Gre za globoko nezavedno stanje, v katerem ob povečani bolečini  pride do istovetenja z njo. Postaneš bolečina, zato se upreš z vsemi sredstvi. Takrat svoje pravo bistvo še bolj zanikaš, se še bolj oddaljiš od svoje božanske biti. Toda vse skupaj je le iluzija ega, zgolj njegova interpretacija. Fizično nasilje se vedno zgodi v globoko nezavednem stanju. Ustvari se tudi takrat, ko velika masa ljudi, na shodih na primer, ustvari negativno energijsko polje.

S tem bi se lahko strinjal. Velik čustveni naboj je velik šit.
Torej misliš, da smo z umom vsi zasužnjeni? Smo umoholiki?

Natanko tako. Um ustvarja vse težave, s katerimi se srečujemo. Kdo bi sicer bil krivec za to, če ne tisti, ki vse, kar razumsko dojemamo, interpretira? A ne le to. Ustvarja tudi resen odliv naše življenjske energije. Kakih 80-90% misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje disfunkcionalne in često negativne narave pogosto prinaša škodo. Neprestani miselni trušč nam preprečuje najti kraljestvo notranjega miru, ki je neločljivi del spoznave lastne identitete.

Um je zato zelo nevaren. Kot lahko ugotoviva, je prevzel nadzor nad vsemi aspekti našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave, in postal monstruozni parazit brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe. Ali se to ne dogaja prav zdaj?

Hm. Težko je temu oporekati. V čem pa je pravzaprav defekt uma?

Um se izraža, kot sva ugotovila, skozi ego. Zaradi svoje nestvarne narave je ego zelo ranljiv in negotov in samega sebe vidi pod stalno grožnjo. To velja tudi, če se ego zdi navzven zelo samozavesten. Za ego je sedanji trenutek - torej edina stvarnost, ki resnično obstaja - nezanimiv. Pomembni sta mu le preteklost in prihodnost. Da bi zagotovil svoj obstanek, se neprestano ukvarja s preteklostjo, iz katere kuje svojo pomembnost, in s prihodnostjo, v kateri naj bi se izkazal s svojimi dosežki. Tudi kadar se ukvarja s sedanjostjo, je običajno ne razlaga prav, ker nanjo gleda z očmi preteklosti, ali pa jo zoži na sredstvo za doseganje nekih ciljev v prihodnosti. O resničnosti torej ve malo ali nič. Ne ve niti to, kaj je človek.

In ker se neprestano počuti v nevarnosti in ker ne opazuje dejanske stvarnosti, ne deluje prav?

Seveda. Ustvarja strah. Strah pred izgubo, neuspehom, poškodbo, a vsi ti strahovi konec koncev predstavljajo strah ega pred smrtjo, uničenjem. Za ego se smrt vedno nahaja tukaj, za vogalom. V stanju istovetenja z umom strah pred smrtjo vpliva na vsak aspekt našega življenja. Ko se prepiraš in hočeš imeti prav, je v ozadju strah pred smrtjo (uma). Zato se ne moreš sprijazniti s tem, da nimaš prav. Ne imeti prav pomeni, da njegova sodba ne bo več sprejeta - to pa pomeni zanj isto kot umreti. Mehanizem "imam prav" je bistveni vzrok večine trpljenja in stisk na planetu.

Torej je treba pobegniti umu, se izogniti njegovemu pritisku?

Beg od uma se dogaja neprestano. Vsak to počne ponoči, v času sanj. Deloma se to dogaja tudi skozi seks, alkohol in druge droge, ki reducirajo aktivnost uma. Ko bi ne bilo tega bega, bi norost človeškega uma postala še bolj očitna. Droge nas držijo v disfunkciji in obenem odlagajo možno rešitev za dvig iz suženjstva uma.

In kako torej deluješ prav?

Tisti trenutek, ko se ne identificiraš več s svojim umom, tvojemu občutku za lastni jaz ni  več pomembno, ali imaš prav ali ne. Zato vsiljena in globoko nezavedna potreba - imeti prav - preneha obstajati. Svoja stališča lahko posreduješ brez agresivnosti in obrambne drže. Bodi pozoren na svoje obrambno stališče: kaj pravzaprav braniš? Namišljeno identiteto, predstavo v lastnem umu! S tem, ko ta obrazec ozavestiš, ko postaneš njegov opazovalec, se prenehaš istiti z njim. V svetlobi tvoje zavesti bo hitro razpadel. To predstavlja konec vseh prepirov in iger moči, ki tako škodijo medsebojnim odnosom.
Živeti prav pomeni živeti v sedanjem trenutku, z budnostjo, ki opaža, kaj se zares dogaja, in s srcem, ki se odpre življenju. S preteklostjo in prihodnostjo, ki sta vira strahu, se je smiselno ukvarjati le toliko, kolikor  zahteva trezna presoja. Resnične stvarnosti ne moreš najti ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Sedanji trenutek je edino, kar zares obstaja; v njem je treba biti resnično prisoten, brez vmešavanja uma. Um se mora iz gospodarja spremeniti v poslušnega služabnika. Sicer smo izgubljeni.

Glej vir /69/

Komentarji   

0 #1 ivona 16:42 09-05-2010
Če prav razumem se ne smemo nikoli poglabljati v pretekle dogotke in prihodnje na primer kaj bi bilo ,če bi bilo.Živeti za ta moment in ga dobro izkoristiti.Še nekaj lažje je pisati kot resnično izvajati.Veliko truda je potrebno,da se vsaj malo sprostiš na to temo...
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih