(Tomaž:)  Stari, po vseh teh debatah o smrti in dogodkih okrog nje me še najbolj bega tista tvoja izjava - saj veš - da se za smrt odločimo sami. Duša naj bi na nadzavestnem nivoju vedela, kdaj je njen načrt  izpolnjen in se nato vrnila v duhovni svet, da bi začela nov ciklus. Ampak ti mehanizmi - v zavesti, podzavesti in nadzavesti mi še niso čisto jasni. Kaj, ko bi mi te reči malo natančneje razložil?

(starec:) Rade volje. Predzadnjič sva govorila o razdelitvi vlog treh plasti - zavesti, podzavesti  in nadzavesti. Najbrž te zanima, kako se intelektualna plat povezuje s "fiziološko platjo" in kako teče proces  zaznave in izkušanja stvarnosti.

Šur. Manjka mi predstava o tem, kako se vse skupaj povezuje.

Prav. Pri intelektu razlikujemo kot odziv na zaznavo »stvarnosti« tri pojave. To so zavedanje, občutenje in izkustvo. Ob tem pa morava omeniti še en fenomen intelekta - vedenje (od vedeti), ki se ne povezuje z zaznavo, temveč z že prej prisotnim znanjem. Vedenje ali posedovanje znanja pomeni dostop do kozmičnih informacij. Duša kot nosilec individualnega intelekta ima dostop do prav vsega kozmičnega znanja. Vsakdo že od rojstva ve vse, kar bi kdajkoli moral vedeti. Gre le za spominjanje.

To sem slišal. Ampak, zakaj kaj več tega znanja ni na primer v sedanjem času dostopnega človeku, da bi poštekal, kako zdaj brca v temo?

Pozabljaš, da bi človeka nepojmljiva masa informacij pri spoznavanju svojega bistva lahko ovirala. Zato je duši del informacij v posameznih fazah razvoja prikrit - rečemo, da »ne ve«, v resnici pa se le »še ni spomnila«. Najpomembnejše je, da v posameznem življenju kar se le da temeljito odigramo vlogo, zaradi katere smo na svetu. Zato je smiselno, da je prikrito vse tisto, kar bi pridobitev potrebnih izkustev oviralo. Če naj bi na primer v tem življenju spoznal moč denarja in njegovo uporabo za spoznavo moči svojega ega, potem bi bila določena višja duhovna spoznanja moteča, saj bi npr. spoznanje, da denar ne more biti najvišja vrednota, preprečil želene izkušnje. Vendar, pride čas, ko se duša »spomni« vsega.

Okej. Ampak, če je smisel duhovnega razvoja duše, da v popolnosti veš, izkusiš in občutiš, kdo si, se postavlja vprašanje, kako to uresničiti.

Tako je. To se zgodi prav s pomočjo prej omenjenih -  zavedanja, občutenja in izkustva.
Zavedanje je najvišja oblika zavednega spoznanja. Vedenje samo po sebi lahko pripelje le do delnega zavedanja. Veš, da je droga nevarna, a tega še nisi IZKUSIL, preveril v praksi, zato v svoje znanje nisi povsem prepričan. Zgolj izkustvo prav tako vodi le k delnemu zavedanju. Poskusil si marihuano in poznaš nekaj učinkov, a še ne VEŠ, na kakšne načine lahko ta droga še vpliva na človeka.
Zavedanje dosežeš z vedenjem in izkušanjem, kar pripelje do občutenja. Občutenja pride, ko se združijo izkušnje in vedenje. Občutki so govorica duše. Zavedanje je občutenje tega, kar si (iz)vedel in izkusil. Le občutenje rodi popolno zavedanje.

To je pa zanimivo. Brez občutenja tistega, o čemer govoriš, torej ne moreš reči, da tisto zares veš. Saj je logično - temu rečemo, da tudi v praksi - na svoji koži - preveriš, da je tisto, kar veš, resnično!

Res je. To velja tudi za zavedanje samega sebe. Tudi zavedanje samega sebe se doseže skozi popolno občutenje tega, kar v resnici si. Lahko veš, da si božanski, a ko tvoj jaz božanskost to dejansko izkusi, takrat se tvoje zavedanje zaokroži skozi občutenje. To pa se zgodi po smrti, v tretji fazi, ko se stopiš z Esenco. O tem sva govorila zadnjič . Takrat odpade vtis, da si telo, um ali duša in pride spoznanje, da si vse to in še nekaj več.

Krasno. Ampak, če ostaneva še pri bolj zemeljskih razmišljanjih - kakšno vlogo pa ima pri vsem skupaj snovni svet?

Zdaj prideva do zelo pomembnega spoznanja, ki je materialistični znanosti popolnoma tuj - o zavedanju. Zavedanje je dvodelen proces, ki vključuje tudi dve poti: do popolnega vedenja pride duša po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Ta dva svetova obstajata zato, ker je treba prehoditi obe poti. Popolno zavedanje dosežeš le z združitvijo obeh - duhovnega in snovnega sveta - v popolnem okolju, v katerem se lahko vedenje in občutenje združita.

Le v duhovnem svetu duša lahko pride do popolnega vedenja in le v tridimenzionalnem, snovnem svetu, kjer obstajajo fizični čuti, se lahko pojavi popolno, »opredmeteno« izkustvo. Le tu so na voljo instrumenti, ki omogočajo občutenje in izkustvo na najboljši način.

Misliš na fizično telo?

Da. A ne le to. Fizično telo je sredstvo, ki omogoča uporabo vseh teh instrumentov. V snovnem, tridimenzionalnem svetu, in le tu, obstajata (iluziji) prostor in čas, ki imata zelo pomembno vlogo. Iluzija prostora omogoča prostorsko razmejitev: obstaja notranjost in zunanjost, jaz in nekdo drug. Tako lahko zunaj sebe spoznaš tisto, kar je prisotno znotraj tebe. Čas pa omogoča časovno razmejitev: včeraj in danes, danes in jutri. Omogoča razvrstitev dogodkov v časovno vrsto, iz katere je moč razbrati in ločiti vzrok in posledico. Z opazovanjem vzroka in posledice spoznaš vse zakone stvarstva. Zato sta čas in prostor zelo pomembna elementa spoznave.

Štekam. In zato je tako pomembno, da se mučimo na temle planetu, ker bi sicer ne mogli priti do občutenja tega, kar vemo. In ko se duša odloči, da je že občutila vse tisto, kar je v tem življenju hotela občutiti in spoznati, se odloči, da ima te igrice dovolj?

Tako je. Posameznega »življenja« v tridimenzionalni stvarnosti, pravilneje rečeno - bivanja v fizičnem telesu - je konec, ko dokončaš izkušnjo, zaradi katere si tokrat prišel na fizični svet. Vrneš se v duhovni svet in se "spomniš" svoje povezanosti s Stvarnikom.

Se pravi, da duša neprestano akumulira spoznanja in izkušnje?

To, kar si dosegel v zadnjem življenju, zadnji inkarnaciji, prišteješ tistemu, kar si dosegel na drugih potovanjih skozi čas, pa tudi v drugih svetovih. Tvoj pravi, "višji jaz" nosi v sebi vso »prtljago« iz preteklih življenj. Izkušnje in zavedanje, ki se akumulirajo na nivoju duše, pomenijo duhovno rast.

In kaj se zgodi potem?

Ta proces teče v nedogled. Po določenem procesu v duhovnem svetu se odločiš za novo telesno življenje, v katerem se boš spopadel z vsem, s čemer se nisi v predhodnem življenju. Ko se ponovno rodiš, se preprosto razkrojiš - na telo, um in duha. Ali na podzavest, zavest in nadzavest. Do smrti, ko se zopet zliješ v eno. In tako ponavljaš zgodbo življenja, vsakokrat v drugačni vlogi.

Dokler nisi nazadnje »čisto pri sebi« in ne dosežeš absolutnega zavedanja. Je tako?

Tako je. Celoten proces je zaključen, ko v popolnosti veš, izkusiš in občutiš, kdo si.

Ali je pri tem pomembno, ali verjameš v Boga ali ne?

Če v Boga ne verjameš, bo to vplivalo na tvoje izkušnje, ne bo pa spremenilo tega, kar Bog je. Izkusil boš vse svoje predstave, v katere veruješ, do zadnje, najdokončnejše, da si del tiste enosti, ki jo  imenujemo Bog.

 

Vir: /67/