(Tomaž:) Hojla stari. Lepo te je spet videti. V času praznikov se mi je kar stožilo po najinih filozofskih debatah.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Tudi tebe je lepo spet videti. O čem bi se danes pogovarjal – si imel kaj posebnega v mislih?

Šur. Bolj ko se poglabljava v različne teme, bolj se čudim, kako neverjetna stvar je človekov um, da se lahko ukvarja s tolikimi stvarmi na toliko načinov. Razmišljal sem o tem, da je intelekt pravzaprav najpomembnejša stvar, saj brez njega nič ni, prav nič.

Prav imaš. Po idealističnem filozofskem nazoru je vse, prav vse, kar se dogaja v vesolju, nič drugega kot - splet misli v Kozmičnem umu, Velikem intelektu. In, ko bova malo pregledala to filozofijo, se boš lahko odločil, ali je bolj verodostojna kot materialistična, ki marsičesa ne zna razložiti. A najprej moraš spoznati ključno lastnost razuma (intelekta): razvija samega sebe in to v smeri, ki jo sam izbere. Nihče drug ga ne more povečevati ali zmanjševati, niti na ukaz; spreminja se le po lastni volji. Razvoju intelekta nikoli ni konca, vedno si lahko izmisli še kaj novega. Če pa se intelekt odloči, da si bo naprtil omejitve, prične usihati, pride do njegove degradacije.

Okej. Ampak pojdiva na začetek. Pred pojavom česarkoli je moral obstajati en sam nič (popolnoma nič). Celotno vesolje pa naj bi bilo ustvarjeno z dogodkom, ki ga astronomi imenujejo Big bang. In kje je tu Veliki intelekt? Jasno mi je, da nekdo izjemno inteligenten ni ustvaril nekaj tako izjemnega, kot je življenje, brez namena in brez razloga. Življenje zagotovo ima namen!

Veliki intelekt naj bi se razvil iz najenostavnejše zavesti o niču. Iz preproste zavesti o obstoju sta se razvila inteligenca in intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Nič drugega ni bilo potrebno, le namen intelekta, da razmišlja in se razvija; na vsaki stopnji njegovega razvoja.

In kaj je počel potem?

Predstavljaj si, da si brez telesa, imaš le intelekt in inteligenco. Katera bi bila tvoja najljubša in najzanimivejša dejavnost, ki bi jo rad počel v nedogled, večno? Razmišljal bi o sebi!

Lahko najdeš še kake druge bistvene potrebe intelekta?

Kaj pa potreba po občutkih? Tudi občutki so senzacija v umu.

Prav imaš! Intelekt je na določeni stopnji svojega razvoja razvil potrebo po določenih senzacijah ki jih imenujemo občutki in čustva. Vsak napreden intelekt ima potrebo predvsem po naprednih občutkih - kot je ljubezen. In to seveda velja tudi za Veliki intelekt. Da bi doživljali čustva pa mora priti do odnosov, ki omogočajo izmenjavo čustev. Ljubezen moramo izražati in obenem občutiti, da smo ljubljeni. Priti mora torej do medsebojne izmenjave čustev.

Izmenjave – med kom? Nikogar drugega ni bilo! Intelekt je bil sam v Niču!

Veliki intelekt si je izmislil sistem, v katerem je izmenjava ljubezni uresničljiva. Zamislil si je »družbo« - ločene intelekte, zdaj jih štejemo v milijardah, ki so povsem samostojni in ločeni drug od drugega, enaki njemu in opremljeni s svobodno voljo. Ljubezen je namreč zahtevna stvar. Izražamo jo izključno na podlagi svoje svobodne volje. V trenutku, ko ljubezen zahtevamo ali ji postavljamo kake pogoje, se razbline in spremeni v grenkobo, razočaranje ali celo poraz. Zato je bila samostojnost in neomejena svoboda izbire - svobodna volja posameznih ločenih intelektov nujni pogoj pri načrtovanju »sistema za ljubezen«.

V redu. A če si je Veliki intelekt želel ljubezni, kako je pripravil posamezne intelekte, da bi ga ljubili? V čem je trik, če pa imajo svobodno voljo in jih k ničemur ne moreš prisiliti?

Zagotovitev pogojev za razvoj posameznih intelektov je nujni pogoj za občutenje višjih čustev. Resnično visoka čustva kot ljubezen lahko pričakujemo pri tistih intelektih, ki so se odločili zadostno razviti.  Toda, ali je mogoče zaljubiti se, ne da bi vedeli, koga ljubimo? Spoznavanje drugega je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj. Potrebno je tudi občudovanje. In glej, Veliki intelekt je ustvaril neomejene možnosti za čudenje, saj je ustvaril vesolje, in to v več dimenzijah, tako lepo, dovršeno, veličastno, brezhibno zgrajeno, da nikogar, ki želi opazovati, ne pusti ravnodušnega. Posamezne intelekte – živa bitja, je glede na razvitost razdelil na več ravni, tako da je zagotovil neizmerno paleto kompleksnosti različnih zgodb.

Če prav štekam, je torej celotni univerzum ustvaril zato, da bi vzbudil občudovanje, ki je pogoj za ljubezen?

Tako nekako. Veliki intelekt je ustvaril potencialno »inteligentno družbo«, znotraj katere se pretaka ljubezen. Ta družba so posamezni samostojni intelekti, torej tudi mi, ljudje - ko in če vse to dojamamo in ugotovimo, kdo v resnici smo. Ko prenehamo zlorabljati naravo in jo prepoznamo kot manifestacijo Velike inteligence. Obstajata dva razloga za obstoj človeških bitij: da bi razvili intelekt do skrajnih meja možnega in sposobnost doživljanja najvišjih čustev, torej ljubezni. Pri tem Veliki intelekt ni postavil nikakršnih omejitev. Imamo iste pogoje in potenciale kot on sam! Veliki intelekt v resnici živi v vsakem od nas in doživlja skozi nas tisto, za kar se odločimo. Tako spoznava sebe na nešteto načinov in v tem je bistvo božanske igre.

Ha. Zdi se kar prelepo, da bi lahko bilo res. Kaj smo s svojim omejenim intelektom sposobni dojeti in razumeti namen in motive kreatorja?

Kakor kdo. Na sedanji stopnji razvoja je razumevanje večine ljudi omejeno, pa vendar lahko že zdaj zgradimo svoje lastno dojemanje celote, ki se z našim napredkom izpopolnjuje. Ne pozabi – imamo možnost izbire, naš intelekt pa možnost razvoja in rasti v smeri namere.

Ful zanimivo, ni kaj. A nekaj mi pri tej razlagi manjka. Kaj pa fizični univerzum in fizično telo človeka?

Prav nobenega dokaza ni, da je v vesolju res kaj materialnega. Tako veliki intelekt kot inteligenca sta nematerialna, nista sestavljena iz atomov. Veliki intelekt ne more imeti kakršnihkoli materialnih potreb. Osnovni namen je razvoj individualnega intelekta (osebnega razuma - Stvarnikovega in našega). Gre torej za 100% miselno stvar. Torej je fizični svet lahko zgolj utvara, kot je fikcija (maya) tudi vse ostalo. O tem so že davno govorila razvita ljudstva na vzhodu.

Kakšen smisel pa potem sploh ima fizični, materialni svet?

Življenje v materialnem svetu in v fizičnem telesu in je najboljša šola in obenem test našega razumevanja namena zavestnega obstoja. Fizično telo je le začasno orodje, da laže spoznamo, kdo smo. Dobesedno na lastni koži lahko preverimo, ali zares razumemo življenje in naravo, ki sta le manifestacija Velikega intelekta. Če od drugega dobimo povratni udarec, začutimo, da to boli in se odločimo ravnati drugače. Odnosi z drugimi individualnimi intelekti v okolju materialnega sveta ustvarjajo odlične pogoje za spoznavo »stvarnosti«. Tu lahko napredujemo hitreje kot v drugih dimenzijah, kjer povratnega učinka ni.

Kul. Zdaj mi je jasno, zakaj vsi duhovni učitelji govorijo, da je treba spoznati sebe, če želiš spoznati vesolje. Saj poznaš tisto: »Kdor ne pozna Sebe, ne pozna ničesar; a kdor se zares pozna, je pridobil znanje o globinah vesolja«. Če smo individualni intelekti povsem enaki Stvarnikovemu Velikemu intelektu, potem s spoznavo sebe spoznaš njega, se pravi Stvarnika! In ko opazuješ fantastične stvaritve v vesolju, se čudiš modrosti in veličini intelekta, kakršen lahko postane tudi tvoj. In takrat si ne moreš kaj, da ne bi vzljubil tega tvorca, ki je ustvaril tudi tebe. Takrat ti nikomur ni treba ničesar verjeti, kajti vse odgovore najdeš v sebi, v svojem intelektu. Mega.

Glej /57/ 

 

 

 

 

Komentarji   

+1 #1 Andrey 02:12 04-04-2010
Intelekt je bog :o
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih