(Tomaž:) Hojla stari. Ali veš, da gre h koncu peti mesec, odkar se srečujeva, a zdi se mi, kot bi bila že dolgoletna frenda. Če pomislim, koliko si me v tem času naučil, to ni nič čudnega. Kot bi začel s svojo glavo misliti šele, odkar si mi ti z nekaterimi ful zanimivimi informacijami odprl oči. Mislim, da sem zdaj precej drugačen človek, z nekoliko drugačno širino duha, ki se zaveda stvarstva bistveno bolj celovito. In rad bi se ti zahvalil za to.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Ljudje ob koncu leta radi delamo vse mogoče bilance in retrospektive. Hvala tudi tebi, da sem ti lahko pomagal pri duhovni rasti, če meniš, da je to odraz najinih pogovorov.

Veš, odkar sem pričel bolj trezno gledati na svet okoli sebe, se mi zdi, da mnogo več razumem in mnogo manj obsojam in kritiziram. Zdaj že razumem, da je vsak dogodek, tudi slaba izkušnja, nujen sestavni del mozaika življenja, ki ga vsak od nas sestavlja. Če manjka le en sam kamenček, mozaika ne moreš dopolniti. In kamenčki ne morejo biti samo svetli, drugače bi bila slika ful pusta in nezanimiva. Prav temni kamenčki dajo očesu oporo in globlji pomen.

Lepo si to povedal. Bistvo duhovne rasti je prav dobro opazovanje in poglobljeno razumevanje. Kdor ne razume, ta obsoja, saj ne najde smisla, ki dejanju da nekakšno legitimnost in smisel. Kdor razume, prepozna dogodek kot del celote in ga sprejme kot prispevek k dopolnitvi slike.

Res je. Veš, zdi se mi, da sem zadnje čase postal silno lačen znanja. Rad bi prodrl v ozadje vsega, kar se dogaja in razumel, za kaj gre. Rad bi v vseh stvareh videl pomen, ki je očem skrit. Rad bi odkril nove dimenzije, ki so fizičnim čutom skrite in vzpostavil stik z izvorom; mislim, da bom v njem našel vir neizčrpne modrosti in blaženosti. Vse to bi rad, a ne vem, kaj lahko še storim, da bi hitreje napredoval.

Očitno se je tvoja zavest pričela prebujati. Zdaj ti je jasno, da nisi le fizično bitje, ki je omejeno na življenje med rojstvom in smrtjo telesa. Polagoma boš spoznal, da si svetlobno bitje, ki ima človeško izkustvo v tridimenzionalnem svetu, ki je le del svetov, ki so ti na voljo.

Čakaj, čakaj, tale izjava je pa zanimiva. Praviš – svetlobno bitje, ki ima človeško izkustvo. Torej duša nima predvsem človeških značilnosti? Je njena resnična narava iz drugega sveta, iz drugih dimenzij?

Tako je. Svetlobno bitje je, ki na poti svojega razvoja potrebuje telesne izkušnje, ki jih doživlja v človeškem telesu. Sicer pa je fizično telo le pripomoček, eden od instrumentov za spoznavo tridimenzionalnega sveta. Ta svet pa je le eden izmed svetov, v katerih lahko biva. Že ponoči, v sanjah, obiskuje enega od njih, kjer se tudi spočije. Ko se zavest razvije, takrat dojemanje vseh teh svetov postane zavestno. To pomeni, da sposobnosti in čute, ki jih uporabljaš na primer v astralnem svetu, uporabljaš tudi v budnem stanju. Jasnovidnost, telepatija, teleportacija in podobno so lastnosti, ki so takrat nekaj običajnega. Te sposobnosti so bile nekoč prisotne pri vsakem človeku. Zdaj je čas, da se zavemo, da jih je mogoče zbuditi skozi duhovni razvoj. Spiritualna rast, ki jo poganja želja po spoznanju svojega bistva, Stvarnika v tebi, je močan motivator, ki pritajeno čaka v vsakem človeku.

Ja. Mislim, da je to tisto, kar se je zbudilo v meni. Ta želja je tako močna, da kar hlastam po literaturi s področja duhovnosti. Želel bi čim hitreje napredovati.

Želja po  hitrem duhovnem napredovanju je dokaz, da si duša želi zopet pridobiti nekdanjo svetlobo. A zavedati se moraš, da ničesar ne moreš prehiteti, ne da bi pri tem utrpel škodo. Tako je tudi z duhovno rastjo. To spoznanje ti pomaga, da si potrpežljiv. Najbolje je zaupati svojemu notranjemu vodstvu in verjeti, da se bo vse odvilo tako, kot je prav in takrat, ko je najprimerneje.

Štekam. A vseeno je dobro vedeti, v katero smer je treba kreniti, da po nepotrebnem ne izgubljaš energije, in kakšne čevlje obuti, da bo korak varen in cilj dosegljiv. Gotovo mi znaš pri tem dati kak nasvet?

Poskusiva. Vse se začne in konča z mislijo. Misel je osnovno orodje zavesti. Misel je tista, ki gradi stvarnost vsakogar od nas, zato je pomembno, da je usmerjena tako, da ne podira skladnosti z vesoljem temveč jo gradi. Vsaka misel, ki je obremenjena s strahom, ki je obarvana sebično ali ki se ne zaveda prisotnosti stvarnikovega reda in modrosti, je korak v napačno smer. Enako velja za misli, ki omejujejo veličino človeka, krnijo njegove potenciale ali ga zapirajo in ločujejo od sočloveka.

To mi je jasno. A težko je prekiniti z ustaljenimi načini odzivanja, ki sledijo starim programom. Večkrat sem si že rekel, da bom začel kontrolirati svojem misli, a ko pride preizkušnja, spet zavijem po stari poti in naredim šit. Kot bi bil stara lajna, ki venomer ponavlja isti napev.

Veliko je že to, da prepoznaš, da si storil napako in se zaveš, kako je treba narediti prav. Ob naslednji ponovitvi izkušnje si tako že korak bliže k odpravi napake. Dobro je napraviti iskreno odločitev, da boš v prihodnje deloval bolj premišljeno, z več zavesti. Preden se odzoveš, si vzameš nekaj sekund za premislek. Dovolj je le en vdih in izdih, da čustveni impulz, ki vzpodbudi takojšen odziv, mine in se misli uredijo. Potem lahko odgovoriš mnogo bolj trezno in modro. Koristno je tudi, da pogosteje zavzameš vlogo opazovalca. Karkoli se že zgodi, najprej opazuješ in poskušaš dojeti in razumeti, šele potem reagiraš. S tem, ko postaneš opazovalec, stvari ne jemlješ več tako osebno, izjave izgubijo ostrino in postanejo mnogo sprejemljivejše. 

To bo držalo. A treba je veliko vaje. Zgolj dober namen ni zadosti. Praksa je tista, ki prinese izkustvo kot posledico novih idej in načel. Tu imam še veliko dela…

Stari, ker se letos ne bova več videla, ti voščim – saj veš: zdravje in srečo. Obrabljene fraze, za katerimi pa stoji iskrena želja, da bi ti bilo dobro.

Vem, mladi mož. Jaz pa tebi želim veliko smole.

Smole?

Da, smole pri vseh stvareh, ki bi te utegnile onesrečiti, užalostiti ali prizadeti. Za ostalo pa boš poskrbel sam.

Res? Kaj pa zdravje?

Zdravje si krojiš sam s svojimi mislimi in ravnanjem. Je samo posledica, odraz notranjega stanja.

Veš da sem pravzaprav v zadregi. Če je včasih prav nesrečna izkušnja tista, ki na dolgi rok prinese veliko srečo, je potem zaželeti srečo, narobe? Kaj potem moder človek sploh lahko zaželi drugemu človeku, če je vse bolj ali manj posledica nekih danosti in predvsem njega samega, njegove notranjosti?

Ne pozabi na svobodno voljo. Lahko mu zaželi, da bi v sebi našel veliko ljubezni in modrosti, ki ga bo vodila k modrim odločitvam in prijazni prihodnosti. Dobre želje nosijo v sebi pozitiven energijski naboj, ki ima svoje posledice. Bolj kot besede je pomemben namen, čustvo v ozadju. Besede so včasih okorne in nerodne, čustva nikdar.

Si čutil čustvo v ozadju mojih besed?

Čutil. Hvala ti zanje.

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih