(Tomaž:) Zdravo, stari. Danes te bom pa spravil v zadrego. Me prav zanima, kako mi boš razložil, kar me zanima.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Kaže, da imaš pripravljen trd oreh. Kaj te zanima?

Fenomen časa. Bral sem, da je čas nekaj, kar v resnici ne obstaja. Preteklosti in prihodnosti menda ni, obstaja le večni zdaj. Tega ne razumem. Kako mi to lahko razložiš? Ali je to sploh dojemljivo navadnemu človeku?

Poskusiva! Ali se spomniš, da sva zadnjič govorila o tem, da je prostor in linearni čas nekaj, kar zaznavamo le bitja z gostoto zavesti 3D? Na tem nivoju zavesti so potrebne določene iluzije, da bi lahko prišli do izkušenj, ki jih v drugih okoliščinah duše preprosto ne morejo pridobiti. Če naj bi bil omogočen koncept vzroka in posledice, ki ima pri učenju bistveno vlogo, mora biti prisotna iluzija časovne distance, časa. Dogodek je lahko poučen le, če jasno razumemo, da je naš »negativen« vzrok povzročil »negativno« posledico. Pri tem ima važno vlogo spomin. Kaj misliš, ali bi čas zaznavali, če bi ne imeli spomina?

Hm. Najbrž ne. Če ne bi vedel, da sem pred nekaj trenutki videl drugačno sliko kot ta hip, bi si mislil, da se ni nič zgodilo, saj je pravzaprav zaznavanje sprememb tisto, kar daje vtis časa.

Imaš prav. In zdaj mi povej, ali je linearni čas res objektivno dejstvo ali gre za nekaj subjektivnega, odvisno od psihičnega stanja posameznika?

Gotovo je nekaj subjektivnega. Ko čakam pred zasedenim sekretom, je minuta dolga kot cela večnost, če pa klepetam s tabo, mine kot blisk. Menda se v usodnih trenutkih, recimo ob nesreči, delčki sekunde tako raztegnejo, da v njih podoživiš celo življenje!

Ali si kdaj slišal o prostorsko časovni mreži, ki se lahko ukrivi in poskrbi za zanimive učinke, ki jih težko dojemamo. To je nekaj takšnega.

Dobro, ampak povej mi, kako si lahko predstavljam, da se preteklost, sedanjost in prihodnost zlijejo v eno? Torej imam pretekle in prihodnje dogodke vse dostopne že zdaj?

Tako nekako. Poskusiva s tole razlago. Predstavljaj si, da je vse, kar se je dogajalo, se ta hip dogaja in kar bi se v prihodnosti lahko dogajalo, posneto na neštetih filmih. Ti se nahajaš v tej ogromni filmoteki, pred vsemi temi policami s filmi. Pustiva za zdaj ob strani dejstvo, da se bo prihodnost oblikovala ob vplivu svobodne volje.

Dobro. Razumem. In kaj zdaj?

Filmi na filmskih kolutih so, kot veš, dolgi, celuloidnem trakovi, na katerih si druga za drugo sledijo tisoči statičnih sličic. Ko filmski projektor skozi te sličice usmeri svetlobo na filmsko platno in se v sekundi zvrsti več kot 25 slik, možgani gledalcev dobijo vtis žive slike oz. gibanja. Zdi se nam, kot bi slike oživele, pojavi se vtis časovnega dogajanja. Ustvarili smo »čas«. Ne pozabi, iz statičnih slik, ki so vse hkrati prisotne v filmskem kolutu, je z določeno tehnologijo omogočeno, da film zaživi in se odvija kot resnično dogajanje v življenju.

Fijuuu! Tole si pa dobro razložil! Vse, kar se je kdaj zgodilo – vsi filmi – so prisotni zdaj in lahko si izberem katerega koli od njih in si ogledam »preteklost« ali »prihodnost« preprosto tako, da film zbašem v projektor in poženem.

S čim bi lahko primerjal žarnico v projektorju?

S čim? Hm. Z zavestjo?

Res je! Zavest je tista, ki izbira, »osvetli dogajanje« in doživlja filme kot časovne nize. Če pa si predstavljaš, da je časovna interpretacija le za nas pripraven način pregledovanja dogodkov, ti je jasno, da lahko le te doživljaš tudi drugače.

Kako pa jih lahko doživljam drugače?

Težko je to razložiti, če tega še nikoli nisi doživel. Morda tako, da so vsi občutki, misli in spoznanja, ki bi se sicer pojavljali zaporedoma, prisotni naenkrat, v hipu. Kot nekakšen integriran spomin.

To je pa res zabavno! In potem, v stanju zavestne gostote 4D, kot si zadnjič rekel, lahko poljubno preskakuješ v času naprej in nazaj? Kako pa je to možno? Se pojaviš kot neviden gledalec, ki se ne more vpletati v dogajanje ali se lahko vključuješ v dogodke in jih aktivno spreminjaš? Tole zadnje je nekako skregano z logiko, saj bi potemtakem lahko šel v preteklost, ubil svojega očeta in tako preprečil svoje rojstvo!

Stvari tu seveda niso preproste. Veljajo kozmični zakoni, ki jih ne moreš prekršiti. Res pa je, da so možne določene manipulacije. Če ogleduješ preteklost kot nevidni opazovalec, ni težav. Če pa bi se vpletel v dogajanje, je to možno le tako, da ne kršiš svobodne volje vključenih posameznikov in ne pokvariš »filma«, ki je bil že »posnet«. Morda se lahko vpleteš v »kadre«, v katerih ni oseb, saj bi s svojo prisotnostjo vplival na potek dogodkov. Morda pa lahko v preteklosti spremeniš kake okoliščine ali dejstva, npr. kak dokument, ali pa spremeniš dane pogoje, da bi se prihodnost odvila drugače. To so manipulacije, ki so možne na nivoju, kjer veljajo drugačni zakoni kot v naši 3D stvarnosti.

Hočeš reči, da se lahko bitja, ki so više razvita, poslužujejo takšnih metod?

Seveda, zakaj pa ne? Saj tudi človek dela stvari, ki se živalim zdijo čudeži. Kaj misliš, kako bi se počutila rečna riba, ki bi jo zajel v velik steklen akvarij, ga hitro prenesel v ribnik ali v morje ter akvarij neopazno umaknil? Ali bi zanjo to ne bilo nekaj nepojmljivega? V hipu bi se znašla v popolnoma tujem svetu. Tebi pa bi bilo to storiti za šalo!

Kul! Ta je pa res dobra! Pravi čudež, imaš prav! Tole moram malo premozgati. Še to mi povej: ali je tudi s prostorom nekaj podobnega? Je tudi ta iluzija?

Seveda. Prostorska distanca je nekaj, kar je povezano s časom. Če časa ni, tudi distance ni, saj ne mine nič časa, da prideš iz točke A v točko B, pa čeprav je v drugem osončju.

Dober si, stari. Jaz sem pa mislil, da te bom spravil v zadrego…

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih